1. člen ZBS-1

Tožnik toženko Banko Slovenije krivi za izgubo premoženja – denarja, ki ga je vložil v HKS, nato pa je bil „transformiran“ v obveznice Zadruge in ni bil izplačan, kot je bilo dogovorjeno s prejemnikom. Toženka ni ustanoviteljica, lastnica ali kakorkoli drugače povezana z delovanjem HKS ali Zadruge in za rezultate njunega poslovanja ne odgovarja. Za uspeh z zahtevkom bi moral zato tožnik dokazati očitno napačno delovanje toženke pri izvajanju nadzora nad HKS in povezanimi subjekti ter izrekanju ukrepov. Ni naloga BS, da nadzira lastniško strukturo hranilno-kreditnih družb in družb, s katerimi poslujejo, in tudi ne nadzorovanje njihovih poslovnih odločitev. Skladno s 3. členom ZBS je sicer BS lahko vlagala pobude za izdajo zakonov in predlagala druge predpise s področja denarnega in deviznega sistema, ni pa zakonodajni organ, zato za škodo, ki je posledica slabe zakonodaje, ne odgovarja. Tožnik ni navedel, sprejem kakšnega zakona ali drugega predpisa naj bi toženka predlagala in kako bi s tem preprečila, da je izgubil precejšen del sredstev, ki jih je vložil v HKS in nato depozite zamenjal za obveznice Zadruge. Nekonkretiziran očitek glede opustitve zakonodajne pobude

Predstavitev različnih možnih scenarijev v grafični obliki kot oblika ponazoritve prevzetega rizika bi bila sicer možna, nikakor pa ne more biti zahtevana kot standard, saj je dejanska vrednost (relevantnost) naključno izbranih potencialnih scenarijev znana šele ex post. Pogodbeni pogoj vezanosti kredita na CHF niti sam zase ni bil nepošten, ker v času sklepanja pogodbe ni ustvarjal oz. ni pomenil znatnega neravnovesja med obveznostmi strank posla.

Glede na to, da je do sprememb tečaja v tožnikovo škodo prišlo osem let po sklenitvi predmetne pogodbe zaradi odločitve Švicarske narodne banke, ni mogoče trditi, da je tožena stranka pred sklenitvijo pogodbe vedela, da se bo to zgodilo. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je šlo za presenečenje (tako za medije, finančne analitike, politike, gospodarstvo in prebivalce Švice, pa tudi za švicarsko vlado). Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja. Toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, posledično ni vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ki ga zatrjuje tožnik. Obravnavani pogodbeni pogoj zato ni nepošten oziroma nedopusten in kreditna pogodba ni nična.