Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP-1)

Ta zakon ureja razmerja iz pogodb o prevozu potnikov in prtljage ter tovora v notranjem cestnem prometu, kakor tudi v mednarodnem cestnem prometu, če ni drugače določeno z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo.

(1)Določbe tega zakona ne obvezujejo strank pogodb iz prejšnjega člena, če iz posamezne določbe tega zakona ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega.

(2)Pogodbe iz prejšnjega člena tega zakona ne smejo vsebovati določil, ki bi zmanjševala prevozničino ali prevoznikovo odgovornost, predpisano s tem zakonom.

Izrazi v tem zakonu pomenijo:

-        izpolnitvena pomočnica ali pomočnik (v nadaljnjem besedilu: izpolnitveni pomočnik) je oseba, ki za izvršitev prevoza dela po naročilu prevoznice ali prevoznika (v nadaljnjem besedilu: prevoznika) ali za njegov račun;

-        izročena prtljaga so stvari, ki jih preda potnica ali potnik za prevoz na podlagi pogodbe o prevozu prtljage;

-        nakladališče je mesto, kjer se tovor preda prevozniku za prevoz;

-        namembni kraj je kraj, v katerem se v skladu s pogodbo prevoz konča;

-        naročnica ali naročnik prevoza (v nadaljnjem besedilu: naročnik prevoza) je oseba, ki sklene v svojem imenu, zase ali za drugega s prevoznikom prevozno pogodbo;

-        odhodni oziroma odpravni kraj je kraj, v katerem se začne pogodbeni prevoz;

-        osebne škode so škode, ki nastanejo zaradi smrti, okvare zdravja ali poškodbe potnika;

-        pošiljateljica ali pošiljatelj (v nadaljnjem besedilu: pošiljatelj) je naročnik ali oseba, ki na osnovi sklenjene pogodbe s prevoznikom preda tovor za prevoz;

-        potnica ali potnik (v nadaljnjem besedilu: potnik) je fizična oseba, ki je upravičena do pogodbeno določenega prevoza;

-        prejemnica ali prejemnik (v nadaljnjem besedilu: prejemnik) je oseba, ki je upravičena v namembnem kraju prevzeti tovor, ki je bil predan za prevoz;

-        prevoznica ali prevoznik (v nadaljnjem besedilu: prevoznik) je oseba, ki na podlagi pogodbe prevaža potnike, prtljago ali tovor;

-        prevoznina je znesek, ki ga prejme prevoznik na podlagi pogodbe o prevozu potnikov;

-        razkladališče je mesto, kjer prejemnik prevzame tovor;

-        ročna prtljaga so stvari, ki jih je dovoljeno prinesti v vozilo in spraviti na določen prostor in ki jih potnik sam varuje;

-        SDR pomeni posebno pravico črpanja, ki je obračunska vrednostna enota, kot jo določa Mednarodni monetarni sklad, razmerje do slovenske valute oziroma vrednost pa objavlja Banka Slovenije;

-        upravičenka ali upravičenec (v nadaljnjem besedilu: upravičenec) je oseba, ki ima na podlagi pogodbe pravico kaj zahtevati od prevoznika;

-        voznina je znesek, ki ga prejme prevoznik na podlagi pogodbe o prevozu tovora;

-        drugi izrazi uporabljeni v tem zakonu imajo enak pomen kot ga opredeljujejo drugi zakoni in predpisi, ki urejajo cestni promet ter mednarodne pogodbe, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.

(1)Pogodbo o prevozu potnikov skleneta prevoznik in potnik ali prevoznik in naročnik prevoza.

(2)S prevozno pogodbo o prevozu potnikov se prevoznik zavezuje, da bo v skladu z objavljenimi prevoznimi pogoji, v linijskem prometu pa tudi v skladu z voznim redom, prepeljal potnika od odhodnega do namembnega kraja, in sicer varno, pravočasno, s pogodbeno določenim vozilom in sedežem, udobnostnimi in higienskimi pogoji, ki so običajni v cestnem prevozu, potnik pa, da mu bo plačal dogovorjeno prevoznino.

(3)Prevoznik in naročnik prevoza lahko skleneta pogodbo o prevozu enega ali več potnikov za eno ali več potovanj ali za določen čas.

(4)Pogodba iz prejšnjega odstavka mora biti sestavljena v pisni obliki.

(1)Prevoznik je dolžan v linijskem prometu izdati vozovnico, ki je lahko posamična ali skupinska. Prevozniku ni potrebno izdati vozovnice, če je prevozna pogodba sklenjena z naročnikom prevoza.

(2)Vozovnica je dokaz o sklenjeni pogodbi o prevozu potnikov, vendar se obstoj te pogodbe lahko dokazuje tudi drugače.

(3)Če se vozovnica glasi na ime, se brez prevoznikove privolitve ne sme prenesti na drugega potnika.

(4)Prevoznik lahko zavrne prenos vozovnice iz prejšnjega odstavka le tedaj, ko ima opravičene razloge.

(5)V vozovnici morajo biti navedeni odhodni in namembni kraj ter čas odhoda, ki je določen z voznim redom oziroma s pogodbo.

(1)Prevoznik ni dolžan sprejeti za prevoz osebe, za katero se zaradi njenega vedenja lahko upravičeno domneva, da bo prevozniku onemogočila izpolniti njegove obveznosti do drugih potnikov.

(2)Prevoznik sme izključiti iz prevoza potnika, ki s svojim vedenjem nadleguje druge potnike ali ne spoštuje predpisov o javnem redu in miru, ne da bi mu moral vrniti prevoznino.

(1)Potnik ima pravico odstopiti od pogodbe pred začetkom njenega izpolnjevanja.

(2)Če potnik odstopi od pogodbe vsaj eno uro pred odhodom v domačem prometu, oziroma vsaj štiri ure v mednarodnem prometu, mu je prevoznik dolžan vrniti prevoznino, pri čemer sme obdržati največ deset odstotkov.

(3)Določba iz prejšnjega odstavka je sestavni del prevoznih pogojev in je ni dopustno spreminjati v škodo potnika.

Če se prevoz ne začne ob času, ki je določen v pogodbi ali voznem redu prevoznika, lahko potnik oziroma naročnik prevoza odstopi od pogodbe in zahteva vrnitev prevoznine.

Če je prevoz prekinjen zaradi vzrokov, za katere potnik ne odgovarja, ima potnik pravico:

1.      zahtevati, da ga prevoznik s svojim ali drugim primernim prevoznim sredstvom prepelje do namembnega kraja;

2.      zahtevati, da ga prevoznik skupaj s prtljago v primernem roku prepelje v odhodni kraj in mu vrne prevoznino;

3.      odstopiti od pogodbe in zahtevati od prevoznika vrnitev prevoznine.

(1)Prevoznik odgovarja za škodo zaradi potnikove smrti, okvare zdravja in poškodbe (osebne škode), kakor tudi za zamudo ali prekinitev prevoza (druge škode).

(2)Če škodo iz prejšnjega odstavka povzroči izpolnitveni pomočnik, jo je potniku dolžan povrniti prevoznik.

Za škodo zaradi smrti, okvare zdravja ali poškodbe potnika odgovarja prevoznik, če škoda nastane med vstopanjem ali izstopanjem potnika, ko je potnik v vozilu ali med prevozom.

Prevoznik je odgovoren za škodo, ki nastane zaradi smrti, okvare zdravja ali poškodbe potnika, razen če dokaže, da je bila škoda povzročena z dejanjem potnika ali iz zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (višja sila).

Za škodo, ki nastane zaradi zamude ali prekinitve potovanja, prevoznik ne odgovarja, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

(1)V zvezi z istim škodnim dogodkom zaradi smrti, okvare zdravja ali poškodbe potnika, prevoznik ni dolžan plačati več kot 83.333 SDR za posameznega potnika.

(2)Za škodo, ki nastane zaradi zamude oziroma prekinitve potovanja, je prevoznik odgovoren do zneska dvojne prevoznine.

(3)Prevoznik izgubi pravico do omejitve višine odškodnine iz prvega in drugega odstavek tega člena, če se dokaže, da je škodo povzročil namenoma ali zaradi hude malomarnosti.

(4)S pogodbo o prevozu potnikov se stranki lahko dogovorita za višji znesek odškodnine.

(1)Prevoznik je dolžan prevzeti za prevoz potnikovo izročeno prtljago in jo prepeljati od odhodnega do namembnega kraja. Prevoznik lahko odkloni prevoz izročene prtljage, ki je zaradi njene teže ali obsega ne more varno ali brez škodnih posledic prepeljati.

(2)Za izročeno prtljago mora potnik plačati dogovorjen znesek, če ni s prevozno pogodbo določeno drugače.

(3)Ročna prtljaga se prepelje brez posebnega plačila. Prevoznik sme preprečiti vnos ročne prtljage v vozilo, ki lahko zaradi svojih lastnosti ali stanja, ogrozi varnost prevoza.

Prevoznik je dolžan potniku izdati potrdilo o prevzemu izročene prtljage (prtljažnica), v katerem morata biti navedena število kosov in vrsta prtljage.

(1)Prevoznik je v namembnem kraju dolžan predati izročeno prtljago potniku oziroma imetniku prtljažnice takoj po končanem potovanju.

(2)Če oseba, ki zahteva izročeno prtljago, ne predloži prtljažnice, jo je prevoznik dolžan izročiti le na podlagi ustreznega dokazila oziroma varščine.

(3)Prevoznik ne sme predati izročene prtljage imetniku prtljažnice v primeru, ko ve, da ta oseba do prtljage ni upravičena oziroma z njo neupravičeno razpolaga.

Če potnik v namembnem kraju po prispetju vozila ne prevzame izročene prtljage, jo mora prevoznik na potnikove stroške in njegovo nevarnost shraniti na varnem mestu ali jo zaupati v hrambo komu drugemu, pri čemer odgovarja za izbiro shranjevalke ali shranjevalca (v nadaljnjem besedilu: shranjevalca).

(1)Prevoznik odgovarja za škodo zaradi izgube ali poškodbe izročene prtljage po določbah tega zakona, ki urejajo odgovornost za prevoz tovora.

(2)Prevoznik odgovarja za škodo zaradi izgube ali poškodbe ročne prtljage, če potnik dokaže, da je za škodo kriv prevoznik.

(3)Če izguba ali poškodba ročne prtljage nastane v okoliščinah, v katerih je prišlo do smrti, okvare zdravja ali poškodbe potnika, prevoznik odgovarja, razen če dokaže, da je škodo povzročil potnik ali je nastala iz zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (višja sila).

Prevoznik odgovarja za škodo zaradi zamude pri predaji izročene prtljage po določbah tega zakona, ki urejajo odgovornost za zamudo pri prevozu potnikov.

(1)Če prevoznik ni predal izročene prtljage v sedmih dneh po končanem prevozu, se šteje, da je izgubljena.

(2)Če je prevoznik pred pretekom roka iz prejšnjega odstavka izjavil, da je izročena prtljaga izgubljena, se od dneva, ko je izjava dana, dalje šteje, da je izročena prtljaga izgubljena.

(1)V zvezi z istim škodnim dogodkom zaradi izgube ali poškodbe prtljage, prevoznik ni dolžan plačati več kot:

1.      166,67 SDR za kos izročene prtljage, vendar največ 666,67 SDR na potnika;

2.      333,33 SDR na potnika za ročno prtljago.

(2)Prevoznik izgubi pravico do omejitve višine odškodnine iz prejšnjega odstavka, če se dokaže, da je škodo povzročil namenoma ali zaradi hude malomarnosti.

(3)S pogodbo o prevozu se stranki lahko dogovorita za višji znesek odškodnine zaradi izgube ali poškodbe prtljage.

Potnik odgovarja za škodo, ki izhaja iz izročene ali ročne prtljage, po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

S pogodbo o prevozu tovora se prevoznik obveže, da bo tovor prepeljal v namembni kraj in ga izročil prejemniku ali drugi pooblaščeni osebi, ki jo določi prejemnik, pošiljatelj pa, da mu bo plačal v pogodbi dogovorjeno voznino.

(1)Prevoznik je dolžan prepeljati tovor z dogovorjenim vozilom ali vozilom, ki ima dogovorjene lastnosti.

(2)Če vozilo ni dogovorjeno je prevoznik dolžan prepeljati tovor z vozilom, s katerim je zagotovljena pravilna in pravočasna izvršitev prevozne pogodbe.

(1)Količina tovora se določi s številom kosov, težo ali prostornino.

(2)Če količine tovora ni mogoče natančno določiti v skladu s prejšnjim odstavkom tega člena, se določi z mero, ki je običajna v odpravnem kraju.

Namesto dogovorjenega tovora lahko pošiljatelj preda za prevoz drug tovor pod naslednjimi pogoji:

1.      če se ne spremenijo prevozni pogoji v škodo prevoznika;

2.      če to ne povzroči bistvenega zadrževanja vozila na nakladališču ali razkladališču;

3.      če ni ogroženo vozilo ali cestni promet;

4.      če da pošiljatelj prevozniku na njegovo zahtevo varščino za terjatev, ki bi utegnila nastati zaradi zamenjave tovora.

Pošiljatelj mora dati prevozniku navodila za hrambo tovora in ravnanje z njim, če gre za tovor, katerega prevoz ni običajen, ali če to zahteva prevoznik.

Pošiljatelj odgovarja za škodo, ki jo tovor zaradi svojih lastnosti povzroči osebam, vozilu in drugemu tovoru, če te lastnosti niso bile ali niso mogle biti znane prevozniku.

(1)Prevoznik je dolžan pripeljati vozilo na dogovorjeno nakladališče, če lahko to stori brez nevarnosti za vozilo, in če je tam mogoče naložiti tovor brez poškodovanja vozila.

(2)Če nakladališče v pogodbi ni določeno, ga mora pošiljatelj pravočasno določiti.

(3)Če nakladališče, ki ga določi pošiljatelj, ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka tega člena, mora prevoznik vozilo pripeljati na najbližje mesto, ki izpolnjuje pogoje za nakladanje.

(1)Prevoznik mora pripeljati vozilo na nakladališče dogovorjenega dne in ob dogovorjeni uri ter o tem obvestiti pošiljatelja oziroma osebo, ki jo ta določi.

(2)Če je v pogodbi določen le dan, mora prevoznik dostaviti vozilo tega dne, vendar najpozneje v roku, ki omogoča naložitev tovora pred potekom pošiljateljevega delovnega časa ter o tem obvestiti pošiljatelja oziroma osebo, ki jo ta določi.

Tovor naloži na vozilo pošiljatelj, razloži pa prejemnik, če ni drugače določeno s prevozno pogodbo.

Pri nakladanju tovora na vozilo mora pošiljatelj upoštevati prevoznikova navodila, ki se nanašajo na razporeditev, pritrditev tovora in na druge okoliščine, ki utegnejo vplivati na varnost oseb, vozila in drugega tovora na vozilu.

(1)Nakladanje tovora se mora začeti in končati v primernem roku, če ni drugače določeno v prevozni pogodbi (nakladalni čas).

(2)Rok za nakladanje tovora se podaljša za čas, v katerem nakladanje ni bilo mogoče zaradi vzrokov, za katere ne odgovarjata pošiljatelj ali prevoznik.

(3)V nakladalni čas se všteva tudi čas, ki je potreben za:

1.      izpolnitev tovornega lista in izročitev prevoznih listin prevozniku;

2.      pokrivanje, vezanje in drugo zaščito tovora na vozilu, če je to dolžan storiti pošiljatelj;

3.      dejanja, brez katerih ni mogoče začeti prevoza.

(1)Če tovor ni naložen v dogovorjenem roku zaradi vzroka, za katerega odgovarja pošiljatelj, je prevoznik dolžan pustiti vozilo na nakladališču še največ polovico časa, ki je dogovorjen za nakladanje (dodatni nakladalni čas).

(2)Za dodatni nakladalni čas ima prevoznik pravico do posebnega plačila, bodisi na podlagi dogovora ali po prevoznikovi tarifi.

Če tovor ni naložen po izteku dodatnega nakladalnega časa, lahko prevoznik odstopi od prevozne pogodbe in zahteva povrnitev škode.

Kadar je prevoznik z začetkom prevoza v taki zamudi, da pošiljatelj ni več zainteresiran za dogovorjeni prevoz, lahko pošiljatelj odstopi od prevozne pogodbe in zahteva povrnitev škode.

(1)Tovorni list izda prevoznik na lastno željo ali na zahtevo pošiljatelja.

(2)Tovorni list se izda ob prevzemu tovora za prevoz.

(3)S tovornim listom prevoznik potrjuje, da je bila sklenjena prevozna pogodba in da je tovor prevzel za prevoz.

(4)Neobstoj, nepravilnost ali izguba tovornega lista ne vpliva na obstoj in vsebino prevozne pogodbe, če ni v tem zakonu določeno drugače.

(1)Tovorni list se izda v treh izvirnikih.

(2)Prvi izvod tovornega lista se izroči pošiljatelju, drugi spremlja tovor med prevozom in se izroči prejemniku, tretjega pa obdrži prevoznik.

(3)Če so izvirniki tovornega lista razmnoženi, mora biti na vsakem izvodu označeno, da gre za kopijo, s katero ni mogoče razpolagati s tovorom.

(4)Če mora biti tovor naložen na različna vozila, ali če gre za različne vrste tovora, ali če je razdeljen v skupine, lahko pošiljatelj ali prevoznik zahteva, da se za vsako vozilo, vrsto ali skupino tovora izda poseben tovorni list.

(5)Določila prevozne pogodbe, ki nasprotujejo prejšnjim odstavkom, so nične.

(1)Vse tri izvode tovornega lista podpišeta prevoznik in pošiljatelj.

(2)Oseba, ki jo je pošiljatelj pooblastil, da naloži tovor, sme v njegovem imenu podpisati tovorni list z navedbo, da ga je podpisala v pošiljateljevem imenu.

(1)Tovorni list mora obsegati naslednje podatke:

1.      datum in kraj izdaje tovornega lista;

2.      firma oziroma ime in sedež oziroma naslov pošiljatelja;

3.      firma oziroma ime in sedež oziroma naslov prevoznika;

4.      registrsko številko vozila;

5.      datum naložitve tovora in nakladališče;

6.      firma oziroma ime in sedež oziroma naslov prejemnika in razkladališče;

7.      običajen ali predpisani opis tovora in način pakiranja;

8.      število in označbe tovorkov;

9.      kosmato težo ali kako drugače izraženo količino tovora;

10.   stroške v zvezi s prevozom tovora (plačila za prevoz, dodatne stroške, uvozne dajatve in druge izdatke, ki nastanejo v času od sklenitve prevozne pogodbe do izročitve tovora prejemniku), in njihovi zavezanci;

11.   navodila za carinska in druga dejanja;

12.   seznam listin, ki so priložene tovornemu listu.

(2)Poleg podatkov iz prejšnjega odstavka so lahko v tovornem listu navedeni tudi podatki glede:

1.      prepovedi prekladanja tovora;

2.      stroškov, ki bremenijo pošiljatelja;

3.      povzetja;

4.      vrednosti tovora ali posebne vrednosti tovora;

5.      pošiljateljevih navodil prevozniku glede zaščite in nevarnosti tovora;

6.      dogovorjenega prevoznega roka;

7.      natančnejših podatkov o načinu ugotavljanja količine tovora (npr. tehtanje, merjenje, štetje).

(1)Podatke iz 1. do 4. točke prvega odstavka prejšnjega člena vpiše prevoznik, podatke iz 5. do 12. točke pa pošiljatelj.

(2)Podatke iz drugega odstavka prejšnjega člena vpiše tista pogodbena stranka, ki zahteva njihovo vključitev v tovorni list.

(3)Če prevoznik na pošiljateljevo zahtevo vpiše podatke, ki bi jih moral po prvem in drugem odstavku tega člena vpisati pošiljatelj, se šteje, da jih je vpisal v imenu in za račun pošiljatelja.

Pošiljatelj odgovarja za škodo, ki nastane zaradi netočnih in nepopolnih podatkov, ki jih je vpisal v tovorni list ali ki jih je na njegovo zahtevo vpisal prevoznik.

(1)Če je možno, prevoznik pred prevzemom tovora preveri:

1.      točnost podatkov, ki so vpisani v tovorni list in se nanašajo na število tovorkov in njihovo označbo;

2.      zunanje stanje tovora in embalaže.

(2)Prevoznik lahko vpiše v tovorni list obrazložene pripombe o podatkih iz prejšnjega odstavka, oziroma vzroke, zaradi katerih teh podatkov ni mogel preveriti.

(3)Prevoznikove pripombe iz prejšnjega odstavka se štejejo za točne, če se pošiljatelj izrecno strinja z njimi in to navede v tovornem listu.

(4)Če to ne povzroča večjih stroškov ali nesorazmerne izgube časa, lahko pošiljatelj zahteva od prevoznika, da na njegove stroške preveri in vpiše v tovorni list:

1.      kosmato težo ali drugače izraženo količino tovora predanega za prevoz;

2.      stanje in vsebino tovorkov.

Če v tovornem listu ni prevoznikovih pripomb iz drugega odstavka prejšnjega člena, velja domneva, da sta tovor in embalaža v dobrem zunanjem stanju ter število in označbe tovorkov ustrezajo podatkom v tovornem listu, dokler prevoznik ne dokaže nasprotno.

(1)Pošiljatelj mora sporočiti prevozniku vse podatke in priložiti vse listine, ki so potrebne za odobritev carinsko dovoljene rabe ali uporabe in druge predpisane postopke.

(2)Prevoznik ni dolžan preizkušati pravilnosti in točnosti podatkov in listin iz prejšnjega odstavka.

(3)Pošiljatelj odgovarja za škodo, ki nastane zaradi pomanjkljivih, netočnih ali nepravilnih podatkov in listin iz prvega odstavka tega člena.

(1)Prevoznik odgovarja za škodo, ki nastane zaradi izgube ali nepravilne uporabe listin iz prvega odstavka prejšnjega člena, razen če dokaže, da ni kriv.

(2)Odškodnina za škodo iz prejšnjega odstavka ne sme presegati zneska, do katerega lahko po tem zakonu prevoznik omeji svojo odgovornost za izgubo ali poškodbo tovora.

(1)Pošiljatelj in prevoznik se lahko dogovorita, da prevoznik izda prenosni tovorni list.

(2)Če je izdan prenosni tovorni list, mora biti na izvodu izvirnika, ki se izroči pošiljatelju, izrecno navedeno, da gre za prenosni tovorni list, na drugih izvodih pa, da je bil izdan prenosni tovorni list.

(3)Določila prevozne pogodbe in splošni pogoji prevoznika zavezujejo imetnico ali imetnika (v nadaljnjem besedilu: imetnika) prenosnega tovornega lista, ki ni pošiljatelj, če so navedeni v prenosnem tovornem listu ali se ta nanje izrecno sklicuje.

(1)Prenosni tovorni list se lahko glasi po odredbi ali na prinosnico ali prinosnika (v nadaljnjem besedilu: prinosnika).

(2)Prenosni tovorni list po odredbi se prenese z indosamentom, prenosni tovorni list na prinosnika pa z izročitvijo.

(3)Za obliko in pravni učinek indosamenta se smiselno uporabljajo predpisi o menici, razen določb, ki se nanašajo na regres.

(4)Če na prenosnem tovornem listu po odredbi ni naveden prejemnik tovora, se prenese z odredbo pošiljatelja.

Prenosni tovorni list morata podpisati prevoznik in pošiljatelj ali pooblaščene osebe.

Če so izvirniki prenosnega tovornega lista razmnoženi, mora biti na vsakem izvodu označeno, da gre za kopijo, s katero ni mogoče razpolagati s tovorom.

(1)Prevoznik mora opraviti prevoz tovora po dogovorjeni poti (prevozna pot).

(2)Če prevozna pot ni dogovorjena, mora prevoznik opraviti prevoz po poti, ki najbolj ustreza interesom pošiljatelja.

(1)Prevoznik mora opraviti prevoz tovora v dogovorjenem roku (prevozni rok).

(2)Če prevozni rok ni dogovorjen, mora prevoznik opraviti prevoz v času, ki je glede na vrsto in dolžino poti običajen za prevoz določenega tovora in za določeno vrsto vozila.

(1)Prevozni rok začne teči od poteka nakladalnega časa oziroma dodatnega nakladalnega časa.

(2)Domneva se, da prevozni rok poteče v trenutku, ko prejemnik prejme obvestilo, da je tovor prispel v namembni kraj in je pripravljen za izročitev prejemniku, ali od trenutka, ko prevoznik poskusi izročiti tovor prejemniku.

(1)Če prevoza tovora ni mogoče opraviti pravočasno in v skladu s prevozno pogodbo, mora prevoznik zahtevati navodila od osebe, ki je pooblaščena razpolagati s tovorom med prevozom, če mu imetnik prenosnega tovornega lista ni znan, pa jih mora zahtevati od pošiljatelja.

(2)Če prevoznik ne more dobiti navodil iz prejšnjega odstavka v primernem roku, mora ustrezno ukrepati v interesu osebe, ki je pooblaščena razpolagati s tovorom.

(3)Prevoznik ima pravico do povračila stroškov, ki jih je imel zaradi ovir, nastalih brez njegove krivde.

(1)Prevoznik mora ukreniti vse potrebno, da obvaruje tovor.

(2)Če prevoznik ne zahteva od pošiljatelja navodil o ukrepih, ki so potrebni za obvarovanje tovora, se šteje, da je bil z njimi seznanjen.

(1)Če ni bil izdan prenosni tovorni list, razpolaga s tovorom med prevozom pošiljatelj, ki lahko zahteva:

1.      da se prevoz tovora ustavi;

2.      da se izročitev tovora prejemniku odloži;

3.      da se tovor izroči v drugem namembnem kraju;

4.      da se tovor izroči pošiljatelju ali drugemu prejemniku, ki ni določen v prevozni pogodbi ali tovornem listu;

5.      da se tovor vrne v odpravni kraj.

(2)Zahteve iz prejšnjega odstavka in potrdilo o prejemu morajo biti pisni.

(1)Prevoznik odgovarja za škodo, ki nastane zaradi neizvršitve zahtev iz prejšnjega člena.

(2)Odškodnina za škodo iz prejšnjega odstavka ne sme presegati zneska, do katerega lahko po tem zakonu prevoznik omeji svojo odgovornost za prevoz tovora.

Pošiljateljeva pravica razpolaganja s tovorom med prevozom preneha z izročitvijo tovornega lista drugi osebi.

Prejemnik lahko med prevozom razpolaga s tovorom pod enakimi pogoji kot pošiljatelj v naslednjih primerih:

1.      če pošiljatelj navede takšno pravico v tovornem listu;

2.      če pošiljatelj izroči prejemniku svoj izvod tovornega lista;

3.      če tovor prispe v namembni kraj.

(1)Če je bil izdan prenosni tovorni list, lahko s tovorom razpolaga le upravičeni imetnik prenosnega tovornega lista, pod pogojem, da so izpolnjene vse obveznosti, ki izhajajo iz tega lista.

(2)Imetnik prenosnega tovornega lista lahko v primeru iz prejšnjega odstavka zahteva od prevoznika:

1.      da ustavi prevoz;

2.      da se mu tovor izroči v kakšnem drugem namembnem kraju;

3.      da se tovor vrne v odpravni kraj.

(3)Imetnik prenosnega tovornega lista, ki zahteva izročitev tovora v drugem namembnem kraju, mora ob prevzemu tovora vrniti prevozniku prenosni tovorni list.

Prevoznik ne sme odkloniti zahteve iz naslova pravice razpolaganja s tovorom med prevozom iz 57., 60. in 61. člena tega zakona:

1.      če je zahtevo mogoče izvršiti ob njenem prejemu;

2.      če z izvršitvijo zahteve ne nastane škoda pošiljatelju, prejemniku ali tretji osebi;

3.      če se prevozniku povrnejo škoda in vsi stroški, ki so nastali zaradi izvršitve zahteve;

4.      če izvršitev zahteve ni v nasprotju s carinskimi ali drugimi predpisi.

Prevoznik mora tovor izročiti v namembnem kraju ali v kraju, ki ga določi oseba, pooblaščena za razpolaganje s tovorom.

Prevoznik mora tovor izročiti prejemniku, ki je naveden v tovornem listu, ali imetniku prenosnega tovornega lista, ali drugi osebi, določeni v prevozni pogodbi.

(1)Po prispetju tovora v namembni kraj lahko prejemnik zahteva od prevoznika, da mu izroči drugi izvod tovornega lista, če je izpolnil svoje obveznosti iz prevozne pogodbe.

(2)Prevoznik mora ugoditi prejemnikovi zahtevi iz prejšnjega odstavka, če ni določeno drugače v pošiljateljevi zahtevi iz naslova njegove pravice razpolaganja s tovorom.

(3)Prejemnik mora potrditi prevozniku prejem tovora iz tovornega lista.

(4)Prejemnik, ki odkloni prejem tovora, lahko pozneje zahteva njegovo izročitev, dokler prevoznik ne dobi drugačnega navodila.

(1)Prevoznik mora brez odlašanja obvestiti prejemnika o prispetju tovora v namembni kraj.

(2)Obvestilo iz prejšnjega odstavka prevoznik pošlje na naslov, ki ga je navedel pošiljatelj, in sicer v delovnem času prejemnika oziroma v običajnem času.

(1)Tovor mora razložiti prejemnik, če ni v prevozni pogodbi drugače določeno.

(2)Pri razkladanju mora prejemnik upoštevati prevoznikova navodila glede varnosti oseb in zaščite vozila, tovora ter okolja.

(1)Razkladališče določi prejemnik, če ni v prevozni pogodbi določeno drugače.

(2)Za razkladanje tovora se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o času dostave vozila na nakladališče (31. člen), nakladalnem času (34. člen) in dodatnem nakladalnem času (35. člen).

(3)Če tovor ni razložen po prejšnjem odstavku, ga lahko prevoznik razloži na stroške in nevarnost prejemnika ter ukrepa v skladu z 72. členom tega zakona.

Imetnik prenosnega tovornega lista mora ob prevzemu tovora vrniti prevozniku prenosni tovorni list.

(1)Če prejemnik sprejme tovor brez ugovora, se šteje, da mu je izročen v stanju, ki je navedeno v tovornem listu ali v prenosnem tovornem listu, če teh listin ni, pa v stanju, v kakršnem je bil prevzet za prevoz.

(2)Če je škoda vidna, mora prejemnik ugovarjati takoj ob prejemu tovora, če je ni bilo mogoče opaziti pa brez odlašanja, vendar najkasneje v 7 dneh od dneva izročitve.

(3)Ugovor iz prejšnjega odstavka je pogoj za uveljavljanje odškodnine.

(4)Če je škoda nastala zaradi zamude pri izročitvi tovora, mora prejemnik ugovarjati v 21 dneh od dneva, ko mu je bil tovor dan na razpolago, da ga prejme, drugače izgubi pravico do odškodnine.

Če prejemnik noče sprejeti tovora ali če prejemnika ni mogoče najti, mora prevoznik brez odlašanja zahtevati navodilo od pošiljatelja.

(1)Prevoznik, ki ne dobi navodila iz prejšnjega člena ali ne more izročiti tovora, lahko v imenu in na stroške ter nevarnost osebe, ki je pooblaščena razpolagati s tovorom:

1.      tovor razloži in odda v hrambo javnemu skladišču ali drugi primerni osebi, ali ga sam hrani;

2.      tovor takoj proda, če se kvari ali če grozi neposredna nevarnost, da se pokvari, ali če stroški hrambe niso v sorazmerju z njegovo vrednostjo.

(2)Prevoznik mora o izročitvi tovora v hrambo brez odlašanja obvestiti osebo, ki je pooblaščena za njegovo razpolaganje.

(3)Če tovor odda v hrambo javnemu skladišču ali drugi osebi, je prevoznik odgovoren za njuno izbiro.

(4)Prevoznik lahko proda tovor tudi, če ga oseba, ki je pooblaščena razpolagati s tovorom, ne prevzame v 30 dneh od dneva, ko je bil izročen v hrambo, ali ne da ustreznih navodil.

(5)Kadar prevoznik ukrepa po prvem odstavku tega člena, se šteje, da je prevoz končan.

(1)Kupnino za tovor, ki je prodan v skladu s prejšnjim členom, mora prevoznik položiti pri sodišču v dobro osebe, ki je pooblaščena razpolagati s tovorom, pri čemer odbije svoje terjatve v zvezi s prevozom in stroške za hrambo ter prodajo tovora.

(2)O prodaji tovora in položitvi preostalega zneska pri sodišču mora prevoznik obvestiti pošiljatelja ali osebo, ki je pooblaščena razpolagati s tovorom.

Prevoznik odgovarja za popolno ali delno izgubo ali poškodbo tovora, ki ga prevzame za prevoz, in sicer od trenutka prevzema do njegove izročitve prejemniku, kakor tudi za škodo, ki nastane zaradi zamude pri izročitvi tovora prejemniku.

Prevoznik odgovarja za škodo iz prejšnjega člena, razen če dokaže, da je nastala zaradi:

1.      dejanj ali opustitev pošiljatelja, prejemnika tovora ali tretje osebe,

2.      lastnosti tovora ali

3.      zunanjih vzrokov, ki jih ni bilo mogoče pričakovati, se jim izogniti ali jih odvrniti (višja sila).

(1)Prevoznik ne odgovarja, če dokaže, da je izguba oziroma poškodba tovora nastala zaradi posebne nevarnosti, ki je povezana z eno ali več spodaj navedenih okoliščin:

1.      z uporabo odkritih in nepokritih vozil, če je bila uporaba takšnih vozil izrecno dogovorjena in navedena v tovornem listu;

2.      s tem, da tovor ni pakiran ali je pomanjkljivo pakiran in je zaradi teh pomanjkljivosti po svoji naravi izpostavljen izgubi ali poškodbi;

3.      z ravnanjem, naložitvijo, zložitvijo in razložitvijo tovora s strani pošiljatelja oziroma prejemnika ali oseb, ki so pri tem delale po nalogu pošiljatelja ali prejemnika;

4.      z naravo tovora, ki je po svojih lastnostih izpostavljen popolni ali delni izgubi ali poškodbi, zlasti zaradi razbitja, rjavenja, gnitja, sušenja, puščanja, normalnega razsipa ali delovanja mrčesa;

5.      s tem, da tovorki sploh niso ali so nepopolno označeni.

(2)Prevoznik ne odgovarja za škodo, ki nastane z izgubo ali poškodbo žive živali, predane za prevoz, če dokaže, da je ukrenil vse, kar je bil glede na okoliščine dolžan ukreniti, kakor tudi da je ravnal po posebnih navodilih, če so mu bila dana.

(3)Če prevoznik ugotovi, da je glede na okoliščine primera izguba ali poškodba utegnila nastati zaradi ene ali več posebnih nevarnosti iz prvega odstavka tega člena, velja domneva, da je škoda nastala zaradi takšne nevarnosti.

(4)Upravičenec lahko dokazuje, da škoda ni ali deloma ni nastala v zvezi s katero od nevarnosti iz prvega ali drugega odstavka tega člena.

Prevoznik se ne more razbremeniti odgovornosti za škodo s sklicevanjem na prejšnji člen tega zakona:

1.      če pride pri prevozu z odkritim ali nepokritim vozilom do izgube vse pošiljke ali do nenavadno velike izgube tovora;

2.      če je prevoz tovora izvršen z vozilom, ki ima potrebno opremo za varstvo tovora pred toploto, mrazom, razlikami v temperaturi ali vlažnostjo zraka, pa ne dokaže, da je ukrenil vse, kar je bil glede na okoliščine dolžan ukreniti v zvezi z izbiro, vzdrževanjem in uporabo takšne opreme, kakor tudi, da je ravnal po posebnih navodilih, če so mu bila dana.

(1)Prevoznik odgovarja za škodo, ki jo povzročijo izpolnitveni pomočniki.

(2)Prejšnji odstavek se nanaša tudi na druge prevoznike, s katerimi si je prevoznik pomagal pri prevozu tovora, kot tudi na osebe, ki so po nalogu drugih prevoznikov delale pri prevozu.

(1)Šteje se, da je tovor izgubljen, če ga prevoznik ne izroči prejemniku v 30 dneh od dneva, ko ga je po pogodbi dolžan izročiti.

(2)Če je prevoznik pred pretekom roka iz prejšnjega odstavka izjavil, da je tovor izgubljen, se od dneva, ko je izjava dana, dalje šteje, da je tovor izgubljen.

Prevoznik ne odgovarja za škodo, ki nastane pri prevozu nevarnega tovora, če pri njegovem prevzemu za prevoz ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gre za nevaren tovor.

(1)Odškodnina za izgubo in poškodbo tovora se določi po določeni oziroma tržni ceni, ki jo ima tovor v času in kraju prevzema za prevoz.

(2)Odškodnina za poškodbo tovora ne sme presegati:

1.      zneska, ki bi ga moral prevoznik plačati v primeru popolne izgube tovora – če je poškodovan celoten tovor;

2.      zneska, ki bi ga moral prevoznik plačati v primeru izgube dela tovora – če je poškodovan samo del tovora.

(1)Prevoznik za izgubo ali poškodbo tovora ni dolžan plačati več kot 8,33 SDR za kilogram kosmate teže izgubljenega ali poškodovanega tovora.

(2)Poleg zneska iz prejšnjega odstavka mora prevoznik povrniti pošiljatelju plačano voznino in druge, pri prevozu tovora nastale stroške v polnem znesku, če gre za izgubo tovora, v sorazmernem znesku pa, če gre za poškodbo tovora.

(3)Za škodo, ki nastane zaradi zamude pri izročitvi tovora, prevoznik odgovarja do zneska dvojne voznine.

(4)Zahtevo iz drugega in tretjega odstavka tega člena mora upravičenec postaviti najpozneje v 21 dneh od dneva izročitve ali izgube tovora, sicer izgubi pravico do odškodnine.

(5)Prevoznik izgubi pravico do omejitve višine odškodnine iz prvega in tretjega odstavka tega člena, če upravičenec dokaže, da je prevoznik škodo povzročil namenoma ali zaradi hude malomarnosti.

(6)S pogodbo o prevozu tovora se stranki lahko dogovorita za višji znesek odškodnine.

Voznina se določi s prevozno pogodbo ali na drug običajen način.

(1)Voznina se plača samo za tovor, ki je bil prepeljan in v namembnem kraju dan na razpolago prejemniku ali drugi pooblaščeni osebi.

(2)Če je bil tovor prepeljan le del poti, ima prevoznik pravico do sorazmerne voznine za prevoženo pot, če pa je za to odgovoren uporabnik prevoza, ima pravico do celotne voznine.

(1)Če prejemnik ne izpolni svojih obveznosti v zvezi s prevozom, mu prevoznik ni dolžan izročiti tovora, če mu prejemnik na njegovo zahtevo in brez odlašanja ne da ustrezne varščine.

(2)V primeru prejšnjega odstavka lahko prevoznik izroči tovor v hrambo javnemu skladišču ali drugi primerni osebi ali ga sam hrani.

(3)Prevoznik mora o oddaji tovora v hrambo brez odlašanja obvestiti prejemnika in pošiljatelja.

(4)Če odda tovor v hrambo javnemu skladišču ali drugi primerni osebi, prevoznik odgovarja za njuno izbiro.

(5)Prevoznik sme prodati tovor, če obveznosti iz prvega odstavka tega člena niso izpolnjene v 15 dneh od dneva obvestila o oddaji v hrambo, oziroma takoj, če se tovor kvari ali je neposredna nevarnost, da se pokvari, ali če stroški hrambe niso sorazmerni z njegovo vrednostjo.

(6)Za prodajo tovora se uporabljata 72. in 73. člen tega zakona.

(1)Za zavarovanje svojih terjatev iz pogodbe o prevozu tovora ima prevoznik na tovoru, ki ga je prevzel za prevoz, zastavno pravico.

(2)Pravico iz prejšnjega odstavka ima prevoznik tudi za zapadle terjatve iz predhodnih pogodb o prevozu tovora, kolikor gre za istega zavezanca za plačilo voznine in istega pošiljatelja.

Pogodba o zaporednem cestnem prevozu je pogodba o prevozu potnikov, prtljage ali tovora, s katero prevzame prevoznik (prvi prevoznik) obveznost, da bo opravil prevoz ob sodelovanju več prevoznikov (zaporedni prevozniki), potnik oziroma naročnik prevoza ali pošiljatelj pa v to privoli.

(1)Razmerja med zaporednimi prevozniki se uredijo s pogodbo.

(2)Če v pogodbi ni drugače določeno, se za razmerja med zaporednimi prevozniki uporablja ta zakon.

(1)Za škodo, ki nastane zaradi smrti, okvare zdravja ali poškodbe potnika, kakor tudi za škodo, povzročeno z zamudo, odgovarjata solidarno prvi prevoznik in tisti zaporedni prevoznik, na čigar delu poti je škoda nastala.

(2)Prvi prevoznik lahko s pogodbo izključi svojo odgovornost za škodo iz prejšnjega odstavka, ki nastane na delu poti, na katerem opravljajo prevoz zaporedni prevozniki.

(1)Za poškodbo, primanjkljaj ali izgubo prtljage ali tovora ali za zamudo pri prevozu prtljage ali tovora, je poleg prevoznika, na čigar delu poti je škoda nastala, pošiljatelju solidarno odgovoren tudi prvi prevoznik, prejemniku pa tudi zadnji prevoznik.

(2)Če ni mogoče ugotoviti, na čigavem delu poti je prišlo do poškodbe, primanjkljaja ali izgube prtljage ali tovora oziroma do zamude, odgovarjajo za nastalo škodo solidarno vsi prevozniki.

(3)Prevoznik, na čigar delu poti ni nastala škoda pa povrne škodo uporabniku prevoza, ima regresno pravico proti drugim prevoznikom, ki so nerazdelno odgovorni.

(1)S pogodbo o multimodalnem prevozu tovora se lahko podjemnica ali podjemnik (v nadaljnjem besedilu: podjemnik) multimodalnega prevoza zaveže, da bo opravil prevoz tovora z različnimi prevoznimi sredstvi v različnih vrstah prometa, pri čemer je del prevoza opravljen po cesti, naročnik prevoza oziroma pošiljatelj pa se zaveže, da bo za celoten prevoz plačal voznino.

(2)Podjemnik multimodalnega prevoza odgovarja za poškodbo, primanjkljaj ali izgubo tovora ali za zamudo pri izročitvi tovora, razen če dokaže, da je ravnal kot skrben podjemnik oziroma prevoznik.

(3)Za omejitev višine odškodnine podjemnika multimodalnega prevoza se smiselno uporabljajo določbe 82. člena tega zakona.

(1)Terjatve iz prevozne pogodbe lahko upravičenec uveljavlja s pisno reklamacijo, ki jo vloži pri prevozniku, ali s tožbo, ki jo vloži pri sodišču, če prevoznik v 60 dneh od dneva vročitve reklamacije ne izplača zahtevane odškodnine.

(2)Na zahtevo upravičenca plača prevoznik zamudne obresti od dneva vročitve reklamacije.

(3)Od terjatev prevoznika tečejo obresti od dneva vročitve zahteve tistemu, ki odgovarja prevozniku.

(1)Terjatve iz pogodbe o prevozu tovora oziroma prtljage zastarajo v enem letu.

(2)Zastaranje terjatev iz prvega odstavka tega člena začne teči:

1.      za terjatve zaradi poškodbe tovora oziroma prtljage in terjatve zaradi zamude pri prevozu tovora – od dneva, ko je prevoznik izročil tovor;

2.      za terjatve zaradi izgube tovora oziroma prtljage – od dneva, ko se po tem zakonu šteje, da je tovor izgubljen.

(1)Terjatve zaradi smrti, okvare zdravja ali poškodbe potnika zastarajo v dveh letih.

(2)Zastaranje terjatev zaradi okvare zdravja ali poškodbe potnika začne teči od dneva, ko je bilo potovanje končano, terjatve zaradi smrti potnika pa od dneva smrti.

(1)Zastaranje se pretrga, ko je prevozniku vročena pisna reklamacija. Znova začne teči od dne, ko je bil upravičencu vročen pisni odgovor na reklamacijo in so mu bile vrnjene listine, priložene reklamaciji.

(2)Poznejše reklamacije v isti zadevi ne zadržijo zastaranja.

(3)Zastaranje ne more v nobenem primeru nastopiti, preden ne preteče 30 dni od prejema odgovora na reklamacijo.

(1)Zaradi spremljanja trga prevoznih storitev lahko ministrstvo, pristojno za promet od prevozniških podjetij, špediterjev in drugih subjektov, ki opravljajo prevoze potnikov ali tovora zahteva, da mu sporočijo vse podatke povezane z vozninami oziroma prevozninami.

(2)Podatki pridobljeni v skladu s prejšnjim odstavkom se obravnavajo kot poslovna skrivnost. Ministrstvo, pristojno za promet lahko te podatke, na njihovo obrazloženo zahtevo, posreduje drugim ministrstvom in organom Evropske skupnosti.

(3)Za izvajanje tega zakona državni organi Republike Slovenije sodelujejo z drugimi državami članicami Evropske skupnosti in organi Evropske skupnosti.

(1)Z globo od 300.000 tolarjev do 5,000.000 tolarjev se za prekršek kaznuje pravna oseba ali samostojna podjetnica ali samostojni podjetnik (v nadaljnjem besedilu: samostojni podjetnik), ki ravna v nasprotju z zahtevo ministrstva, pristojnega za promet, iz prvega odstavka prejšnjega člena.

(2)Z globo od 100.000 tolarjev do 500.000 tolarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje odgovorna oseba pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika.

(1)Z uveljavitvijo tega zakona se prenehajo uporabljati zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Uradni list SFRJ, št. 2/74) in odlok o denarnih zneskih, do katerih je omejena odgovornost prevoznika v cestnem prometu (Uradni list SFRJ, št. 48/88).

(2)Za razmerja, nastala pred uveljavitvijo tega zakona, se uporabljajo predpisi, ki so veljali v času nastanka teh razmerij.

Globe, določene s tem zakonom, se do začetka uporabe zakona o prekrških (Uradni list RS št. 7/03) v postopku o prekršku izrekajo kot denarne kazni v mejah, ki so za globo določene v 97. členu tega zakona, razen za odgovorno osebo samostojnega podjetnika posameznika.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Št. 326-07/03-35/1 Ljubljana, dne 27. novembra 2003. EPA 922-III Predsednik Državnega zbora Republike Slovenije Borut Pahor l. r.