28. člen ZSPJS

Iz akta o sistemizaciji izhaja, da se pri delovnem mestu vodja službe II za zaposlene v C. in D. zahteva osnovna raven znanja jezika narodne skupnosti. Toženka zato pravilno opozarja, da tožnik v nobenem primeru ne more biti upravičen do dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače. Ker se za delovno mesto vodja službe II na območju narodnostne skupnosti zahteva le osnovna raven znanja jezika, je nepomembno, ali tožnikovo znanje italijanščine dosega višjo raven in ali italijanščino tudi uporablja na višji ravni. Tožnik ni zaposlen na delovnem mestu, kjer se bi zahtevala višja raven znanja jezika narodnosti, zato mu je toženka utemeljeno izplačevala 3 % dodatek za dvojezičnost. Sodišče prve stopnje je posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da so za priznanje dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače izpolnjeni vsi pogoji in je tožniku neutemeljeno priznalo razliko v dodatku za dvojezičnost.

Tožnik je pri svojem delu uporabljal tako italijanski kot slovenski jezik, zato je tudi upravičen do dodatka za dvojezičnost. Pri svojem delu je v vtoževanem obdobju dejansko uporabljal višjo raven italijanskega jezika in če italijanskega jezika na višjem nivoju ne bi znal, dela režiserja sploh ne bi mogel opravljati.

Pri opravljanju dela tožnika pri toženki so podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1. Tožnik je dalj časa osebno opravljal delo za potrebe delovnega procesa toženke, in sicer je sodeloval pri ustvarjanju oddaje A., udeleževal se je dnevnih sestankov ter izvajal dežurstva ob vikendih in praznikih. Opravljal je delo po navodilih in pod nadzorom toženke.

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki je na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica delo višje vrednotenega delovnega mesta ves čas spornega obdobja opravljala v obsegu 1/3 delovnega časa. Ker je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "Realizator specialist", je bilo na njej breme dokazovanja, da opravlja naloge izven delokroga tega delovnega mesta ter v kakšnem obsegu.

Za presojo zakonitosti premestitve je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest določila delovna mesta, za katere je kot posebni pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika madžarske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva. Razlog za premestitev je bil tako v spremenjeni sistemizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanja števila delovnih mest, za katere se zahteva znanje jezika madžarske narodne skupnosti. S tem pa je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za tožnikovo premestitev. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v praksi dejansko ni zagotovila, da tožnik pri delu ne bi uporabljal jezika madžarske narodne skupnosti po presoji pritožbenega sodišča na zakonitost premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba madžarskega jezika po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.

Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je bil tožniku pravilno določen dodatek za dvojezičnost, ustrezno izhajalo iz podatkov akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, ki za tožnikovo delovno mesto ''policijski inšpektor – ...'' določa dodatek za dvojezičnost v višini 3% osnovne plače. Predpise, na katerih temelji sestava akta o sistemizaciji, je namreč dopustno neposredno uporabiti le v primeru, kadar ureditev akta o sistemizaciji ni skladna s temi predpisi. Takšna neskladnost pa v konkretnem primeru ni podana.

Tožnik je bil v spornem obdobju, za katerega uveljavlja plačilo dodatka za dvojezičnost, pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu, za katero se po sistemizaciji delovnih mest ne zahteva znanje italijanskega jezika. Poleg tega znanje italijanskega jezika ni pogoj za zasedbo tožnikovega delovnega mesta. Zgolj dejanska uporaba jezika narodne skupnosti po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktih delodajalca, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost. Zato tožnik v spornem obdobju ni upravičen do dodatka za dvojezičnost in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Tožena stranka je dokazala obstoj delovnih potreb (spremenjena sistemizacija dela) za premestitev tožnice na delovno mesto inšpektor za okolje v naziv inšpektor II, pri katerem znanje jezika narodne skupnosti ni pogoj za opravljanje dela. Tožnica je bila s sklepom pravilno premeščena na ustrezno delovno mesto, za katero izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposobna opravljati, to je na na enako delovno mesto kot prej (inšpektor za okolje), s to razliko, da gre za delovno mesto, za katero se ne zahteva znanje madžarskega jezika. Ker tožnica s premestitvijo ni soglašala in ni želela podpisati aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ji je tožena stranka, v skladu s prvim odstavkom 150. člena ZJU, pravilno izdala sklep o premestitvi.

Tožena stranka je s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest, pri čemer je zaradi zmotno določenega dodatka za dvojezičnost pri delovnem mestu “policijski svetnik” to delovno mesto ukinila in na novo sistemizirala delovno mesto “policijski svetnik” brez dodatka za dvojezičnost, glede na to, da na območju, kjer dela tožnik, ne živita ne italijanska ne madžarska narodna skupnost, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev tožnika.

Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, s katero je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev prve tožnice. Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da prva tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.

Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, v kateri je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev tožnice. Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.

Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, v kateri je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev tožnice. Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.

Za presojo zakonitosti premestitve je bistveno, da je tožena stranka s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika italijanske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva. Razlog za premestitev je bil tako v spremenjeni sistematizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanega števila delovnih mest, za katera se zahteva znanje jezika italijanske narodne skupnosti. S tem pa je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za tožničino premestitev. Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko ni zagotovila, da tožnica pri delu ne bi uporabljala jezika italijanske narodne skupnosti na zakonitost premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.

Delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka za dvojezičnost za delo na delovnih mestih, na katerih nima opredeljene zahteve po znanju jezika narodne skupnosti in zahteve po dvojezičnem poslovanju. Zgolj dejanska uporaba jezika narodne skupnosti po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktih delodajalca, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.

Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, s katero je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev prve tožnice. Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da prva tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožeča stranka, glede na določbo četrtega odstavka 17. člena Zakona o javnih uslužbencih v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 23. člena in drugega odstavka 28. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, upravičena do dodatka za dvojezičnost na podlagi dejanske uporabe jezika ali šele od takrat, ko je to določeno kot pogoj za opravljanje dela.

Ob ugotovitvi, da javnemu uslužbencu ali funkcionarju plača ni bila zakonito določena, temu pripada razlika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predhodna zahteva pri delodajalcu je le procesna predpostavka za vložitev tožbe. Zakon ne določa, da bi bil delodajalec dolžan delavcu izplačati nastalo razliko šele od vložitve pisne zahteve.

Delo tožnice v italijanskem uredništvu kot „koordinator programa“ brez znanja italijanskega jezika ni mogoče, zato tožnici dodatek za dvojezičnost pripada, in sicer na podlagi 28. člena ZSPJS, ki določa, da dodatek za dvojezičnost javnim uslužbencem, ki delajo na območju občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski in madžarski jezik tudi uradni jezik, pripada, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela.

Iz četrtega odstavka 3.a člena ZSPJS izhaja, da je v njem določena procesna predpostavka za sodno varstvo, saj je vložitev tožbe oziroma zahtevka na sodišče predvidena šele po predhodnem postopku pri delodajalcu. Člen 3.a ZSPJS ne posega v vprašanja dospelosti oziroma zapadlosti posameznih zneskov (prenizke) plače. Zakon določa le postopek v primeru ugotovljene nezakonitosti, brez posebnih prekluzivnih rokov za vložitev zahteve (z vsemi posledicami takšnih rokov). Zakon tudi ne določa, da bi bil delodajalec dolžan delavcu izplačati nastalo razliko šele od vložitve pisne zahteve. Določbe členov 3. in 3.a ZSPJS se nanašajo tudi na dodatke k plači, med temi tudi dodatek za dvojezičnost (peta alineja prvega odstavka 23. člena ZSPJS), saj so dodatki del plače javnega uslužbenca in funkcionarja, ki niso upoštevani pri vrednotenju zahtevnosti delovnega mesta, naziva ali funkcije (15. točka 2. člena ZSPJS).