2. člen ZDIJZ

281. člen ZZavar-1 ni specialnejši predpis glede na ZDIJZ, zato sta organa zahtevo prosilca pravilno obravnavala po pogojih, določenih v ZDIJZ. ZZavar-1 in ZDIJZ namreč urejata dve različni pravici, in sicer ZZavar-1 zgolj možnost objave določenih dokumentov, med tem ko ZDIJZ omogoča dostop do informacije javnega značaja prosilcu. Zato objava ukrepov po ZZavar-1 ne vpliva na pravice prosilcev po ZDIJZ, saj predmet dostopa niso samo dokumenti, katerih javno objavo ureja ZZavar-1, pač pa tudi drugi dokumenti. Zgolj od Agencije za zavarovalni nadzor je odvisno ali bo, in če bo sploh določene ukrepe objavila na svojih spletnih straneh. Zato fizičnim in pravnim osebam, ki želijo dostop do informacij javnega značaja, ni mogoče odreči te pravice na podlagi ZDIJZ. ZDIJZ ureja vsakomur prost dostop do informacij javnega značaja brez izkazovanja posebnega pravnega interesa, vse z namenom zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja. Ta pravica pa ni absolutna. Tudi če so dokumenti nedvomno dokumenti javnega značaja, saj so nastali v postopku zavarovalnega nadzora, in so torej n

Zahteva prosilke se v konkretnem primeru nanaša na razkritje sponzorskih in donatorskih pogodb v obliki blaga in storitev, ki so bile v letu 2012-2014 dane političnim strankam, novinarjem – medijskim hišam in javnim uslužbencem. Po presoji sodišča je tožena stranka v ponovljenem postopku v celoti sledila napotkom sodišča in v zadostni meri opredelila in dovolj obrazložila kriterije, ki so bili pravno odločilni za presojo, ali ima nek pravni posel učinke sponzorstva oziroma donatorstva. Ker je namen ZDIJZ povečati oziroma zagotoviti čim večjo obveščenost javnosti o delovanju zavezancev in se tudi izjeme od dostopa ne razlagajo široko, je pomemben del dokaznega bremena v takih primerih tudi na zavezancih, da dokažejo, da ni šlo za sponzorske ali donatorske posle, ter da so bili upravičenci do testnih naprav in impulzov izbrani brez kriterijev, ki bi jih bilo mogoče povezati s sponzorskimi ali donatorskimi cilji.

ZDIJZ omogoča vsakomur prost dostop do informacij javnega značaja, ne da bi vložnik zahteve za dostop za to moral izkazati nek konkretni pravni interes. Primarna naloga PF, ki je članica državne univerze, je izvajanje javne službe v visokem šolstvu in zaradi opravljanja dejavnosti, ki sodijo v okvir te javne službe, PF prejema javna sredstva. Druge dejavnosti, tudi svetovalno, pa lahko opravlja le, če s tem niso ovirane dejavnosti, ki pomenijo izvajanje javne službe, in če zagotovi povračilo stroškov, nastalih pri izvajanju teh dejavnosti. V tem pogledu je izvajanje (tudi) teh dejavnosti organa urejeno s predpisi javnega prava. V primeru, da navedene zahteve niso spoštovane, to pomeni, da so zaradi opravljanja drugih dejavnosti ovirane dejavnosti javne službe in da se javna sredstva namesto za izvajanje javne službe porabljajo za pokrivanje stroškov drugih dejavnosti. To pa pomeni, da se v odvisnosti od konkretnih okoliščin primera, ko gre za državno univerzo, določene zahtevane informacije lahko smatrajo tudi kot informacije javnega značaja po ZDIJZ. Za odločanje v obravnavani zadevi je torej relevantno, ali je PF svetovalno dejavnost, na katero se nanaša tožnikov

Imetnik pravice za pridobitev informacije javnega značaja je vsaka fizična in pravna oseba, ne pa tudi organ (svet), ki nima pravne osebnosti. Če agencija zahtevanih informacij ne da na podlagi ZEKom-1, se lahko postavi le vprašanje zakonitosti njenega delovanja in s tem povezane odgovornosti pristojnih v agenciji, posledično pa tudi tistih, ki so dolžni izvajati nadzor nad njenim delovanjem. Ne more biti pa to razlog, da bi prosilec v konkretni zadevi pridobil informacije javnega značaja mimo določb ZDIJZ, niti se toženka v prid svoji odločitvi ne more sklicevati na drugi odstavek 231. člena ZEKom-1 v smislu, da če ta prosilcu dopušča možnost zahtevati od tožnika zelo širok obseg informacij, potem ima prosilec možnost od njega zahtevati tudi informacije javnega značaja v skladu z ZDIJZ. Razloga, zaradi katerih zakon v enem ali drugem primeru daje podlago za pridobivanje informacij, sta namreč bistveno različna: z ZEKom-1 je organu (svetu) na ta način omogočeno opravljanje zakonsko določene vloge strokovnega oz. posvetovalnega telesa, medtem ko naj bi dostop do informacij javnega značaja zagotavljal transparentnost delovanja državnih organov in drugih subjektov, naštetih

Tožena stranka je državni organ, ki ga ZDIJZ zavezuje. Prizadevati si mora, da za uresničitev zakona doseže čimvečjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. V svetovni splet je med drugim dolžan posredovati informacije javnega značaja. To so informacije, ki izvirajo iz njegovega delovnega področja in se nahajajo bodisi v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali ga pridobil od drugih oseb. Ker je sporni dokument nastal pri izvrševanju pristojnosti tožene stranke, glede na opisana pravna izhodišča ne more biti dvoma, da je šlo za informacije javnega značaja, kar je ne le dopuščalo, pač pa celo terjalo objavo na spletu.

Omejitev ustavne pravice do dostopa do informacij javnega značaja je treba v primeru konflikta z interesom državnega organa razlagati ozko, vendar ne tako ozko, da legitimen interes državnega organa povsem zvodeni. Zato je treba v obzir vzeti vse okoliščine primera in upoštevati, da ima posredovanje dokumenta kot informacije javnega značaja za posledico, da ga lahko zahteva katerakoli oseba, v primeru najmanj treh zahtev pa ga je organ tudi dolžan posredovati v svetovni splet. Ko se, kot v obravnavanem primeru, zatrjuje, da bo razkritje dokumenta o shemi podatkovne baze ogrozilo varnost informacijskega sistema, ki je ključen za poslovanje in s tem delovanje ne le ministrstva, ampak tudi ostalih uporabnikov sistema, od ministrstva ni mogoče zahtevati zagotovila, da bo dejansko prišlo do vdora v informacijski sistem in vseh zatrjevanih negativnih posledic. Z dokaznim standardom onkraj dvoma mora biti izkazana stvarna, resnična grožnja varnosti informacijskega sistema.

Za dostop do informacij javnega značaja ni potrebno izkazovati posebne pravne podlage za pridobitev informacij javnega značaja. Informacije javnega značaja so prosto dostopne vsem prosilcem, saj je z ZDIJZ prost dostop do informacij javnega značaja omogočen vsakomur

V predmetni zadevi se postopek začne na zahtevo stranke in upravni organ izda odločbo o zadevi, ki je predmet postopka, ne pa o nečem, kar se morda smiselno povezuje z zahtevo stranke. Tožena stranka je zato s samoiniciativno reinterpretacijo – glede na jasno stališče prizadete stranke v pritožbi, da ne zahteva kopije prijave, ampak vsebinsko pojasnilo prijave – kršila določbo 1. odstavka 213. člena ZUP.

Sodišče pri razlagi določila 4. člena ZDIJZ ni štelo za bistveno oceno tožene stranke, da bi za 60.000 vpisov predelava zahtevala nesorazmerno količino administrativnega dela, v zvezi s čimer ji tožnik očita arbitrarnost, ampak je štelo za bistveno, da med strankama niti ni sporno, da je potrebno dodatno delo za pridobitev zahtevanih informacij, da zahtevani dokument še ne obstaja oziroma da zahtevani dokument ni izdelan, ampak da ga je treba šele ustvariti, da gre za približno 60.000 vpisov in da zakonodajalec izrecno ni predvidel, da je treba dostop do informacije javnega značaja zagotoviti tudi zaradi izkoriščanja gospodarske funkcije teh informacij. Slednje se je zgodilo šele z uveljavitvijo ZDIJZ-A po izdaji izpodbijane odločbe, pri čemer sodišče ni spregledalo dejstva, da je v novi ureditvi, ki jo je sodišče upoštevalo zgolj kot pomagalo pri ugotavljanju zakonodajalčevega namena pred uveljavitvijo ZDIJZ-A, določeno, da pri zagotavljanju dostopa do informacije javnega značaja organ ni dolžan zagotavljati pretvorbe iz ene oblike v drugo ali zagotoviti izvlečkov iz dokumentov, kadar bi to pomenilo nesorazmeren napor izven preprostega postopka.

Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS, 18. člena ZUS. Razmejitve med pravnim konceptom "zagotovljene" pravice in pravnim konceptom "izvršljive" pravice ni v pravni doktrini niti v pravni (sodni) praksi, vzpostavljena ni niti za iztožljive ustavne pravice, niti za programske norme v ustavi niti za zakonske pravice. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačno argumentira stališče, da je bila pravica do dostopa do informacij, kot pravno relevantna podlaga za zahtevek prizadete stranke v konkretnem primeru, vzpostavljena celo pred uveljavitvijo Ustave, ker je ta pravica zajeta v Splošni deklaraciji ZN o človekovih pravicah, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), ter Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravica do dostopa informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je bila pred uveljavitvijo ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu (2. odstavek 39. člena Ustav

Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS, 18. člena ZUS. Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja je namreč sui generis organ, ker je samostojen državni organ (1. odstavek 28. člena ZDIJZ), kar pomeni, da ni sestavni del ali strukturno povezan z nobenim drugim (ne)političnim oblastvenim organom (2. odstavek 28. člena ZDIJZ), ampak je samostojen procesni organ za vodenje pritožbenega postopka v zvezi z dostopom do informacije javnega značaja. To pomeni, da je tožena stranka samo v procesnem smislu instančni organ tožeči stranki, sicer pa ni s tožečo stranko v smislu določila 1. člena ZDIJZ v nikakršnem drugem pravno-političnem ali strukturno hierarhičnem razmerju. V prvi točki izreka je tožena stranka napačno navedla, da se odpravi odločba št. 564/Mvo z dne 16. 4. 2003, čeprav o tem aktu ne bi smela odločati v pritožbenem postopku, ampak le o odločbi št. 81/1AG-03-(304) z dne 15. 4. 2003. Druga točka izreka ima nepravilnosti zaradi tega, ker je premalo določna. V pravnem postopku se izvršuje izrek odločbe, ne pa obrazložitev. To pomeni, da mora biti izrek tako