266. člen ZZavar-UPB1

Pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornega postopka je v postopku za odvzem dovoljenja kot posebnem upravnem postopku urejena na poseben način. Subjektu nadzora je v postopku za odvzem dovoljenja spoštovanje pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju Agencije utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za odvzem dovoljenja, v katerih lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (318. člen ZZavar). Agencija lahko šele nato izda odločbo o odvzemu dovoljenja, pri čemer pa lahko odločitev opre le na dejstva in dokaze, ki so navedeni v odločbi o začetku postopka oziroma v izjavi subjekta nadzora (drugi odstavek 319. člena ZZavar). Prav tako se mora Agencija v odločbi o odvzemu dovoljenja opredeliti do vseh tistih navedb iz izjave o razlogih za odvzem dovoljenja, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. ZZavar ni mogoče razlagati tako, da bi bila ponavljajoča kršitev podana zgolj takrat, ko bi bila istovrstna kršitev ugotovljena v (vsaj) dveh ločenih pregledih poslovanja določene zavarovalno za

18-mesečno prehodno obdobje za uskladitev z zahtevami ZFK bi prišlo v poštev samo v primeru, če bi bil finančni konglomerat ugotovljen v zakonsko določenih rokih na podlagi računovodskih izkazov za leto 2005. Glede finančnih konglomeratov, ki niso bili ugotovljeni na podlagi računovodskih izkazov za leto 2005, dolžnost predložitve prvega izračuna dopolnilnih kapitalskih zahtev nastopi potem, ko je z odločbo določena metoda izračuna, in to - ob spoštovanju načela zaupanja v pravo - po stanju na prvi možen presečni dan, ki sledi izdaji odločbe. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost nosilca javnih pooblastil, ki odloča v konkretni zadevi, da se z navedbami stranke seznani, ter da se, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli.

Zadeve, v katerih odloča Agencija, so specifične in se po svoji pravni naravi razlikujejo od drugih (praviloma) upravnih zadev. Gre za zadeve v postopku nadzora, ki ga opravlja Agencija. Vendar pa Agencija pri odločanju v posamičnih zadevah v skladu z drugim odstavkom 266. člena ZZavar uporablja določbe ZUP. Tako je pravilno uporabila 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ko je z izpodbijanim sklepom zavrgla drugo tožbo tožnice, saj je bila izdana zavrnilna odločba o njeni prvi tožbi, pa se dejansko niti pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Očitek tožniku za sodelovanje pri združevanju zavarovalnic, do katerega ni prišlo, pri čemer je bila v tem procesu druga zavarovalnica opozorjena na kršitve zakonskih določb, kar implicira nezakonitost postopka združevanja, je pretiran.

Obrazložitev odredbe Agencije za zavarovalni nadzor je namenjena temu, da se s pravnimi in strokovnimi razlogi utemelji tisto, kar vsebuje izrek.

Že iz sistematike možnih ukrepov nadzora ter glede na drugo in tretjo točko tretjega odstavka 181. člena ZZavar je zaključiti, da se prva točka tretjega odstavka tega člena nanaša na odredbo o odpravi kršitev, ki nujno ne zadeva področja obvladovanj tveganj. Neravnanje v skladu z odredbo, (pa čeprav se ne nanaša na področje obvladovanja tveganj) vsekakor lahko predstavlja tako resno kršitev, da opravičuje razrešitev uprave in imenovanje nove. Zagotavljanje spoštovanja pravil zakona je mogoče, če se subjekti nadzora držijo rokov, v katerih morajo kršitve odpraviti. Pri tem ni mogoče spregledati, da je izrekanje podanega ukrepa po tretjem odstavku 181. člena ZZavar za najmanjšo prekoračitev roka lahko nesorazmerno strog ukrep. Kdaj je izrek dodatnega ukrepa upravičen, je potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru posebej.

Glede korporacijskih vprašanj ZZavar nima lastnih določb, pač pa napotuje na smiselno uporabo določb ZGD-1, kjer je zato treba poiskati odgovor na vprašanje kdaj članu uprave zavarovalnice preneha funkcija člana oziroma predsednika uprave. Imenovanje in odpoklic uprave delniške družbe ureja 268. člen ZGD-1. Vendar samo zakonsko besedilo ne daje odgovora. Najti ga je treba s pomočjo interpretacije. V literaturi se je z zgledovanjem po nemški in avstrijski pravni ureditvi uveljavilo stališče, da je odpoklic člana ali predsednika uprave veljaven, dokler njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena. Tako tolmačenje sprejema tudi Vrhovno sodišče.

Štiriletne izkušnje pri vodenju zavarovalnice ali primerljivega podjetja so bile predpisane samo kot (izpodbojna) domneva za obstoj pogoja, da je mogoče izdati dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalne delniške družbe osebi, ki je ustrezno strokovno usposobljena in ima lastnosti in izkušnje, potrebne za vodenje poslov zavarovalnice. Če je zahteva za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalne delniške družbe zavrnjena zato, ker je Agencija za zavarovalni nadzor ugotovila, da kandidat nima ustreznih teoretičnih in praktičnih znanj za vodenje zavarovalnice, mora biti v obrazložitvi navedeno, katera so taka teoretična in praktična znanja in katerih od njih kandidat nima.