30. člen ZSPJS

Tožnik v postopku ni dokazal, da je delo opravljal v nevarnih razmerah v smislu KPJS, oziroma je toženka dokazala, da je tožnikovo delo utemeljeno uvrstila v skupino 2, pri kateri obstaja srednje tveganje za okužbo z virusom COVID-19, vendar obstajajo relativno učinkoviti ukrepi za preprečevanje širjenja bolezni.

Kako je toženka na splošno razporedila svoje zaposlene v Sklepu o določitvi del in nalog ter katera merila je pri tem uporabila, v obravnavanem sporu ni bistveno. Zakonitost Sklepa o določitvi del in nalog tudi ni predhodno vprašanje v tem sporu. Čeprav bi se ugotovilo, da iz tega sklepa upoštevani kriteriji niso razvidni ali so uporabljeni na napačen način, to samo zase ne bi pripeljalo do nezakonitosti izpodbijanega sklepa toženke, s katerim je bilo odločeno o vtoževanem dodatku tožnice. Za tak zaključek je nujno potrebna ugotovitev, da je tožnica delo v rizičnih razmerah v vtoževanem obdobju oktobra 2020 opravljala več kot 30 % svojega delovnega časa. Za presojo pogoja nekrivde pri predlaganju novih dokazov v ponovljenem postopku je bistveno, ali je stranka lahko dejstvo, ki ga poskuša dokazati s predlaganim dokazom, spoznala za bistveno že prej (tj. v prvotnem sojenju) ali pa šele kasneje, na podlagi kasneje znanih okoliščinah v ponovljenem sojenju (lahko tudi na podlagi napotkov in usmeritev instančnega sodišča).

Pojem dela v nevarnih pogojih iz 39. člena KPJS je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru. Lahko bi v posameznem primeru delovni pogoji postali nevarni zaradi specifičnih konkretnih okoliščin, vendar dejanske ugotovitve v tej zadevi (pisarniško delo tožnice brez stika s strankami, na ustrezni razdalji od sodelavk ter ob upoštevanju preventivnih ukrepov in navodil tožene stranke) takega zaključka ne omogočajo. Zanj sodišče ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja in ob nesporno razglašeni epidemiji ni bilo dolžno postaviti izvedenca epidemiologa, kot zmotno meni pritožba.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, koliko časa v posameznem dnevu je tožnica opravljala delo v nevarnih pogojih, in sicer koliko časa je bila v stiku z dokumenti oziroma pošto, ki bi lahko bila okužena. Pri tem je izhajalo iz podatkov tožene stranke o fizični, elektronski pošti in pošti, ki so jo prinesli sodelavci. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da so razlogi izpodbijane sodbe v tem delu nejasni in neobrazloženi, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica za odpiranje fizične pošte ni porabila več kot 30 minut. Enako je sodišče prve stopnje zaključilo tudi glede pošte, ki so jo prinesli sodelavci. V obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je povsem izostala obrazložitev o tem, na kakšen način oziroma na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje prišlo do ugotovitve navedenih dejstev. Pojem dela v nevarnih pogojih iz 39. člena KPJS je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru.