13. člen ZSPJS

Kot drug z zakonom pooblaščen organ v smislu prvega odstavka 42.a člena ZSPJS je mogoče šteti tudi predlagatelja. Čeprav Kolektivna pogodba za poklicne novinarje na strani delodajalcev zavezuje le še predlagatelja in je bila sklenjena pred veljavnostjo ZSPJS, gre za kolektivno pogodbo, ki ureja plače v javnem sektorju, saj je predlagatelj kot javni zavod del javnega sektorja in sistema plač v javnem sektorju. Nasprotni udeleženec je reprezentativen sindikat s področja radijske in televizijske dejavnosti, Kolektivna pogodba za poklicne novinarje pa velja za vse novinarke in novinarje ter urednice in urednike, zaposlene pri delodajalcu časopisnoinformativne dejavnosti radija in televizije (prvi odstavek 2. člena Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje). Čeprav je v teku spor glede reprezentativnosti nasprotnega udeleženca, je imel in še vedno ima status reprezentativnosti, kot to izhaja iz seznama reprezentativnih sindikatov, predstavlja pa vse zaposlene, tudi novinarje in urednike, v dejavnosti radia in televizije.

Tožnika ni mogoče uvrstiti v višji plačni razred. Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je v sistemizaciji določen za delovno mesto, na katero je razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Ovrednotenje delovnih mest je v izključni pristojnosti delodajalca. Ker sta primerjani delovni mesti sistemizirani na različnih organizacijskih nivojih, ne more biti utemeljen pritožbeni očitek o neenaki obravnavi enakih (oziroma primerljivih) položajev, oziroma pritožbeni očitek, da toženka pri njunem vrednotenju ni upoštevala kriterijev iz ZSPJS ter da je kršila drugi odstavek 1. člena ZSPJS in drugi odstavek 14. člena URS.

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je sistemiziran za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist delo izvajajo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že zgolj upoštevajoč navedeno nesporno dejstvo, je neutemeljen očitek neenaki obravnavi enakih oziroma primerljivih položajev. Glede na ugotovljeno razlikovanje med obema delovnima mestoma ni izkazano, da se pri vrednotenju ni upoštevalo kriterijev iz ZSPJS. Vrednotenje delovnih mest je tudi sicer v izključni pristojnosti delodajalca.

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je sistemiziran za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist delo izvajajo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist sektor D. pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že zgolj upoštevajoč navedeno, je neutemeljen očitek o neenaki obravnavi enakih oziroma primerljivih položajev. Glede na ugotovljeno razlikovanje med obema delovnima mestoma ni izkazano, da se pri vrednotenju ni upoštevalo kriterijev iz ZSPJS.

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je v sistemizaciji določen za delovno mesto, na katero je razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Ovrednotenje delovnih mest je v izključni pristojnosti delodajalca. Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist izvajajo delo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že upoštevaje to, nesporno dejstvo, je neutemeljen pritožbeni očitek o neenaki obravnavi enakih (oziroma primerljivih) položajev, in že zgolj zaradi navedenega razlikovanja med delovnima mestoma (sistemizirana sta na različnih nivojih) ne more biti utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da toženka pri njunem vrednotenju ni upoštevala kriterijev iz ZSPJS ter da je kršila drugi odstavek 1. člena ZSPJS in drugi odstavek 14. člena URS. Poleg tega je toženka, kot že navedeno, pri sprejemu sistemi

Po določbi 42.a člena takrat veljavnega ZSPJS (uporabljal se je do 1. 1. 2025) lahko reprezentativni sindikati naknadno, ne glede na soglasje strank, pristopijo h kolektivni pogodbi, ki ureja plače v javnem sektorju, ki jo je sklenil eden ali več reprezentativnih sindikatov in Vlada RS ali od nje pooblaščeno ministrstvo oziroma drug z zakonom pooblaščen organ, pristop pa ima pravne učinke od dneva, ko so bili o njem obveščeni podpisniki kolektivne pogodbe. Kot drug z zakonom pooblaščeni organ je mogoče šteti tudi predlagatelja, saj ima njegova pooblaščena oseba samostojna pooblastila za sklepanje kolektivne pogodbe. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na letnico sprejema te kolektivne pogodbe (1992) in dejstvo, da je bila sklenjena pred uveljavitvijo 42.a člena ZSPJS in na podlagi 113. člena takrat veljavnega ZDR. KP JZ RTV skupaj z aneksi še vedno velja.

Ker sta tako delovno mesto "Upravnik V" oziroma "Tehnik V", kot delovno mesto "Varstvenik obalnega morja V" v istem tarifnem razredu (V), je glede tega delovnega mesta potrebno smiselno upoštevati prvi odstavek 20. člena ZSPJS, ki določa, da delavec obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Tožnik je delo višje vrednotenih delovnih mest opravljal v obsegu 50 % ("Varstvenik obalnega morja V") oziroma 30 % delovnega časa ("Varstvenik obalnega morja VII/1"). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek toženke, da bi moral tožnik bolj specificirati, kdaj je opravljal katere naloge višje vrednotenih delovnih mest.

Zmotno je stališče predlagatelja, da sta Aneksa 2 in 4 ter na njima osnovana Akta delodajalca neskladna z zakonom zgolj zato, ker dve delovni mesti nista enako ovrednoteni, pa bi po stališču predlagatelja kljub drugačnemu opisu nalog delovnega mesta morala biti. Ti dve delovni mesti namreč nista primerljivi v smislu načela iz drugega odstavka 1. člena ZSPJS, saj se tam zapisana primerljivost delovnih mest primarno nanaša na orientacijska delovna mesta, ki omogočajo primerjavo znotraj plačnih skupin in predvsem med različnimi plačnimi skupinami. Ugotavljanje (ne)ustreznosti vrednotenja konkretnih delovnih mest, kar v tem sporu, ne glede na predlog, dejansko poskuša doseči predlagatelj, presega okvirje kolektivnega delovnega spora. Vrednotenje delovnih mest je namreč v pristojnosti delodajalca, in je lahko predmet kolektivnih pogajanj (kot v konkretnem primeru), vsekakor pa je pri tem treba upoštevati kriterije, začrtane z določbami ZSPJS, KPSM, KPDU, Uredbo, itd.. Sodišče tako lahko presoja le zakonitost postopka vrednotenja, torej, ali so bili tekom tega upoštevani kriteriji, kot izhajajo iz predpisov (ZSPJS, kolektivnih pogodb, itd.).

O tem, ali javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje za priznanje dodatka za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela, mora v skladu z uveljavljenim sistemom, ki velja za javne uslužbence, najprej odločiti delodajalec s pisnim sklepom. Dejstvo opravljanja nalog delokroga drugega delovnega mesta samo po sebi ni odločilno pri presoji, ali je javni uslužbenec upravičen do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Če delodajalec delavcu naloži opravljanje dela oziroma ta opravlja delo, ki je različno od dela, ki bi ga delavec moral opravljati po pogodbi o zaposlitvi, mu mora za opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo. Če je to drugo delo ovrednoteno enako, do dodatnega plačila ni upravičen, nasprotno pa velja, kadar opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta. Dejstvo, ali ima delodajalec to višje delovno mesto sistemizirano, je nepomembno.

Tožnik ni bil premeščen niti njegovo delovno mesto ni bilo preimenovano (oziroma ni pridobil drugačnega naziva), ampak je prejel za en plačni razred višjo plačo na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi; ne pa še za en plačni razred, kot zahteva, pri čemer se sklicuje na povišanje za dva plačna razreda, ki je bilo za nekatera delovnega mesta oziroma nazive določeno z Aneksom št. 4 h KPDU.

Dogovor in Sporazum, ki sta imela naravo kolektivne pogodbe, sta zavezovala nasprotno udeleženko le k aktivnosti v smislu izvedenega usklajevanja predloga uredbe. Ker je med reprezentativnimi sidnikati in nasprotno udeleženko do tega usklajevanja predloga uredbe prišlo, je nasprotna udeleženka (vsaj v manjši meri) zadostila določbam Dogovora in Sporazuma. To pomeni, da ni prišlo do zatrjevanih kršitev Dogovora in Sporazuma v zvezi z usklajevanjem predloga uredbe. Sodišče ne more naložiti nasprotni udeleženki sprejem usklajenega besedila Uredbe o spremembah Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski.

Iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da je tožnica opravljala delo delovnega mesta psiholog I, zato do razlike med plačo, ki jo je prejemala po pogodbi o zaposlitvi in plačo delovnega mesta psiholog I, ni upravičena. Tožnica z dokazovanjem, da je njeno delo po zahtevnosti enako kot delo višjih vojaških uslužbencev psihologov, tudi ne more doseči drugačnega vrednotenja svojega delovnega mesta, saj presoja, ali je vrednotenje delovnih mest ustrezno, glede na z zakonom urejen sistem plač v javnem sektorju ni v sodni pristojnosti.

Sodišče delodajalcu ne more naložiti niti spremembe sistemizacije niti razporeditve delavca na delovno mesto, na katerem bi si ta želel opravljati delo.

Za odločitev je bistveno, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, da se po drugem odstavku 13. člena ZSPJS delovna mesta oziroma nazivi v plačni podskupini C4 (Vojaki; prvi odstavek 7. člena ZSPJS) uvrščajo v plačne razrede z uredbo. Uredba v smislu te določbe ni splošni akt delodajalca, ampak podzakonski akt, katerega sprejem je v pristojnosti Vlade Republike Slovenije. Delovna mesta oziroma nazivi v plačnih skupinah D, E, F, G, H, J in K ter plačnih podskupinah C1, C2, C3, C5 in C6 se uvrščajo v plačne razrede s kolektivno pogodbo dejavnosti. Glede na te je ureditev uvrščanja dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci drugačna in ni predmet kolektivnega pogajanja. Tako v Dogovoru kot v Sporazumu je vsebovana zaveza, da se v zvezi z uvrščanjem formacijskih dolžnosti in nazivov v plačne razrede v Slovenski vojski opravi usklajevanje uredbe z reprezentativnimi sindikati (šesti odstavek točke I Dogovora; šesti odstavek točke III Sporazuma). Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je nasprotna udeleženka to zavezo spoštovala, pri čemer zaveze ni mogoče razumeti na način, kot izpostavlja predlagatelj v pritožbi (

Fleksibilnost v razlagi in uporabi določb o sistemizaciji delovnih mest v javnem sektorju terja kot korelat fleksibilnost pri razlagi in uporabi pravnih določb, s katerimi se urejajo pravice delavcev, ki opravljajo delo na teh delovnih mestih. Pravno nevzdržno je stališče toženke, da so pravice javnega uslužbenca iz delovnega razmerja vezane izključno na pravno ureditev, katere izrecni naslovljenec je delodajalec. Po mnenju sodišča bi namreč ureditev področja sistemiziranja delovnih mest v državnih organih, ki dopušča in omogoča upoštevanje specifične vsebine nalog in pogojev, temu ustrezno terjala pravno ureditev pravic iz delovnega razmerja, ki navedene specifike upošteva. Zato bi po mnenju sodišča določb o personalni veljavnosti KPZSV ne bilo mogoče razlagati v pomenu, da absolutno in glede celotnega obsega pogodbe izključujejo delodajalce, ki niso zavodi v dejavnostih zdravstva in socialnega varstva, in tako tudi ministrstvo, in sicer glede na to, da je v sistemizaciji ministrstva predvideno delovno mesto oziroma naziv, ki ga določa KPZSV. Za tožnico glede vprašanja napredovanja v naziv velja in je treba uporabiti področni predpis, ki ureja pogoje in postopke napredova

Sodišče druge stopnje je pri določitvi pravne podlage za izplačilo razlike v plači upoštevalo Aneks št. 2, ki je za delovno mesto kriminalistični inšpektor, ki se opravlja v nazivu kriminalistični inšpektor III, res določal izhodiščni plačni razred 30, z napredovanji pa 35. Vendar je navedena ureditev, kot pravilno opozarja toženka v reviziji, začela veljati 23. 7. 2016, torej po datumu premestitve tožnika. V času njegove premestitve, 1. 10. 2013, je Akt o sistemizaciji tožene stranke za delovno mesto kriminalistični inšpektor v nazivu kriminalistični inšpektor III določal izhodiščni plačni razred 29 in 5 napredovalnih razredov. Enako je določal tudi takrat veljavni peti odstavek 14. člena KPDU (ki je veljal od 9. 11. 2010 do 31. 12. 2015). Ker je bila plača tožnika ob premestitvi pravilno določena in izplačana, do razlike v plači za čas od 1. 10. 2013 do 30. 4. 2015 ni upravičen.

Aneks št. 3 h KPDU je od 16 podpisnikov na sindikalni strani, reprezentativnih za področje javnega sektorja, podpisalo 7 sindikatov. Med podpisniki ni bilo predlagatelja (in Sindikata B.), kar pa ne pomeni, da je bil aneks neveljavno sklenjen. Interese policistov v zvezi s to kolektivno pogodbo dejavnosti ne zastopata le predlagatelj in Sindikat B., ampak tudi drugi sindikati, ki so pridobili reprezentativnost za zaposlene v državni upravi, kamor sodijo tudi policisti.

Z aneksom h kolektivni pogodbi se je sicer določila oziroma spremenila uvrstitev delovnih mest in nazivov plačne podskupine C3 v plačne razrede, ni pa bila s tem spremenjena že tožnikova plača. Tožnik je bil tudi v naziv imenovan šele 6. 9. 2016. Sprememba plače je bila posledica spremembe akta o sistematizaciji, torej akta, izdanega na podlagi aneksa h kolektivni pogodbi. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka skladno s četrtim odstavkom 3. člena ZSPJS v 15 dneh po uveljavitvi aneksa tožniku poslati obvestilo o spremembi plačnega razreda in naziva ter predlog novega aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Ta obveznost, ki jo je tožena stranka tudi izpolnila, je namreč nastopila šele po spremembi akta o sistematizaciji. Neposredna uporaba določb zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, je skladno s petim odstavkom 3. člena ZSPJS predvidena le v primeru nepravilne določitve plače javnemu uslužbencu s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom v drugačni višini, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.