13. člen ZPlaP-UPB1

Za škodo, ki komitentu nastane zaradi nepravilne izvršitve naloga za plačilo, banka odgovarja objektivno. Poskuse neodobrenih dvigov gotovine z ukradenimi bančnimi karticami in ponarejenimi osebnim dokumenti bi banka mogla in morala pričakovati. Nižji sodišči tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku nista odmerili previsoko. Ker je bila banka dolžna neodobrene dvige gotovine s tožnikovega bančnega računa preprečiti, odgovarja po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Z očitki, da bi morala z bolj skrbnim ravnanjem preprečiti zlorabo tožnikove bančne kartice, revizija ne more zmanjšati pomena in teže tožnikovega neskrbnega ravnanja. On je namreč ustvaril nevaren položaj, ki je privedel do odtujitve bančne kartice.

Po stališčih sodne prakse ZPlaP še ni urejal položaja neodobrenih plačilnih transakcij. Tovrstne kršitve pogodbe je sodna praksa obravnavala po splošnih pravilih OZ o poslovni odškodninski obveznosti. V krog notranjih tveganj banke sodi zloraba bančnih instrumentov, lastna ravnanja banke – med drugim preverjanje identitete nalogodajalca in napake v zvezi s tem ter ravnanja tretjih, s katerimi je banka v drugem poslovnem odnosu (v obravnavanem primeru, ravnanje Pošte – stranskega intervenienta kot toženkinega izpolnitvenega pomočnika pri vročanju bančne kartice). Pri povprečno skrbnem bančnem strokovnjaku bi morala dvom o identiteti nalogodajalca – komitenta, ki redno opravlja bančne posle po enakem vzorcu (v matični bančni poslovalnici z enim – določenim osebnim dokumentom) vzbuditi zlasti sprememba poslovalnice in identifikacijskega dokumenta, čemur tožena stranka ni posvetila nobene pozornosti. Velja pravilo, da imajo dejanja stranskega intervenienta pravni učinek v tej – zanj tuji pravdi – le, če ne nasprotujejo strankinim procesnim dejanjem. Če jim nasprotujejo, veljajo strankina dejanja.

Toženka, ki je banka, ni dokazala, da bi bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o vezavi depozita, zato ni imela nobene podlage za prenakazilo tožničinih sredstev z njenega transakcijskega računa. Tožnica je trdila, da toženki ni dovolila razpolaganja s sredstvi na njenem transakcijskem računu. Toženka je trdila nasprotno, zato bi morala konkretizirano zatrjevati in dokazovati to dejstvo, v skladu z dokaznim standardom iz 215. člena ZPP, upoštevajoč določbo 13. člena ZPlaP, ki je določala vsebino dolžnega skrbnega ravnanja toženke. Toženka bi morala natančno pojasniti in ponuditi dokaze o tem, kdo in kdaj naj bi ji dal nalog za plačilo in kako je preverila identiteto tožnice oziroma njene morebitne pooblaščenke.

Kadar komitent banke trdi, da ni dovolil razpolaganja s sredstvi na njegovem transakcijskem računu, je to odločilno dejstvo sporno. Banka je tista, ki mora to dejstvo konkretizirano zatrjevati in dokazovati in sicer v skladu z dokaznimi standardom iz 215. člena ZPP. V konkretnem primeru je 13. člen ZPlaP odločilnega pomena pri ovsebinjanju dokaznega standarda. Ta določa, kakšno je skrbno ravnanje banke. Razumno je zato pričakovati, da bo banka nasprotne trditve komitenta izpodbila z natančnimi trditvami in dokazi o tem, kdaj je prejela nalog za plačilo in kako je preverila komitentovo identiteto (ali identiteto njegovega pooblaščenca). To seveda ne pomeni, da spornega dejstva ne more dokazovati drugače (npr. z drugimi neposrednimi dokazi). Zgolj z dokazovanjem prek posrednih dokazov pa bo zelo težko dosežen ustrezen dokazni standard. Praksa, ki se vzpostavi med strankama, je pomembna pri presoji razmerja med gospodarskimi subjekti (12. člen OZ). Pri presoji razmerja med banko in imetnikom transakcijskega računa kot fizično osebo, za katero se ne ugotovi, da bi delovala v okviru svoje poslovne dejavnosti, pa je zgolj drugotnega pomena.

Banka je dolžna z uporabo legitimacijske kartice oziroma na drug zanesljiv način preveriti identiteto nalogodajalca in drugim osebam (razen imetniku transakcijskega računa oziroma pooblaščeni osebi imetnika transakcijskega računa) izplačila z računa ne bi smela opraviti. Da bi se lahko oprostila oziroma delno oprostila odgovornosti za nastalo škodo bi morala izkazati, da je razlog za nastalo škodo zunanji dogodek oziroma ravnanje nalogodajalca zunaj okvira dejavnosti, ki jo opravlja in s tem zunaj sfere njenega rizika, tako da nastanka škode ne bi mogla niti pričakovati niti preprečiti.

Če ni dogovorjeno drugače, je vsak bančni račun samostojen. Materialnopravno je namreč urejen s samostojno pogodbo, ki samostojno ureja pravna razmerja (pravice in obveznosti) med pogodbenikoma.

Tožnik (odvetnik) je zavarovalnici sporočil napačen transakcijski račun, zaradi česar je bila odškodnina nakazana tretjemu in ne odškodninskemu upravičencu (njegovi stranki). Do neutemeljenega premika premoženja je prišlo med tožnikom, ki je stranki odškodnino vseeno nakazal, ter tretjim, ne pa med tožnikom in banko, ki je svojo terjatev do tretjega pobotala z nakazilom. Banka zato ni pasivno legitimirana v sporu zaradi neupravičene obogatitve. Banka je nakazilo dolžna izvesti, ne da preverja, ali se ime in priimek ter številka transakcijskega računa prejemnika nakazila ujemajo. To preverja le pri nalogodajalcu, ne pa pri prejemniku nakazila.