201. člen SPZ

Res je sicer, da je bila tožnica pri sklepanju (fiktivne) prodajne pogodbe nedobroverna oziroma je ravnala nepošteno. A nepošteno je ravnal tudi toženec, saj je aktivno sodeloval pri izogibanju plačila davkov s strani tožničinega moža. Zato v takšnih okoliščinah ne bi bilo primerno uporabiti drugi odstavek 87. člena OZ.

Sodišče druge stopnje v tem kontekstu pritrjuje stališču izpodbijane sodbe v točki 17 obrazložitve, da v obravnavani zadevi ni podlage za uporabo 227. člena ZPP, a ne (le) zato, kar tožnica poslovnega prostora nima več v posesti. V primeru edicijske dolžnosti namreč materialno dokazno breme še vedno ostane tam, kjer je bilo v začetku spora, v obravnavani zadevi na toženki, saj slednja zatrjuje, da je lastnica spornih premičnin B. B., da jih je omenjena kupila in da v zvezi s tem obstajajo listine. Tudi procesno breme ostane na stranki, ki nosi breme za trditev, ki naj bi se dokazala (v obravnavani zadevi na toženki). Ta stranka mora namreč predlagati dokaz z listino, pri čemer mora poleg dejstva, ki ga želi dokazati, navesti tudi okoliščine, iz katerih izhaja, da je listina pri nasprotni stranki. Hkrati mora stranka, ki zahteva edicijo, za primer, če nasprotna stranka zanika, da je listina pri njej (kar velja za obravnavano zadevo), za svojo nasprotno trditev, da temu ni tako, predlagati izvedbo ustreznega dokaza, saj je temeljna predpostavka edicijske obveznosti ta, da je listina sploh pri nasprotni stranki. Sodišče namreč izda sklep o predložitvi listine iz prvega odstavka 227

Ob upoštevanju konkretnih značilnosti pogodbenega razmerja je treba pogodbeno razmerje umestiti med bančne posle, pri katerih so bili vrednostni papirji dani zgolj v fiduciarno lastnino kot zavarovanje za vračilo kredita.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. ali sta bili v konkretnem primeru pravilno uporabljeni določbi 28. in 30. člena Obligacijskega zakonika glede sprejema ponudbe za sklenitev Pogodbe o poslovnem sodelovanju št. 1 ter Aneksa k tej pogodbi in ali je bila v konkretnem primeru predmetna pogodba veljavno sklenjena, 2. ali se fiduciarni odstop terjatev v zavarovanje po Dogovoru o zavarovanju terjatev in Sporazumu o zavarovanju denarne terjatve po 207. členu Stvarnopravnega zakonika razteza tudi na novo nastalo terjatev po Pogodbi o poslovnem sodelovanju št. 1, 3. ali je bilo v konkretnem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo glede obstoja predpostavk neupravičene obogatitve na podlagi določbe 190. člena Obligacijskega zakonika glede vrnitve unovčenih terjatev na podlagi fiduciarne cesije ter glede na prenos unovčenih terjatev in zavarovanja na drugo toženko v posledici izčlenitve, 4. ali je bilo v konkretnem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo glede podanih pobotnih ugovorov, 5. ali je bilo v konkretnem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo glede izvršitve povratne cesije odstopljenih terjatev glede na to, da je odstopnik v stečaju ter

Okoliščina, da je bila pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev zapisana v notarskem zapisu, ni ovira za presojo, da je pogodba navidezna. Fiduciaren posel je veljaven, če je sklenjen v predpisani obliki (notarski zapis) in če vsebuje varovalke, ki preprečujejo zlorabo upnika zoper dolžnika (tj. varovalke, ki izključujejo možnost, da bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev). Take varovalke predstavljajo klavzule, ki določajo, da lahko upnik v primeru neizpolnitve dolžnikove obveznosti bodisi obdrži lastninsko pravico nad stvarjo za primerno (tržno) ceno, ki jo določi nekdo tretji, morebitni presežek med vrednostjo stvari in vrednostjo terjatve pa vrne dolžniku, bodisi proda stvar (sam ali s posredovanjem tretjega) in se poplača iz izkupička, presežek pa vrne dolžniku. Dogovor, na podlagi katerega dolžnik pristane na (dokončno) izgubo lastninske pravice nad stvarjo, če ne bo izpolnil svoje obveznosti, je brez omenjenih varovalk/klavzul (zaradi kršitve določbe 132. člena SPZ) ničen. Z dogovorom, ki je tožencu omogočal, da v primeru neizpolnitve obveznosti iz posojilnih pogodb ostane imetnik poslovnih deležev, je bil dosežen učinek komisornega dogovor

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Nični sta prodajna in posojilna pogodba, s katerima sta stranki izigrali namen prepovedi iz prvega odstavka 132. člena SPZ, namreč, obvarovati dolžnika pred zlorabo, kadar bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev. Poslovni namen pogodbenikov ni bil trajno prenesti lastninsko pravico, temveč zgolj utrditi tožnikovo obveznost vračila dolga oziroma zavarovati toženčevo terjatev iz posojilne pogodbe. Doseženi učinek je bil dejansko enak kot pri zastavni pogodbi s prepovedanim komisoričnim sporazumom (lex commissoria). Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, kar pa ne velja za obogatitvene zahtevke, ki so posledica ničnosti. Res je notarski zapis javna listina, za katero se domneva, da je njena vsebina resnična, vendar so vsa dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna. Navedeno zakonsko domnevo je torej mogoče izpodbiti s katerimkoli dokazom. Toženec bi lahko dopolnil pritožbo zoper sodbo le do izteka pritožbenega roka. Kasneje pridobljeni dokaz bi lahko uveljavljal s predlogom za obnovo postopka in ne z dopolnitvijo pritožbe. Ker je bila ta prepozna, jo je sodišče utemeljeno zavrglo.

Za prenos lastninske pravice na premičninah ne zadošča le obstoj zavezovalnega pravnega posla (prodajna pogodba). Lastninska pravica na premičnini se pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja (prvi odstavek 60. člena SPZ, prej prvi odstavek 34. člena ZTLR).

Zaradi stališča, da gre pri sporni pogodbi za prodajno in kreditno pogodbo in da gre pri zgoraj omenjenem pogodbenem določilu (da ostane stroj v lasti tožeče stranke do poplačila vseh obrokov), za pridržek lastninske pravice prodajalca (tožeče stranke) do popolnega poplačila kupnine (ta pa je bila plačana), sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja in ni presojalo sporne pogodbe po določilih o prenosu lastninske pravice v zavarovanje.