41. člen ZTuj-1-UPB1

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razveljavila dovoljenje za stalno prebivanje tožnice v Republiki Sloveniji ter zavrnila prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS. V obnovljenem postopku je zaključila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS, ki se zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev tožene stranke ni pravilna, saj dolžina časa trajanja odsotnosti, ki bi izkazovala dalj časa trajajočo odsotnost (več kot 6 zaporednih mesecev in nad skupno deset mesecev) v postopku ni bila dokazana, temveč je nedvomno izkazano dolgotrajno tolerirano bivanje tožnika in njegove družine s strani RS na njenem območju. Prav tako ni razvidno, da bi bili na tožničini strani podani v demokratični družbi nujni razlogi, ki bi zaradi državne oziroma javne varnosti, ekonomske blaginje ali varovanja zdravja, morale oziroma pravic in svoboščin drugih ljudi ali preprečevanja kaznivih dejanj, prevladali nad pravico do varovanja zasebnega življenja tožnice. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj bi za to skladno s prvim odstavkom 7. člena ZUS-1 v zvezi s 65. členom

Dolžina časa trajanja odsotnosti, ki bi izkazovala dalj časa trajajočo odsotnost nad skupno deset mesecev, v postopku ni bila niti izkazana niti dokazana, temveč je nedvomno izkazano dolgotrajno tolerirano bivanje tožnika in njegove družine s strani R. Slovenije.

Glede na dolgoletno bivanje tožnice v RS in ugotovitev, da je tukaj središče njenih življenjskih interesov ter da je v RS razvila čvrste osebne in družinske vezi, pozitivne obveze države za realizacijo posameznikove pravice do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja iz prvega odstavka 8. člena EKČP državi nalagajo, da tožničin položaj uredi.

Glede na dolžino trajanja stanja pozitivne obveze države za realizacijo posameznikove pravice do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja iz prvega odstavka 8. člena EKČP državi nalagajo, da tožničin položaj uredi.

Glede na dolžino trajanja takega stanja pozitivne obveze države za realizacijo posameznikove pravice do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja iz prvega odstavka 8. člena EKČP državi nalagajo, da tožnikov položaj uredi.

Zakon o tujcih (ZTuj-1B) z novelo iz leta 2005 je v zvezi s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje tujca določil, da je pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje izpolnjen tudi, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije in ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od šestih zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo deset mesecev. Zato je treba za opredelitev pojma „neprekinjenosti“ smiselno uporabiti določbe ZTuj-1B, ki urejajo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca in tudi neposredno določajo kriterije, kdaj se šteje, da je, kljub odsotnosti tujca, še vedno podan pogoj neprekinjenega bivanja. Ne glede na to, da ZUSDDD oziroma ZUSDDD - UPB-1 opredeljujeta pojem dejansko življenje, kar je že samo po sebi sicer bistveno višji standard kot zgolj prebivanje, pa se opredelitev neprekinjenega prebivanja po ZTuj-1B nanaša na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, medtem ko se določbe navedenih uredb kot podzakonskih predpisov sicer nanašajo na pojem dejanskega življenja, vendar v zvezi s pogoji za pridobitev državljanstva, in ne za p

Zakon o tujcih (ZTuj-1B) z novelo iz leta 2005 je v zvezi s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje tujca določil, da je pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje izpolnjen tudi, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije in ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od šestih zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo deset mesecev. Zato je treba za opredelitev pojma „neprekinjenosti“ smiselno uporabiti določbe ZTuj-1B, ki urejajo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca in tudi neposredno določajo kriterije, kdaj se šteje, da je, kljub odsotnosti tujca, še vedno podan pogoj neprekinjenega bivanja. Ne glede na to, da ZUSDDD oziroma ZUSDDD - UPB-1 opredeljujeta pojem dejansko življenje, kar je že samo po sebi sicer bistveno višji standard kot zgolj prebivanje, pa se opredelitev neprekinjenega prebivanja po ZTuj-1B nanaša na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, medtem ko se določbe navedenih uredb kot podzakonskih predpisov sicer nanašajo na pojem dejanskega življenja, vendar v zvezi s pogoji za pridobitev državljanstva, in ne za p

Ni dovolj, da tujec neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji najmanj pet let, ampak mora biti to neprekinjeno prebivanje na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje.

Tujci, ki želijo pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi prvega odstavka 41. člena ZTuj-1, morajo najprej pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, izpolniti pa morajo tudi druge predpisane pogoje.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), je revizijsko sodišče tožničino revizijo preizkusilo po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje uporabilo določbe 41. člena ZTuj-1 pravilno.

Za državljane drugih republik SFRJ, ki so imeli pred 23.12.1990 v Sloveniji stalno prebivališče, se uporablja ZUSDDD, po katerem mora vlagatelj izkazati dejansko življenje v Sloveniji in ne neprekinjeno stalno življenje. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ob ugotovljenem dejanskem stanju, da je imel tožnik v času podaje svoje vloge (3.10.2001) urejen status tujca na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (do 2.1.2002), ni pa imel več veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ko je tožena stranka izdala s tožbo izpodbijano odločbo dne 22.10.2002. Če bi tožena stranka spoštovala določbo 1. odstavka 222. člena ZUP, da mora upravni organ izdati odločbo v roku dveh mesecev od podaje vloge, bi tožnik imel še zmeraj urejen status začasnega prebivališča.

Ker tožena stranka sodišču kljub pozivu in dvema urgencama ni poslala upravnih spisov, niti odgovora na tožbo, sodišče ni moglo zanesljivo presoditi okoliščin, ki so bile pomembne pri odločitvi; ker namreč ni razpolagalo z izpisi iz uradnih evidenc, ni moglo preizkusiti navedb tožene stranke o tem, da tožnik ne izpolnjuje pogoja neprekinjenega osemletnega bivanja na podlagi izdanih dovoljenj oz. tožbenega ugovora, da ta ugotovitev tožene stranke ni pravilna.

Eden izmed pogojev je, da tujec osem let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje oziroma izdanega delovnega vizuma, ki po določbi 4. odstavka 7. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-1) velja kot dovoljenja za začasno prebivanje. Tudi, če tujec v Republiki Sloveniji živi dlje kot osem let, se s samim bivanjem ne izpolni zakonskega pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ker je ta pogoj izpolnjen le, če tujec neprekinjeno biva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje oziroma delovnega vizuma.

Tožena stranka je zaključila, da tožnik nima urejenega tujskega statusa, ker je ustavila postopek v zvezi s tožnikovo vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Tožnik tožbi prilaga pritožbo proti sklepu o ustavitvi postopka. Tožena stranka se ni izjavila, ali je ta postopek dokončen in pravnomočen, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka mora v ponovljenem postopku zaslišati tožnika in ugotoviti kje je tožnik zadovoljeval svoje osnovne življenjske potrebe in s tem dati pomen zakonskemu besedilu: 8-letno neprekinjeno bivanje.