150. člen ZP-1

Tožnica ima zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave RS in sicer ima zagotovljeno sodno varstvo v prekrškovnem postopku pred Okrajnim (prekrškovnim) sodiščem v Ljubljani, ki bo v okviru sodnega odločanja o upravičenosti zasega vozila, odločalo tudi o posegu v njeno človekovo pravico, to je v zatrjevano ustavno pravico do zasebne lastnine, če bo tožnica to v prekrškovnem postopku tudi uveljavljala. Zato ji ne more biti (hkrati) zagotovljeno tudi sodno varstvo v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem. Sodišče, ki je pristojno za postopek o prekršku, lahko na podlagi šestega odstavka 123. člena ZP-1 na ugovor prizadetega (torej v tem primeru tožnice) ali po uradni dolžnosti odredi, da se zaseženo vozilo glede na okoliščine zadeve vrne lastniku ali tistemu, ki mu je bilo zaseženo, že pred koncem postopka, saj v obravnavanem primeru odvzem vozila po zakonu ni predpisan kot obvezen.

Da je zasledovani cilj mogoče doseči prav z odvzemom predmetnega vozila, ki je last obdolženčeve partnerke B. P., je tudi po oceni pritožbenega sodišča že ustrezno utemeljilo prvostopenjsko sodišče. Obdolženi je namreč istovrstne prekrške v preteklosti že storil s tem osebnim avtomobilom znamke VW Golf, last B. P., zato glede na njuno partnersko povezanost obstoja realna nevarnost, da bi obdolženec do tega vozila še naprej imel dostop in z njim ponavljal prekrške, v kolikor se mu z odvzemom vozila to ne prepreči. Po oceni pritožbenega sodišča je podana tudi sorazmernost ukrepa odvzema predmeta v ožjem smislu, z vidika formalnega lastnika vozila, saj je B. P. ob seznanitvi prvostopenjske sodnice in predočenju, da je osebni avtomobil, ki je njena last, že bil v postopkih o prekršku začasno zasežen in glede na njeno odgovornost, kot lastnice motornega vozila za prekrške v cestnem prometu, izpovedala, da ji je odgovornost lastnika motornega vozila poznana, zato odvzem vozila ne pomeni nesorazmernega posega v ustavno zavarovano pravico do zasebne lastnine oziroma je podano sorazmerje med ciljem, ki se zasleduje z odvzemom vozila (varnostjo prometa) in posegom v lastninsko pravico las

Glede na to, da institut napovedi pritožbe ne sme poslabšati položaja strank, ali jim otežiti pravice do pritožbe, tudi v obravnavani zadevi ni videti nobenega razloga, da bi pozneje vložena prepozna pritožba, predstavljala oviro za vsebinsko obravnavo prvotne vloge, podane v okviru roka za napoved pritožbe. Storilčeva laična pritožba z dne 3. 8. 2017 je namreč vsebovala vse elemente pritožbe. Sodna praksa laične pritožbe, podane v okviru roka za napoved pritožbe, ni štela za nedovoljeno, zato tudi ni mogoče zaključiti, da bi pozneje vložena, prepozna pritožba zoper sodbo z obrazložitvijo, lahko vplivala na dovoljenost prvotne pritožbe, podane zoper sodbo brez obrazložitve.

Sodba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna in je ni več mogoče izpodbijati s pritožbo. S tem je bila obravnavana prekrškovna zadeva dokončno rešena, zato o isti stvari ni več mogoč nov postopek oziroma ni več dopustno ponovno odločanje.

Pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo je izrecno urejena v prvem odstavku 59. člena ZP-1, kjer so taksativno naštete osebe, ki lahko le to vložijo, in sicer: oseba, ki ji je bila izrečena sankcija (kršitelj), njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov. Kdo je upravičen do vložitve zahteve za sodno varstvo zoper obravnavani plačilni nalog, je bil storilec pravilno poučen tudi v pravnem pouku plačilnega naloga. V obravnavanem primeru je zahtevo vložil oče storilca, ki pa ni upravičenec do vložitve zahteve za sodno varstvo v imenu svojega sina.

S pritožbo pritožnik izjavi svojo voljo o nestrinjanju z odločbo sodišča prve stopnje in pri tem (praviloma) tudi navede razloge za nestrinjanje. Takšno izjavo volje pritožnik potrdi s svojim podpisom, ki je ena izmed bistvenih sestavin pritožbe. Namen oziroma funkcija podpisa je izkazovanje istovetnosti vložnika pritožbe. Pri preizkusu, ali je pritožbo vložila oseba, ki je upravičena do vložitve pritožbe zoper določeno vrsto odločbe, je tako potrebno najprej presoditi, kdo je dejansko vložil pritožbe, torej za čigavo izjavo volje gre. Čeprav se pravilom šteje, da je pritožbo oziroma drugo vlogo vložil tisti, ki jo je podpisal, pa je v obravnavani zadevi iz vsebine pritožbe zoper sklep z dne 10.10.2014 jasno razvidno, da gre za storilčevo izjavo volje, torej za njegovo pritožbo, in ne za izjavo volje njegovega očeta, ki ni upravičenec do pritožbe zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, niti ne more nastopati kot storilčev zagovornik.

Čeprav je v postopku izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja krog upravičencev do pritožbe omejen glede na (splošni) krog upravičencev do pritožbe zoper sodbo, in je pritožba storilčeve matere zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja bila nedovoljena, je pravico do pritožbe zoper sklep o zavrženju pritožbe storilčeve matere priznati tudi storilcu, saj je storilec stranka v tem postopku in že s samim svojim položajem v postopku izkazuje interes za izpodbijanje takšne odločitve in za dokazovanje, da je bila pritožba kljub vsemu dovoljena.

V posebnih postopkih, ki zadevajo izvrševanje sankcij, velja zožen krog pritožnikov. Krog možnih oseb, ki lahko dajo ugovor v postopku določitve uklonilnega zapora je torej zelo ozek in ne zajema tudi storilčevih sorodnikov v ravni vrsti, kot je pritožnica, ki je storilčeva hči. Ob tem je potrebno pojasniti, da je kljub njeni navedbi, da piše z očetovim dovoljenjem in v imenu očeta, ni mogoče šteti kot zakonite zastopnice, saj je pojem zakonitega zastopnika v pravu povsem nekaj drugega.

V skladu z določbo drugega odstavka 150. člena ZP-1 je zoper sodbo o prekršku dovoljena le pritožba, ki je v korist obdolženca. Glede na to, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo obdolžilni predlog Postaje prometne policije zoper obdolženca zaradi prekrška po določbi 4. točke petega odstavka 105. člena ZPrCP zavrnilo, je takšna odločitev obdolžencu v korist in za pritožbo zoper takšno sodbo nima pravnega interesa.

Če pritožbeno sodišče dvomi o pravilnosti presoje že izvedenih neposrednih dokazov, jih mora v skladu s sedmim odstavkom 163. člena ZP-1 na ustni obravnavi ponoviti ali pa pod pogoji, določenimi v osmem odstavku 163. člena ZP-1, izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Lastnik odvzetih predmetov zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku, lahko vloži zahtevo za sodno varstvo, s katero lahko izpodbija odločbo o stranski sankciji odvzema predmetov.

V predmetni zadevi je potrebno upoštevati 1. odstavek 46. člena ZP-1, ki določa, da o storitvi prekrška, sankcijah in drugih vprašanjih postopka o prekršku, prekrškovni organ oziroma sodišče odloči z odločbo, zoper katero so dopustna pravna sredstva, ki jih določa ta zakon. Glede na navedeno zakonsko določbo je zoper sklep o neugoditvi predloga storilca za obročno odplačilo globe, ko gre torej za odločitev prekrškovnega organa o drugih vprašanjih postopka, dovoljeno vložiti redno pravno sredstvo, to je zahtevo za sodno varstvo, kot to predpisuje ZP-1. Upravičenci do vložitve tega pravnega sredstva pa niso opredeljeni v 1. odstavku 59. člena ZP-1, saj ZP-1 v 1. odstavku 59. člena določa osebe, ki so upravičene do vložitve zahteve za sodno varstvo le zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku. Upoštevati je potrebno 2. odstavek 150. člena ZP-1, ki med drugim določa, da lahko pritožbo v korist obdolženca vloži tudi krvni sorodnik, kamor je šteti tudi očeta storilke. V skladu z 2. odstavkom 18. člena ZP-1 je mogoče storilcu dovoliti obročno odplačilo globe le v primeru, če globa presega trikratni znesek najnižje globe iz 17.

Z izpodbijanim sklepom sodišče (še) ni odločalo o pritožnikovih pravicah in obveznostih, zato za pritožbo nima pravnega interesa in njegova pritožba ni dovoljena.

Izvedenec je v izvedenskem mnenju prekoračil svoja pooblastila, ker je navajal, da vožnja obdolženega motorista ni bila skladna s 3. točko 40. člena ZVCP-1, kar je stvar dokaznega postopka in zaključkov sodišča. V tistem delu, ko je policist izpovedal, kaj sta izjavila oba udeleženca na kraju prometne nesreče, gre za nedovoljen dokaz (v smislu kršitve z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin), vendar iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče svojo odločitev glede obdolžencu očitanega prekrška oprlo predvsem na izpoved priče in drugoobdolženke, le navrglo je, da je taki izjavi potrdil tudi zaslišani policist. Izpodbijana sodba temelji torej na dovoljenih dokazih (že citiranih izpovedbah, izvedenskem mnenju, fotografijah, skici ter poškodbenih listih). Ker obramba obdolženca nima pravice vtikanja v tisti del sodbe, ki zadeva drugoobdolženca, so neupoštevne pritožbene navedbe, ki zadevajo ravnanje druge udeleženke v prometu. Tudi če bi bila drugoudeleženka spoznana za odgovorno storitve prekrška, pa njeno ravnanje še ne bi pomenilo, da je prekršek obdolženca dovoljen in da je s tem prekinjena vzročna zveza med njegovim prekrškom in prometno nesrečo.</p

Obdolženec lahko vloži pritožbo le v svojo korist, ne more pa pritožbe vložiti glede odločitve sodišča prve stopnje o prekršku, ki se očita drugemu obdolžencu (glej določbe 150. čl. ZP-1). Zato pritožba, kolikor se nanaša na obdolženega B.B., ni utemeljena. Sicer pa višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje dokazov sprejelo napačen zaključek, da je obdolženi S.J. odgovoren za prekršek po petem odstavku 30. čl. ZVCP-1 v povezavi s čl. 234 ZVCP-1. Že iz opisa dejanskega stanja prekrška, ki naj bi ga obdolženi storil, je namreč očitno, da ni podana vzročna zveza med načinom obdolženčeve vožnje in trčenjem v nasproti vozeče vozilo. Oplaženje med vozili ni bilo zgolj takšno, da ne bi vplivalo na nadaljnjo vožnjo S.J., saj je iz obsega poškodb na desnem bočnem delu vozila, ki ga je vozil obdolženi S.J. (predvsem v predelu prednjih desnih vrat) tudi laiku očitno, da je do spremembe smeri vožnje obdolženčevega vozila prišlo zaradi silovitosti trčenja vozila, ki ga je vozil obdolženi B. v njegovo vozilo in ne morda zgolj zaradi spremembe smeri vožnje zaradi izogibanja vozilu, ki je pripeljalo na pr

Sodišče lahko na ugovor prizadetega odredi vrnitev zaseženega predmeta, če odvzem predmetov ni po zakonu obvezen. Tega ugovora ni mogoče šteti kot pravno sredstvo, temveč kot predlog. Zakon predvideva torej le sprejem pozitivne odločitve, v obliki odredbe, ne predvideva pa, da v primeru neutemeljenosti „ugovora“ sodišče ugovor s sklepom zavrne. Zato bi v slednjem primeru bilo pravilno, če bi sodišče prizadetemu poslalo obvestilo ali dopis, da „ugovoru“ sodišče ne bo ugodilo. Če kljub temu to stori v obliki sklepa, ima takšen sklep naravo dopisa, zoper dopise in obvestila sodišča pa ni dopustna pritožba. Nenazadnje gre pri zasegu predmetov za začasen ukrep, ki velja do izdaje sodbe o prekršku, s katero sodišče odloči tudi o odvzemu predmetov. Zoper odločitev o odvzemu predmetov pa se lahko poleg obdolženca in predlagatelja postopka pritoži tudi prizadeti lastnik (čl. 150/4 ZP-1). Prav tako je zaseg predmetov nujen ukrep in bi odločanje o zavrnitvi ugovora prizadetega s sklepom in dopustitvijo pritožbe, po nepotrebnem podaljševalo postopek o prekršku, ki bi moral zaradi odrejenega zasega predmetov biti še hitrejši kot običajno.