71. člen ZVPot-UPB1

S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi je mogoče uveljavljati ugovor, da je obveznost v celoti ali delno prenehala po izdaji izvršilnega naslova in pred izdajo sklepa o davčni izvršbi. Ta ugovor je tožnik v pritožbenem postopku uveljavljal z navedbo, da je obveznost po izvršilnem naslovu prenehala na drugi podlagi (s sklenitvijo in izpolnitvijo dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij). V tej zvezi izpolnitev obveznosti v višini 11.000,00 EUR ni sporna, saj obveznost v tem delu ni predmet izterjave po izpodbijanem sklepu. Spora tudi ni, da obveznost v preostalem delu (v znesku 1.800,01 EUR) v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana. Tožnik namreč zatrjuje, da je prenehala po dogovoru s potrošnico, kar v postopku davčne izvršbe ni pravno upoštevno, saj stranke ne morejo spreminjati obveznosti, ki so jim na podlagi prisilnih predpisov v javnem interesu naložene z upravnimi odločbami.

Po 71. členu ZVPot je mogoče v upravnem postopku odločati o spornih razmerjih iz obligacijskega prava, o katerih sicer odločajo sodišča v pravdnem postopku. Že iz tega sledi, da je treba razlagati določbo drugega odstavka 71. člena ZVPot tako, da mora biti ugotovljena napaka in tudi vse ostale za odločitev relevantne okoliščine.

Izdelava izvedenskega mnenja v postopku, ki ni sodni (oziroma upravni), sodnega izvedenca ne odvezuje, da svojega dela ne opravi v skladu s pravili stroke, saj mora tako – torej v skladu s pravili stroke – svoje delo vedno opraviti. Zaključek organa o razrešitvi tožnika kot sodnega izvedenca, ki ga je sprejel na podlagi mnenj strokovnih članic, stališča komisije ter vseh odgovorov sodnega izvedenca, je bil napačen oziroma vsaj preuranjen, zlasti ob upoštevanju, da sta bili mnenji strokovnih članic komisije nedvomno izdelani na podlagi pomanjkljive dokumentacije (na kar sta posredno ali neposredno opozorili tudi obe strokovni članici komisije in ki bi bila lahko v postopku dopolnjena), ter brez pregledanih predmetov izdelanih mnenj. Če pa slednje ni več možno, pa tožnik utemeljeno opominja, da se sicer sodnemu izvedencu v postopku omogoči, da svoje mnenje pojasni oziroma dopolni.

Okoliščina, da je tožnica ne le vrnila toženki kupnino, ampak obenem(6) zahtevala vrnitev sedežne garniture (ki jo je tudi prevzela), je dala sodišču prve stopnje zadostno podlago za (objektivno gledano) prepričljiv zaključek, da je tožnica štela (in s konkludentnim postopanjem to tudi izrazila), da je razmerje med pravdnima (pogodbenima) strankama prenehalo.

Dopis z dne 2. 7. 2012 je imel vsebino, kot jo predpisuje določba drugega odstavka 37.a člena ZVPot, zato se vprašanje pravočasnosti grajanja, ki teče od odkritja napake, in ne od prevzema storitve kot navaja tožnik, sploh ne pojavi oziroma je bilo grajanje nedvomno pravočasno. Dopis je bil poslan v roku, ki ga zakon predvideva, zato prvostopenjski organ ni kršil podanosti predpostavk za začetek postopka, kar je predpogoj, da je podjetje dolžno odgovoriti na potrošnikovo zahtevo, ki je pogoj za izdajo odločbe (drugi odstavek 71. člena ZVPot). Ugotovitev, da obstoj napake ni sporen (da tožnik na potrošnikovo zahtevo ni pisno odgovoril), je naslednji pogoj za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 71. člena ZVPot, ki temelji na dejstvu, da potrošnik storitev pravočasno graja. Prvostopenjski organ je na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja prišel do ugotovitve, da je bila storitev tožnika nepravilno opravljena, kar je bila podlaga, da ugodi zahtevi potrošnika, postavljeni z dopolnitvijo zahtevka, v skladu z določbo prvega odstavka 38. člena ZVPot. Tožnik kot izvajalec storitve je zavezan stroki ter bi moral, kolikor se je bil dolžan držati neobičajnih navodil potrošnika, to zapi

Nesporno med strankama je, da tožnik ni predložil mnenja sodnega izvedenca, oziroma na drug način nedvomno dokazal dogovora med tožnikom in prodajalcem glede letnice prodanega avtomobila, kot to določa 37.c člen ZVPot, kar je pogoj za izdajo inšpekcijske odločbe. Glede na to tudi prvostopenjski upravni organ ni imel zakonskega pooblastila, da na tožnikov (potrošnikov) predlog izda odločbo, s katero bi prodajalcu odredil, da ugodi zahtevi potrošnika, če je podjetje njegovo zahtevo neupravičeno zavrnilo.

Dne 10. 3. 2010 uveljavljane nepravilnosti skladno z načelom proste presoje dokazov niso dokazane, poleg tega pa tožnica v tem delu ni ravnala po postopku, predvidenem v določbi 39. člena ZVPot, kar pomeni, da posledično niso bili izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 71. člena ZVPot. Ti pogoji niso izpolnjeni niti v delu tožničinega zahtevka z dne 10. 3. 2010, ki se nanaša na zahtevo za dokončanje del (izpolnitev pogodbe), saj je po določbah ZVPot mogoče uveljavljati varstvo le v primeru izpolnitve z napako, zahtevka, ki se nanaša na neizpolnitev pogodbe, pa tožnica v upravnem postopku ne more uveljavljati.

Če v inšpekcijskem postopku ni mogoče z gotovostjo ugotoviti krivde izvajalca storitev, organ prve stopnje nima podlage za izdajo odločbe na podlagi 71. člena ZVPot.

Nepopravljive poškodbe, ki so trajno in očitno skazile videz oblačila (temni madeži na sprednjem, izrazito vidnem delu oblačila), namenjenega vsakodnevni rabi, je šteti za uničenje oblačila, saj za nošnjo ni več primerno. Zato je potrebno uporabiti 40. člen ZVPot, ki določa, da mora podjetje ob uničenju proizvoda, ki mu je bil dan v popravilo, vzdrževanje ali dodelavo, potrošniku plačati odškodnino v višini drobnoprodajne cene novega proizvoda. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica neupravičeno zavrnila potrošnikovo zahtevo po povrnitvi zneska za plačano blago, obstoj napake pa je bil z zapisnikom o inšpekcijskem pregledu in izvedeniškim mnenjem nedvomno dokazan, so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 71. člena ZVPot za izdajo odločbe, s katero je tožena stranka tožnici odredila, naj ugodi potrošnikovi zahtevi.

Sodišče je ugotovilo, da je na podlagi ravnanja potrošnika in tožeče stranke ob upoštevanju določb ZVPot-UPB2 v zvezi z obveznostmi potrošnika in prodajalca ter določilom 39. člena ZVPot-UPB2 treba šteti, da med potrošnikom in prodajalcem ni bilo spora o obstoju stvarne napake na vozilu.

Na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, in navedb tožeče stranke je sodišče prve stopnje imelo prav, ko je štelo, da obstoj napake ni bil sporen ter da je potrošnik zahteval vračilo plačanega zneska za opravljeno storitev, tožeča stranka pa je to zahtevo neupravičeno zavrnila. Ob tako ugotovljenih okoliščinah pa je inšpekcijski organ imel podlago za izdajo ukrepa po določbi 71. člena ZVPot.

Potrošnikova zahteva za vrnitev zneska za plačano blago z napako je bila neupravičeno zavrnjena, zato je inšpektor na potrošnikov predlog z odločbo odredil, da se zahtevi ugodi.

Potrošnik je izpolnil vse svoje obveznosti za uveljavljanje varstva pravic po ZVPot, med tem ko tožeča stranka kot izvajalka storitve svojih obveznosti v postopku varstva pravic potrošnika ni izpolnila, in zato ni mogoče šteti, da ni izpolnjen zakonski pogoj obstoja nepravilno opravljene storitve. V tovrstnih upravnih sporih sta bistveni dve obveznosti izvajalca storitve. Prva obveznost se nanaša na primer, ko tudi za izvajalca storitve napaka ni sporna in v tem primeru mora najpozneje v osmih dneh ugoditi potrošnikovi zahtevi (1. odstavek 39. člena ZVPot). Druga obveznost se nanaša na primer, ko se izvajalec storitve ne strinja s stališčem potrošnika, da je bila storitev opravljena nepravilno in v takem primeru mora pisno odgovoriti potrošniku na njegovo zahtevo najkasneje v osmih dneh po prejemu zahteve (2. odstavek 39. člena ZVPot).