42. člen ZUJIK

Sklep o potrditvi mandatov novo imenovanih članov sveta zavoda je tako po svoji naravi akt poslovanja javnega zavoda, izdan v okviru nalog, ki jih svetu kot organu upravljanja zavoda nalagata ZZ in ZUJIK. Z odločitvijo o potrditvi mandatov tako po vsebini ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke s področja upravnega prava.

Tožnik sam pojasnjuje, da ne zahteva razlike v plači med plačo za VI. tarifni razred (kot jo je prejemal po prejšnji pogodbi o zaposlitvi) in plačo za V. tarifni razred na podlagi dejansko opravljenega dela od novembra 2017 dalje. Torej ne gre za spor iz naslova plačila za dejansko opravljeno višje vrednoteno delo. Vseeno pa poudarja, da kljub spremembam v aktu o sistemizaciji delovnih mest in kljub sklenitvi nove pogodbe dejansko opravlja isto delo. S tem v zvezi vztraja, da naj mu toženka preneha nalagati oziroma od njega zahtevati opravljanja del in nalog ''samostojno spremljanje vaj in predstav'' in ''pripravo, namestitev in vzdrževanja zvočne tehnike'', ki nista več v opisu na novo sistemiziranega delovnega mesta, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik prikazuje, da naj bi bil izvzem teh dveh nalog odločilen za znižano zahtevnost ter s tem povezano znižano vrednotenje delovnega mesta, ter toženki očita kot nedopustno, da še nadalje oziroma vseskozi opravlja obe nalogi. Zlasti s tem je utemeljeval tudi odškodninski zahtevek, sodišče prve stopnje pa mu pravilno ni sledilo.

Predlagatelj v ugotovitvenem delu predloga nasprotnemu udeležencu očita kršitev tretjega odstavka 4. člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPK), ker je bilo sindikalnemu predstavniku vabilo in gradivo na skupno izredno sejo sveta zavoda in strokovnega sveta zavoda, sklicano spornega dne, posredovano šele na izrecni poziv sindikalnega predstavnika dva dni pred sejo. Pravilno je stališče, da nasprotni udeleženec ni kršil navedene določbe KPK, ne glede na to, da je vabilo in gradivo posredoval šele pozneje na izrecni poziv sindikalnega predstavnika. Pravilna je presoja, da nasprotni udeleženec ni onemogočil sindikalnemu predstavniku predlagatelja pristopa na sejo. Predsednik sveta je v neformalnem razgovoru sindikalnemu predstavniku povedal, da bo predlagal zaprtje oziroma izključitev javnosti seje. O omejitvi (izključitvi) javnosti seje predsednik sveta zavoda sam ni pristojen odločiti. Ker sindikalni predstavnik sploh ni pristopil na skupno izredno sejo sveta zavoda in strokovnega sveta zavoda spornega dne, mu nasprotni udeleženec ni onemogočil prisotnosti na tej seji. Zato ni podana kršitev tretjega odstavka 4. člena KPK.

Tožnik je uveljavljal varstvo pravic v času trajanja delovnega razmerja. Ker tožena stranka na zahtevo tožnika ni odgovorila v predpisanem roku 15 dni (drugi odstavek 25. člena ZJU), bi moral tožnik v nadaljnjih 8 dneh (in ne 15 kot navaja revizija, prvi odstavek 25. člena ZJU) vložiti pritožbo na pristojni organ. Ta organ je za javne zavode s področja kulture določen že z ZUJIK: po deveti alineji drugega odstavka 42. člena ZUJIK je to svet zavoda. Ker pritožbe ni vložil, ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo.

Za tožečo stranko, zaposleno v javnem zavodu, ki izvaja kulturno dejavnost, se po določbi 45. čl. ZUJIK glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanih pravicah in obveznostih uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, v kolikor ZUJIK ne določa drugače. Zaradi tega bi morala zoper zavrnjeno zahtevo za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas vložiti pritožbo na pristojni organ delodajalca (svet zavoda). Ker tega ni storila, ampak je uveljavljala neposredno sodno varstvo, je tožba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk nedopustna.

Za tožečo stranko, zaposleno v javnem zavodu, ki izvaja kulturno dejavnost, se po določbi 45. čl. ZUJIK glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami in obveznostmi uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, v kolikor ZUJIK ne določa drugače. Zaradi tega bi morala tudi zoper zavrnjeno zahtevo za transformacijo delovnega razmerja vložiti pritožbo na pristojni organ delodajalca (svet zavoda). Ker tega ni storila, ampak je uveljavljala neposredno sodno varstvo, je tožba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk nedopustna.

Za tožnico, zaposleno v javnem zavodu, ki izvaja kulturno dejavnost, se po določbi 45. čl. ZUJIK glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami in obveznostmi uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, v kolikor ZUJIK ne določa drugače. Zaradi tega bi morala tudi zoper zavrnjeno zahtevo za transformacijo delovnega razmerja vložiti pritožbo na pristojni organ delodajalca (svet zavoda). Ker tega ni storila, ampak je uveljavljala neposredno sodno varstvo, je tožba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk nedopustna.

Za tožečo stranko, zaposleno v javnem zavodu, ki izvaja kulturno dejavnost, se po določbi 45. čl. ZUJIK glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami in obveznostmi uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, v kolikor ZUJIK ne določa drugače. Zaradi tega bi morala zoper zavrnjeno zahtevo za transformacijo delovnega razmerja vložiti pritožbo na pristojni organ delodajalca (svet zavoda). Ker tega ni storila, ampak je uveljavljala neposredno sodno varstvo, je tožba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk nedopustna.

Za tožečo stranko, zaposleno v javnem zavodu, ki izvaja kulturno dejavnost, se po določbi 45. čl. ZUJIK glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami in obveznostmi uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, v kolikor ZUJIK ne določa drugače. Zaradi tega bi morala zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi vložiti pritožbo na pristojni organ delodajalca (svet zavoda). Ker tega ni storila, ampak je uveljavljala neposredno sodno varstvo, je tožba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk nedopustna.

Iz določila 3. odstavka 36. člena ZUJIK sicer izhaja, da predhodni mnenji sveta in strokovnega sveta zavoda nista omejeni na kandidata po ustanoviteljevem izboru, vendar minister po tem določilu ni obvezan od svetov zahtevati, naj se mnenji nanašata na vse kandidate. Mnenje mora samo zahtevati. Tožnik nima prav, ko trdi, da sta mnenji svetov obvezujoči. Izdani mnenji predstavljata le pravno relevantno okoliščino, ki lahko zožuje avtonomijo ministra pri izbiri in končni odločitvi v tem smislu, da bolj kot je ministru nasprotujoče mnenje o kandidatih s strani enega ali obeh svetov tehtno obrazloženo, bolj mora biti temu primerno obrazložena tudi izbira strani ministra, pri čemer zakonitost odločitve ministra (nearbitrarnost glede na mnenji svetov) sodišče presoja preko t.i. testa očitne (ne)razumnosti, ob upoštevanju dopustnih tožbenih razlogov iz 1. odstavka 36. člena ZZ. Na zakonitost izpodbijanega akta nima nobenega vpliva dejstvo, da je v postopku odločanja ministra sodelovala komisija. Namen le-te je namreč le v zagotavljanju strokovne podpore ministru pri izbiranju, zato tudi tožbeni ugovor o nestrokovno sestavljeni komisiji sam po sebi ni pravno relevanten. Tožnik tudi nima