30. člen ZPol-UPB2

Odredba za hišno preiskavo za izvedbo preiskave stanovanja tudi na naslovu tožnice je bila izdana pravilno. Vstop policistov v stanovanje s poškodbo vhodnih vhodnih vrat večstanovanjskega objekta in stanovanja tožnice je bil v okviru zakonskih pooblastil, prekomerna sila ni bila uporabljena.

Pritožbeni očitek pristranskosti (6. točka prvega odstavka 70. člena ZPP) lahko stranka v pritožbi uveljavlja le, če je bil sodnik izločen, pa je kljub temu sodeloval pri izdaji sodbe (2. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker predsednica senata v konkretni zadevi ni bila izločena, njena izločitev pa ni bila niti zahtevana (72. člen ZPP), pritožbeni očitek pristranskosti in nekorektno vedenje na narokih za glavno obravnavo ni utemeljen. Tožnica (policistka, ki je bila v času kršitve na poklicni rehabilitaciji) je spornega dne 91-letnemu znancu skupaj s svojim možem odsvojila 56.000,00 EUR v gotovini. S tem je naklepno huje kršila svoje delovnopravne obveznosti (30. člen ZPol, 31., 32. in 35. člen ZDR), kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja velike tatvine po 205. členu KZ-1. Zato je obstajal utemeljen razlog po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Odvzem policijskih pooblastil je dopusten le v primeru, ko je policistu mogoče očitati, da je uporabil policijska pooblastila v nasprotju s predpisi, ali da ni uporabil pooblastil, ki bi jih po zakonu moral uporabiti. Prav tako je odvzem mogoč, če policist opravlja dela, ki so policistom prepovedana, ali če tretjič ni opravil preizkusa usposobljenosti.

Prvi odstavek 3. člena ZPol ni samostojni temelj, ki bi policiji zapovedoval dolžnost določenega delovanja. Gre za pravno normo, katere predmet je okvirno določanje nalog policije in ki ima zato splošen značaj. Tudi če bi drugi in tretji toženec vedela, da A. nimata sodnega naloga za izpraznitev, bi takšno dejansko stanje lahko ustrezalo zgolj dejanskemu stanu kaznivega dejanja samovolje iz prvega odstavka 313. člena KZ, glede katerega pa policija ni pristojna ukrepati v smeri kazenskega pregona. Drugemu in tretjemu tožencu tako ni mogoče očitati opustitve zakonskih pooblastil v skladu s četrtim odstavkom 30. člena ZPol.

Pravilno je sklepanje pritožbenega sodišča, da med ravnanjem oziroma zatrjevanimi opustitvami policije in tožnikovo škodo ni relevantne vzročne zveze. Ni mogoče zaključiti, da bi policija s prijetjem B. B. in njegovo vrnitvijo v zavod zanesljivo preprečila škodni dogodek. S tem mu še ne bi onemogočila, da bi ponovno odšel iz zavoda, ki je bil odprtega tipa. Kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, B. ni bila odvzeta prostost. Tožnik se v reviziji tudi neuspešno sklicuje na okoliščino, da je bil B. pred škodnim dogodkom utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja ropa, izvršenega 17. 9. 1999 v Mariboru. Tožnik namreč ni navedel nobenih okoliščin v zvezi s tem kaznivim dejanjem, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da bi bil zaradi njegove storitve proti B. odrejen pripor, kateri bi mu lahko edini preprečil izvrševanje kaznivih dejanj na prostosti. Pri tem je treba tudi upoštevati, da se sme pripor zoper mladoletnika odrediti le izjemoma (472. člen tedaj veljavnega ZKP).

V času, ko izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu še ne začne učinkovati in ko je javni uslužbenec še v delovnem razmerju, mu delodajalec zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja lahko poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Vendar pa dejstvo, da v redni odpovedi delodajalec javnemu uslužbencu določi odpovedni rok, kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. To nadalje kaže tudi, da niso podane okoliščine in interesi, ki bi zahtevali takojšnje prenehanje pogodbe o zaposlitvi (kar je pogoj za zakonito izredno odpoved).

V dodatnih pogojih je določeno, da so z zavarovanjem kriti primeri, ko delavec ravna po nalogu delodajalca izven delovnega mesta. Tožnikov delodajalec je dejansko država in država je v ZPol naložila policistom določeno ravnanje. Tožnik je izven delovnega mesta ravnal po pooblastilu iz 4. odstavka 30. člena ZPol, torej po nalogu delodajalca. Poškodba, ki jo je pri tem utrpel, je krita z zavarovalno pogodbo.

Podlaga za odškodninsko odgovornost države je v določbi 26. člena Ustave ter 172. člena ZOR, ki je bil v veljavi v času škodnega dogodka. Protipravnost kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti države, ki odgovarja za ravnanje svojih ljudi za škodne dogodke pri opravljanju službe, je podana, če takšno ravnanje pomeni ne le nezakonito ravnanje ampak tudi nepravilno delovanje.

Za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, ali delodajalcu zaradi delavčeve kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja nastane škoda.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe glede pravne podlage nepravilno navedlo, da ZOR v čl. 200 ne predvideva škode kot duševne bolečine zaradi takšnih neugodnosti. Po določbi čl. 200 ZOR se lahko prizna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve pravice osebnosti in tudi strah kot samostojno obliko škode. Tako je pravna podlaga v čl. 200 ZOR. Osebnostne pravice so tiste pravice, ki varujejo človekove osebnostne dobrine, človeka, njegovo osebnost, človek ima naravno pravico do mirnega in nemotenega življenja, do osebne varnosti, do osebne svobode, njegova osebnost pa je varovana tudi proti nedovoljenem posegu države. To so pravice, ki varujejo človekovo osebnost, njegovo duševno, fizično in moralno bistvo. Ker so osebnostne pravice civilne pravice, se varujejo tudi s sredstvi civilnega prava. Poseg v osebnostno pravico je zato po čl. 200 ZOR civilni delikt in za njega obstaja odškodninska odgovornost. S posegom v osebnostno sfero pa lahko nastane pri oškodovancu duševna bolečina, duševno trpljenje.

Policist, ki opravlja identifikacijo osebe, za katero sumi, da je storilec prekrška , opravlja uradno dejanje v okviru nalog javne varnosti. Identifikacijski postopek pa pomeni poseg v ustavno pravico zasebnosti in osebnostnih pravic (člen 35 U RS), zato mora takšen poseg trajati najkrajši možni čas. Tako je identifikacijski postopek končan, ko se oseba pred svojim stanovanjem izkaže z ustreznim dokumentom. Zapisovanje policista o svojih ugotovitvah pa ne pomeni več identifikacijskega postopka. Zato nadaljnje zadrževanje identificirane osebe, v kolikor se ne izvršujejo druga pooblastila, ni več upravičeno.