26. člen ZGO-1-UPB1

Tožnik v upravnem postopku ni imel možnosti, da bi se lahko opredelil do okoliščin, ki so bistvene za odločitev.

Tožnica kot najemnica izkazuje le dejanski, ne pa tudi pravni interes, ter v inšpekcijskem postopku ni imela položaja stranske udeleženke. Takšne opredelitve razmerja tožnice do konkretne upravne zadeve ne spreminjajo niti navedbe, da prepoved uporabe objekta lastniku vpliva tudi na njeno uporabo objekta kot najemnice, niti njena vlaganja v nepremičnino.

V inšpekcijskem postopku ni mogoče presojati pravilnosti in zakonitosti pravnomočnega gradbenega dovoljenja, saj je vanj mogoče poseči le na podlagi z zakonom predpisanih (izrednih) pravnih sredstev, ki jih ima za to pristojni organ (tudi drugostopenjski) možnost uporabiti tudi po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru se izrečeni ukrep ustavitve gradnje ne nanaša le na del oziroma dele objekta, ki so zgrajeni v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, pri čemer ni obrazloženo, ali to zahteva narava oziroma način gradnje, zato odločitve ni mogoče preizkusiti.

Glede na primeroma in odprto podano opredelitev začasnega oglasnega objekta je kot takšen oglasni objekt v smislu določb Odloka o oglaševanju v Občini Grosuplje mogoče šteti tudi na tovorni prikolici za osebna vozila vgrajeni pano z oglasnimi sporočili. Navedeni odlok ne le zahteva dovoljenje občine za postavitev vsakega začasnega oglasnega objekta, pač pa oglaševanje na zasebnih površinah in objektih, ki ni oglaševanje lastne registrirane dejavnosti, v celoti prepoveduje. Za sprejem takšne ureditve bi morala biti podana jasna in neposredna zakonska podlaga, ki je v obravnavanem primeru ni.

Določbe o stvarni pristojnosti v zadevi niso bile kršene s tem, da je izvršilni naslov izdala območna enota organa, saj gre v tem primeru zgolj za organizacijsko ureditev delovanja državnega organa in ne za njegovo stvarno pristojnost. Rok za izpolnitev iz inšpekcijske odločbe ni procesni rok, saj se ne nanaša na opravljanje dejanj v postopku, ampak na obveznost, ki je naložena z inšpekcijskim ukrepom. To pomeni, da na izvršljivost ne more vplivati tožnikov predlog za podaljšanje izpolnitvenega roka.

Po prvi alineji 26. točke 3. člena ZVKD-1 so „poseg v dediščino“ vse spremembe dediščine, ki se štejejo za gradnjo v skladu s predpisi o graditvi objektov. Za gradnjo pa se ne šteje le gradnja, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, temveč tudi gradnja, za katero takega dovoljenja ni treba pridobiti. Odločanje Zavoda je že ob upoštevanju splošnih določb 1. in 8. člena ZVKD-1 omejeno na vprašanja varstva kulturne dediščine oziroma odločanje na podlagi predpisov ali njihovih posameznih določb, ki določajo ukrepe tega varstva, kar velja tudi v primeru, ko je pravna podlaga za odločanje prostorski akt. Zato je tudi presoja (ne)možnosti oziroma (ne)dopustnosti gradnje iz petega odstavka 50. člena ZGO-1 omejena na varstvo nepremične dediščine, to varstvo pa izvaja v skladu z ZVKD-1 in prostorskimi akti.

Objekti za lastne potrebe so lahko zgrajeni le na zemljiških parcelah, ki pripadajo stavbi h kateri se gradijo, izvedeni nasip pa ni v nobeni direktni povezavi s čistilno napravo. G. točka 13. člena Uredbe še določa, da ni potrebno gradbeno dovoljenje, če velikost ni večja kot 300 m2. Iz listin upravnega spisa pa je razvidno, da je ta poseg 3 x večji in ni ga mogoče šteti za dvorišče, prav tako ga ni mogoče šteti za vadbeni objekt, namenjenem športu ali rekreaciji, kot ga ureja Uredba v 1. točki 18. člena.