11. člen ZDMV-UPB1

V zvezi z najemom vozila se je Sodišče Evropske unije že izreklo, da ne gre za dobavo blaga, ampak je treba tak najem načeloma šteti za opravljanje storitev. Z vidika DDV pa je pomembno nadaljnje razlikovanje med finančnim in poslovnim najemom, in sicer iz razloga, ker se izročitev blaga v finančni najem pod določenimi pogoji za namene DDV obravnava kot dobava blaga. V skladu z 11. členom ZDDV-1 namreč pridobitev blaga znotraj Unije pomeni pridobitev pravice razpolaganja na premičninah, kot da bi bil pridobitelj lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali odpelje v Slovenijo iz druge države članice prodajalec ali sam pridobitelj ali druga oseba za račun enega od njiju. Kot izhaja iz sodne prakse SEU, je za finančni najem značilen prenos večine prednosti in tveganj, povezanih s pravnim lastništvom, na lizingojemalca (najemnika). To, da se prenos lastništva opravi ob izteku pogodbe ali da je diskontirana vsota obrokov skoraj enaka tržni vrednosti blaga, sta značilnosti, ki sta vsaka zase ali skupaj merili, s katerima je mogoče ugotoviti, ali je pogodbo mogoče opredeliti kot finančni najem. Najem avtomobila na podlagi pogodbe o lizingu ima torej lahko značilnosti, ki so primerljive p

Ker ni sporno, da tožnik v postopku, katerega obnovo predlaga, ni bil ne zavezanec za plačilo DMV, ne upravičenec do vračila DMV, saj tožnik tega niti ne zatrjuje, tožnik ni oseba, upravičena za vložitev predloga za obnovo postopka po 89. členu ZDMV. Ker tudi ne gre za primer, ko bi morala toženka tožniku v času izdaje odločb o odmeri in vračilu DMV iz leta 2012 priznati status stranke ali stranskega udeleženca po kakšni drugi zakonski podlagi, česar tožnik niti ne zatrjuje, sodišče pritrjuje toženki, da tožnik s predmetnim predlogom ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Njegovo zavrženje na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP je zato pravilno in na zakonu utemeljeno. Iz istega razloga tožnik tudi ne more predlagati odprave, razveljavitve in spremembe odločbe na podlagi 90. člena ZDavP-2. Na podlagi sedmega odstavka 11. člena ZDMV, ki določa, da za motorno vozilo, od katerega je bil vrnjen davek v skladu s tem členom, velja, da za namene 3. člena tega zakona v Republiki Sloveniji še ni bilo registrirano, se šteje, da predmetno vozilo v Republiki Sloveniji še ni bilo registrirano, kar pomeni, da gre za vozilo, ki se leta 2016 prvič registrira n

Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Prav ima v tem pogledu tožnik, da določila ZDMV, ki jih v svoji odločbi navaja drugostopenjski davčni organ, ne predpisujejo, da bi se vozilo moralo nahajati na ozemlju Republike Slovenije, da bi se ga lahko registriralo, zato po presoji sodišča tudi ni osnove, da se zgolj iz podatkov o registraciji in odjavi vozil v MRVL sklepa na to, ali se vozila nahajajo na ozemlju Republike Slovenije.

Določila ZDMV, ki jih v svoji odločbi navaja drugostopenjski davčni organ, ne predpisujejo, da bi se vozilo moralo nahajati na ozemlju Republike Slovenije, da bi se ga lahko registriralo, zato po presoji sodišča tudi ni osnove, da se zgolj iz podatkov o registraciji in odjavi vozil v MRVL sklepa na to, ali se vozila nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Ob tem, da je tožnik glede zatrjevanega dejstva, da so vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije že pred registracijo v Republiki Sloveniji, predložil CMR, prvostopenjski davčni organ pa se do CMR sploh ni opredelil, drugostopenjski davčni organ pa je navedel le, da v verodostojnost podatkov iz CMR dvomi, je bilo po presoji sodišča dejansko stanje glede tega ključnega vprašanja nepopolno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa je v tem delu, kljub dopolnitvi razlogov z drugostopenjsko odločbo, nezadostno obrazložena, saj ZDMV sam po sebi ne daje podlage za sklep, da so se vozila nahajala v Republiki Sloveniji po datumih, ki izhajajo iz CMR, zaradi česar se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Tožnik vztraja, da so vozila ozemlje Republike Slovenije zapustila pred registracijo, in sicer na datume, kot jih izpričujejo CMR listine. Davčni organ pa nasprotno zaključuje, da so vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije šele po tem, ko so že bila registrirana. Po presoji sodišča dejansko stanje glede te bistvene okoliščine ni bilo popolno ugotovljeno. Prav ima v tem pogledu tožnik, da določila ZMV-1, ki jih v svoji odločbi navaja drugostopenjski davčni organ, ne predpisujejo, da bi se vozilo moralo nahajati na ozemlju Republike Slovenije, da bi se ga lahko registriralo, zato po presoji sodišča tudi ni osnove, da se zgolj iz podatkov o registraciji in odjavi vozil v MRVL sklepa na to, ali se vozila nahajajo na ozemlju Republike Slovenije.

Namen vračila davka po 11. členu ZDMV je v preprečitvi kopičenja davka (v različnih državah) zaradi prenosa vozila, zaradi česar je predvideno vračilo plačanega DMV za motorna vozila, ki se v RS ne registrirajo, ker zaradi izvoza oziroma dobave v drugo državo članico EU teritorialno zapustijo njeno ozemlje, a še naprej obstajajo in se bodo tudi uporabljala v prometu, vendar ne na ozemlju RS. Ni pa namen 11. člena ZDMV v povračilu škode (v katero je lahko zajet tudi znesek plačnega DMV), ki zavezancu nastane zaradi uničenja vozil, ki se v prometu ne bodo nikoli (več) uporabljala, ne v RS ne v drugi državi. Ker primerjana položaja, ko vozila zapustijo ozemlje RS zaradi izvoza oziroma dobave v drugo državo pred prvo registracijo in ko so vozila uničena pred prvo registracijo, nista bistveno enaka položaja, ki bi zahtevala enako obravnavo, stališče sodišča prve stopnje in davčnih organov, da se revidentki plačan DMV za vozila, ki so bila uničena v požaru, še preden so bila registrirana, ne vrne, po presoji Vrhovnega sodišča ne pomeni kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave.

Rok iz osmega odstavka 11. člena ZDMV je prekluzivni materialni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice do vračila plačanega davka na motorna vozila. Ker je revidentka zahtevo za vračilo davka na motorna vozila vložila šele junija 2011, okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahtevala vračilo davka, pa so nastopile že v novembru 2010, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je zamudila trimesečni materialni prekluzivni rok za vložitev zahteve, s čimer je izgubila pravico do vračila sorazmernega dela plačanega davka na motorna vozila.

Na podlagi osmega odstavku 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. Po mnenju sodišča gre za materialni rok, katerega zamuda ima za posledico izgubo pravice, torej nastopi prekluzija.

V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožnik zamudil materialni prekluzivni rok za vložitev zahteve za vračilo plačanega DMV za motorno vozilo. Okoliščine za vračilo nastanejo v trenutku, ko sta izpolnjena oba pogoja, določena v prvem odstavku 11. člena ZDMV, in sicer, da je motorno vozilo odjavljeno iz evidence registriranih motornih vozil in da je zapustilo ozemlje Republike Slovenije. V obravnavani zadevi je predvsem sporno vprašanje, ali so pri tožniku nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo DMV tedaj, ko je bil izdan CMR ali pa tedaj, ko je bil izdan račun za predmetno motorno vozilo. Tožnik je vložil zahtevek za vračilo DMV za motorno vozilo prepozno, saj ga je vložil po preteku treh mesecev od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo. Te okoliščine pa so nastopile, ko je bil za predmetno motorno vozilo izdan CMR.

Na podlagi osmega odstavku 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. Po mnenju sodišča gre v primeru roka iz osmega odstavka 11. člena ZDMV za materialni rok, katerega zamuda ima za posledico izgubo pravice (prekluzija).

Na podlagi osmega odstavka 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. Po mnenju sodišča gre za materialni prekluzivni rok. Zamuda takšnega roka pa ima za posledico izgubo pravice, torej nastopi prekluzija.

Iz ZDMV izhaja, da ureja določene situacije oziroma da določa upravičence, ki davka od cestnih motornih vozil ne plačujejo oziroma pogoje, kdaj se davek na motorna vozila vrne. Ugodnosti, ki jih daje zakon s področja javnih financ je treba razlagati ozko in skladno s pogoji, ki jih zakon za te oprostitve predpisuje. Nobena določba ZDMV pa ne ureja konkretne situacije oziroma ne določa, da se vračilo DMV izvede tudi v primeru uničenja vozil v požaru oziroma zaradi višje sile.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je šlo za zamudo materialnega roka za vložitev zahteve tožnika za vračilo sorazmernega dela plačanega davka. Predvsem je sporno vprašanje, ali so pri tožniku nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo DMV že v mesecu novembru 2010. Tožnik je dal zahtevek za vračilo 14. 6. 2011, navedeni datum je tudi po presoji sodišča po preteku treh mesecev od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka, ki je v konkretnem primeru mesec november 2010.

V času vložitve zahtev za vračilo DMV je veljal ZDMV-UPB2, ki je v drugem odstavku 11. člena določal, da če davčni zavezanec pred prvo registracijo motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, dobavi v drugo državo članico EU, ima pravico do vračila plačanega davka, če davčnemu organu predloži predpisane listine. V obravnavani zadevi ni sporno, da so vozila bila registrirana v RS, preden so bila dobavljena v drugo državo članico EU, zato je bil zahtevek za vračilo DMV pravilno zavrnjen.

Ob nesporni ugotovitvi, da so bila predmetna vozila že registrirana v Republiki Sloveniji, pa čeprav le za kratek čas, tožnik ni upravičen do vračila DMV po 11. členu ZDMV. Navedeni 11. člen ZDMV namreč ne razlikuje med registracijo in „začasno“ registracijo.

Ker so bila obravnavana vozila registrirana pred izvozom, niso izpolnjeni pogoji za vračilo davka na motorna vozila iz 2. odstavka 11. člena ZDMV, iz katerega je razvidno, da mora biti dobava v drugo državo članico opravljena pred prvo registracijo motornega vozila, da ima prodajalec takega vozila pravico zahtevati vračilo predhodno že plačanega davka na motorna vozila.

Prvi odstavek 11. člena ZDMV (ki je veljal v relevantnem obdobju) določa pravico do vračila plačanega davka, če davčni zavezanec motorno vozilo izvozi pred prvo registracijo. Iz določbe 11. člena ZDMV ne izhaja, da bi se ureditev vračanja DMV razlikovala med registracijo in „začasno“ registracijo. Ob nesporni ugotovitvi, da je bilo vozilo v Republiki Sloveniji že registrirano, tudi po presoji sodišča tožeča stranka ni upravičena do vračila DMV za navedeno vozilo. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke na kasneje sprejete in uveljavljene spremembe ZDMV.

Po 5. členu ZDMV se od vozil, ki se pred prvo registracijo izvozijo ali dobavijo v drugo državo članico Evropske unije, DMV ne plačuje. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali gre za vozilo, ki je bilo izvoženo pred prvo registracijo, tako kot je predpisano v 11. členu ZDMV-UPB2. Iz upravnih spisov izhaja, da je bilo vozilo začasno registrirano v Republiki Sloveniji, kar izhaja iz registra vozil in prometnih listin in da je datum prve registracije 1. 2. 2007. To pomeni, da ne gre za vozilo, ki bi bilo izvoženo pred prvo registracijo, saj navedeni predpis (ZDMV-UPB2) ne loči med pojmoma začasno in redno registracijo, tako kot želi prikazati tožnik. Za vračilo DMV morajo biti izpolnjeni pogoji po davčnem predpisu oz. davčne ugodnosti lahko izhajajo le iz določb ZDMV-UPB2, ta pa v besedilu, kakršno je veljalo v času, ko je bilo vozilo izvoženo, pojma začasne registracije ni določal, temveč je pravico do vračila, vezal med drugim, le na pojem prve registracije v Republiki Sloveniji.

Drugi odstavek 11. člena ZDMV določa, da, če davčni zavezanec pred prvo registracijo motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, dobavi v drugo državo članico Evropske unije, ima pravico do vračila plačanega davka, če davčnemu organu predloži dokazilo o plačilu davka, račun, izdan kupcu v drugi državi članici Evropske unije, in dokazilo o dejanski dobavi vozila v drugo državo članico Evropske unije.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje dodatnega pogoja, ki ga je uvedel ZDMV-B, in sicer, da mora biti vozilo izvoženo oz. dobavljene pred prvo registracijo. Po mnenju sodišča je irelevantno, ali je bil zahtevek vložen pred veljavnostjo sprememb ZDMV-B, v kolikor glede roka ni posebnih določb v ZDMV, saj se mora upravičenost do vračila DMV po mnenju sodišča presojati glede na čas nastanka izvoza oz. dobave.