48. člen ZVPot-UPB2
(1)Pri izpolnjevanju pogodb o dobavi energije in vode potrošnikom je treba potrošniku ceno obračunati po dejanski dobavi izkazani na njegovem merilnem mestu. Če dejanske tehnične možnosti v obstoječih stavbah z več stanovanji oziroma poslovnimi prostori ne omogočajo merjenja dobavljene energije in vode pri posameznem potrošniku in pri odjemu za skupne prostore, se obračun dobavljene količine lahko izvede na osnovi med lastniki dogovorjenih razmerij ali drugega s predpisi opredeljenega razmerja. Potrošnik pa ima pravico, da se mu na njegove stroške omogoči vgraditev ustreznega merilnika, če tehnične možnosti to omogočajo. Pri obračunu dobavljene količine posameznemu potrošniku, je upravnik stavbe z več stanovanji oziroma poslovnimi prostori na zahtevo potrošnika dolžan predložiti račune dobaviteljev.
(2)Način merjenja za dobavljeno energijo in vodo se določi v posebnem področnem predpisu.
- VSRS Sodba II Ips 77/2011Vrhovno sodišče RS · 2013
Tožbeni zahtevek in dejanska podlaga spora utemeljujeta zaključek, da so nasprotna stranka pogodb o dobavi toplote (le) vsi odjemalci skupaj in da tožeča stranka dobavlja toploto na odjemni mesti, ki sta skupni za vse odjemalce. Na teh mestih se ugotovi količina dobavljene toplote, katere cena predstavlja skupno v skladu z delilnikom deljivo obveznost vseh odjemalcev. Med odjemalce se namreč skupna obveznost deli po njihovem „notranjem ključu“ oziroma delilniku stroškov, ki predstavlja dogovorjen način delitve v skladu z drugim odstavkom 393. člena OZ. V ta način delitve obveznosti med več dolžnikov tožeča stranka kot dobavitelj toplote ne more posegati, pač pa lahko (in mora) skupno obveznost odjemalcev mednje razdeliti le upoštevajoč ta ključ (delilnik). Toženec kot potrošnik zaradi tega ni prikrajšan in ostaja do dobavitelja v enakem položaju, kot bi bil, če bi mesečno te stroške razdeljeval upravnik. Še vedno mu ostaja pravica reklamacije dobavljene količine na odjemni mesti. Tudi dostop do „dokaznega gradiva“ mu zaradi tega ni omogočen ali znatno otežen, saj mu mora upravnik na njegovo zahtevo predložiti račune dobaviteljev in ima tako možnost preverjanja pravilnosti
- VSRS Sodba X Ips 361/2005Vrhovno sodišče RS · 2008
Inšpekcijski postopek je postopek, ki se uvede po uradni dolžnosti in pristojni organ mora postopek ustaviti, če ugotovi, da ni (več) potrebe ali pogojev za nadaljevanje postopka.
Povezano: sklici 4Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 12. 9. 2013Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sodba II Ips 77/2011Vrhovno sodišče RS · 12. 9. 2013
Tožbeni zahtevek in dejanska podlaga spora utemeljujeta zaključek, da so nasprotna stranka pogodb o dobavi toplote (le) vsi odjemalci skupaj in da tožeča stranka dobavlja toploto na odjemni mesti, ki sta skupni za vse odjemalce. Na teh mestih se ugotovi količina dobavljene toplote, katere cena predstavlja skupno v skladu z delilnikom deljivo obveznost vseh odjemalcev. Med odjemalce se namreč skupna obveznost deli po njihovem „notranjem ključu“ oziroma delilniku stroškov, ki predstavlja dogovorjen način delitve v skladu z drugim odstavkom 393. člena OZ. V ta način delitve obveznosti med več dolžnikov tožeča stranka kot dobavitelj toplote ne more posegati, pač pa lahko (in mora) skupno obveznost odjemalcev mednje razdeliti le upoštevajoč ta ključ (delilnik). Toženec kot potrošnik zaradi tega ni prikrajšan in ostaja do dobavitelja v enakem položaju, kot bi bil, če bi mesečno te stroške razdeljeval upravnik. Še vedno mu ostaja pravica reklamacije dobavljene količine na odjemni mesti. Tudi dostop do „dokaznega gradiva“ mu zaradi tega ni omogočen ali znatno otežen, saj mu mora upravnik na njegovo zahtevo predložiti račune dobaviteljev in ima tako možnost preverjanja pravilnosti
- VSRS Sodba X Ips 361/2005Vrhovno sodišče RS · 4. 9. 2008
Inšpekcijski postopek je postopek, ki se uvede po uradni dolžnosti in pristojni organ mora postopek ustaviti, če ugotovi, da ni (več) potrebe ali pogojev za nadaljevanje postopka.