282. člen ZZavar-UPB1

Iz določbe četrtega odstavka 938. člena OZ izhaja, da lahko zavarovalnica predlaga povišanje premije zgolj v primeru, če pride do sprememb okoliščin, ki so povezane z zavarovalno osebo. Zato v primeru neugodnega škodnega dogajanja nima podlage za spremembo premije pri vseh veljavnih zavarovanjih.

V skladu s prvim odstavkom 282. člena ZZavar je postopek sodnega varstva dovoljen le zoper odločbe Agencije, ne pa tudi zoper njene odredbe. Zoper slednje ima subjekt nadzora v skladu s 311. členom ZZavar pravico vložiti ugovor. Sodno varstvo zoper odredbo torej ni predvideno, zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na Odredbo VII, zavrglo. Na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, Vrhovno sodišče ne more rešiti spora, ker so ugotovljena dejstva, na katera je Agencija oprla izpodbijano odločbo, v nasprotju s podatki spisa. Odločba je bila odpravljena, zato ne more biti podlaga za izdajo izpodbijane odločbe.

Zavarovalni zastopniki, ki še nimajo dovoljenja in se usposabljajo (pomožni zavarovalni zastopnik), sicer lahko sodelujejo pri opravilih zavarovalnega zastopanja, vendar le ob navzočnosti zavarovalnega zastopnika, ki ima dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, s tem, da mora biti zavarovalec seznanjen s statusom obeh prisotnih zavarovalnih zastopnikov (tistega z dovoljenjem za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja in tistega brez takega dovoljenja). V nobenem primeru pa zavarovalni zastopniki brez dovoljenja ne morejo skleniti zavarovalne pogodbe.

Ker je bila predmetna tožba vložena dne 14.4.1994, kar je pred spremembo določb drugega in tretjega odstavka 282. člena ZZavar (dne 7.5.2004), so se proti odločbi tožene stranke lahko vložila samo tista pravna sredstva, ki jih je dopuščal stari zakon. Dopustnost tožbe kot procesna predpostavka se namreč presoja glede na okoliščine ob vložitvi tožbe. Takrat pa Zavarovalnica glede na izrecno določbo 1. točke 2. odstavka 282. člena ZZavar ni imela pravice do sodnega varstva proti odločbi, s katero je Agencija zavrnila ugovor Zavarovalnice proti odredbi Agencije o odpravi ugotovljenih kršitev.

Družba za vzajemno zavarovanje je urejena predvsem z določbami ZZavar, podredno (smiselno) tudi z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Skupščina družbe je najvišji organ, v katerem člani družbe uresničujejo svoje pravice, in tudi organ odločanja. ZZavar, za razliko od na primer ZZVZZ ter Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ni sam določil sestave (in strukture) skupščine niti ni določil sistema volitev oziroma imenovanja predstavnikov posameznih interesov, ampak je to prepustil družbi za vzajemno zavarovanje. Tako je lahko tožeča stranka s statutom (v okviru zakonske avtonomije) določila, da skupščino družbe ne sestavljajo vsi člani, ampak zastopniki članov. Posledično je lahko določila sestavo skupščine in postopek razdelitve zastopnikov članov oziroma "delitveni ključ". S tem je zagotovila enakopravno udeležbo pri odločanju in da lahko uživalci pravic v celoti uveljavijo svoje interese v družbi za vzajemno zavarovanje. Član družbe za vzajemno zavarovanje je namreč do družbe v dvojnem razmerju: v članskem, ki ga ureja statut kot korporacijski akt, in v zavarovalnem, ki ga ureja zavarovalna pogodba. Ker je tožeča stranka pred

Glede na določbo prvega odstavka 272. člena ZZavar je tožena stranka (lahko) odločila brez naroka. Zato v postopku na prvi stopnji ni bilo mogoče kontradiktorno obravnavati vseh spornih vprašanj: za določene pomanjkljivosti v svojih vlogah oziroma za pomisleke tožene stranke - predvsem za pomisleke strokovne in pravne narave - je tožeča stranka lahko izvedela šele iz odločbe. Ker je bila ta - sicer v skladu z ZUP - izdana brez naroka, predviden pa je tudi le enostopenjski upravni postopek (drugi odstavek 273. člena ZZavar), se pred toženo stranko postavljajo strožje zahteve, kar zadeva izčrpnost obrazložitve. Kolikor je glede posameznih nepravilnosti ostala v izpodbijani odločbi dolžna določene odgovore, ker si določenih pravnih vprašanj sama ni zastavila oziroma glede svojih strokovnih stališč ni imela pomislekov, kakršne je pozneje izrazila tožeča stranka, bi morala na takšne tožbene pomisleke oziroma vprašanja tožeče stranke odgovoriti v odgovoru na tožbo, tako da bi sodišče lahko pretehtalo argumente obeh strank na kontradiktoren način - posebej zato, ker zakon v tem postopku izrečno izključuje tudi možnost obravnave v postopku sodnega varstva (287. člen ZZavar).

Ker v obravnavanem primeru, ko je izpodbijana odločba tožene stranke, s katero je le-ta odločala o obveznostih tožeče stranke na podlagi določb ZZavar, upravni spor ni dopusten, tudi ni podlage za obravnavanje predlagane začasne odredbe po 69. členu ZUS.