474. člen ZKP-UPB1

Ločena urejenost mladoletniku prilagojenega kazenskega postopka poudarja zlasti mladoletnikove največje koristi, pravice in interese, ob doslednem upoštevanju njegove starosti, duševne razvitosti in posebnih potreb na področju vzgoje, izobraževanja in zdravljenja, s čimer se preprečujejo škodljivi vplivi kazenskega postopka nanj. Navedeno posebno obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj zaradi njihove mladosti in ranljivosti po zakonski presumpciji traja do njihovega dopolnjenega enaindvajsetega leta starosti, ko naj bi kot odrasle osebe dosegle pričakovano stopnjo razvoja, značilno za to obdobje, to je zrelost. Iz omenjene določbe izhaja namen zakonodajalca, da je mladoletni storilec kaznivega dejanja pri enaindvajsetih letih kot odrasla, dozorela oseba, zmožen prestajati kazen zapora (namesto mladoletniškega zapora), zato je še toliko bolj (argumentum a fortiori) tako kazen zmožna prestajati oseba pri starosti višji od enaindvajset let. Prvi odstavek 451. člena ZKP namreč določa zgolj, da se določbe postopka proti mladoletnikom kot lex specialis uporabljajo v postopku proti osebam, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki, vendar ob uvedbi postopka

ZKP ne pozna nadomeščanja obtožnih aktov. Procesni zakon ureja vložitev novega obtožnega akta, kot je to primarno pri spremembi obtožbe (tretji odstavek 344. člena ZKP) ali pri vložitvi obtožnega akta po zavrženju predloga za izrek varnostnega ukrepa (šesti odstavek 492. člena ZKP). Kazenski zakonik (KZ) v drugem odstavku 70. člena določa, da se posebne določbe, ki veljajo za mladoletne storilce kaznivih dejanj, pod pogoji, določenimi v KZ, uporabljajo tudi za polnoletne, kadar se jim sodi za kazniva dejanja, ki so jih storili kot mladoletniki (drugi odstavek 70. člena KZ). To pomeni, da je starost storilca, ob storitvi kaznivega dejanja, nespremenljivo in odločilno dejstvo, od katerega je odvisen izrek vzgojnega ukrepa ali kazni. S potekom časa se storilcu, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja mladoleten, ne more izreči strožja sankcija, kot je bila predpisana ob storitvi kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 93. člena KZ pa se sme polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik in ki je med sojenjem dopolnil enaindvajset let, izreči namesto mladoletniškega zapora zapor ali pogojna obsodba. Zakon v takem primeru dopušča izrek zapora oziroma pogojne obsodb

Senat za mladoletnike višjega sodišča je pristojen za odločitev o priporu zoper mladoletnika, v primeru nesoglasja sodnika za mladoletnike s predlogom javnega tožilca za odreditev pripora.

Pri starejšem mladoletniku je podana ponovitvena nevarnost glede na to, da je bil v istem letu nekaj mesecev prej zoper njega izrečen vzgojni ukrep, sedaj pa naj bi ponovil dve hudi kaznivi dejanji zoper premoženje.

Pritožba zagovornice zavrnjena, ker sta po preteku enega meseca od odreditve pripora še vedno podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti; ker naj bi starejši mladoletnik nova kazniva dejanja storil na begu iz Prevzgojnega doma Radeče.

Vprašljiva je odreditev pripora kot izjemnega ukrepa, čeprav naj bi šlo za več posameznih dejanj nadaljevanega kaznivega dejanja ropa, ker je starejši mladoletnik prvič pred sodiščem, dober učenec, iz urejene družine, ker preiskovalni sodnik ni pretehtal, ali ne bi zadostovala namestitev po 473. členu ZKP, zato je bila odreditev razveljavljena zaradi neugotovitve ali gre za izjemnost pripora kot takšnega ukrepa.

Podana je ponovitvena nevarnost in begosumnost pri starejšem mladoletniku, ki je med pobegom iz prevzgojnega doma storil novi k.d. po členu 172/1 in 222/2 KZ RS.