110. člen MRSMKS

1. Država izvrševanja ne sme izpustiti zapornika pred iztekom kazni, ki jo je izreklo Sodišče. 2. Samo Sodišče ima pravico odločati o omilitvi kazni; o tem odloči po zaslišanju obsojenca. 3. Ko obsojenec prestane dve tretjini kazni ali 25 let pri kazni dosmrtnega zapora, Sodišče preveri kazen, da bi odločilo, ali naj se omili. Tako preverjanje pred tem ni mogoče. 4. Pri preverjanju po tretjem odstavku lahko Sodišče omili kazen, če ugotovi enega ali več naslednjih dejavnikov: (a) zgodnjo in nenehno pripravljenost osebe, da sodeluje s Sodiščem pri njegovih preiskavah in pregonih; (b) prostovoljno pomoč osebe pri omogočanju izvrševanja sodb in odredb Sodišča v drugih primerih, zlasti pa pomoč pri ugotavljanju, kje so sredstva, za katere veljajo odredbe o denarni kazni, odvzemu ali odškodnini, ki bi lahko bila uporabljena v korist žrtev, ali (c) druge dejavnike, ki kažejo na jasno in pomembno spremembo okoliščin, zadostno, da upraviči omilitev kazni, kot je določeno v Pravilih o postopku in dokazih. 5. Če Sodišče pri prvem začetnem preverjanju po tretjem odstavku ugotovi, da omilitev kazni ni primerna, kasneje preverja omilitev kazni v takih presledkih in ob uporabi takih meril, kot so predvidena v Pravilih o postopku in dokazih.