71. člen ZDSS-1

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na pravnomočno sodbo, izdano v delovnem sporu, v katerem je sodišče tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zavrnilo. Ker je bilo pravnomočno razsojeno, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi odpovedana zakonito, v socialnem postopku v katerem se presoja pravilnost in zakonitost odločb o lastnosti zavarovanca ne more doseči drugačnega rezultata z zatrjevanjem, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 28. 5. 2013. Podlaga in lastnost zavarovanca sta se zato po 28. 5. 2013 utemeljeno spremenila.

Potrebno je ločiti med opredelitvijo pravice do vdovske pokojnine in izplačevanjem le-te. Izplačevanje se zamakne na dan, ko ne bo več vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje. Edina ovira za začetek izplačevanja vdovske pokojnine je, da je tožnica kot prejemnica denarnega nadomestila (19. člen ZPIZ‑2) vključena v obvezno zavarovanje. Ko bo tožnici obvezno zavarovanje prenehalo, se ji bo vdovska pokojnina lahko začela izplačevati.

Ključno je, da mora biti institut razumne prilagoditve na voljo, ko ima oseba z invalidnostjo potrebo po tem. To pomeni, da prilagoditev ni razumna takrat, ko potrebe po prilagoditvi ni oziroma ko takšna nerazumna prilagoditev (v tem primeru stvarna razbremenitev) pomeni omejitev uživanja ali uresničevanja pravic iz invalidnosti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožnikove spremembe v zdravstvenem stanju ne omejujejo njegove delazmožnosti, zato stvarna razbremenitev (delo naj ne bo enolično in ponavljajoče), upoštevaje 2. člen Konvencije, s tem v zvezi ni razumna. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ker pri tožniku v stanju invalidnosti niso nastale takšne spremembe, ki bi zmanjšale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta. Posledično dne 18. 1. 2022 ni bila podana nova invalidnost (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-2). Tožnik ni upravičen do povračila sodne takse, ker se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo (71. člen ZDSS-1).

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je vložnik dne 27. 7. 2023 na sodišče vložil vlogo, ki jo je poimenoval tožba. Po pregledu navedene vloge je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je le-ta nepopolna in s tem nesposobna za obravnavo. S sklepom opr. št. R 14/2023 z dne 10. 8. 2023 je vložnika pozvalo, da vlogo popravi in dopolni skladno z napotki sodišča prve stopnje. Obenem ga je tudi poučilo glede možnosti pridobitve BPP. Vložnik je z vlogo z dne 28. 9. 2023 sodišče zaprosil za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, pri čemer se je skliceval na vložitev zahteve za dodelitev BPP. Po tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vložnik v zahtevanem roku ni dopolnil vloge ter nadalje, da je bila s sklepom Bpp 288/2023 z dne 6. 2. 2024 njegova prošnja za dodelitev BPP zavržena, je z izpodbijanim sklepom vlogo (tožbo) z dne 25. 7. 2023 zavrglo.

Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 3. 11. 2022 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 25. 10. 2021. Iz prvostopenjske upravne odločbe izhaja, da se je postopek začel po uradni dolžnosti. Nasprotno je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da se je postopek začel na podlagi tožnikovih zahtev z dne 14. 12. 2020, 18. 1. 2021 in 27. 1. 2021 za neposredno izplačilo nadomestila plače med začasno zadržanostjo za delo za čas od novembra 2017 do julija 2018 po desetem odstavku 137. člena ZDR-1. Hkrati je toženec v obrazložitvi ugotovil, da je bilo tožniku neupravičeno izplačano nadomestilo plače v skupnem znesku 2.655,99 EUR neto. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da toženec z izpodbijanima odločbama sploh ni odločil o zahtevah tožnika na način, da bi njegove zahteve zavrgel, zavrnil oziroma mu na osnovi teh priznal kakšno pravico. Tako izreku kot tudi obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta, je utemeljeno mogoče očitati pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus z vidika pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237

Utemeljene so pritožbene navedbe, da 3. alineje prvega odstavka 8. člena ZUTD ni mogoče razlagati tako, da bi veljala tudi za povezane družbe. Navedena določba jasno določa, da se status brezposelne osebe dodeli osebi, ki ni družbenik in hkrati poslovodna oseba v osebni in kapitalski družbi. Status brezposelne osebe se tako ne prizna zgolj osebi, ki je družbenik in poslovodna oseba v isti gospodarski družbi. Ker gre pri povezanih družbah za povezavo vsaj dveh pravno samostojnih gospodarskih družb (527. člen ZGD-1), je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da se obravnavana določba ZUTD razteza tudi na povezane družbe.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni podana pravna korist za vložitev predloga za oprostitev sodnih taks, saj gre za primer, ko zakon izrecno določa, da se sodne takse za takšne spore ne plačujejo, je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi 12. točke prvega odstavka 270. člena ZPP v povezavi z 274. členom ZPP ter 19. členom ZDSS-1 zaradi pomanjkanja pravnega interesa, predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks zavrglo.

Skupno premoženje tožnika in njegove družine znaša 54.880,80 EUR. Od tega 9.906,40 EUR odpade na vrednost 122 delnic A., ki so v tožnikovi lasti. Skupno premoženje tožnika in njegove družine tako nedvomno bistveno presega cenzus, ki je določen v višini 19.304,64 EUR. V tem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji določeni v 11. členu ZST-1, da bi se tožnika oprostilo plačila sodne takse.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da gre za spor o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (točka 2a v prvem odstavku 7. člena ZDSS‑1). Gre torej za neocenljivo zadevo s področja socialne varnosti. Predmet presoje je namreč dokončna odločba tožene stranke izdana v zvezi s prvostopenjsko odločbo, s katero je bilo odločeno o pravici tožnika za povračilo stroškov zdravljenja v Avstriji. V tem primeru torej ne gre za premoženjski spor, kot so le-ti urejeni v drugem odstavku 7. člena ZDSS-1. Pri tem je pomembna tudi določba 71. člena ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, sodne takse ne plačujejo. Ker je šlo v predmetni zadevi za spor o pravicah, tožniku ni bilo potrebno plačati takse.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, ki izrecno določa, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj iz socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. Pomeni, da v sporih o pravicah iz drugega odstavka 7. člena ZDSS-1, med katere sodi tudi pravica do zdravljenja v tujini in z njim povezani stroški, ni taksne zavezanosti. Stranke v takšnih sporih takse niso dolžne plačevati.

Prvostopno sodišče je pravilno presodilo, da je za začetek teka enoletnega roka za vložitev vloge izredne denarne socialne pomoči kot pomoč pri kritju stroškov pogreba pri Centru za socialno delo, skladno s četrtim odstavkom 34.b člena ZSVarPre pomembno dejstvo datuma smrti umrlega. Za začetek teka roka za vložitev zahteve tako ni relevantno ali se je vodil kakšen zapuščinski postopek oziroma katerekoli druge okoliščine, ki so vplivale, da tožeča stranka ni pri pristojnem Centru za socialno delo pravočasno vložila vloge. Tudi očitno morebitno nepravilno postopanje tretjih, ne podaljša materialnega prekluzivnega roka, v katerem lahko družinski član umrlega, ki je poskrbel za pogreb, pri pristojnem Centru za socialno delo vloži vlogo v roku enega leta od datuma smrti umrlega. Zamuda upravičenca enoletnega roka od dneva datuma smrti pomeni prenehanje pravice same.

V sporni zadevi je tožeča stranka od toženca zahtevala povrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev v določeni višini. Gre za povrnitev preplačila. V tem primeru gre tudi po stališču pritožbenega sodišča za premoženjski spor, kar pomeni, da je potrebno plačati sodno takso.

V obravnavani zadevi ne gre za spor o pravicah do in iz sistema socialne varnosti, ki so taksativno opredeljeni v 1. odstavku 7. člena ZDSS-1 o stvarni pristojnosti sodišč, za katere po 71. členu ZDSS-1 dejansko ni taksne zavezanosti. Gre namreč za spor o odškodninski terjatvi iz naslova odškodninske odgovornosti po 2. odstavku 7. člena ZDSS-1, o čemer je bilo razsojeno s sodbo. Na tovrstne spore pa se taksna oprostitev iz 71. člena ZDSS-1 ne nanaša. Pomeni, da za njih obstaja taksna zavezanost tožečih strank, vključno z vsemi pravnimi posledicami iz ZST-1 in relevantnih določbah ZPP, če taksa v predpisanem roku za posamezno procesno ravnanje ni plačana.

Ker tožnik telesne okvare nima, spremembe pa so posledica bolezni, je bila z izpodbijanima odločbama zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro pravilno in zakonito zavrnjena, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje pravice do invalidnine pa utemeljeno zavrnjen.

Predmet spora se torej nanaša na ponovni izračun pokojnine z upoštevanjem delnic v pokojninsko osnovo. V takšnem primeru gre za sodno socialni spor o pravicah iz obveznega pokojninskega zavarovanja, za katerega pa, upoštevaje 71. člen ZDSS-1, ni taksne obveznosti.

Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. V sporih o pravicah iz prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, za katere je stvarno pristojno socialno sodišče in med katere sodi tudi spor o pravici do ponovne odmere pokojnine, ni taksne zavezanosti. To pomeni, da tožeče stranke v tovrstnih sporih takse niso dolžne plačati.

Stranka predlog za oprostitev plačila sodnih taks lahko vloži kadarkoli, ne glede na to, da taksna obveznost še ni nastala. Sklep o morebitni oprostitvi, odlogu ali odobritvi obročnega plačila taks, učinkuje od dneva, ko je vložen predlog za oprostitev in za vse taksne obveznosti, ki so oziroma bodo nastale kasneje (prvi odstavek 13. člena ZST-1). Sklep o oprostitvi plačila taks lahko sodišče med postopkom razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati (tretji in četrti odstavek 13. člena ZST-1).

Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. V sporih o pravicah iz 1. odstavka 7. člena ZDSS-1, za katere je stvarno pristojno socialno sodišče in med katere sodi tudi spor o pravici do ponovno odmere pokojnine, ni taksne zavezanosti. Zato tožniki za tovrstne predmete sporov takse niso dolžni plačevati in sodišče kaj takega od njih ne sme zahtevati. Plačilni nalog je izdan v nasprotju z 71. členom ZDSS-1. Tožnica je bila protipravno pozvana na plačilo sodne takse. Zaradi nezakonitega poziva je plačala nekaj, kar ni bila dolžna. Takšnega izdatka, kljub uspehu v sporu o glavni stvari, ni mogoče zakonito naložiti v povračilo toženi stranki. Ne gre za potrebni strošek v smislu 155. člena ZPP, ki bi ga bilo mogoče prevaliti na toženo stranko.

Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. V sporih o pravicah iz 1. odstavka 7. člena ZDSS-1, za katere je stvarno pristojno socialno sodišče in med katere sodi tudi spor o pravici do ponovno odmere pokojnine, ni taksne zavezanosti. Zato tožniki za tovrstne predmete sporov takse niso dolžni plačevati in sodišče kaj takega od njih ne sme zahtevati. Na podlagi plačilnega naloga je tožnik plačal znesek, ki ga glede na določbo 71. člena ZDSS-1 ni bil dolžan plačati. Povrnitev takšnega izdatka pa, kljub uspehu v sporu o glavni stvari, ni mogoče v povračilo naložiti toženi stranki. Ne gre namreč za potrebni strošek v smislu 155. člena ZPP.

Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. V sporih o pravicah iz prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, za katere je stvarno pristojno socialno sodišče in med katere sodi tudi spor o pravici do ponovne odmere pokojnine ni taksne zavezanosti. To pomeni, da tožniki v tovrstnih sporih takse niso dolžni plačati in plačila takse sodišče od njih tudi ne sme zahtevati. Na podlagi plačilnega naloga je tožnica plačala znesek, ki ga glede na določbo 71. člena ZDSS-1 ni bila dolžna plačati. Povrnitev takšnega izdatka pa, kljub uspehu v sporu o glavni stvari, ni mogoče v povračilo naložiti toženi stranki. Ne gre namreč za potrebni strošek v smislu 155. člena ZPP.