105. člen ZV-1

S tem, ko je tožena stranka upoštevala nove podatke o gorvodni in dolvodni meji območja izvajanja vodne pravice, bi morala preveriti tudi vpliv teh podatkov na izračun potencialne energije. Teh okoliščin pa tožena stranka ni ugotavljala, niti jih v izpodbijanem vodnem dovoljenju ni pojasnila, kar kaže, da je dejansko stanje v tem obsegu ostalo neraziskano, odločitve pa zaradi pomanjkljive obrazložitve tudi ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka.

Ker gre za posebno rabo vode, za tako rabo pa je treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja, je imetnik vodne pravice dolžan plačevati za rabo vode vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. Vodno povračilo se plača ob upoštevanju načela povrnitve stroškov povezanih z obremenjevanjem voda. Tožnik je ribiška družina, ki ima sklenjeno koncesijsko pogodbo za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiškem okolišu in deluje v javnem interesu. V javnem interesu se izvajajo vse naloge, razen izvajanja ribolova. Glede na to pri odmeri vodnega povračila v obravnavanem primeru odločitve ni mogoče preprosto sprejeti z razlago, da gre pri tožeči stranki za rabo vode, ki je najbolj podobna športnemu ribolovu v komercialnih ribnikih. Res gre v obeh primerih za ribolov, vendar pa so med obema dejavnostma pomembne z zakonom opredeljene razlike.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je glede na drugi odstavek 125. člena Zakona o vodah (ZV-1) treba pridobiti vodno dovoljenje, če odvzeta količina vode iz javnega vodovodnega omrežja ne presega praga, ki ga določi minister s predpisom.

Za posebno rabo vode je treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja, saj ne gre za posebno rabo, za katero bi bilo treba pridobiti koncesijo po 136. členu ZV-1 ali za posebno rabo vode, za katero bi bila pridobitev vodne pravice izrecno izključena (peti odstavek 108. člena ZV-1). Imetnik vodne pravice pa je, ne glede na to, ali je to dobil na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije po ZV-1 (prvi odstavek 123. člena ZV-1), dolžan plačevati vodno povračilo (prvi odstavek 124. člena ZV-1).

Glede na zakonsko ureditev je bil sporni inšpekcijski ukrep tožnici lahko izrečen, ker je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da objekti v sklopu „Naravnega kopališča A.“ ne štejejo za objekte iz 5. oziroma 7. točke prvega odstavka 37. člena ZV-1 in da tožnica ni zgradila objekta, potrebnega za izvajanje dejavnosti kopališč (v smislu tretjega odstavka 125. člena ZV-1).

Poselitvena območja, na katerih je omogočena oskrba s pitno vodo iz zasebnega vodovoda, predvidi pod pogoji iz drugega odstavka 14. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo lokalna skupnost v programu komunalnega opremljanja naselij. Če pa občina takšnega programa nima, mora okoliščine iz drugega odstavka 14. člena pravilnika razjasniti organ, pristojen za odločanje o izdaji vodnega dovoljenja.