24. člen ZSPJS

Tožbo, s katero je tožnik zahteval plačilo razlike v plači in razlike v plačilih obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja za čas nezakonite premestitve, torej za nazaj, je vložil šele 5. 12. 2022. Zato so skladno z 202. členom ZDR-1 zastarale tiste terjatve - razlike v plači in prispevkih za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki so zapadle v plačilo več kot pet let pred vložitvijo tožbe, in skladno s prvim odstavkom 347. člena OZ tudi tiste obresti, ki so se natekle več kot tri leta pred vložitvijo tožbe (zaradi zadržanja zastaranja v času epidemije Covid-19 sta se oba roka podaljšala še za 136 dni). V času epidemije Covid-19 so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ, kar pomeni, da je bil tek zastaralnega roka v tem času zadržan.

Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence je v nasprotju z ZSPJS zožila krog upravičencev do položajnega dodatka. V tretjem odstavku 24. člena ZSPJS je bilo Vladi RS dano pooblastilo, da določi kriterije za višino dodatka z uredbo. To pooblastilo je Vlada RS presegla, saj je v tretjem odstavku 3. člena Uredbe določila dodaten pogoj za pridobitev pravice do dodatka. V citirani določbi Uredbe je brez zakonske podlage zožen krog upravičencev do položajnega dodatka v primerjavi z opredelitvijo te pravice v prvem odstavku 24. člena ZSPJS. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odklonilo uporabo tretjega odstavka 3. člena Uredbe (exceptio illegalis), saj je pri odločanju vezano le na ustavo in zakon.

Vsebina tožbenega zahtevka je plačilo denarnega zneska (plačilo položajnega dodatka v nominalnem znesku). Tožniku je pravica do položajnega dodatka izrecno priznana v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki glede realizacije pravice napotuje na določila Uredbe. Ta kot kriterij za višino dodatka določa število zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih in v nazivih v notranji organizacijski enoti, pri čemer v četrtem členu konkretno določa število zaposlenih, ki je potrebno, da javnemu uslužbencu pripada 5 % dodatek (oziroma 8 %, 10 % ali 12 %). Delodajalce tudi obvezuje k temu, da morajo v primeru spremembe števila zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih to spremembo upoštevati pri izračunu višine položajnega dodatka s prvim dnem naslednjega meseca (peti člen). Ali in kolikšen znesek položajnega dodatka pripada tožniku, ni prepuščeno presoji toženke, ampak je določno predpisano v Uredbi. Sodno uveljavljanje takšne denarne terjatve, kadar je o njej med delavcem in delodajalcem spor, zato ni pogojeno z obstojem procesne predpostavke - predhodnim uveljavljanjem pravnega varstva pri delodajalcu. Prvostopenjsko zavrženje tožbe je zato nepravilno.

Za upravičenost do položajnega dodatka ne zadostuje, da delovna skupina dejansko deluje kot notranja organizacijska enota in da so naloge njenega vodje dejansko take kot so naloge vodij notranjih organizacijskih enot. Delodajalec ima pravico določiti svojo notranjo organizacijo in v tem okviru, katere dele svoje organizacije bo štel za notranje organizacijske enote. Sodišče se v notranje delovanje in organizacijo dela pri delodajalcu ne sme spuščati. Toženka je določila, kaj vse predstavlja njeno notranjo organizacijsko enoto, delovna skupina za izravnalne ukrepe (DSIU) pa je imela pravni status delovne skupine, kar izhaja iz vseh izvedenih dokazov, tej ugotovitvi pa tožnik v pritožbi niti ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za priznanje položajnega dodatka ni odločilno, ali je bila delovna skupina po svojih značilnostih dejansko bližje notranji organizacijski enoti kot drugim delovnim skupinam, ter da je šlo za predhodnico kasneje ustanovljene Policijske postaje za izravnalne ukrepe (PPIU), ki pa je notranja organizacijska enota. Ker je tožnik vodil delovno skupino, in ne notranje organizacijske enote, ni izpolnjen prvi pogoj za priznanje položajnega dodat

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da A. skupina policistov, napotena v Republiko Severno Makedonijo, ne predstavlja notranje organizacijske enote glede na Uredbo o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence.

Vsak, ki vodi delo, ni avtomatično upravičen do položajnega dodatka. Skladno s prvim stavkom drugega odstavka 5. člena Uredbe o uvrstitvi bi tožniku položajni dodatek pripadal le, če bi vodil in organiziral delo notranje organizacijske enote, kar pa služba D. v vtoževanem obdobju ni bila.

Vsak, ki vodi delo, ni avtomatično upravičen do položajnega dodatka. Skladno s prvim stavkom drugega odstavka 5. člena Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede bi tožniku položajni dodatek pripadal le, če bi vodil in organiziral delo notranje organizacijske enote, kar pa služba za logistiko v vtoževanem obdobju ni bila.

ZSPJS v tretjem odstavku 24. člena pooblašča vlado zgolj za to, da z uredbo za javne uslužbence določi kriterije za določitev višine položajnega dodatka, ne pa tudi, da določi dodatne pogoje za pridobitev same pravice do tega dodatka. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence brez zakonske podlage zožila krog upravičencev do položajnega dodatka, kot ga opredeljuje prvi odstavek 24. člena ZSPJS.

Predlog se zavrne.

Pri ugotavljanju, ali je javni uslužbenec upravičen do položajnega dodatka, gre za presojo, ali so podani pogoji, ki jih določa 24. člen ZSPJS oziroma Uredba. Če ti pogoji niso izpolnjeni, kot v tožnikovem primeru, ko operativna skupina, katere vodja je bil, ni niti notranja organizacijska enota niti izmena, javnemu uslužbencu dodatek ne pripada, in sicer ne glede na to, ali bi bilo mogoče njegovo delo oziroma operativno skupino, ki jo vodi, primerjati z izmeno. Prav tako ni pomembno, ali je bilo delo operativnih skupin organizirano izmensko (in je tožniku posledično pripadal dodatek za izmensko delo). Ker operativna skupina ni izmena, vodenje operativne skupine ni vodenje izmene v smislu citiranih določb, zato tožnikov zahtevek za plačilo položajnega dodatka ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova osnovna naloga vodenje skupine kriminalistov, ki so zaposleni v okviru kolektiva PP A., kar pa ne predstavlja notranje organizacijske enote. Tožnik ni izvrševal pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enota po definiciji iz Uredbe, zakona, podzakonskega akta in tudi ne iz akta tožene stranke – Položajni dodatek za vodenje, dopolnitev usmeritev z dne 21. 1. 2011.

Tožnikova osnovna naloga je vodenje skupine kriminalistov, ki so zaposleni v okviru kolektiva PP A., kar pa ni notranja organizacijska enota. Tožnik ni izvrševal pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote po definiciji iz Uredbe, zakona, podzakonskega akta in tudi ne iz akta delodajalca, kjer iz dokumenta Položajni dodatek za vodenje – dopolnitev usmeritev št. ... z dne 21. 1. 2011 izhaja, katera so tista delovna mesta, na katerih so javni uslužbenci upravičeni do izplačila položajnega dodatka, zato ni upravičen do vtoževanega položajnega dodatka.

Pri ugotavljanju, ali je javni uslužbenec upravičen do položajnega dodatka, gre za presojo, ali so podani pogoji, ki jih določa 24. člen ZSPJS oziroma Uredba. Če ti pogoji niso izpolnjeni, kot v tožnikovem primeru, ko operativna skupina, katere vodja je bil, ni niti notranja organizacijska enota niti izmena, javnemu uslužbencu dodatek ne pripada, in sicer ne glede na to, ali bi bilo mogoče njegovo delo oziroma operativno skupino, ki jo vodi, primerjati z izmeno. Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem ugotavljalo, ali bi bila operativna skupina primerljiva z izmeno oziroma ali bi se lahko štela za izmeno. Bistveno je, da ta ni izmena. Tožnikov zahtevek tako ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je položajni dodatek del plače, ki pripada delavcu, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote, vrednotenje teh del pa ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta ali naziva. Za določitev položajnega dodatka ni bistvena šifra delovnega mesta, pač pa so bistvene naloge, ki so določene za delovno mesto. Ker je za delovno mesto določena naloga vodenje, koordiniranje in nadzor produkcijske skupine (kot to izhaja iz opisa delovnega mesta tožnika), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožniku naloga vodenja in koordiniranja določena kot osnovna naloga delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zato ni upravičen do položajnega dodatka za izvajanje te osnovne naloge - vodenja.

Splošne pogoje za dodelitev pravice do položajnega dodatka opredeljuje le ZSPJS, uredbi pa je prepuščena samo določitev kriterijev za višino le tega (5-12 %). Zato je treba Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Uredba o uvrstitvi), v delu, ki zaostruje pogoje za pridobitev pravice do položajnega dodatka, razlagati restriktivno. Uredba o uvrstitvi je pri določitvi kriterija za 5 % dodatek, ki pripada vodji skupine, ki šteje le 3 člane, restriktivneje opredelila notranjo organizacijsko enoto. Pritožbeno sodišče ocenjuje navedeno kot dopustno, saj drugi odstavek 5. člena Uredbe o uvrstitvi predstavlja izjemo (v korist upravičencem do dodatka) proti prvemu odstavku tega člena, ki podeljuje dodatek vodjem bistveno večjih skupin oziroma notranjih organizacijskih enot. Vendar se mora tako specifično opredeljena notranja organizacijska enota (delovna, začasna, bojna ali operativna skupina, ki je določena s formacijo na taktični, operativni ali strateški ravni) vseeno presojati skladno z zakonskimi pogoji, ki vežejo dodatek na notranjo organizacijsko enoto, torej na določen akt o notranji organizaciji delodajalca oziroma (v primer

Glede na to, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi jasno zapisano, da tožnica sklepa pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „zdravnik specialist“ in da bo za dodatne naloge, ki so vezane na vodenje, organiziranje in koordiniranje del v dejavnosti hemodialize prejela plačan položajni dodatek za čas, ko bo opravljala dela, ki so vezana na vodenje, organiziranje in koordiniranje dela v dejavnosti hemodialize, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni sklenila s toženo stranko pogodbe o zaposlitvi za opravljanje del na delovnem mestu vodje oddelka (ali dejavnosti) hemodialize. V konkretnem primeru se za tožnico ne uporabljajo določbe ZJU glede predsodnega varstva pravic in XX. poglavja o premestitvah. V zvezi s predsodnim varstvom pravic, kot procesno predpostavko, se v konkretnem primeru uporabljajo določbe prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, ki določajo, da mora delavec pred vložitvijo tožbe zahtevati odpravo kršitev oziroma izpolnitev obveznosti in če tožena stranka v roku 8 delovnih dni obveznosti ne izpolni oziroma odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo.

Tožnica je bila predčasno razrešena s funkcije predstojnice oddelka. ZZ v 38. in 42. členu določa neposredno sodno varstvo samo zoper sklepe o razrešitvi direktorja in strokovnega vodje zavoda. Pravdni stranki sta razloge za razrešitev, ob upoštevanju določbe 46. člena Statuta tožene stranke, določili v pogodbi o zaposlitvi. Če je tožnica menila, da jo je delodajalec nezakonito razrešil s funkcije predstojnice oddelka in s tem kršil določilo pogodbe o zaposlitvi oziroma pravice iz delovnega razmerja, je imela tožnica pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi (75. člen Statuta tožene stranke in prvi odstavek 200. člena ZDR-1). Če delodajalec v nadaljnjem roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem (drugi odstavek 200. člena ZDR-1). Ker procesna predpostavka za vložitev tožbe po drugem odstavku 200. člena ZDR-1 ni bila izpolnjena, je sodišče prve stopnje tožbo za ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi pravilno zavrglo. V pogodbi o zaposlitvi je bilo med strankama dogovorjeno, da se spr

Iz Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence izhaja, da javnemu uslužbencu pripada položajni dodatek v primeru, ko je v posamezni notranji organizacijski enoti na sistemiziranih delovnih mestih zaposlenih najmanj pet javnih uslužbencev, vključno z javnim uslužbencem, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela v notranji organizacijski enoti (tretji odstavek 3. člena Uredbe). V konkretnem primeru je bistveno dejansko stanje tožnikovega dela oziroma dejanskega števila uslužbencev, katerim je bil tožnik nadrejen. Ker so bili v organizacijski enoti, ki jo je vodil tožnik, zaposleni v spornem obdobju štirje delavci, torej skupno s tožnikom pet, je tožnik upravičen do položajnega dodatka.

Položajni dodatek se določi v skladu z uredbo tožene stranke (RS), ki določa višino dodatka za posamezne dejavnosti, s formacijo oziroma aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Tožnik je bil poveljnik čete in mu iz tega razloga skladno s 5. členom Uredbe pripada položajni dodatek v višini 12 %. Ker so tožniku na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe, s katero je bil imenovan na formacijsko dolžnost višji častnik letalski inženir poveljnik v poveljstvo sil SV/brigada ZO in letalstva/letalska tehnična enota/poveljstvo, kar se enači s poveljnikom čete, pripadali dodatki v višini in pod pogoji, določenimi s predpisi na obrambnem področju, mu je tako s to odločbo pripadal tudi 12 % položajni dodatek po 5. členu Uredbe.

Naloge vodenje, organiziranje in spremljanje dela sodelavcev v organizacijski enoti niso vključene v osnovno plačo za delovno mesto „področni sekretar“, ki ga zaseda tožnica, saj je izvedba teh nalog odvisna izključno od tega, ali bo delavec na tem delovnem mestu za opravo teh nalog prejel pooblastilo direktorja. Tožnica je v spornem obdobju, za katerega vtožuje položajni dodatek, po pooblastilu direktorice izvrševala pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela sodelavcev v notranji organizacijski enoti tožene stranke, zato ji položajni dodatek pripada (24. člen ZSPJS in 3. člen Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence).