5. člen SPZ

Tožnica uveljavlja zahtevek zoper toženko na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 99. člena SPZ, na podlagi katerih lahko lastnik od vsakega zahteva vrnitev individualno določene stvari, pri tem pa mora lastnik dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Uveljavljanje takega zahtevka ne zastara. Na podlagi 99. člena SPZ pa lahko, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugačen kot z odvzemom stvari, lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Sodišče verjame toženki, da parkirni prostor po svojih prednikih uporablja več kot 25 let oz. je pridobila lastninsko pravico v skladu s 3. členom ZLNDL (predloga za vpis v zemljiško knjigo ni podala), vendar pa v tem času ni poskrbela za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZLNDL, s tem pa lastninske pravice zoper z.k. lastnika - tožnico, ki se je na svojo lastninsko pravico lahko zanesla, ne more več uveljavljati. S vknjižbo lastninske pravice v korist dobrovernega in p

Stvarne pravice imajo prioriteto pred obligacijskimi pravicami. Tožnica soglasja za sklenitev najemne pogodbe ni dala. Ker v stanovanju, glede katerega ima vknjiženo dosmrtno služnostno pravico (ter prepoved odtujitve in obremenitve v njeno korist), brez njenega soglasja biva toženec, ima zoper njega na voljo t. i. konfesorno tožbo: zahteva lahko, da toženec preneha z motenjem njene služnostne pravice. Služnost stanovanja je osebna služnost (228. člen SPZ), pri osebnih služnostih pa je lahko ravnanje, ki posega v izvrševanje služnosti, odvzem stvari. V takem primeru lahko služnostni upravičenec zahteva vrnitev stvari.

Iz določb 48. člena ZBPP izhaja, da mora upravičenec, ki je v postopku, v zvezi s katerim mu je bila dodeljena BPP, uspel in pridobil premoženje, vrniti prejeti znesek BPP, vse do zneska, ki ga je v uspešnem postopku pridobil. Iz sklepa o dedovanju, opr. št. D 626/2007 z dne 16. 8. 2016, ki je postal pravnomočen dne 18. 10. 2016, izhaja, da je tožnik med drugim pridobil solastninski delež do 1/6 na nepremičninah parc.št. 765/6, 65/2, 65/3 in *119/0, vse k.o. ... ter solastninski delež do 1/72 na nepremičnini parc.št. 255/1 k.o. ... S pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, je na Republiko Slovenijo prešla terjatev do povračila stroškov, ki so bili pred tem izplačani iz proračunskih sredstev iz naslova BPP. To pomeni, da je od takrat dalje (torej od dne 18. 10. 2016) nastala tožnikova obveznost vračila sredstev, izplačanih iz proračunskih sredstev v višini 508,09 EUR. Določba 48. člena ZBPP namreč govori o pridobitvi premoženja. Premoženje, ki ga je tožnik pridobil v zapuščinskem postopku, pa je bilo tudi več vredno od višine stroškov izplačanih iz proračunskih sredstev za BPP.

Pritožbeno stališče, da so podane "posebne okoliščine, ko so objekti s strani kupcev dejansko bili plačani, vendar tožeča stranka ni želela izdati izbrisnih listin za izbris hipotek", ni sklepčno. Trpnik v citatu prikriva odločilno okoliščino, saj dopušča, da plačila ni prejela kreditodajalka, ki si je bila ravno zoper ta riziko zagotovila hipoteko. Pritožbeno sodišče ne sprejema argumentacije, da tožničina prednica ne bi bila smela kupiti in prodati drugih apartmajev v stavbi, kjer je tudi toženkin apartma, ne da bi bila dobiček od nakupa in prodaje odštela od terjatve, zavarovane z zadevno hipoteko.

Po prejšnji ureditvi upniki niso imeli nobene vloge pri odločanju o usodi zapuščine brez dedičev. Z novelo ZD-C pa se je odločanje o tem preneslo izključno na upnike. Po ZD-C je glede na 9., 142.a in 142b. člen ZD ključno, da sodišče po smrti zapustnika zapuščine brez dedičev objavi oklic s predpisano vsebino, o tem obvesti Republiko Slovenijo in (ne)znane upnike. Le ti morajo v roku, ki je glede na dikcijo 142.b člena ZD po stališču Vrhovnega sodišča prekluzivne narave, zahtevati, da se zapuščina brez dedičev prenese v stečajno maso zapuščine brez dedičev ter vložiti predlog za začetek njenega stečaja. Če tega ne storijo, postane zapuščina lastnina Republike Slovenije in ta ne odgovarja za zapustnikove dolgove. Po stališču Vrhovnega sodišča je zakon izključil odgovornost države za prav vse zapustnikove dolgove, torej tudi tiste, zavarovane s hipoteko.

Novi lastnik nepremičnine s tem, ko pridobi s hipoteko obremenjeno nepremičnino, pridobi tudi položaj zastavnega dolžnika in z njim v izvršilnem postopku procesni položaj dolžnika. Ko med postopkom lastninska pravica na nepremičnini preide na drugega, mora zoper njega sodišče nadaljevati postopek, ker je od tega, kdo je dolžnik (v procesnem smislu) odvisna tudi pravilna uporaba določb 197. in 198. člena ZIZ, ki za določene terjatve določajo zakonsko prednostno poplačilno pravico. Četudi se po izročitvi v izvršilnem postopku prodane nepremičnine kot zemljiškoknjižni lastnik vknjiži kupec, hipotekarni dolžnik kot aktualni lastnik prodajane nepremičnine, položaj realnega dolžnika, in s tem procesne pravice, ki mu gredo, ohrani vse do končanja postopka s prodajo nepremičnin.

Lastnost hipotekarnega dolžnika lastniku s hipoteko obremenjene nepremičnine daje že samo lastništvo nepremičnine, ne glede na to, ali je hipotekarna obveznost tudi neposredno izvršljiva. Ker je glavni dolžnik soglašal z neposredno izvršljivostjo hipotekarne obveznosti na zastavljenih idealnih deležih nepremičnin, neposredna izvršljivost pa je tudi zaznamovana v zemljiški knjigi, upniku zoper hipotekarne dolžnike zgolj ni treba vložiti hipotekarne tožbe. Po prenehanju gospodarske družbe z izbrisom na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka ne preneha tudi obveznost zastaviteljev in porokov. V izvršilnem postopku dolžniki ne morejo doseči izbrisa hipoteke na svojih nepremičninah, v ugovoru po izteku roka tudi ne morejo več uveljavljati, da notarski zapis ni izvršilni naslov.

Zmotno je pritožbeno stališče v smeri, da je sodišče prve stopnje tisto, ki bi moralo najti razloge za zaključek, da lahko prva tožnica izterja omenjene terjatve zaradi pridobitev sredstev za plačilo takse. V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je na njej. Prva tožnica pa v predlogu za taksno oprostitev niti ne trdi, da te njene terjatev sploh niso izterljive. Hipoteka je v 138. členu SPZ opredeljena kot zastavna pravica na nepremičninah. Gre torej za eno izmed stvarnih pravic (2. člen SPZ) za katero velja načelo absolutnosti (5. člen SPZ), kar pomeni, da lahko imetnik te pravice svojo pravico uveljavlja proti vsakomur. Zastavitelju (t. j. prvi tožnici) to med drugim omogoča, da kljub obstoju hipoteke zastavljeno nepremičnino odsvoji tretji osebi, prav tako jo lahko obremeni z (drugo) omejeno stvarno pravico (stvarna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, stvarno breme, nadaljnje hipoteke), zastavljena nepremičnina ali njeni deli pa so lahko tudi predmet obligacijskih pravic (zlasti najema ali zakup

V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora tudi konkretno trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Zaznamba sklepa o izvršbi ne predstavlja omejitve, ki bi v pravnem pogledu ovirala razpolaganje z nepremičnino. Enako velja tudi glede hipoteke, ki je v 138. členu SPZ opredeljena kot zastavna pravica na nepremičninah. Gre torej za eno izmed stvarnih pravic, za katero velja načelo absolutnosti (5. člen SPZ), kar pomeni, da lahko imetnik te pravice svojo pravico uveljavlja proti vsakomur. Zastavitelju (t.j. drugemu tožencu) to med drugim omogoča, da kljub obstoju hipoteke zastavljeno nepremičnino odsvoji tretji osebi, prav tako jo lahko obremeni z (drugo) omejeno stvarno pravico (stvarna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, stvarno breme, nadaljnje hipoteke), zastavljena nepremičnina ali njeni deli pa so lahko tudi predmet obligacijskih pravic (zlasti najema ali zakupa). Glede na pojasnjene učinke vknjižbe hipoteke in zaznambe izvršbe torej ti vpisi v zemljiško knjigo ne pomenijo, da drugi toženec s svojim premoženjem (nepremičninami) ne more razpolagati. Razpolaganje s premoženjem ne pomeni

V postopkih dodeljevanja BPP se možnost razpolaganja s premoženjem upošteva kot relevantna okoliščina pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za njeno upravičenost. Pravni standard »možnosti razpolaganja« je treba razumeti tako v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki prosilcu kot imetniku stvarne ali druge premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni, ali se ji odpove, kot tudi v okviru možnosti prosilca, da to premoženje na kakšen drugačen pravnoposlovni način unovči (npr. da v najem) in si tako zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Gola dejstva, da so na nepremičnini vpisane hipoteke in da je premoženje v solastnini, ne pomenijo nezmožnosti razpolaganja s tem premoženjem in jih zato same po sebi ni mogoče šteti kot tistih okoliščin, ki bi premoženje izključevala iz obsega ugotavljanja finančnega kriterija za BPP.

Tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je mogoče vložiti, ko ima dolžnikovo neodplačno razpolaganje za posledico poslabšanje pravnega položaja upnika. Dokler ima upnik poplačilno pravico na celotnem stanovanju (oziroma spada stanovanje v izvršilnem postopku v posebno premoženje dolžnika), ne more izpodbijati dolžnikove sklenitve pogodbe o priznanju deležev na skupnem premoženju.

Zgolj sklicevanje na zemljiškoknjižno stanje oziroma dejstvo, da izročevalec v zemljiško knjigo ob sklepanju izročilne pogodbe (še) ni bil vpisan, kar so tožene stranke vedele, še ne dokazuje nedobrovernosti tožencev, saj so vedele tudi, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu in so pravni posel sklenile z dejanskim lastnikom in od tedaj dalje z njegovim vedenjem in soglasjem imele nepremičnini (nemoteno) tudi v posesti.

Hipotekarni dolžnik ne more učinkovito varovati svojega položaja z ugovorom tretjega v izločitveni pravdi, saj je ta namenjena le varovanju položaja tretjih oseb, ki imajo na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Hipotekarni dolžnik lahko učinkovito zavaruje svoj položaj le v izvršilnem postopku, in sicer z uveljavljanjem materialnopravnih ugovorov, ki se nanašajo na hipoteko ali zavarovano terjatev.

Zemljiškoknjižno načelo vrstnega reda je sestavljeno iz procesnega in iz materialnega pravila. Posledica procesnega pravila je, da glede iste nepremičnine obstaja procesna ovira za odločanje o vpisih v kasneje začetih postopkih, dokler ni pravnomočno odločeno o vpisu v prej začetem postopku. Kasnejša odprava te ovire omogoča vpis na podlagi prejšnjega zemljiškoknjižnega predloga oziroma listine, na podlagi katere se odloča po uradni dolžnosti, saj ne gre za oviro za dovolitev vpisa, katere presoja je vezana na trenutek začetka zemljiškoknjižnega postopka.

A. H. je imel v obravnavanem izvršilnem postopku položaj dolžnika zastavitelja in ne glavnega dolžnika, tako da zaradi njegove smrti ne gre za prehod obveznosti v smislu četrtega odstavka 24. člena ZIZ, temveč gre za vprašanje pravnega nasledstva - prehoda lastninske pravice na s hipoteko obremenjenih nepremičninah, ki so predmet izvršbe, na novega lastnika. Zato mora biti za nadaljevanje izvršbe, ki je bila prekinjena zaradi smrti zastavitelja, ki ni hkrati tudi glavni dolžnik, izkazano pravno nasledstvo prav glede nepremičnin, ki so predmet izvršbe v tem postopku.