15. člen ZDIJZ

Neposredne podlage za uveljavljanje tožbenih zahtevkov tožeče stranke ni mogoče opreti na določila ZTP. Ta namreč ne vsebuje določb, na podlagi katerih bi tožeča stranka lahko uveljavljala varovanje svojega položaja, kadar se tajni podatek znajde v rokah nepoklicane tretje osebe. Predmet varovanja so tako pomembne ustavne vrednote (na primer varnost države), za varovanje katerih je v okviru kriterija za presojo sorazmernosti posega iz drugega odstavka 10. člena EKČP dopustna omejitev svobode izražanja. Vendar pravni instrumentarij, ki naj bi bil na voljo tožeči stranki v primeru zatrjevanega ogrožanja teh ustavnih vrednot ob izgubi oziroma nepooblaščenemu razkritju tajnega podatka, ni predmet urejanja po ZTP. Neureditev regulatornih pooblastil v matičnem zakonu (ZTP) še ne izključuje pravnega varstva tožeče stranke, če ji ga je mogoče zagotoviti v postopku, ki se prilega naravi spornega razmerja. S tem, ko je tožeča stranka zatrjevala, da lahko le z uveljavljenima zahtevkoma zoper toženo stranko prepreči škodljive posledice glede varnosti, javnega interesa in nazadnje ugleda ter dobrega imena tožeče stranke, je torej zahtevala, naj sodišče s sodbo odloči o koliziji m

Tožena stranka o tožnikovi zahtevi za dostop do informacij javnega značaja ni odločila v skladu z 22. členom ZDIJZ, saj iz 1. točke izpodbijanega sklepa izhaja, da je njegovo vlogo z dne 12. 9. 2017 štela za pritožbo zaradi molka organa.

Ker se izrek denarne kazni vedno veže na (konkreten) osnoven postopek, s katerim je povezan v neločljivo celoto, je treba tudi vprašanje stvarne pristojnosti za odločanje o pritožbi zoper tak sklep o izreku denarne kazni zaradi razžalitve uradnih oseb in organa presojati glede na stvarno pristojnost organa za odločanje v (konkretni) osnovni zadevi. Ker izvira v konkretnem primeru izpodbijani sklep o izreku denarne kazni iz postopka odločanja o dostopu do informacij javnega značaja, je za odločanje o pritožbi zoper tak sklep pristojen Informacijski pooblaščenec RS.

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, saj je izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, med strankama pa ostaja sporno tudi vprašanje, kaj je prosilka v svoji zahtevi za dostop do IJZ sploh zahtevala.

Priklic podatkov iz računalniške baze ne pomeni ustvarjanja novega dokumenta v smislu ZDIJZ. Prvostopenjski organ bi moral pred izdajo odločbe prosilca z dopisom pozvati, da se izjasni, za katere ostale predmete po posameznih šolskih letih zahteva podatke.

Do podatkov, ki jih potrebuje organ, da odloči o zahtevi (za ponovno uporabo) in o tem izda obrazloženo odločbo, lahko prosilec pride le na podlagi in v skladu s postopkovnimi določbami ZUP. Te pa med drugim določajo, da mora organ ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8.člen ZUP). To pa pomeni, da samo navedba prosilca, da želi podatke za nepridobiten namen, ker sodeluje v raziskavi mednarodne organizacije, ne da bi za to priložil ali ponudil kakršnokoli dokazilo, ne dokazuje, da je prosilec res upravičen do tega. V konkretnem primeru je prosilec v postopku najprej zatrjeval, da prosi v imenu mednarodne nevladne organizacije B., v dopolnitvi pa je navedel, da prosi v svojem imenu. Ne za eno ne za drugo trditev pa ni ponudil nobenih dokazil oziroma ni na noben način izkazal, za kakšno raziskavo potrebuje podatke, oziroma da se res izvaja raziskava, del katere je. To pa je odločilna okoliščina, da je organ lahko ugotovil, da o vlogi prosilca ne more odločati po vsebini, saj kljub pozivanju na dopolnitev vloge in kljub prosilčevem dopolnjevanju, ni imel dovolj podatkov, da bi o zadevi lahko izdal ob

V 31. členu ZDIJZ sicer res piše, da je zoper odločbo pooblaščenca mogoče začeti upravni spor skladno z zakonom, vendar pa to še ne pomeni, da ni mogoče začeti upravnega spora tudi zoper prvostopenjski akt. Iz 31. člena ZDIJZ namreč izhaja, da je mogoče začeti upravni spor skladno z zakonom, to pa je v konkretnem primeru ZUS-1, ki dopušča upravni spor zoper tiste akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (2. člena ZUS-1). V konkretnem primeru je bila z drugostopenjsko odločbo zavrnjena pritožba zoper zavrnilni akt prvostopenjskega organa in v tem primeru se je s prvostopenjskim aktom poseglo v pravni položaj tožeče stranke. Prvostopenjski akt je bil v obravnavani zadevi izdan v obliki dopisa, saj je prvostopenjski organ z dopisom odgovoril tožeči stranki, da ne bo ugodil njeni zahtevi po posredovanju določene dokumentacije. Ta dopis ima po vsebini značaj zavrnilne odločbe, čeprav sam akt ni bil izdan v predpisani obliki in z vsemi sestavnimi deli upravne odločbe v smislu tretjega odstavka 210. člena ZUP.

Zakonodajalec je institut molka organa vsebinsko vezal na izostanek odločitve pristojnega organa o zahtevku stranke oziroma vlagatelja zahtevka, ne pa na poimenovanje vsebinske odločitve z nazivom „odločba“. Iz izpodbijane odločbe, kot tudi iz podatkov predloženega upravnega spisa, izhaja, da je prosilec svojo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja naslovil na tožečo stranko priporočeno po pošti, tožeča stranka pa je njegovo zahtevo zavrnila v pisni obliki, v obliki dopisa. Vendar pa ima ta dopis značaj zavrnilnega akta, ne glede na to, da ni poimenovan in označen kot odločba, niti ne vsebuje vseh elementov, ki jih ZUP z določili 210. in 212. do 216. člena določa kot obligatorne sestavne dele odločbe. Poleg tega je prosilec, po tem, ko je s strani organa prejel zavrnilni odgovor na toženo stranko naslovil „Pritožbo zaradi zavrnitve dostopa do informacij javnega značaja“. Zato v konkretnem primeru ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da gre za molk prvostopenjskega organa v smislu izostanka njegove odločitve o zahtevku prosilca. Študentska organizacija univerze je pravna oseba javnega prava in s tem zavezanec za dostop do informacij javnega značaja.</p

Zaradi narave tožilske organizacije in določil ZDIJZ ter ZInfP je sodišče upoštevalo, da Vrhovno državno tožilstvo, na podlagi široke razlage določila 3. odstavka 7. člena ZUS-1, lahko vloži tožbo v tem upravnem sporu, ker izpodbijani akt posega v pravni položaj Vrhovnega državnega tožilstva. Samo če je podana pisna zahteva, ima prosilec pravno varstvo; če pa prosilec ne poda pisne zahteve, ampak poda le neformalno oziroma ustno zahtevo (14. člen ZDIJZ), se takšna neformalna zahteva ne šteje za vlogo v upravnem postopku (4. odstavek 14. člena ZDIJZ). Dejstvo, da tožeča stranka prizadete stranke ni posebej opozorila, da če ne bo podala pisne zahteve v smislu ZDIJZ in ZUP, ne bo imela pravnega varstva, ne more biti podlaga za razlago, da je prizadeta stranka upravičena do pravnega varstva kljub določilu 13. člena ZDIJZ. V primeru neformalne zahteve namreč ne gre za nepopolno ali nerazumljivo vlogo v smislu 67. člena ZUP oziroma 18. člena ZDIJZ.

V predmetni zadevi se postopek začne na zahtevo stranke in upravni organ izda odločbo o zadevi, ki je predmet postopka, ne pa o nečem, kar se morda smiselno povezuje z zahtevo stranke. Tožena stranka je zato s samoiniciativno reinterpretacijo – glede na jasno stališče prizadete stranke v pritožbi, da ne zahteva kopije prijave, ampak vsebinsko pojasnilo prijave – kršila določbo 1. odstavka 213. člena ZUP.

Na podlagi določila 1. odstavka 254. člena ZUP v povezavi z 2. odstavkom 15. člena ZDIJZ se določbe ZUP, ki se nanašajo na odločbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi. Navedeno pomeni, da mora tudi odločitev drugostopnega organa, v konkretnem primeru tožene stranke, o pritožbi, zadostiti standardom, ki so se v zvezi z obrazložitvijo upravnega akta izoblikovali v upravno sodni praksi na podlagi določil 1. odstavka 214. člena ZUP.

Tožena stranka po oceni sodišča ni izkazala, da nikakor ni mogla vedeti, da tožnika zastopa pooblaščena odvetniška družba. Po določilu 62. člena ZUP mora organ upravni postopek voditi v slovenskem jeziku, kar pomeni, da bi tožena stranka lahko - če se je odločila, da bo sama prevedla poziv - skladno z načelom iz 7. člena ZUP tožniku poslala poziv v slovenščini in angleščini, ne pa samo v angleščini. Določilo 11. člena ZInfP ne določa, da tožena stranka lahko opravi procesno dejanje v zvezi s pregledom dokumentacije prizadete stranke, da bi ugotovila, ali gre za poslovne skrivnosti, brez prisotnosti te stranke, ki je upravičenka do predmetne poslovne informacije, ampak to določilo pomeni, da tožena stranka lahko opravi določena procesna dejanja, na primer v zvezi s pregledom poslovne dokumentacije določene prizadete stranke, brez prisotnosti drugih strank zaradi tega, da bi se preprečil dostop do te informacije drugim strankam, pri čemer mora biti tovrstna procesna omejitev tudi potrebna, ker predmetno določilo to zahteva.