10. člen ZUSZJ

Razlog za zamudo z vložitvijo odgovora na tožbo je bil v tem, da je bila oseba, na katero se je gluh in funkcionalno nepismen toženec obrnil po pomoč zaradi nerazumevanja sodnega pisanja, prezasedena in mu pisanja ni obrazložila takoj, nato pa je na zadevo pozabila. Toženec je tako izkazal, da je razlog za njegovo zamudo v ravnanju tretje osebe, za katero ne odgovarja. Ker se je toženec za pomoč obrnil na osebo na Društvu gluhih in naglušnih X, kamor se je po pomoč obrnil vedno, so nerelevatne trditve, da bi za pomoč moral zaprositi drugega tolmača.

Gluhonememu revidentu v postopku preizkusa alkoholiziranosti zaradi nesodelovanja tolmača za znakovni jezik ni bila kršena pravica do enakopravnega sodelovanja v postopku.

Določbe 10., 11., 12. in 13. člena ZUSZJ je po presoji Vrhovnega sodišča treba razumeti tako, da so visokošolski zavodi pri izvajanju storitev javne službe (kamor nesporno sodi tudi izvajanje študijskih programov in s tem študija kot celovitega procesa) dolžni v vsakem posamičnem primeru gluhemu študentu (glede na njegove specifične osebne okoliščine, njegove potrebe in zmožnosti) na podlagi individualiziranega načrta omogočiti sporazumevanje na način, ki je zanj sprejemljiv (s tolmačem za slovenski znakovni jezik ali na drugačne načine, s katerimi se gluhi študent strinja). Sredstva za tolmače pa študentom visokošolski zavodi zagotavljajo znotraj sredstev za študijsko dejavnost.

Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali je sodišče dolžno upoštevati določbe posebnega predpisa oziroma ZUSZJ kot specialnega predpisa na način, da listino (v konkretnem primeru zapisnik o alkoholiziranosti), ki jo je gluhonema oseba podpisala brez sodelovanja tolmača za znakovni jezik in v nasprotju z določbami ZUSZJ, šteje kot javno listino, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano.

Tožnik je v prošnji za dodelitev BPP, v rubriki „Podatki o prosilcu“ navedel, da je gluh in zapisal ime in priimek ter telefonsko številko tolmačke za znakovni jezik. Tožena stranka tega podatka ni upoštevala, saj je iz vložene prošnje razvidno, da jo je izpolnil tožnik sam. Tožena stranka je s tem, ko tožniku ni zagotovila pravic, ki mu gredo na podlagi določbe 62. člena ZUP v povezavi z določbami ZUSZJ, kršila postopkovne določbe uporabi jezika v postopku. Po 5. točki drugega odstavka 237. člena ZUP pa se kršitev teh določb vedno šteje za bistveno kršitev postopka.

Načelo enake dostopnosti pa ne pomeni, da mora biti vedno v vseh življenjskih situacijah (tudi pri študiju) tožnici preko dodeljenega „vavčarskega“ tolmača (drugi in tretji odstavek 13. člena ZUSZJ), omogočeno neomejeno sporazumevanje s pomočjo tolmača za znakovni jezik. Besedne zveze v vseh „drugih življenjskih situacijah“ v drugem odstavku 10. člena ZUSZJ namreč pomenijo, da si takšno življenjsko situacijo, v kateri bo gluha oseba lahko uporabila pravico do tolmača, določi upravičenec v skladu z določbo prvega odstavka 13. člena ZUSZJ. Ta določa za gluho osebo, ki ima status študenta zaradi dodatnih potreb, v zvezi z izobraževanjem možnost, da izkoristi do 100 ur „vavčarskega tolmača“, ki ga plača ministrstvo za invalidsko varstvo.