24. člen ZPlaP-UPB1

Za škodo, ki komitentu nastane zaradi nepravilne izvršitve naloga za plačilo, banka odgovarja objektivno. Poskuse neodobrenih dvigov gotovine z ukradenimi bančnimi karticami in ponarejenimi osebnim dokumenti bi banka mogla in morala pričakovati. Nižji sodišči tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku nista odmerili previsoko. Ker je bila banka dolžna neodobrene dvige gotovine s tožnikovega bančnega računa preprečiti, odgovarja po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Z očitki, da bi morala z bolj skrbnim ravnanjem preprečiti zlorabo tožnikove bančne kartice, revizija ne more zmanjšati pomena in teže tožnikovega neskrbnega ravnanja. On je namreč ustvaril nevaren položaj, ki je privedel do odtujitve bančne kartice.

Po stališčih sodne prakse ZPlaP še ni urejal položaja neodobrenih plačilnih transakcij. Tovrstne kršitve pogodbe je sodna praksa obravnavala po splošnih pravilih OZ o poslovni odškodninski obveznosti. V krog notranjih tveganj banke sodi zloraba bančnih instrumentov, lastna ravnanja banke – med drugim preverjanje identitete nalogodajalca in napake v zvezi s tem ter ravnanja tretjih, s katerimi je banka v drugem poslovnem odnosu (v obravnavanem primeru, ravnanje Pošte – stranskega intervenienta kot toženkinega izpolnitvenega pomočnika pri vročanju bančne kartice). Pri povprečno skrbnem bančnem strokovnjaku bi morala dvom o identiteti nalogodajalca – komitenta, ki redno opravlja bančne posle po enakem vzorcu (v matični bančni poslovalnici z enim – določenim osebnim dokumentom) vzbuditi zlasti sprememba poslovalnice in identifikacijskega dokumenta, čemur tožena stranka ni posvetila nobene pozornosti. Velja pravilo, da imajo dejanja stranskega intervenienta pravni učinek v tej – zanj tuji pravdi – le, če ne nasprotujejo strankinim procesnim dejanjem. Če jim nasprotujejo, veljajo strankina dejanja.

Presoja o utemeljenosti revizije je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je toženka uspela dokazati, da vzroka za neodobrene transakcije ni mogla pričakovati niti se njegovim posledicam ni mogla izogniti ali jih odvrniti. Odgovor na zastavljeno vprašanje je nikalen. Neuporaba dodatnega varnostnega gesla ne more izključiti toženkine objektivne odgovornosti za nepravilno izvršitev nalogov za plačilo iz 24. člena ZPlaP. Ker je v času neodobrenih plačilnih transakcij dopuščala manj varen postopek za avtorizacijo plačil prek spletne banke A.., ni ravnala v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Ker tožnik kljub seznanitvi z varnostnim tveganjem svojega računalnika ni opremil z ustreznim protivirusnim programom in požarnim zidom in tudi ni upošteval toženkinih priporočil glede uporabe dodatnega varnostnega gesla, je podan njegov 30 % soprispevek k nastali škodi.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili tretji odstavek 24. člena Zakona o plačilnem prometu, - ali je pravilna materialnopravna presoja nižjih sodišč, da je ravnanje tožnika, ki ni uporabil priporočenega dodatnega varnostnega gesla, razlog za popolno razbremenitev odgovornosti toženke.

Pritožbena teza o odsotnosti toženkine profesionalne skrbnosti je v nasprotju z ugotovitvami izvedenega dokaznega postopka. Toženka je z različnimi obvestili in nenazadnje tudi splošnimi pogoji svoje komitente – s tem tudi tožnika – opozarjala o pomenu dodatnega varnostnega gesla, ki služi preprečevanju zlorab. Pritožnik je z dodatnim varnostnim geslom razpolagal, vendar pa ga ni uporabljal, zato je moč njegovo ravnanje označiti za neskrbno, s tem pa je tudi breme odgovornosti za nastanek škodnega dogodka prešlo nanj.

Banka je dolžna z uporabo legitimacijske kartice oziroma na drug zanesljiv način preveriti identiteto nalogodajalca in drugim osebam (razen imetniku transakcijskega računa oziroma pooblaščeni osebi imetnika transakcijskega računa) izplačila z računa ne bi smela opraviti. Da bi se lahko oprostila oziroma delno oprostila odgovornosti za nastalo škodo bi morala izkazati, da je razlog za nastalo škodo zunanji dogodek oziroma ravnanje nalogodajalca zunaj okvira dejavnosti, ki jo opravlja in s tem zunaj sfere njenega rizika, tako da nastanka škode ne bi mogla niti pričakovati niti preprečiti.

Izvajalec plačilnega prometa je lahko odškodninsko odgovoren proti nalogodajalcu le za nepravilno (glede prave osebe in prave vsote) in za nepravočasno izvršitev naloga (prvi odstavek 24. člena ZPlaP). Banke smejo podatke, informacije in dokumentacijo, ki so jih pridobile po ZPPDFT, uporabljati samo za namene, določene s tem zakonom (prvi odstavek 78. člena ZPPDFT). To pa pomeni, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da četudi bi banka že v času izvajanja spornih transakcij vedela za vse (goljufivost N.M. in družbe R.), kar je znano danes, in bi za to izvedela na podlagi dejavnosti, ki jih nalaga ZPPDFT, bi zaradi omenjene zakonske določbe tega ne smela razkriti tožnikom. Tudi po tedaj veljavnem Zakonu o bančništvu (ZBan-1) je bila v prvem odstavku 214. člena predpisana zaupnost vseh podatkov, dejstev in okoliščin o posamezni stranki, s katerimi banka razpolaga, in to ne glede na način, na katerega je banka pridobila te podatke.

Določba, ki v celoti izključuje odškodninsko odgovornost banke za izvršitev ponarejenega plačilnega naloga, je nepravična in pretirano stroga, zato je podan dejanski stan za uporabo določbe 121. člena OZ. Neprepričljivi so tudi argumenti prve toženke, da je tožnica močna gospodarska družba, ki bi si lahko izgovorila ugodnejše pogoje. Komitent praviloma ne more vplivati na vsebino razmerja z banko, tudi če gre za finančno močnejša podjetja. To stališče potrjuje okoliščina, ki jo izpostavlja prva toženka, da splošnih pogojev ni sprejela ona, temveč združenje bank, katerega članica je. Ta okoliščina namreč kaže na to, da v bančnem sektorju pogoje poslovanja določajo banke, ki so se v ta namen povezale v združenje, komitenti pa jih morajo sprejeti, pri čemer nimajo niti možnosti izbrati konkurenta z ugodnejšimi pogoji, saj enaki pogoji veljajo pri vseh bankah na slovenskem ozemlju. Neprepričljiv je tudi argument, da 121. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker splošnih pogojev ni sestavila prva toženka, temveč tretja oseba (združenje bank). Bistveno za dejanski stan 121. člena OZ je, da v konkretnem obligacijskem razmerju en sopogodbenik (enostransko) določi pogoje. V obligac