67. člen ZDSS-1

Odločitev o neizločitvi uradne osebe v izreku izpodbijanega sklepa, vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje postopka. Za slednje socialno sodišče ni pristojno, ker ni izpolnjen materialni pogoj za upravni akt in za izpodbijanje s samostojno tožbo.

Pravilno je pojasnilo sodišča, da izrek izpodbijanega sklepa o neizločitvi uradne osebe vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na vodenje postopka. Za slednje socialno sodišče ni pristojno, ker ni izpolnjen materialni pogoj za upravni akt in za izpodbijanje s samostojno tožbo.

V socialnih sporih je pasivno legitimiran tisti organ oziroma nosilec javnih pooblastil, ki je izdal akt, s katerim se je upravni postopek končal oziroma, ki je izdal dokončno odločbo. Zoper posamični upravni akt, izdan na prvi stopnji, je praviloma dovoljena pritožba, o kateri odloči drugostopenjski organ z dokončno odločbo. Prvotoženec je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo z dne 18. 10. 2012 zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do Zoisove štipendije, vendar je na njeno pritožbo dokončno odločbo z dne 4. 6. 2013 izdal drugotoženec, torej Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. To pomeni, da Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije kot prvostopenjski organ, v tem sporu ni pasivno legitimiran. Zakonodajalčevo polje proste presoje pri urejanju vprašanj s področja gospodarske in socialne politike, kamor sodi tudi pravica do Zoisove štipendije, je še posebej široko in ima na področju socialne varnosti široko polje samostojnega odločanja. V tem okviru so določeni tudi pogoji za priznanje Zoisove štipendije, med njimi tudi pogoj dosežene povprečne ocene pri vseh obveznih predmetih v zaključnem razredu osnovne šole. Tako

Tožnica v vabilu za glavno obravnavo, razpisano za dne 6. 5. 2015, niti s posebno vlogo ni bila pozvana, da se izjasni o tem, kdo je v tem sporu tožena stranka v smislu napotkov v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča. Stranka, ki pred prvim narokom za glavno obravnavo ni prejela drugega kot vabilo, v katerem je bilo navedeno, da lahko na tem naroku navede dejstva in ponudi dokaze, je utemeljeno, zlasti glede na napotke pritožbenega sodišča, pričakovala, da ji bo dana možnost do izjave o tem, kdo je tožena stranka. To možnost je tožnica izkoristila sama, ko je 5. 5. 2015 posredovala svojo izjavo. Ta vloga je v sodno pisarno prispela po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, tako da sodišče na naroku dne 6. 5. 2015 s to vlogo še ni bilo seznanjeno. Glede na to, da je tožnica vlogo z dne 5. 5. 2015 oddala priporočeno na pošto dne 5. 5. 2015, kar je dan pred obravnavo in da na sami obravnavi sodišče ni razpolagalo s to vlogo, bi ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, in ker je glavno obravnavo že zaključilo, moralo glavno obravnavo ponovno odpreti in se do navedb v vlogi z dne 5. 5. 2015 opredeliti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano s

Določba 81. člena ZPP se nanaša na postopek, če manjka sposobnost biti stranka v pravdi. Sposobnost biti stranka je procesna predpostavka, to je predpostavka dopustnosti tožbe. Če sodišče bodisi po uradni dolžnosti ali na pobudo strank ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da pomanjkljivosti odpraviti, potem zahteva najprej od tožnika, da popravi v tožbi, kar je treba ali da ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki ima sposobnost biti stranka v pravdi. Le če se pomanjkljivosti ne da odpraviti, sodišče tožbo zavrže. Vprašanje pasivne (in tudi aktivne) legitimacije se presoja v materialnem smislu, ne po procesnem, ker tožniku ne pripada zatrjevana pravica (aktivno) in ne zoper tega toženca (pasivno). Če se v pravdi izkaže, da tožnik ni upnik in da toženec ni dolžnik, obdržita tožnik in toženec procesni položaj strank, le vsebina sodbe je drugačna, ker se tožbeni zahtevek zavrne. Stvarna legitimacija (in tudi pravdno upravičenje) nam povesta, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, tudi prava stranka.

Ker zavarovanec, če je zaradi očitne pomote v tožbi napačno navedel toženo stranko, lahko spremeni navedbo tožene stranke najkasneje do konca poravnalnega naroka, oziroma če ni poravnalnega naroka, do sprejema dokaznega sklepa na prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer se sprememba navedbe tožeče stranke ne šteje za spremembo tožbe, je sodišče prve stopnje tožničino tožbo zoper dokončno odločbo drugostopenjskega organa, ki je v tožbi kot toženo stranko navedla prvostopenjski organ, neutemeljeno zavrglo po prejemu tožbe.