Zakon o knjižničarstvu (ZKnj-1)

Zakon ureja javno službo na področju knjižnične dejavnosti, tako da določa:

-        dejavnost, ustanovitev, financiranje in nadzor knjižnic, ki se financirajo iz javnih sredstev ter knjižničnega informacijskega servisa za izmenjavo podatkov v nacionalnem vzajemnem bibliografskem sistemu,

-        nacionalni vzajemni bibliografski sistem in pogoje za vključitev v ta sistem,

-        naloge Nacionalnega sveta za knjižnično dejavnost. Pojem knjižnična dejavnost iz prejšnjega odstavka vključuje tudi sodobne informacijske sestavine te dejavnosti.

Knjižnična dejavnost, ki je javna služba, zajema:

-        zbiranje, obdelovanje, hranjenje in posredovanje knjižničnega gradiva,

-        zagotavljanje dostopa do knjižničnega gradiva in elektronskih publikacij,

-        izdelovanje knjižničnih katalogov, podatkovnih zbirk in drugih informacijskih virov,

-        posredovanje bibliografskih in drugih informacijskih proizvodov in storitev,

-        sodelovanje v medknjižnični izposoji in posredovanju informacij,

-        pridobivanje in izobraževanje uporabnikov,

-        informacijsko opismenjevanje,

-        varovanje knjižničnega gradiva, ki je kulturni spomenik,

-        drugo bibliotekarsko, dokumentacijsko in informacijsko delo. Javna služba je tudi dejavnost knjižničnega informacijskega servisa za izmenjavo podatkov v nacionalnem vzajemnem bibliografskem sistemu, ki je namenjena zagotavljanju:

-        pogojev za delovanje vzajemnega bibliografskega sistema,

-        dostopnosti elektronskih virov informacij v tem sistemu. Dejavnost iz tega člena izvajajo javni zavodi, na podlagi koncesije pa tudi druge pravne osebe in posamezniki. Njen obseg se določi s programom dela in finančnim načrtom oziroma s koncesijsko pogodbo.

Knjižnično gradivo so objavljeni tiskani, zvočni, slikovni, elektronski ali kako drugače tehnično izdelani zapisi, ki jih zbirajo in javnosti posredujejo knjižnice ter so namenjeni za potrebe kulture, izobraževanja, raziskovanja in informiranja. Knjižnično gradivo so tudi rokopisi in drugo neobjavljeno gradivo (tipkopisi, elektronski zapisi in podobno), namenjeno potrebam iz prejšnjega odstavka. V dvomu, ali gre za knjižnično gradivo, odloča pristojni minister iz 58. člena tega zakona.

Nacionalni vzajemni bibliografski sistem sestavljajo knjižnice, ki izpolnjujejo pogoje iz tega zakona za vključitev v ta sistem, nacionalna knjižnica in organizacija, ki izvaja dejavnost knjižničnega informacijska servisa za izmenjavo podatkov v tem sistemu (v nadaljevanju: knjižnični informacijski servis).

Knjižnično gradivo, ki ima lastnosti kulturnega spomenika v skladu z zakonom, ki ureja varstvo kulturne dediščine, je kulturni spomenik po zakonu brez posebnega postopka razglasitve. Ne glede na prvi odstavek se s tem zakonom razglasi za kulturni spomenik naslednje knjižnično gradivo:

-        kodeksi, listine in drugo rokopisno gradivo ter knjižno, kartografsko, notno in podobno gradivo, nastalo pred letom 1800;

-        arhivski izvodi vseh publikacij, ki imajo značaj Slovenike iz prve alinee 33. člena tega zakona ali pa so kot taki določeni s predpisi o obveznem izvodu. Knjižnica, ki hrani knjižnično gradivo iz prejšnjih dveh odstavkov, vodi na osnovi navodil iz 13. člena tega zakona seznam enot tega gradiva, ki je del registra dediščine iz zakona, ki ureja varstvo kulturne dediščine. Minister, pristojen za kulturo, lahko izjemoma dovoli izvoz ali izmenjavo knjižničnega gradiva, ki je kulturni spomenik, po predhodnem mnenju nacionalne knjižnice.

Knjižnica v skladu s strokovnimi načeli organizira zbirko knjižničnega gradiva in virov informacij z namenom zagotavljati posameznikom in skupinam dostopnost in uporabo:

-        lastnega gradiva in z njim povezanih informacij,

-        medknjižnične izposoje,

-        zunanjih dostopnih informacijskih virov.

Knjižnica je pravna oseba ali njena organizacijska enota, ki izvaja knjižnično dejavnost. Po prevladujočem krogu uporabnic in uporabnikov (v nadaljnjem besedilu: uporabniki) so knjižnice:

-        splošne,

-        šolske,

-        visokošolske,

-        specialne,

-        nacionalna.

Uporabniki imajo pravico do brezplačnih osnovnih storitev, kot so:

-        izposoja gradiva,

-        posredovanje informacij o gradivu in iz gradiva,

-        bibliopedagoško delo. Vlada Republike Slovenije določi z uredbo tudi druge osnovne storitve uporabnikom ter okvirno obratovalni čas knjižnic in način njihovega poslovanja, pri čemer posebej opredeli tiste storitve, ki ne povzročajo knjižnicam dodatnih stroškov, kot brezplačne.

Knjižnice se lahko povezujejo v zveze, ki so koordinativna telesa in predstavljajo ter zastopajo interese, ki so povezani z njihovim razvojem.

Knjižnice se vpišejo v razvid knjižnic, ki ga vodi nacionalna knjižnica. Vpis v razvid izvede nacionalna knjižnica potem, ko prejme pravnomočno odločbo iz 36. člena tega zakona.

Razvoj knjižnic usmerjajo standardi in strokovna priporočila, ki se nanašajo na organiziranost in delovanje knjižnične javne službe in ki jih sprejme Nacionalni svet za knjižnično dejavnost. Standardi iz prejšnjega odstavka se nanašajo na dolgoročnejše obdobje, ki ga natančneje določi Nacionalni svet za knjižnično dejavnost.

Knjižnica izloča knjižnično gradivo v skladu s strokovnimi navodili, ki jih sprejme nacionalna knjižnica.

Knjižnica ugotavlja, katero knjižnično gradivo iz 5. člena tega zakona je kulturni spomenik, v skladu s strokovnimi navodili, ki jih sprejme nacionalna knjižnica.

Knjižnica prevzema donacije knjižničnega gradiva, ki je pomembno po merilih knjižnične stroke.

Knjižnice imajo za potrebe svojega dela in za zavarovanje gradiva pravico, da v skladu s predpisi o varstvu osebnih podatkov zbirajo in obdelujejo naslednje osebne podatke svojih uporabnikov: ime in priimek, datum in kraj rojstva, naslov stalnega in začasnega bivališča, izobrazba, zaposlitev ali šola. Osebni podatki iz prejšnjega odstavka se zbrišejo eno leto po izpolnitvi namena, zaradi katerega so bili zbrani.

Splošne knjižnice, ki izvajajo knjižnično dejavnost za prebivalstvo v svojem okolju, zagotavljajo storitve tudi za skupine prebivalcev s posebnimi potrebami. Splošne knjižnice v okviru javne službe iz 2. člena tega zakona tudi:

-        sodelujejo v vseživljenjskem izobraževanju,

-        zbirajo, obdelujejo, varujejo in posredujejo domoznansko gradivo,

-        zagotavljajo dostopnost in uporabo gradiv javnih oblasti, ki so splošno dostopna na elektronskih medijih,

-        organizirajo posebne oblike dejavnosti za otroke, mladino in odrasle, ki so namenjene spodbujanju bralne kulture,

-        organizirajo posebne oblike dejavnosti za otroke, mladino in odrasle s posebnimi potrebami,

-        organizirajo kulturne prireditve, ki so povezane z njihovo dejavnostjo. Splošne knjižnice so vključene v nacionalni vzajemni bibliografski sistem. Splošne knjižnice lahko opravljajo tudi gospodarsko dejavnost, če je ta oziroma njen prihodek namenjen opravljanju knjižnične dejavnosti kot javne službe. Splošna knjižnica lahko prenese posamezne naloge iz druge alinee na osrednjo območno knjižnico ali v soglasju z njo na drugo knjižnico s tega območja.

Direktorja oziroma direktorico splošne knjižnice (v nadaljnjem besedilu: direktor) imenuje svet splošne knjižnice (v nadaljnjem besedilu: svet) na podlagi javnega razpisa. Mandat direktorja traja pet let. Za direktorja je lahko imenovan, kdor izpolnjuje pogoje, ki so določeni z aktom o ustanovitvi. Svet si mora pred imenovanjem ali razrešitvijo direktorja pridobiti soglasje občin ustanoviteljic, ki imajo v lasti več kot polovico soustanoviteljskega deleža in mnenje občin, ki so na splošno knjižnico s pogodbo prenesle opravljanje te dejavnosti, ter mnenje strokovnih delavcev knjižnice. Strokovni delavci knjižnice o mnenju glasujejo tajno. Soglasja in mnenja iz četrtega odstavka se nanašajo na kandidata oziroma kandidatko za direktorja, ki ga predlaga svet knjižnice izmed tistih prijavljenih, ki izpolnjujejo pogoje. Če občine ustanoviteljice ali pogodbenice in strokovni delavci iz četrtega odstavka tega člena ne odgovorijo v roku 60 dni, se šteje, da so bila soglasja podana oziroma mnenja pozitivna. Po pridobitvi soglasij in mnenj svet imenuje direktorja z večino glasov vseh članov sveta. Podrobnejše določbe v zvezi z imenovanjem oziroma razrešitvijo direktorja določi ustanovitveni akt splošne knjižnice. Direktorja razreši svet na način in po postopku, ki je določen za direktorja javnega zavoda.

Če direktorju predčasno preneha mandat, oziroma če nihče izmed prijavljenih kandidatov za direktorja ni imenovan, svet knjižnice imenuje vršilca oziroma vršilko dolžnosti direktorja izmed strokovnih delavcev knjižnice, oziroma izmed prijavljenih kandidatov, vendar največ za eno leto.

Splošna knjižnica je samostojna pravna oseba (v nadaljnjem besedilu: samostojna knjižnica), če izvaja knjižnično dejavnost za okvirno 10.000 in več prebivalcev. Knjižnica, ki izvaja to dejavnost za območje z manjšim številom prebivalcev, je enota samostojne knjižnice. Knjižnica iz prejšnjega odstavka lahko izjemoma izvaja druge kulturne dejavnosti v okviru posebnih organizacijskih enot. Knjižnica iz prejšnjega odstavka mora zagotoviti ločeno vodenje finančnega poslovanja.

Vsaka občina mora zagotoviti knjižnično dejavnost za svoje občane tako, da ustanovi splošno knjižnico sama ali skupaj z drugimi občinami, ali tako, da poveri opravljanje te dejavnosti s pogodbo drugi splošni knjižnici v soglasju z njenim ustanoviteljem. Če ustanovi več občin skupaj splošno knjižnico, določijo medsebojne pravice in obveznosti v aktu o ustanovitvi. Če občina ne zagotovi knjižnične dejavnosti za svoje prebivalce, stori to država na njen račun.

Splošne knjižnice se lahko registrirajo za izvajanje knjižnične dejavnosti na podlagi odločbe o izpolnjevanju pogojev iz 36. člena tega zakona, ki jo predloži ustanovitelj.

Splošna knjižnica mora trajno izpolnjevati pogoje iz 36. člena tega zakona. Ministrstvo, pristojno za kulturo, vsaka tri leta za vsako splošno knjižnico ugotavlja izpolnjenost pogojev oziroma določi rok za njihovo izpolnitev. Če splošna knjižnica ne izpolnjuje pogojev, se o tem obvesti ustanovitelja in se ji obenem z odločbo naloži, da pripravi najkasneje v treh mesecih načrt, s katerim določi, kako bo v danem roku dosegla izpolnitev pogojev, in ga predloži v soglasje svojemu ustanovitelju oziroma soustanoviteljem ali pogodbenim partnerjem. Če ti najkasneje v roku enega meseca ne odgovorijo, se šteje da je soglasje dano.

Minister, pristojen za kulturo, sprejme pravilnik o merilih, po katerih so splošne knjižnice dolžne meriti svoje delovanje.

Splošne knjižnice upoštevajo za strokovno obdelavo in hranjenje nacionalno pomembnega domoznanskega gradiva navodila nacionalne knjižnice.

Splošne knjižnice na narodnostno mešanih območjih, zagotavljajo tudi knjižnično dejavnost, namenjeno pripadnikom italijanske in madžarske narodne skupnosti ter romske skupnosti. Te knjižnice zagotavljajo pripadnikom teh skupnosti komuniciranje v njihovem jeziku. Splošne knjižnice iz prejšnjega odstavka pripravijo program dejavnosti v soglasju s predstavniki narodnih skupnosti.

Splošne knjižnice, ki pokrivajo obmejna območja, zagotavljajo dostop do knjižničnega gradiva tudi Slovencem v zamejstvu, tako da jim omogočajo izposojo, v sodelovanju z osrednjimi knjižnicami Slovencev v zamejstvu za njihove potrebe izvajajo nakup gradiv v Sloveniji ter pomagajo pri razvoju knjižnic slovenske manjšine v sosednjih državah. Splošne knjižnice iz prejšnjega odstavka pripravijo program dejavnosti v sodelovanju z nacionalno knjižnico.

Splošna knjižnica, ki na podlagi pogodbe z ministrstvom, pristojnim za kulturo, v soglasju s svojim ustanoviteljem opravlja za širše območje posebne naloge, je osrednja območna splošna knjižnica. Njene posebne naloge so:

-        zagotavljati povečan in zahtevnejši izbor knjižničnega gradiva in informacij,

-        nuditi strokovno pomoč vsem knjižnicam s svojega območja,

-        koordinirati zbiranje, obdelavo in hranjenje domoznanskega gradiva za svoje območje,

-        usmerjati izločeno knjižnično gradivo s svojega območja.

Šolske knjižnice podpirajo izobraževalni proces, tako da izvajajo knjižnično dejavnost predvsem za učence, vajence, dijake in študente višjih strokovnih šol ter za strokovne delavce teh šol.

Visokošolske knjižnice podpirajo študijski in raziskovalni proces, tako da izvajajo knjižnično dejavnost predvsem za študente, visokošolske učitelje in visokošolske sodelavce. Univerzitetne knjižnice so glavne visokošolske knjižnice univerz. Univerzitetne knjižnice opravljajo v okviru javne službe iz 2. člena tega zakona in nalog visokošolskih knjižnic še naslednje naloge:

-        koordinirajo knjižnično dejavnost na univerzah,

-        koordinirajo nabavo in ponudbo knjižničnega gradiva v okviru univerz,

-        organizirajo in usklajujejo delovanje sistema medknjižnične izposoje,

-        koordinirajo deponiranje in izločanje gradiva na univerzah,

-        koordinirajo izdelavo bibliografije visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev svoje univerze,

-        pridobivajo in obdelujejo obvezne izvode gradiv, ki nastajajo in se objavljajo v okviru univerze, vključno z diplomskimi, magistrskimi in doktorskimi nalogami,

-        usklajujejo pripravo in izvedbo programov izobraževanja uporabnikov na univerzah,

-        nudijo strokovno pomoč delavcem v knjižnični dejavnosti v okviru univerz,

-        lahko opravljajo domoznansko dejavnost,

-        lahko opravljajo druge naloge, katerih izvajanje nanje prenese nacionalna knjižnica.

Visokošolske knjižnice članic univerz se povezujejo v nacionalni vzajemni bibliografski sistem koordinirano preko univerz.

Specialne knjižnice izvajajo knjižnično dejavnost na posameznih znanstvenih ali strokovnih področjih. Specialne knjižnice v okviru javne službe iz 2. člena tega zakona tudi:

-        zagotavljajo specializirane informacije na posameznih znanstvenih, strokovnih in problemsko orientiranih področjih ali v organizacijah, katerih del so,

-        predvsem vsebinsko obdelujejo knjižnična gradiva in interne dokumente organizacij, katerih del so,

-        gradijo specializirane knjižnične in podatkovne zbirke,

-        vrednotijo in posredujejo specializirane informacije,

-        usposabljajo uporabnike za iskanje specializiranih informacij. Specialne knjižnice so tudi tiste, ki izvajajo knjižnično dejavnost v posebnih prilagojenih tehnikah za slepe in slabovidne. Kot specialne knjižnice se obravnavajo tudi specializirani informacijski centri.

Pristojni minister določi osrednje specializirane informacijske centre, ki na posameznem znanstvenem, strokovnem ali problemsko orientiranem področju koordinirajo vsebinsko obdelavo dokumentov in usklajeno gradnjo specializiranih podatkovnih zbirk.

Nacionalna knjižnica je osrednja državna knjižnica. Nacionalna knjižnica je javni zavod. Nacionalna knjižnica izvaja v okviru knjižnične javne službe poleg dejavnosti iz 2. člena tega zakona še naslednje naloge:

-        zbira, obdeluje, hrani in posreduje temeljno nacionalno zbirko vsega knjižničnega gradiva v slovenskem jeziku, o Sloveniji in Slovencih, slovenskih avtorjev, slovenskih založb, pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti, romske skupnosti in drugih manjšinskih skupnosti v Sloveniji (Slovenika) ter temeljne tuje literature;

-        skrbi za dostopnost gradiva iz prejšnje alinee v tujini in še posebej Slovencem, ki živijo zunaj Republike Slovenije;

-        kot nacionalni bibliografski center zagotavlja uporabnikom doma in v tujini dostopnost do informacij o knjižničnem gradivu, tako da vključuje podatke o založniški produkciji Slovenike v bibliografske zbirke ter izdeluje in objavlja tekočo in retrospektivno slovensko nacionalno bibliografijo;

-        opravlja naloge državnega referalnega centra,

-        opremlja publikacije z osnovnim kataložnim opisom (CIP),

-        v sodelovanju z mednarodnimi institucijami dodeljuje oznake mednarodne bibliografske kontrole (ISSN, ISBN, ISMN) in druge identifikacijske oznake tiskanih in elektronskih publikacij,

-        vodi in izvaja program varovanja knjižničnega gradiva, ki je kulturna dediščina, ter organizira in izvaja zaščito in restavriranje knjižničnega gradiva;

-        izvaja raziskovalno, razvojno in svetovalno delo na svojem delovnem področju,

-        zbira, obdeluje in posreduje statistične in druge podatke o delovanju knjižnic,

-        organizira in izvaja strokovno izpopolnjevanje in usposabljanje knjižničnih delavcev,

-        organizira in usklajuje delovanje sistema medknjižnične izposoje,

-        vodi razvid knjižnic,

-        opravlja naloge centra za razvoj knjižnic,

-        organizira in usmerja izločanje gradiva in deponiranje nacionalno pomembnega knjižničnega gradiva,

-        izdaja predhodno mnenje za izvoz nacionalno pomembnega knjižničnega gradiva,

-        izdaja predhodno mnenje o izpolnjevanju pogojev iz pravilnika iz 36. člena tega zakona,

-        pripravlja strokovne podlage za sprejem splošnih predpisov in strokovnih priporočil s področja knjižničarstva,

-        koordinira pripravo triletnih načrtov za razvoj splošnih knjižnic iz 37. člena tega zakona,

-        sprejema navodila za strokovno obdelavo in hranjenje nacionalno pomembnega domoznanskega gradiva,

-        sprejema navodila za izločanje knjižničnega gradiva,

-        sistematično zbira informacije o ponudbi publikacij slovenske produkcije in o tem obvešča knjižnice,

-        opravlja naloge za nacionalni vzajemni bibliografski sistem,

-        opravlja druge naloge, opredeljene v ustanovitvenem aktu,

-        določa merila iz 14. člena tega zakona.

Organ upravljanja nacionalne knjižnice ima sedem članov, ki jih imenuje in razrešuje Vlada Republike Slovenije. Od tega imenuje:

-        dva na predlog za knjižnice pristojnih ministrstev,

-        dva na predlog uporabnikov,

-        enega na predlog knjižničnega informacijskega servisa,

-        enega na predlog Kulturniške zbornice Slovenije,

-        enega na predlog zaposlenih. Mandat članov organa upravljanja nacionalne knjižnice traja štiri leta. Podrobnejše določbe o nalogah, sestavi in delovanju organa upravljanja določi ustanovitveni akt nacionalne knjižnice.

Nacionalno knjižnico ustanovi država, ustanoviteljske pravice pa uresničuje Vlada Republike Slovenije.

Knjižnice, ki izvajajo knjižnično javno službo, morajo imeti:

-        ustrezen obseg in izbor strokovno urejenega knjižničnega gradiva,

-        ustrezno število ustrezno usposobljenih strokovnih delavcev,

-        ustrezen prostor in opremo,

-        ustrezno organizacijo knjižnične dejavnosti. Minister, pristojen za kulturo, sprejme, v soglasju z ministrom, pristojnim za šolstvo in znanost, pravilnik, s katerim podrobneje določi pogoje iz prejšnjega odstavka za posamezne vrste knjižnic. Izpolnjevanje pogojev iz prejšnjega odstavka ugotavlja pristojno ministrstvo iz 58. člena tega zakona z odločbo, ki jo prejmejo ustanovitelj, knjižnica in nacionalna knjižnica. Knjižnica lahko začne z izvajanjem knjižnične dejavnosti po pravnomočnosti odločbe iz prejšnjega odstavka razen splošne knjižnice, ki lahko začne z izvajanjem te dejavnosti po vpisu v sodni register.

Minister, pristojen za kulturo, sprejme v soglasju z ministrom, pristojnim za šolstvo in znanost, na podlagi strokovnih priporočil iz 11. člena tega zakona, normative za načrtovanje razvoja splošnih, visokošolskih in šolskih knjižnic v naslednjih treh letih. Na njihovi osnovi pripravi knjižnica v soglasju s svojim ustanoviteljem triletni razvojni načrt.

S pravilnikom iz drugega odstavka 36. člena tega zakona se pogoji za splošne knjižnice določijo na osnovi povprečno doseženega stanja v teh knjižnicah po prvinah iz prvega odstavka 36. člena tega zakona v zadnjem koledarskem letu pred njegovim sprejemom in se vsaka tri leta usklajujejo glede na v tem času doseženo novo povprečje.

Strokovni delavci knjižnic, ki izvajajo javno službo, morajo imeti predpisano vrsto in stopnjo izobrazbe ter opravljen bibliotekarski izpit. Oseba, ki se zaposli kot strokovni delavec knjižnice in nima opravljenega bibliotekarskega izpita, ga mora opraviti najkasneje v dveh letih. Oseba, ki se prvič zaposli kot strokovni delavec knjižnice in nima opravljenega bibliotekarskega izpita, se usposablja za samostojno opravljanje dela, ki se konča z opravljanjem bibliotekarskega izpita, kot pripravnik. Področno pristojni minister predpiše podrobnejše določbe o vrsti in stopnji izobrazbe. Minister, pristojen za kulturo, v soglasju z ministrom, pristojnim za šolstvo in znanost, s pravilnikom določi podrobnejše določbe o bibliotekarskem izpitu. Določila pravilnika morajo upoštevati bibliotekarska znanja, verificirana v že opravljenih strokovnih izpitih na drugih področjih. Strokovni delavci pridobivajo strokovne nazive v skladu s pravilnikom, ki ga sprejme minister, pristojen za kulturo, v soglasju z ministrom, pristojnim za šolstvo in znanost. Določila pravilnika morajo smiselno upoštevati strokovne nazive, ki veljajo na drugih področjih.

Skupne strokovne osnove za delovanje nacionalnega vzajemnega bibliografskega sistema so:

-        standardizirana in vzajemna obdelava knjižničnega gradiva in enotno vodenje katalogov,

-        ustrezna usposobljenost strokovnih delavcev za vzajemno katalogizacijo,

-        računalniška in komunikacijska povezanost knjižnic.

V nacionalni vzajemni bibliografski sistem se lahko vključijo vse knjižnice, ki se obvežejo, da bodo upoštevale skupne strokovne osnove za delovanje v tem sistemu in s knjižničnim informacijskim servisom sklenejo pogodbo o načinu sodelovanja v sistemu in uporabi njegovih servisov. Financiranje se ureja v skladu z 52. členom tega zakona. V nacionalni vzajemni bibliografski sistem se lahko vključijo tudi knjižnice znotraj skupnega slovenskega kulturnega prostora s sedežem zunaj Slovenije. Da je knjižnica vključena v nacionalni vzajemni bibliografski sistem, se šteje, ko je njen lokalni katalog uporabnikom dostopen preko tega sistema.

Strokovni delavci knjižnic, ki so vključene v nacionalni vzajemni bibliografski sistem, lahko sodelujejo v procesu vzajemne katalogizacije in kreirajo bibliografske zapise za vzajemno bazo podatkov, če imajo dovoljenje za vzajemno katalogizacijo, ki ga izda knjižnični informacijski servis v soglasju z nacionalno knjižnico. Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se izda, če ima kandidat opravljen bibliotekarski izpit in opravljeno dodatno usposabljanje s področja vzajemne katalogizacije, s preizkusom znanja. Vsebino, pogoje in način izdaje dovoljenja iz prvega odstavka tega člena določi s pravilnikom minister, pristojen za znanost, v soglasju z ministrom, pristojnim za kulturo.

Zoper izdajo dovoljenja iz prejšnjega člena je dovoljena pritožba na pristojno ministrstvo iz 58. člena tega zakona, zoper odločbo iz 36. člena tega zakona pa na Vlado Republike Slovenije. Pri odločanju o pritožbah se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek.

Naloge knjižničnega informacijskega servisa v nacionalnem bibliografskem sistemu so:

-        koordinacija razvoja in delovanja vzajemnega bibliografskega sistema in njegovih servisov, s svojega delovnega področja,

-        koordinacija razvoja in uporabe standardov računalniške podpore za potrebe vzajemnega bibliografskega sistema in njegovih servisov,

-        razvoj in vzdrževanje programske opreme za potrebe vzajemnega bibliografskega sistema in njegovih servisov,

-        ugotavljanje usposobljenosti strokovnih delavcev knjižnic za sodelovanje v vzajemni katalogizaciji v sodelovanju z nacionalno knjižnico,

-        načrtovanje in vzdrževanje skupnih računalniških in komunikacijskih zmogljivosti za delovanje sistema,

-        organizacija ponudbe podatkovnih zbirk na elektronskih nosilcih z neposrednim dostopom v dogovoru z njihovimi proizvajalci,

-        organizacija strokovnega izobraževanja in svetovanja na področju dejavnosti, ki jih opravlja za nacionalni vzajemni bibliografski sistem,

-        raziskovalno, razvojno in svetovalno delo na svojem delovnem področju,

-        priprava strokovnih podlag s svojega delovnega področja za delo Nacionalnega sveta za knjižnično dejavnost.

Naloge knjižničnega informacijskega servisa izvaja javni zavod, lahko pa tudi druga pravna oseba na podlagi koncesije, ki jo podeli pristojno ministrstvo iz 58. člena tega zakona.

Knjižnični informacijski servis, ki je javni zavod, ima organ upravljanja, ki je sestavljen iz devetih članov, ki jih imenuje in razrešuje Vlada Republike Slovenije. Od tega imenuje:

-        dva na predlog za knjižnice pristojnih ministrstev,

-        enega na predlog univerz,

-        enega na predlog nacionalne knjižnice,

-        enega na predlog splošnih knjižnic,

-        enega na predlog šolskih knjižnic,

-        enega na predlog specialnih knjižnic,

-        enega na predlog ministrstva, pristojnega za informacijsko družbo,

-        enega na predlog zaposlenih. Mandat članov organa upravljanja knjižničnega informacijskega servisa traja štiri leta. Če javni zavod opravlja tudi druge dejavnosti kot javno službo, se število članov poveča skladno z obsegom teh dejavnosti in vrsto uporabnikov. Podrobnejše določbe o nalogah, sestavi in delovanju organa upravljanja določi ustanovitveni akt javnega zavoda, ki izvaja naloge knjižničnega informacijskega servisa.

Naloge nacionalne knjižnice v nacionalnem vzajemnem bibliografskem sistemu so:

-        koordinacija priprave strokovnih osnov za nacionalni vzajemni bibliografski sistem s svojega delovnega področja,

-        razvoj strokovnih osnov vzajemnega kataloga v sodelovanju s knjižničnim informacijskim servisom,

-        organizacija strokovnega izobraževanja in svetovanja na področju dejavnosti, ki jih opravlja za nacionalni vzajemni bibliografski sistem,

-        ugotavljanje usposobljenosti strokovnih delavcev knjižnic za sodelovanje v vzajemni katalogizaciji v sodelovanju s knjižničnim informacijskim servisom,

-        skrb za kontrolo kvalitete in za redakcijo bibliografskih zapisov v vzajemnem katalogu,

-        priprava strokovnih podlag s svojega delovnega področja za delo nacionalnega sveta za knjižnično dejavnost.

Za odločanje o strokovnih zadevah na področju knjižnične dejavnosti ustanovi Vlada Republike Slovenije Nacionalni svet za knjižnično dejavnost kot strokovno‑posvetovalno telo. Predsednik in člani sveta so priznani strokovnjaki s področja knjižnične dejavnosti, ki jih imenuje Vlada Republike Slovenije za dobo petih let in so lahko ponovno imenovani. Za posamezna področja svojega delovanja lahko svet oblikuje komisije, ekspertne skupine in druga delovna telesa. Organizacija in način delovanja sveta se uredita v poslovniku, ki ga sprejme svet z večino glasov. Administrativna in tehnična dela za svet opravlja ministrstvo, pristojno za kulturo.

Nacionalni svet za knjižnično dejavnost je sestavljen iz članov, ki jih imenuje Vlada Republike Slovenije, in to:

-        tri na predlog za knjižnice pristojnih ministrstev;

-        enega na predlog nacionalne knjižnice,

-        po enega na predlog vsake od univerz,

-        enega na predlog knjižničnega informacijskega servisa,

-        enega na predlog strokovnih združenj dokumentalistov in informatikov,

-        enega na predlog visokošolskih organizacij za bibliotekarstvo,

-        enega na predlog Kulturniške zbornice Slovenije,

-        enega na predlog splošnih knjižnic. Podrobnejše določbe o nalogah, sestavi in delovanju sveta določi vlada s sklepom o ustanovitvi Nacionalnega sveta za knjižnično dejavnost.

Nacionalni svet za knjižnično dejavnost opravlja zlasti naslednje naloge:

-        sprejema področna strokovna priporočila,

-        daje predhodno mnenje k vsem predpisom, ki se nanašajo na knjižnično dejavnost,

-        obravnava strokovne osnove knjižnične dejavnosti,

-        obravnava strokovne osnove za delovanje nacionalnega vzajemnega bibliografskega sistema, spremlja delovanje tega sistema in usklajuje njegov razvoj;

-        daje mnenje k predlogu razvojnih načrtov in letnega programa dela ter finančnega načrta nacionalne knjižnice in knjižničnega informacijskega servisa,

-        obravnava letna poročila o delovanju nacionalne knjižnice in knjižničnega informacijskega servisa ter s svojim mnenjem seznanja Vlado Republike Slovenije ter pristojna ministrstva,

-        daje pobude in predloge s področja svojega dela.

Knjižnice, ki so samostojni javni zavodi, in knjižnični informacijski servis, pridobivajo sredstva za delo iz javnih sredstev, plačil uporabnikov za storitve javne službe, s prodajo blaga in storitev na trgu in iz drugih virov pod pogoji, določenimi v aktih o ustanovitvi. Sredstva za izvajanje dejavnosti javne službe knjižnic in knjižničnega informacijskega servisa pokrivajo stroške za plače, za materialne stroške za delo, za nakup knjižničnega gradiva, ter za nakup in vzdrževanje prostorov ter opreme.

Sredstva za izvajanje javne službe knjižnice, ki je javni zavod, zagotavlja ustanovitelj oziroma soustanovitelji in drugi pogodbeni partnerji na podlagi pogodbe ter na osnovi programa dela in finančnega načrta, pripravljenih skladno s pogoji iz 36. člena tega zakona, h katerima so podali ustanovitelj oziroma soustanovitelji in pogodbeni partnerji soglasje. Knjižnice, ki so del javno financiranih organizacij, pridobivajo sredstva na osnovi pravilnika iz 36. člena tega zakona na način, ki velja za te organizacije. Nacionalna knjižnica in knjižnični informacijski servis pridobita javna sredstva od ustanovitelja s pogodbo na osnovi njunih programov dela in finančnih načrtov, h katerim da soglasje Vlada RS. V programu se določijo vrste in obseg storitev, ki se financirajo v okviru javne službe. Knjižnica ali knjižnični informacijski servis, ki ni javni zavod, pridobi javna sredstva za izvajanje javne službe od države ali občine na podlagi koncesijske pogodbe. Posamezni projekti se financirajo na podlagi javnih razpisov.

Če več občin soustanovi splošno knjižnico ali posamezna občina sklene pogodbo o zagotavljanju knjižnične dejavnosti na svojem območju s splošno knjižnico v drugi občini, se finančna obveznost za skupne stroške razdeli na te občine premosorazmerno s številom njihovih prebivalcev, medtem ko stroške knjižnične dejavnosti, ki nastanejo neposredno na območju občine, krije vsaka občina sama. Občine zagotavljajo sredstva za sofinanciranje nakupa knjižničnega gradiva v dvanajstinah v skladu s pravilnikom iz 36. člena tega zakona in glede na število prebivalcev občine. Občine zagotavljajo sredstva za materialne stroške in nakup gradiva v skladu s sprejetim finančnim načrtom knjižnice. Skupni stroški iz prvega odstavka tega člena obsegajo predvsem materialne stroške in stroške dela, povezane z izborom, nabavo in obdelavo knjižničnega gradiva, z uporabo referenčne zbirke in bibliobusa ter z delovanjem skupnih služb. V dvomu, ali določeni stroški sodijo med skupne stroške, odloči minister, pristojen za kulturo.

Če minister, pristojen za kulturo, ugotovi, da občina ne izpolnjuje svojih obveznosti iz 52. in 53. člena tega zakona, mora najkasneje v roku enega meseca opozoriti pristojni občinski organ, da mora občina začeti izpolnjevati svoje obveznosti. Če občina v danem roku ne izpolni svojih obveznosti, sproži minister, pristojen za kulturo, postopke v skladu s predpisi, ki urejajo lokalno samoupravo.

Za podporo usklajenemu razvoju knjižnične dejavnosti prispeva država po postopku, ki je določen s področnim zakonom, proračunska sredstva za:

-        nabavo tujega knjižničnega gradiva v nacionalni, visokošolskih in specialnih knjižnicah na podlagi kriterijev, ki jih določi za posamezno področje pristojni minister,

-        posebne naloge osrednjih območnih knjižnic iz 27. člena tega zakona na temelju pogodbe med ministrstvom, pristojnim za kulturo, in temi knjižnicami,

-        programe iz 25. in 26. člena tega zakona na temelju pogodb med ministrstvom, pristojnim za kulturo, in temi knjižnicami,

-        knjižnično nadomestilo in

-        delno za letni nakup knjižničnega gradiva in računalniške opreme splošnih knjižnic. Obseg sredstev knjižničnega nadomestila se določi z letnim državnim proračunom. Sredstva iz zadnje alinee prvega odstavka tega člena se izplačajo pod pogojem, da se redno zagotavljajo tudi ostala sredstva v skladu s prvim odstavkom 52. člena tega zakona. Obseg sredstev za letni nakup knjižničnega gradiva in računalniške opreme iz zadnje alinee prvega odstavka tega člena se določi z državnim proračunom.

Za javno posojanje knjižničnega gradiva iz 3. člena tega zakona v splošnih knjižnicah se uvede knjižnično nadomestilo kot podpora avtorjem tega gradiva, ki imajo stalno bivališče v Republiki Sloveniji ali ustvarjajo v slovenščini. Minister, pristojen za kulturo, podrobneje določi način in oblike razdelitve sredstev iz naslova knjižničnega nadomestila.

Knjižnice, ki ne izvajajo javne službe iz 2. člena tega zakona, lahko uporabljajo storitve in proizvode knjižničnega informacijskega servisa proti plačilu.

Za strokovni nadzor nad zagotavljanjem in delovanjem javne službe iz 2. člena tega zakona sta pristojni:

-        ministrstvo, pristojno za kulturo, za: nacionalno knjižnico, splošne knjižnice in specialne knjižnice s področja kulture ter za knjižnično gradivo kot kulturni spomenik;

-        ministrstvo, pristojno za šolstvo in znanost, za: šolske in visokošolske oziroma univerzitetne knjižnice ter specialne knjižnice na drugih področjih in knjižnični informacijski servis. Vsebino strokovnega nadzora iz prejšnjega odstavka podrobneje določa pravilnik iz 36. člena tega zakona.

Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov in drugih aktov izvajajo inšpektorji ministrstva, pristojnega za kulturo, razen nadzora nad šolskimi knjižnicami, ki ga izvajajo inšpektorji ministrstva, pristojnega za šolstvo in znanost.

Za inšpektorja je lahko imenovana oseba, ki ima:

-        univerzitetno izobrazbo,

-        poznavanje področij knjižnične dejavnosti in informacijskih dejavnosti,

-        strokovni izpit za inšpektorja.

Nadzor se opravlja kot redni, izredni in ponovni nadzor. Redni nadzor mora biti opravljen najmanj vsako tretje leto. Izredni nadzor se lahko opravlja tudi na predlog ustanovitelja knjižnice, knjižnice ali države kot sofinancerja. Uporabnik knjižnice lahko da pobudo za uvedbo nadzora. Ponovni nadzor se izvede po preteku roka, določenega za odpravo kršitev ter izvršitev naloženih ukrepov in nalog. Inšpektor je dolžan predlagatelja oziroma pobudnika obvestiti o dejanjih, ki jih je opravil v zvezi s predlogom oziroma pobudo in o izvršenih ukrepih.

Inšpektor ima poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijsko nadzorstvo še naslednja pooblastila:

-        nadzira stanje organiziranosti javne službe iz 2. člena tega zakona,

-        nadzira trajno izpolnjevanje pogojev iz 36. člena tega zakona in spoštovanje normativov pri načrtovanju razvoja splošnih knjižnic,

-        nadzira spoštovanje uredbe iz 8. člena tega zakona.

Inšpektor ima v primeru, da ugotovi kršitev predpisov, katerih izvajanje nadzoruje, pravico in dolžnost:

-        odrediti začasno prepoved izvajanja knjižničnih storitev, za katere izvajalec nima odločbe iz 36. člena tega zakona oziroma če splošna knjižnica ni vpisana v sodni register,

-        odrediti odpravo pomanjkljivosti v poslovanju knjižnice v roku, ki ga določi,

-        predlagati uvedbo postopka zaradi storitve prekrška.

Po opravljenem nadzoru je inšpektor dolžan o svojih ugotovitvah sestaviti zapisnik in ga vročiti pristojnemu organu knjižnice, ustanovitelju te knjižnice oziroma ustanoviteljem in pogodbenim partnerjem. Inšpektor iz prejšnjega odstavka je dolžan najmanj enkrat letno poročati pristojnemu ministru glede:

-        opravljenih nadzorov v posameznih knjižnicah,

-        ugotovljenih kršitvah in izrečenih ukrepih,

-        o stanju organiziranosti javne službe iz 2. člena tega zakona.

Z denarno kaznijo od 100.000 do 300.000 tolarjev se kaznuje za prekršek odgovorna oseba knjižnice:

1.      če krši pravico uporabnika do brezplačnih osnovnih storitev (8. člen),

2.      če začne z izvajanjem knjižnične dejavnosti brez pravnomočne odločbe o izpolnjevanju pogojev za izvajanje te dejavnosti oziroma pred vpisom v sodni register (zadnji odstavek 36. člena).

Naloge in pristojnosti nacionalne knjižnice opravlja Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, katere akti se morajo uskladiti s tem zakonom v roku šestih mesecev od njegove uveljavitve.

Inštitut informacijskih znanosti Maribor po uveljavitvi tega zakona nadaljuje z izvajanjem nalog knjižničnega informacijskega servisa. Vlada Republike Slovenije v roku šestih mesecev uskladi akt o ustanovitvi z določbami tega zakona.

Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani opravlja tudi naloge univerzitetne knjižnice za Univerzo v Ljubljani, ki imenuje v organ upravljanja nacionalne knjižnice dva predstavnika uporabnikov iz 34. člena tega zakona, razen če Univerza v Ljubljani odloči drugače. Način opravljanja nalog iz prejšnjega odstavka uredita Univerza v Ljubljani in Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani s pogodbo.

Šteje se, da imajo strokovni delavci knjižnic, ki so opravili strokovni izpit za knjižničarstvo po prejšnjih predpisih, opravljen bibliotekarski izpit po tem zakonu. Strokovni delavci šolskih in visokošolskih knjižnic, ki so izpolnjevali pogoje za opravljanje knjižnične dejavnosti pred uveljavitvijo tega zakona, lahko opravljajo delo knjižničarja tudi po njegovi uveljavitvi. Strokovni delavci knjižnic, ki se prijavijo za opravljanje bibliotekarskega izpita do uveljavitve pravilnika iz 39. člena tega zakona, ga lahko opravijo po prejšnjih predpisih. Strokovni delavci knjižnic, razen tistih iz prejšnjih treh odstavkov, morajo opraviti bibliotekarski izpit po tem zakonu najkasneje v roku 2 let od njegove uveljavitve.

Akt o ustanovitvi Nacionalnega sveta za knjižnično dejavnost sprejme Vlada Republike Slovenije najkasneje tri mesece po uveljavitvi zakona.

Izvršilni predpisi in strokovna navodila iz tega zakona morajo biti sprejeti najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Inšpekcijski nadzor iz 59. člena tega zakona se zagotovi v roku šestih mesecev od uveljavitve tega zakona.

Ustanovitelji in knjižnice morajo uskladiti organizacijo in delovanje knjižnic s tem zakonom najkasneje v enem letu po njegovi uveljavitvi.

Določbe tega zakona, ki se nanašajo na financiranje knjižnic, se začnejo uporabljati s 1. 1. 2002.

Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati zakon o knjižničarstvu (Uradni list SRS, št. 27/82).

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Št. 611‑03/00‑2/4 Ljubljana, dne 24. oktobra 2001. Predsednik Državnega zbora Republike Slovenije Borut Pahor l. r.