37. člen ZIN

Tožnica v tej zadevi zahteva plačilo storitev pomoč na domu, izvedenih v oktobru 2017 - to je v času, ko je v rokah imela dokončno in izvršljivo odločbo socialne inšpekcije, da do odprave napak ne sme izvajati socialno varstvene storitve pomoč družini na domu. Na podlagi določila četrtega odstavka takrat veljavnega 35. člena ZIN v primeru, kadar inšpektor ugotovi nepravilnosti in z odločbo odredi ukrepe, samostojni podjetniki ne smejo za zavezanca opravljati del, ki bi pomenila nadaljevanje kršitev. Zato kasnejša odprava inšpekcijske odločbe v sodnem postopku ne predstavlja predhodnega vprašanja v tem sporu. Ne drži torej pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na neobstoječo odločbo socialne inšpekcije. Četudi je ta odločba sedaj odpravljena (in vrnjena upravnemu organu v ponovni postopek), je takrat obstajala, bila je dokončna in izvršljiva in je kot taka tožnico zavezovala. Drži sicer pritožbeno opozorilo, da je skladno z določilom 281. člena ZUP učinek sodbe retroaktiven. Z njo je bilo vzpostavljeno pravno stanje, kakršno je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe. Vendar to ne pomeni, da odpravljene odločbe socialne inšpekcije takrat ni b

Pravno nevzdržno bi bilo, da bi lahko posamezniki ignorirali odločbe pristojnih inšpekcij z zanašanjem na to, da bodo dosegli odpravo v nadaljnjih postopkih. Odprava odločbe učinkuje za nazaj (ex tunc). V primeru odprave določene odločbe, se odpravijo tudi posledice, ki so na njeni podlagi nastale. Tega pravila vendarle ni mogoče uporabiti na način, da se z odpravo za nazaj odobri ravnanje, ki je nasprotovalo inšpekcijski odločbi v času, ko je ta še veljala in bila tudi izvršljiva. Zakon za takšne primere predvideva druga sredstva, in sicer odškodninsko odgovornost države oz. samoupravne lokalne skupnosti za škodo, ki je bila zavezancu ali drugi osebi povzročena s protipravnim dejanjem ali opustitvijo dejanja inšpektorja pri izvajanju nalog inšpekcijskega nadzora. Takšna ugotovitev ne pomeni poseganja v pristojnost Socialne inšpekcije. Treba je namreč upoštevati, da tožnica javne službe ne opravlja več, da zoper njo v tej zvezi niso več v teku inšpekcijski ali drugi upravni postopki. Zato ima takšna ugotovitev sodišča prve stopnje posledice le v civilnopravnem sporu in ne posega v upravno pristojnost.

Med strankama ni sporno, da se je v konkretnem primeru izgradnja digitalnega radijskega sistema na železniškem omrežju izvajala v varovalnem pasu, ki je hkrati varovalni pas železnice in varovalni pas ceste. Sporno pa je, ali je za izvajanje nadzora nad posegom v tem pasu (ki je torej hkrati varovalni pas železnice in varovalni pas ceste) pristojen inšpektor za železniški ali cestni promet, kot tudi, ali je za izvajanje predmetnega posega treba imeti soglasje Občine Žirovnica, sedaj tožene stranke. Ker je za poseg v varovalni pas občinske ceste potrebno soglasje upravljavca občinske ceste, ki ga tožnika nimata, je pravilen zaključek organa, da si morata tožnika za predmetni poseg v varovalnem pasu občinske ceste pridobiti soglasje občine in urediti poseg v skladu s tem soglasjem.

V primeru očitane opustitve je praviloma potrebno najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek škodnega dogodka. Šele opustitev tako določenega dolžnostnega ravnanja ali kršitev pravil stroke ali običajev lahko predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost. Inšpekcijski organ, ki je izdal odločbo, ni bil vezan na vsebino prijave, ki jo je dala tožena stranka (upravnik) oziroma ga zaključki in ugotovitve tožene stranke niso odvezovale obveznosti, da pred izdajo odločbe pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje. Za delo (morebitne opustitve v smislu pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja) inšpekcijskega organa tožena stranka ne more biti odgovorna, niti ji seveda ni mogoče očitati, da bi morala in mogla računati na to, da inšpekcijski organ svojega dela ne bo opravil tako kot mu to nalaga zakon, kar je dejansko bistvo očitka, ki ga je na toženo stranko naslovilo sodišče prve stopnje.