161. člen ZP-1

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bilo storilki obvestilo o prispelem pismu puščeno 3. 12. 2023, je zmotna. Iz vročilnice, ki izkazuje vročitev sodbe z obrazložitvijo obdolženki, res izhaja nekoliko nerazumljiv zapis datuma, ko je bilo storilki puščeno obvestilo o prispelem pismu, vendarle pa je mogoče po pregledu celotne vročilnice ugotoviti, da datum, ko je bilo puščeno obvestilo o prispelem pismu, ni 3. 12. 2023, temveč 5. 12. 2023.

Ker je pritožbeno izpodbijana procesna odločitev o storilčevi pritožbi oziroma zaključek o prepoznosti njegove pritožbe, so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje prekrška oziroma na dokazno oceno sodišča prve stopnje, v predmetnem pritožbenem postopku neupoštevne, saj na zaključek o prepoznosti storilčeve pritožbe zoper sodbo ne morejo vplivati.

Spisovni podatki potrjujejo zaključek sodišča prve stopnje, da se je rok za vložitev pritožbe zoper sodbo z dne 14. 3. 2023 tako za pravno kot odgovorno osebo iztekel na sredo, dne 26. 4. 2023 ter da sta pritožnika pritožbi vložila dne 28. 4. 2023. Vsled navedenemu je kot pravilen potrditi zaključek sodišča prve stopnje, da sta bili pritožbi vloženi prepozno.

Zagovornik storilca je pritožbo pred izdajo odločbe višjega sodišča nedvoumno umaknil. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika storilca kot nedovoljeno zavrglo (prvi odstavek 163. člena ZP-1).

V skladu z določbami ZP-1 je mogoče odločitve pritožbenega sodišča izpodbijati zgolj z izrednim pravnim sredstvom tj. zahtevo za varstvo zakonitosti, ki pa jo lahko vloži le Vrhovno državno tožilstvo.

Sodišče je prve stopnje v obravnavani zadevi spremenilo odločbo prekrškovnega organa tako, da je odgovorni osebi pravne osebe in pravni osebi izreklo opomin namesto globe. Glede na navedeno vložena pritožba prekrškovnega organa v dani procesni situaciji, ko sodišče ni niti odpravilo odločbe prekrškovnega organa niti ustavilo postopka o prekršku, ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o stroških postopka. V okviru preizkusa (člen 161 ZP-1) je pritožbeno sodišče vsled zgoraj navedenemu ugotovilo, da pritožba prekrškovnega organa v obravnavani zadevi glede na sprejeto odločitev sodišča prve stopnje ni dovoljena.

Že sama narave pravice do pravnega sredstva ter zahteva po pravni varnosti, ki izhaja iz načela pravne države, narekuje potrebo po omejevanju pravice do pravnega sredstva. Zato so v procesnih zakonih določeni roki za vložitev pravnega sredstva zoper odločbe oblastnih organov in v kolikor v predpisanem roku pravno sredstvo ni vloženo, o njem ni več mogoče vsebinsko odločati oziroma presojati njegove utemeljenosti.

Državni prazniki, sobote in nedelje oziroma drugi dnevi, ko se pri državnem organu ne dela, vplivajo na tek rokov za vložitev pravdnega sredstva le v primeru, če se rok za vložitev pravnega sredstva izteče na tak dan, sicer pa roki za vložitev pravdnega sredstva nemoteno tečjo tudi med vikendi.

Storilka ne zatrjuje, da je sodišče njeno izjavo razumelo narobe oziroma da zahteve za sodno varastvo ni umaknila, temveč prekrškovnemu organu smiselno očita zmotno uporabo materialnega prava, ko jo je spoznal za odgovorno storitve prekrška po sedmem odstavku 66. člena ZVoz-1. S temi navedbami storilka izpodbija pravilnost izdanega plačilnega naloga, ki pa ga gledde na umik zahteve za sodno varstvo ni mogoče več izpodbijati.

Kot pojasnjuje storilec v pritožbi, je rok za vložitev pritožbe zamudil, ker si je zmotno razlagal pravila o štetju rokov. To pa je okoliščina povsem subjektivne narave, na katero bi lahko vplival tako, da bi se ob pravilnem štetju rokov ustrezno pozanimal, bodisi pri zagovorniku, ki ga je zastopal v predmetnem postopku, bodisi pri sodišču, pa tega očitno ni storil.

Storilec roka za vložitev pritožbe ni zamudil iz objektivnih razlogov tj. razlogov, na katere ni mogel vplivati, ker so izven sfere njegovega delovanja, temveč zaradi zmote glede štetja rokov, torej iz razloga subjektivne narave, na katerega bi lahko storilec vplival tako, da bi se pozanimal o tem, kako se štejejo roki in kdaj se izteče rok za vložitev pritožbe.

S trenutkom, ko je pravočasno vložena zahteva za sodno varstvo odstopljena v reševanje sodišču, zadeva postane sodna zadeva in jo je šteti kot sodno zadevo vse do pravnomočnosti odločitve o zahtevku za sodno varstvo, ne glede na to, se v skladu s 65. a členom ZP-1 sodbo o zahtevi za sodno varstvo vlagatelju vroči prekrkšvni organ in da je v skladu s sedmim odstavkom 66. člena ZP-1 pritožbo zoper sodbo o zahtevku za sodno varstvo potrebno vložiti pri prekrškovnem organu. S sodnimi počitnicami se zagotavlja tudi pravno varnost strank, saj so določene v času, ko je največje število ljudi odsotnih z naslova svojega prebivališča zaradi letnega dopusta oziroma šolskih počitnic in se stranke s tem izognejo zamudam prekluzivnih procesnih rokov, zaradi česar bi zanje nastale negativne procesne posledice. Stranke se tako lahko upravičeno zanašajo na to, da v času njihove odsotnosti sodišče ne bo vročalo sodnih pisanj, od katerih tečejo procesni roki oz. da v tem času ne bodo prejele odločitve sodišč. Tako je na podlagi navedenega mogoče sklepati, da naj sodišče v času poletnega poslovanja sodišč med 15. 7. in 15. 8. ne bi odločalo v postopkih z zahtevo za sodno varstvo, če ne gre za

V okviru presojanja pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrženju prepozne vloge se pritožbeno sodišče ne more in ne sme spuščati v presojo vsebinske utemeljenosti predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo o zahtevi za sodno varstvo zoper sklep prekrškovnega organa o odmeri nagrade in izdatkov storilkinega zagovornika, je odločitev o stroških postopka dokončna.

Ker tako niso izkazane objektivne okoliščine tj. okoliščine, ki so izven sfere storilčevega ravnanja, na katere torej ni imel možnosti vplivati in ki so mu objektivno preprečevale vložitev zahteve za sodno varstvo, temveč je zamuda roka za vložitev zahteve za sodno varstvo posledica zatrjevane storilčeve preobremenjenosti, ki je imela za posledico, da je storilec pozabil na rok za vložitev zahteve za sodno varstvo, na podlagi takih pritožbenih navedb storilčevi pritožbi ni mogoče ugoditi.

Procesna dejanja, ki jih opravi procesno nesposobna stranka sama, nimajo učinkov in se ne upoštevajo. Četudi je vloga take osebe poimenovana kot pritožba, sodišče nima obveznosti, da bi tako vlogo procesno obravnavalo. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe, ki jo je samostojno vložil I. B. kot oseba, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost, ni pravilna, saj ne glede na poimenovanje dejansko ne gre za pritožbo, o kateri bi sodišče moralo odločiti s procesnim sklepom. To pa pomeni, da tudi ne bi smelo vlagatelju procesno neupoštevnega pisanja naložiti v plačilo sodno takso za izpodbijani sklep.

Predlog oz. pobudo za priznanje in izvrševanje sodbe o prekršku, ki jo je izdalo pristojno sodišče Republike Slovenije v zadevi o prekršku, se državi članici EU, v kateri naj bo sodba izvršena, posreduje preko Okrajnega sodišča v Celju, pri čemer je predlagatelj oz. pobudnik sodišče, ki je izdalo sodbo o prekršku, da je predlagatelj oz. pobudnik posredovanja v izvrševanje drugi državi članici EU sodišče in ne sodnik, ki je izdal sodbo o prekršku. Pritožbo lahko v imenu sodišča, ki je dalo pobudo za posredovanje v izvrševanje, vloži le njegov zakoniti zastopnik.

Ker je v primeru iz drugega odstavka 151. člena ZP-1 pritožbo potrebno napovedati, je pritožba dovoljena le, če je bila napovedana in je napoved pritožbe vložena pravočasno. Če napoved pritožbe ne vloži pravočasno, upravičenec do pritožbe ne izgubi zgolj pravico do pisne obrazložitve sodbe, temveč tudi pravico do pritožbe. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je napoved pritožbe bila prepozna in je izdalo sodbo z obrazložitvijo ter v pravnem pouku obdolžencu dalo možnost vložitve pritožbe, na dovoljenost pritožbe ne more vplivati, saj sodišče ne more nikomur z napačnim pravnim poukom dati več pravic, kot mu gre po zakonu.

Odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je pred tem zastopal "nasprotno stranko". Določilo je namenjeno preprečevanju kolizije interesov in vzpostavlja zakonsko domnevo, da odvetnik v istem postopku ne more učinkovito ščititi interesov dveh nasprotujočih si strank. Obdolženi in lastnica vozila sicer v strogo procesnem smislu nista nasprotni stranki, saj postopek poteka na podlagi obdolžilnega predloga predlagatelja postopka o prekršku in ne na predlog lastnice kot oškodovanke, vsekakor pa sta v položaju, ko njuni interesi v postopku o prekršku niso vedno enaki in si lahko tudi nasprotujejo. Kljub temu, da je bilo obdolženemu zaseženih že več vozil, kot izpostavlja pritožnica, je vendarle pritrditi sodišču prve stopnje, da odvzem predmetnega vozila vsekakor zmanjšuje nevarnost, da bo obdolženec ponovno udeležen v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja, četudi te nevarnosti nikoli ni mogoče v popolnosti izključiti. Nenazadnje pritožbeno izpostavljena okoliščina, da že doslej izrečene sankcije pri obdolžencu niso dosegle svojega namena, kažejo na toliko večjo potrebo po tem, da se mu izreče tudi stranska sankcija odvzema vozila.