185. člen SPZ

Dolžnik zastavljene terjatve lahko po prejemu obvestila o zastavi veljavno izpolni samo zastavnemu upniku (180. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). To velja tudi v primeru, ko zavarovana terjatev ob izterjavi zastavljene terjatve še ni zapadla (drugi odstavek 185. člena SPZ). Pritožbeno sodišče v tej zvezi ocenjuje, da tožena stranka z izpolnitvijo obveznosti po Pogodbi o sofinanciranju neposredno tožeči stranki (zastavni upnici) ne bi kršila pravil o porabi sredstev kohezijske politike, ki so vsebovana v omenjeni Uredbi, in sicer iz razloga, ker je tožeča stranka nastopala tako v vlogi zastavnega upnika kot v vlogi končnega koristnika omenjenih javnih nepovratnih sredstev. Omenjena sredstva naj bi tožena stranka nakazala družbi R. Č. d.o.o. samo zato, da bi jih ta prenakazala tožeči stranki.

Za ustanovitev zastavne pravice na terjatvi, se poleg veljavnega pravnega naslova zahteva tudi obvestitev dolžnika zastavljene terjatve ter razpolagalna sposobnost zastavitelja. Zastavijo se lahko tudi bodoče terjatve. Anticipirana ustanovitev zastavne pravice učinkuje le, če zastavitelj naknadno pridobi razpolagalno sposobnost glede zastavljenih terjatev. Tožena stranka je z začetkom stečajnega postopka izgubila razpolagalno sposobnost glede terjatev iz naslova najemnin, ki so nastale po začetku stečajnega postopka. Te terjatve spadajo v splošno stečajno maso, namenjeno poplačilu nezavarovanih terjatev. Tako lahko ločitvena pravica tožeče stranke zajema le terjatve, ki so nastale do začetka stečaja nad toženo stranke.

V konkretnem primeru je (navadna) škoda tožeči stranki nastala s tem, da njena zavarovana kreditna terjatev zaradi omenjenega protipravnega ravnanja tožene stranke ni bila poplačana (oziroma ni bila v celoti poplačana), pri čemer bi tožena stranka morala računati na možnost (glede na povprečno predvidljivo raven), da družba R.Č. d.o.o. tožeči stranki kredita iz naslova prejetih nepovratnih javnih sredstev ne bo poravnala. Gre za tipične rizike, za katere se domneva, da so bili toženi stranki znani oziroma bi vsaj morali biti znani. Zastavni dolžnik namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more sam odločati, ali bo s prejetimi sredstvi poplačal svojega upnika ali ne, saj bi se s tem popolnoma zaobšlo kogentno pravilo iz 180. člena SPZ. Če je terjatev zastavljena, lahko dolžnik terjatve veljavno izpolni samo zastavnemu upniku, sicer zavarovanje za upnika ne bi imelo nobenega smisla, ker bi premoženjska vrednost zavarovanja prešla v roke dolžniku zavarovane terjatve.

Izraz poplačala, kot utemeljeno opozarjata toženca, res kaže na to, da po sklenitvi nove pogodbe dolga iz starih kreditnih pogodb ne bo več. Razjasnitve nejasnega pogodbenega določila po kriterijih drugega odstavka 86. člena OZ trditve in dokazi pravdnih strank po prepričanju višjega sodišča ne omogočajo. Citirano pogodbeno besedilo torej tudi po poskusu razlage ni jasno. Ker tožeča stranka ni nasprotovala trditvam tožencev, da je ona tista, ki je pripravila (nejasno) besedilo sporne kreditne pogodbe, pritožnika pravilno opozarjata, da je treba takšno določilo razlagati v korist druge stranke (83. člen OZ), v tem primeru tožencev.

Tako kot račun je tudi izpisek odprtih postavk verodostojna listina, kar pomeni, da veljajo dejstva in podatki, ki jih te listine izkazujejo, za resnična, dokler jih nasprotna stranka ne izpodbije. S povsem pavšalnim ugovorom pravilnosti verodostojne listine ni mogoče izpodbiti.