34. člen ZUJIK

Toženka je imela dejansko in pravno podlago za sprejem odločitve o predčasni razrešitvi tožnice z mesta direktorice ... Ob navedenem se tožnica ne more pravno utemeljeno sklicevati, da je bila z izpodbijano odločitvijo šikanirana in da je odločitev politično motivirana. Tožnica se tudi ne more uspešno sklicevati na okoliščine, da je (v nekaterih primerih) ugotovljene kršitve predpisov naknadno odpravila ali da kršitev predpisov izvira iz ravnanja podrejenih, saj je bila tožnica sama odgovorna za zakonito delo zavoda. Nezakonitega ravnanja direktorja javnega zavoda ne opravičuje niti nepoznavanje predpisov, začetništvo oziroma neizkušenost, odsotnost predhodnih opozoril na pravilno ravnanje, in tudi ne sicer ustaljena, a nepravilna praksa delovanja.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženka v trenutku sklepanja pogodbe o zaposlitvi z določenim 48. plačnim razredom za delovno mesto direktorice javnega zavoda z delodajalcem (javnim zavodom), ki ga je zastopal predsednik sveta zavoda, nastopala kot delavka, in ne v okviru svoje poslovodne funkcije v zavodu. Toženka pri sklepanju svoje pogodbe o zaposlitvi namreč ni mogla nastopati v dvojni vlogi, torej da bi sklepala pogodbo o zaposlitvi sama s seboj kot javna uslužbenka na eni strani in kot delodajalka oziroma oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, na drugi strani. Pravice in dolžnosti delodajalca je v obravnavanem primeru izvrševal svet zavoda oziroma v njegovem imenu predsednik sveta zavoda in ne toženka, zato ne more biti podana njena odškodninska odgovornost na podlagi enajstega odstavka 3.a člena ZSPJS. Toženka za vtoževana izplačila iz naslova delovne uspešnosti ni imela pravnega temelja. Sklepi sveta zavoda namreč sploh ne morejo predstavljati zakonite pravne podlage za sporna izplačila dela plače iz naslova redne delovne uspešnosti in delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, saj glede na določbi tretjega odstavka 7. člena Ur

Mesto direktorja gledališča ni uradniška funkcija v državnem organu, nad katero bi organ izvršilne veje oblasti lahko izvajal politično diskrecijo v smislu 3. člena ZUS-1. To pomeni, da tožena stranka nima prav, ko navaja, da se ZUP uporablja samo „smiselno“ na podlagi 4. člena ZUP; zgolj smiselna uporaba pravil ZUP velja za postopke imenovanj direktorjev zavodov (muzejev) na področju kulturnih dejavnosti, kjer minister pri izbiri uporablja določeno diskrecijo oziroma ima zaznavno široko polje proste presoje, ne pa pri razrešitvah, kjer takšnega polja proste presoje nima. Izpodbijani akt je torej upravni akt in tožena stranka je vezana na pravila ZUP. Šele določba, ki ureja strokovni svet zavoda na področju kulturnih dejavnosti, daje sodišču podlago za izpeljavo interpretacije, da je zakonodajalec vendarle drugače uredil pristojnost za razrešitev ravnatelja v ZUJIK, kot je to določeno v ZZ. Z vidika načela skrbnosti ravnanja z javnimi sredstvi in vestnim gospodarjenjem z javnimi sredstvi ima lahko tožena stranka politiko t.i. ničelne tolerance. Četudi morda niso nastale nobene škodljive posledice zavodu v materialnem smislu zaradi uporabe službenega vozila v zasebne