119. člen ZVCP-1

Zavarovanec toženke je vozil prehitro in zaradi ovire, ki jo je zanj predstavljalo drugo tožnikovo vozilo, ni zaviral. Drugo tožnikova ocena, da bo križišče lahko izpraznil, preden bo v križišče pripeljal zavarovanec toženke, ni bila pravilna. Nepravilno se je vključeval v promet na prednostni cesti. Odgovornost vsakega od voznikov zato znaša 50 %.

Z ugotovitvijo, da je alkoholni opoj vplival na toženčeve psihofizične sposobnosti (prizadete sposobnosti zaznavanja, razumevanja, nekritičnosti do nevarnosti), je dokazno breme, ki je sicer na tožeči stranki, glede vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastankom škode, prevaljeno na toženca.

Kritično situacijo je povzročila peška. Vendar pa gre v obravnavanem primeru za konkurenco med odgovornostjo imetnika nevarne stvari in odgovornostjo udeleženca, ki v prometu ni udeležen z nevarno stvarjo. Zakon postavlja na prvo mesto odgovornost imetnika nevarne stvari, ko z domnevo vzročnosti uzakonja njegovo objektivno odgovornost. Te odgovornosti se lahko otrese le, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari, in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, ali da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (1. in 2. odstavek 153. člena OZ). Deloma pa se oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo oziroma je deloma prispeval k njej (3. odstavek 153. člena OZ). Ker gre v obravnavanem primeru za krivdno dejanje ponesrečenke, je potrebno tehtati v konkurenci njunih odgovornosti tudi krivdno ravnanje toženca, pri tem pa upoštevati še njegovo strožjo objektivno odgovornost.