Uredba o standardih o stopnji potrebnega znanja slovenskega jezika za orientacijska delovna mesta na področju zdravstva

Ta uredba določa standarde o stopnji potrebnega znanja slovenskega jezika za orientacijska delovna mesta na področju zdravstva za zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce, državljane drugih držav članic Evropske unije, za opravljanje njihovega poklica v Republiki Sloveniji. Orientacijska delovna mesta in nazivi se določijo s kolektivno pogodbo za javni sektor, za določanje stopnje znanja slovenskega jezika pa se uporablja plačna skupina E s podskupinami E1, E2, E3 in E4, kakor so določene v Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/02, 110/02 – ZDT-B, 72/03 in 126/03).

Delodajalec pri določanju stopnje znanja slovenskega jezika za posamezno delovno mesto v svojih aktih upošteva:

-        zahtevnost delovnega mesta,

-        pomembnost in pogostnost stikov z uporabnikom zdravstvenih storitev,

-        način dela. Pri določanju stopnje znanja slovenskega jezika za posamezno delovno mesto delodajalec upošteva zlasti pomembnost in pogostnost stikov z uporabnikom zdravstvenih storitev tako, da osnovno stopnjo znanja slovenskega jezika določi za delovna mesta, pri katerih so stiki z uporabnikom zdravstvenih storitev strokovno nepomembni za obravnavo in zdravljenje ter jih je malo, visoko stopnjo znanja slovenskega jezika pa za delovna mesta, pri katerih gre za pogostne in strokovno zelo pomembne stike z uporabnikom zdravstvenih storitev.

Delovna mesta se glede na zahtevnost razvrščajo na:

-        zahtevna in zahtevnejša,

-        zelo zahtevna,

-        visoko zahtevna,

-        najzahtevnejša. Glede na pomembnost in pogostnost stikov z uporabnikom zdravstvenih storitev se delovna mesta razvrščajo na naslednji način:

-        malo stikov, strokovno nepomembni stiki,

-        pogostni, vendar strokovno manj pomembni stiki,

-        vsakodnevni in strokovno zelo pomembni stiki. Pri načinu dela se upošteva predvsem sodelovanje z drugimi zdravstvenimi delavci in zdravstvenimi sodelavci ter s tem možnosti za razjasnitev morebitnih nesporazumov v zvezi z obravnavo in zdravljenjem.

Stopnje znanja slovenskega jezika, ki so uradno priznane, so osnovna, srednja in visoka. Osnovna stopnja znanja slovenskega jezika pomeni preprosto tekoče govorno in pisno sporazumevanje, to je razumevanje in tvorjenje manj zahtevnih specializiranih besedil v predvidljivih govornih položajih ob vsakdanjih temah, govorno in pisno izražanje je preprosto, vendar dovolj ustrezno in pravilno, tako da sporazumevanje večinoma ni moteno. Srednja stopnja znanja slovenskega jezika pomeni tekoče govorno in pisno sporazumevanje, to je razumevanje in tvorjenje različnih specializiranih besedil, poleg vsakdanjih tudi aktualnih družbenih in takih, ki se navezujejo na poklicno področje, napake ne otežujejo sporazumevanja. Visoka stopnja znanja slovenskega jezika pomeni tekoče govorno in pisno sporazumevanje na vseh področjih, zlasti razumevanje in tvorjenje specializiranih strokovnih in znanstvenih besedil; do nesporazumov ne prihaja.

Ta uredba začne veljati 1. maja 2004. Št. 008-04/2003-1 Ljubljana, dne 15. aprila 2004. EVA 2003-2711-0018 Vlada Republike Slovenije mag. Anton Rop l.

r. Predsednik