Obligacijski zakonik (OZ)

(1)Ta zakonik vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja.

(2)Za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni, se uporabljajo določbe tega zakonika glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu.

Udeleženci oziroma udeleženke (v nadaljnjem besedilu: udeleženci) lahko uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v tem zakoniku, če iz posamezne določbe tega zakonika ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega.

Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.

Udeleženci v obligacijskem razmerju so enakopravni.

(1)Pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij morajo udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja.

(2)Udeleženci v obligacijskih razmerjih morajo v prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.

(1)Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja).

(2)Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).

(1)Pravice iz obligacijskih razmerij so omejene z enakimi pravicami drugih. Izvrševati jih je treba v skladu s temeljnimi načeli tega zakonika in z njihovim namenom.

(2)Udeleženci v obligacijskem razmerju se morajo pri izvrševanju svojih pravic vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugih udeležencev.

(3)Za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje.

(1)Pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev.

(2)Zakon določa, v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice.

(1)Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.

(2)Obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona.

Vsak je dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo.

Udeleženci v obligacijskem razmerju si morajo prizadevati, da rešujejo spore z usklajevanjem, posredovanjem ali na drug miren način.

V obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov se za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama.

(1)Določbe tega zakonika, ki se nanašajo na pogodbe, se uporabljajo za vse vrste pogodb, razen če ni za gospodarske pogodbe izrecno drugače določeno.

(2)Gospodarske pogodbe so pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti.

(3)Za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika se štejejo gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, ter samostojni podjetniki posamezniki.

(4)Za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika se štejejo tudi druge pravne osebe, kadar se v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo.

Določbe tega zakonika, ki se nanašajo na pogodbe, se smiselno uporabljajo tudi za druge pravne posle.

Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah.

Kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti, se šteje, da pogodba ni bila sklenjena.

(1)Če mora nekdo po zakonu skleniti pogodbo, lahko zainteresirana oseba zahteva, da se takšna pogodba nemudoma sklene.

(2)Določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, so sestavni del teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi.

(1)Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji.

(2)Izjava volje mora biti svobodna in resna.

(1)Kadar je za sklenitev pogodbe potrebno soglasje koga tretjega, ga ta lahko da pred sklenitvijo pogodbe kot dovoljenje ali po sklenitvi kot odobritev, če ni z zakonom določeno kaj drugega.

(2)Dovoljenje oziroma odobritev morata biti dana v obliki, ki je predpisana za pogodbe, za katere se dajeta.

(1)Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli hoče.

(2)Vendar odgovarja stranka, ki se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, za škodo, ki jo je povzročila drugi stranki.

(3)Za škodo odgovarja tudi stranka, ki se je pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo.

(4)Če se stranki drugače ne sporazumeta, trpi vsaka stranka svoje stroške s pripravami za sklenitev pogodbe, skupne stroške pa trpita v enakih delih.

(1)Pogodba je sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke (naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema.

(2)Šteje se, da je pogodba sklenjena v kraju, v katerem je imel ponudnik svoj sedež oziroma prebivališče v trenutku, ko je dal ponudbo.

(1)Ponudba je določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila.

(2)Če sta pogodbeni stranki po doseženem soglasju o bistvenih sestavinah pogodbe pustili kakšne stranske točke za kasneje, se šteje pogodba za sklenjeno, stranske točke pa uredi, če sama pogodbenika ne dosežeta soglasja o njih, sodišče, ki pri tem upošteva prejšnja pogajanja, prakso vzpostavljeno med strankama in običaje.

(3)Predlog naslovljen nedoločenemu številu oseb, ki vsebuje vse bistvene sestavine, se šteje kot vabilo k dajanju ponudb, če iz okoliščin ne izhaja drugače.

Razstavljanje blaga z označitvijo cene se šteje za ponudbo, če ne izhaja iz okoliščin primera ali iz običajev kaj drugega.

(1)Poslani katalogi, ceniki, tarife in druga obvestila ter oglasi v tisku, z letaki, po radiu, televiziji ali kako drugače niso ponudbe za sklenitev pogodbe, temveč samo vabila k ponudbi pod objavljenimi pogoji.

(2)Vendar pošiljatelj takšnih vabil odgovarja za škodo, ki je nastala ponudniku, če brez utemeljenega razloga ne sprejme njegove ponudbe.

(1)Ponudnika veže ponudba, razen če je izključil svojo obveznost, da ostane pri ponudbi, ali če ta izključitev izhaja iz okoliščin posla.

(2)Ponudbo lahko ponudnik umakne samo, če je naslovnik prejel umik, preden je prejel ponudbo, ali sočasno z njo.

(1)Ponudba, v kateri je določen rok, do katerega mora biti sprejeta, veže ponudnika do izteka tega roka.

(2)Rok za sprejem, ki ga je določil ponudnik v telegramu ali pismu, začne teči od dneva, ki je označen v pismu, če v pismu ni datuma, od datuma, ki je na pisemski ovojnici oziroma od datuma, ko je bil telegram oddan na pošto. Rok za sprejem, ki ga je določil ponudnik po telefonu, s teleksom ali z drugimi neposrednimi sredstvi sporočanja, začne teči od trenutka, ko naslovnik prejme ponudbo.

(3)Ponudba, dana odsotni osebi, v kateri ni določen rok za sprejem, veže ponudnika toliko časa, kolikor je običajno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da jo ta prouči ter o njej odloči in da odgovor o sprejemu prispe do ponudnika.

(4)Ponudba dana ustno, v kateri ni določen rok za sprejem, se šteje za zavrnjeno, če ni sprejeta takoj, razen če iz okoliščin izhaja, da ima naslovnik nekaj časa za premislek.

(5)Če rok, določen za sprejem, še ni potekel, ponudba preneha veljati, ko k ponudniku prispe izjava o njeni zavrnitvi.

(1)Ponudba za sklenitev pogodbe, za katero zahteva zakon posebno obliko, veže ponudnika samo, če je dana v taki obliki.

(2)To velja tudi za sprejem ponudbe.

(1)Ponudba je sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo.

(2)Ponudba je sprejeta tudi, če naslovnik pošlje stvar ali plača ceno ali če stori kaj drugega, kar na podlagi ponudbe, prakse, vzpostavljene med strankama ali običaja lahko šteje za izjavo o sprejemu. Sprejem učinkuje v trenutku, ko je bilo dejanje storjeno, če je bilo storjeno v rokih, ko ponudba še veže.

(4)Sprejem ponudbe se lahko umakne, če ponudnik prejme izjavo o umiku pred izjavo o sprejemu ali sočasno z njo.

(1)Če odgovor na ponudbo izraža sprejem, hkrati pa predlaga, naj se v nečem spremeni ali dopolni, se šteje, da je naslovnik ponudbo zavrnil in sam dal drugo ponudbo svojemu prejšnjemu ponudniku.

(2)Odgovor na ponudbo, ki izraža sprejem, toda vsebuje dopolnitve ali spremembe, ki bistveno ne spreminjajo ponudbe, pomeni sprejem, razen če ponudnik takoj ugovarja. Če ne ravna tako, se pogodba sklene v skladu z vsebino ponudbe s spremembami, ki so navedene v izjavi o sprejemu.

(3)Če se dopolnitve ali spremembe nanašajo na ceno, plačilo, kakovost ali količino blaga, kraj in čas dobave, obseg odgovornosti ene stranke v primerjavi z drugo ali na reševanje sporov, se šteje, da bistveno spreminjajo ponudbo.

(1)Če naslovnik molči, to ne pomeni, da sprejema ponudbo.

(2)Brez učinka je določilo v ponudbi, da bosta molk naslovnika ali kakšna druga njegova opustitev (na primer, če ne zavrne ponudbe v določenem roku ali če poslane stvari, za katero mu je dana ponudba, ne vrne v določenem času) veljala za sprejem ponudbe.

(3)Vendar se v primeru, ko je naslovnik glede določenega blaga v stalni poslovni zvezi s ponudnikom, šteje da je sprejel ponudbo, ki se nanaša na takšno blago, če je ni takoj ali v danem roku zavrnil.

(4)Prav tako mora tisti, ki se je ponudil drugemu, da bo po njegovih naročilih opravljal določene posle, ter tisti, v čigar dejavnost spada izvrševanje takšnih naročil, izvršiti dobljeno naročilo, če ga ni takoj zavrnil.

(5)Če naslovnik v primeru iz prejšnjega odstavka ponudbe oziroma naročila ni zavrnil, se šteje, da je bila pogodba sklenjena v trenutku, ko je ponudbo oziroma naročilo dobil.

(1)Z zamudo sprejeta ponudba se šteje za novo ponudbo naslovnika, razen če mu ponudnik takoj sporoči, da velja pogodba za sklenjeno po prvi ponudbi.

(2)Če je iz listine, ki vsebuje sprejem z zamudo, razvidno, da je bila odposlana v takih okoliščinah, da bi jo ponudnik prejel pravočasno, če bi bil njen prenos reden, se šteje, da je pogodba sklenjena, razen če ponudnik takoj obvesti naslovnika, da se zaradi zamude ne čuti vezanega s svojo ponudbo.

Ponudba ne izgubi učinka, če je smrt ali nesposobnost ene stranke nastopila, preden je bila sprejeta, razen če izhaja nasprotno iz namena strank, običajev ali narave posla.

(1)Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba.

(2)Predpisi o obliki glavne pogodbe veljajo tudi za predpogodbo, če je predpisana oblika pogoj za veljavnost pogodbe.

(3)Predpogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe.

(4)Na zahtevo zainteresirane stranke naloži sodišče drugi stranki, ki noče skleniti glavne pogodbe, naj to stori v roku, katerega ji določi.

(5)Sklenitev glavne pogodbe se lahko zahteva v šestih mesecih od izteka roka določenega za njeno sklenitev, če ta rok ni določen, pa od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena.

(6)Predpogodba ne veže, če so se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenile, da niti ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne.

(1)Pogodbena obveznost je lahko v tem, da nekdo nekaj da, stori, opusti ali trpi.

(2)Biti mora mogoča, dopustna in določena oziroma določljiva.

Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv.

Pogodba, sklenjena z odložnim pogojem ali rokom, je veljavna, če je predmet obveznosti, ki je bil v začetku nemogoč, postal mogoč, preden se je uresničil pogoj ali preden je iztekel rok.

Predmet obveznosti je nedopusten, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.

(1)Predmet obveznosti je določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti, ali če sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi.

(2)Če ta tretji noče ali ne more določiti predmeta obveznosti, je pogodba nična.

(1)Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog).

(2)Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.

(3)Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena.

(4)Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična.

(1)Nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost.

(2)Če pa je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, je pogodba nična.

(3)Neodplačna pogodba je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika.

(1)Za sklenitev veljavne pogodbe mora imeti pogodbenik poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev te pogodbe.

(2)Poslovno omejeno sposobna oseba sme brez dovoljenja svojega zakonitega zastopnika sklepati samo tiste pogodbe, katere ji dovoljuje sklepati zakon.

(3)Druge pogodbe takih oseb so izpodbojne, če so sklenjene brez dovoljenja zakonitega zastopnika, vendar pa lahko ostanejo v veljavi, če jih ta pozneje odobri.

(1)Sopogodbenik poslovno nesposobne osebe, ki ni vedel za njeno poslovno nesposobnost, lahko odstopi od pogodbe, ki jo je sklenil z njo brez dovoljenja njenega zakonitega zastopnika.

(2)Enako pravico ima tudi sopogodbenik poslovno nesposobne osebe, ki je vedel za njeno poslovno nesposobnost, pa ga je ta prevarala, češ da ima dovoljenje svojega zakonitega zastopnika.

(3)Ta pravica ugasne v tridesetih dneh potem, ko sopogodbenik zve za poslovno nesposobnost druge stranke oziroma za to, da ta nima dovoljenja zakonitega zastopnika, pa tudi prej, če zakoniti zastopnik odobri pogodbo, preden izteče ta rok.

(1)Sopogodbenik poslovno nesposobne osebe, ki je sklenil z njo pogodbo brez dovoljenja njenega zakonitega zastopnika, lahko zahteva od zakonitega zastopnika, naj se izreče, ali pogodbo odobrava ali ne.

(2)Če se zakoniti zastopnik v tridesetih dneh od tega poziva ne izreče, da odobrava pogodbo, se šteje, da je odobritev zavrnil.

Poslovno sposobna oseba lahko zahteva razveljavitev pogodbe, ki jo je brez potrebnega dovoljenja sklenila v času svoje omejene poslovne sposobnosti, vendar samo, če vloži tožbo v treh mesecih po pridobitvi popolne poslovne sposobnosti.

(1)Če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe.

(2)Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.

(1)Zmota je bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila.

(2)Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.

(3)Če je pogodba zaradi zmote razveljavljena, ima druga poštena stranka pravico zahtevati povrnitev škode, ki ji je zaradi tega nastala, ne glede na to, da stranka, ki je bila v zmoti, za svojo zmoto ni kriva.

(4)Stranka, ki je v zmoti, se ne more nanjo sklicevati, če je druga stranka pripravljena izpolniti pogodbo tako, kot da zmote ni bilo.

Pri neodplačni pogodbi se šteje za bistveno zmoto tudi zmota v nagibu, ki je bil odločilen za prevzem obveznosti.

Zmota osebe, po kateri je stranka izjavila svojo voljo, se šteje enako kot zmota v izjavljanju lastne volje.

(1)Če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena.

(2)Stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, ima pravico zahtevati povrnitev nastale škode.

(3)Prevara, ki jo je storil kdo tretji, vpliva na samo pogodbo, če je druga pogodbena stranka ob sklenitvi pogodbe zanjo vedela ali bi bila morala vedeti

(4)Neodplačna pogodba se lahko razveljavi tudi, če je prevaro storil kdo tretji, ne glede na to, ali je druga pogodbena stranka ob sklenitvi pogodbe zanjo vedela ali bi bila morala vedeti.

(1)Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama.

(2)Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost.

(3)Navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi.

(1)Za sklenitev pogodbe se ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa.

(2)Zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve.

(3)Vendar so veljavne poznejše ustne dopolnitve o stranskih točkah, o katerih oblična pogodba nič ne govori, če to ni v nasprotju z namenom, zaradi katerega je oblika predpisana.

(4)Veljavni so tudi poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank.

Pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravica na nepremičnini, mora biti sklenjena v pisni obliki.

Oblične pogodbe je mogoče razvezati z neobličnim sporazumom, razen če je za določen primer z zakonom predvideno kaj drugega ali če namen, zaradi katerega je za sklenitev pogodbe predpisana oblika, zahteva za razvezo pogodbe enako obliko.

(1)Pogodbeni stranki se lahko sporazumeta, da naj bo posebna oblika pogoj za veljavnost njune pogodbe.

(2)Pogodbo, za katero je bila dogovorjena posebna oblika, je mogoče razvezati, dopolniti ali kako drugače spremeniti tudi z neobličnim sporazumom.

(3)Če sta se pogodbeni stranki dogovorili za posebno obliko samo zato, da bi si zagotovili dokaz o sklenitvi oziroma o vsebini pogodbe ali dosegli kaj drugega, je pogodba sklenjena, ko je doseženo soglasje o njeni vsebini, za pogodbeni stranki pa hkrati nastane obveznost, da data pogodbi dogovorjeno obliko.

(1)Pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, je nična, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega.

(2)Pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, je nična, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika.

(1)Če je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo.

(2)Vendar pa so veljavni sočasni ustni dogovori o stranskih točkah, o katerih v oblični pogodbi ni nič rečeno, če niso v nasprotju z njeno vsebino ali če niso v nasprotju z namenom, zaradi katerega je oblika predpisana.

(3)Veljavni so tudi sočasni ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali obeh strank, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank.

(1)Če je treba za sklenitev pogodbe napraviti listino, je pogodba sklenjena, ko listino podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo.

(2)Enake učinke kot listina ima katerikoli način ali oblika sporočanja, ki ohranja zapis besedila neokrnjen in ki omogoča preverjanje izvora besedila z uporabo splošno sprejetih sredstev.

(3)Če pogodbenik ne zna pisati, naredi na listini ročni znak, ki ga overita dve priči ali organ, pristojen za overitve.

(4)Za sklenitev dvostranske pogodbe je dovolj, da obe stranki podpišeta eno listino ali da vsaka stranka podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi stranki.

Pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, je veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega.

(1)Pogodba je sklenjena pod pogojem, če sta njen nastanek ali prenehanje odvisna od negotovega dejstva.

(2)Če je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem in se pogoj izpolni, učinkuje pogodba od trenutka sklenitve, razen če iz zakona, narave posla ali volje strank ne izhaja kaj drugega.

(3)Če je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, neha pogodba veljati, če se pogoj izpolni.

(4)Šteje se, da je pogoj uresničen, če njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja prepreči stranka, v katere breme je bil določen, šteje pa se, da ni uresničen, če njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja povzroči stranka, v katere korist je bil določen.

(1)Nična je pogodba, v kateri je postavljen odložen ali razvezen pogoj, ki je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.

(2)Pogodba, sklenjena pod nemogočim odložnim pogojem, je nična, nemogoč razvezen pogoj pa se šteje za neobstoječega.

Če je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, sme upnik, čigar pravica je pogojena, zahtevati ustrezno zavarovanje te pravice, če je njena uveljavitev v nevarnosti.

(1)Rok, določen v dnevih, začne teči prvi dan po dogodku, od katerega se računa, konča pa se z iztekom zadnjega njegovega dneva.

(2)Rok, določen v tednih, mesecih ali letih, se konča tistega dne, ki se po imenu in številki ujema z dnevom nastanka dogodka, od katerega začne teči; če takšnega dneva v zadnjem mesecu ni, pa se konča zadnji dan tega meseca.

(3)Če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela, se za zadnji dan roka šteje naslednji delavnik.

(4)Začetek meseca označuje prvi dan v mesecu, sredina – petnajsti, konec pa zadnji dan v mesecu, če ne izhaja kaj drugega iz namena strank, iz narave pogodbenega razmerja ali iz običajev.

Kadar se učinek pogodbe začenja od določenega časa, se smiselno uporabljajo pravila o odložnem pogoju, kadar pa pogodba neha veljati po izteku določenega roka, se smiselno uporabljajo pravila o razveznem pogoju.

(1)Če je ob sklenitvi pogodbe ena stranka dala drugi stranki nek znesek denarja ali neko količino drugih nadomestnih stvari v znamenje, da je pogodba sklenjena (ara), se šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega.

(2)Pri izpolnitvi pogodbe se mora ara vrniti ali všteti v izpolnitev obveznosti.

(3)Če ni dogovorjeno kaj drugega, ne more stranka, ki je dala aro, odstopiti od pogodbe s tem, da pusti aro drugi stranki; prav tako ne more tega storiti druga stranka s tem, da vrne dvojno aro.

(1)Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je dala aro, sme druga stranka po lastni izbiri bodisi zahtevati izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, in povrnitev škode, aro pa všteti v odškodnino ali vrniti, bodisi se zadovoljiti s prejeto aro.

(2)Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je prejela aro, sme druga stranka po lastni izbiri zahtevati bodisi izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, bodisi povrnitev škode in vrnitev are, bodisi vrnitev dvojne are.

(3)Kadar druga stranka zahteva izpolnitev pogodbe, ima vselej tudi pravico do povrnitve škode, ki jo ima zaradi zamude.

(4)Sodišče sme na zahtevo zainteresirane stranke zmanjšati pretirano veliko aro.

(1)Pri delni izpolnitvi obveznosti upnik ne sme obdržati are, temveč lahko zahteva bodisi izpolnitev ostanka obveznosti in povrnitev škode zaradi zamude, bodisi povrnitev škode zaradi nepopolne izpolnitve, vendar se v obeh primerih ara všteje v odškodnino.

(2)Če upnik odstopi od pogodbe in vrne tisto, kar je prejel kot delno izpolnitev, lahko izbira med ostalimi zahtevki, ki pripadajo eni stranki, če je pogodba ostala neizpolnjena zaradi razlogov na strani druge stranke.

(1)Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da ima bodisi ena bodisi vsaka od njiju pravico odstopiti od pogodbe, če da odstopnino (skesnino).

(2)Če stranka, ki ima pravico odstopiti od pogodbe (upravičena stranka), izjavi drugi stranki, da bo dala odstopnino, ne more več zahtevati izpolnitve pogodbe.

(3)Stranka, ki ima pravico odstopiti od pogodbe, mora dati odstopnino hkrati z izjavo o odstopu.

(4)Če pogodbeni stranki nista določili, do kdaj lahko upravičena stranka uresniči pravico odstopiti od pogodbe, lahko ta to stori vse dotlej, dokler ne poteče čas, določen za izpolnitev njene obveznosti.

(5)Pravica odstopiti od pogodbe preneha tudi, če upravičena stranka začne izpolnjevati svoje obveznosti iz pogodbe ali sprejemati izpolnitev od druge stranke.

(1)Če je bila ob ari dogovorjena pravica odstopiti od pogodbe, se šteje ara za odstopnino in lahko vsaka stranka odstopi od pogodbe.

(2)Če v tem primeru odstopi stranka, ki je aro dala, jo izgubi, če odstopi stranka, ki je aro sprejela, pa mora vrniti dvojni znesek.

(1)Pogodba, pa tudi drug pravni posel, se lahko sklene tudi po zastopniku.

(2)Upravičenost za zastopanje temelji na zakonu, na drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega (pooblastitev).

(1)Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko.

(2)Pod enakimi pogoji imajo tudi druga zastopnikova pravna dejanja neposreden pravni učinek za zastopanega.

(3)Zastopnik mora obvestiti drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanega; vendar ima pogodba pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko tudi tedaj, kadar tega ne stori, če je druga stranka vedela ali bi bila po okoliščinah lahko sklepala, da on nastopa kot zastopnik.

(1)Zastopnik ne more prenesti svojih pooblastil na drugega, razen če mu to dovoljuje zakon ali pogodba.

(2)Izjemoma sme to storiti, če mu okoliščine onemogočajo opraviti posel osebno, interesi zastopanega pa terjajo, da se pravni posel nemudoma opravi.

(1)Če zastopnik prekorači pooblastila, je zastopani v zavezi samo, kolikor odobri prekoračitev.

(2)Če zastopani ne odobri pogodbe v roku, ki je običajno potreben, da se pogodba take vrste prouči in oceni, se šteje, da je odobritev zavrnil.

(3)Odobritev iz prejšnjega odstavka ima učinek za nazaj, če stranki ne določita drugače.

(4)Če druga stranka ni vedela in ni bila dolžna vedeti za prekoračitev pooblastil, lahko takoj, ko zanjo zve, izjavi, da se ne čuti vezano s pogodbo, ne da bi čakala, da se zastopani izreče o njej.

(5)Če zastopani noče odobriti pogodbe, sta zastopnik in zastopani solidarno odgovorna za škodo, ki jo je imela druga stranka, če ni vedela in ni bila dolžna vedeti za prekoračitev pooblastil.

(1)Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri.

(2)Stranka, s katero je pogodba sklenjena, lahko zahteva od neupravičeno zastopanega, da se v primernem roku izreče, ali odobrava pogodbo ali ne.

(3)Če neupravičeno zastopani niti v danem roku ne odobri pogodbe, se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena.

(4)V tem primeru lahko stranka, s katero je bila pogodba sklenjena, zahteva povrnitev škode od tistega, ki jo je kot pooblaščenec brez pooblastila sklenil, če ob sklenitvi pogodbe ni vedela in ni bila dolžna vedeti, da ta ni imel pooblastila.

(1)Pooblastilo je upravičenost za zastopanje, ki jo da pooblastitelj s pravnim poslom pooblaščencu.

(2)Obstoj in obseg pooblastila nista odvisna od pravnega razmerja, ki je bilo zanj podlaga.

(3)Pooblaščenec je lahko tudi pravna oseba.

Oblika, ki je z zakonom predpisana za neko pogodbo ali kakšen drug pravni posel, velja tudi za pooblastilo za sklenitev te pogodbe oziroma za ta posel.

(1)Pooblaščencu so dovoljeni samo tisti pravni posli, za katere je pooblaščen.

(2)Pooblaščencu, ki ima splošno pooblastilo, so dovoljeni samo pravni posli, ki spadajo v redno poslovanje.

(3)Pooblaščenec ne sme brez posebne pooblastitve za vsak posamezen primer prevzeti menične obveznosti, skleniti pogodbe o poroštvu, o poravnavi, o odtujitvi ali obremenitvi nepremičnin, se spustiti v spor ali skleniti arbitražni sporazum in se tudi ne brez povračila odpovedati kakšni pravici.

(1)Pooblastitelj lahko po svoji volji zoži ali prekliče pooblastilo, celo če se je s pogodbo tej pravici odpovedal.

(2)Vsako pooblastilo lahko pooblastitelj prekliče in zoži z izjavo brez posebne oblike.

(3)Če je s preklicem ali zožitvijo pooblastila kršena pogodba o naročilu, podjemna pogodba ali kakšna druga pogodba, ima pooblaščenec pravico do povrnitve tako nastale škode.

(1)Preklic pooblastila ter njegova zožitev nimata učinka nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem ali opravil kakšen drug pravni posel, ni pa vedel in ni bil dolžan vedeti, da je pooblastilo preklicano oziroma zoženo.

(2)V tem primeru ima pooblastitelj od pooblaščenca pravico zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala, razen če pooblaščenec ni vedel in ni bil dolžan vedeti za preklic oziroma za zožitev pooblastila.

(3)To velja tudi v drugih primerih prenehanja pooblastila.

(1)Pooblastilo preneha s prenehanjem pravne osebe kot pooblaščenca, če zakon ne določa drugače.

(2)Pooblastilo preneha s smrtjo pooblaščenca.

(3)Pooblastilo preneha s prenehanjem pravne osebe oziroma s smrtjo tistega, ki ga je dal, razen če se začeti posel ne more prekiniti brez škode za pravne naslednike ali če pooblastilo velja tudi za primer smrti tistega, ki ga je dal, bodisi po njegovi volji bodisi glede na naravo posla.

Osebe, ki na podlagi pogodbe z gospodarsko družbo ali samostojnim podjetnikom posameznikom opravljajo tako delo, da je z njimi zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb, kot so prodajalci v trgovinah, osebe, ki opravljajo določena dela v gostinstvu, delavci pri poštnih in bančnih okencih in podobni, imajo s tem pravico skleniti in izpolniti take pogodbe.

(1)Trgovski potnik gospodarske družbe oziroma samostojnega podjetnika posameznika je pooblaščen samo za tiste posle, ki se nanašajo na prodajo blaga in so navedeni v pooblastilu.

(2)Če ni gotovo, se šteje, da trgovski potnik nima pravice sklepati pogodb, temveč samo zbirati naročila.

(3)Trgovski potnik, ki je pooblaščen sklepati pogodbe o prodaji blaga, ni pooblaščen za sklepanje pogodb na kredit ali za sprejemanje kupnine, razen če ima za prodajo na kredit oziroma sprejemanje kupnine posebno pooblastilo.

(4)Trgovski potnik ima pravico sprejemati za pooblastitelja izjave glede napak blaga in druge izjave v zvezi z izpolnitvijo pogodbe, ki je bila sklenjena z njegovim sodelovanjem, ter v imenu pooblastitelja ukreniti, kar je potrebno za ohranitev njegovih pravic iz pogodbe.

(1)Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo.

(2)Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.

Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke.

Nejasna določila v neodplačni pogodbi je treba razlagati v pomenu, ki je manj težak za dolžnika, v odplačni pogodbi pa v takem smislu, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju.

(1)Pogodbeni stranki lahko določita, da bo v primeru, če bi prišlo do nesoglasja glede pomena in namena pogodbenih določil, nekdo tretji dal razlago pogodbe.

(2)Če v pogodbi ni drugače določeno, stranki v takem primeru ne moreta sprožiti spora pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, preden ne dobita razlage, razen če je tretji noče dati.

(1)Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

(2)Če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane pogodba v veljavi, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice.

(1)Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega.

(2)Če pa je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov.

(1)Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena.

(2)Vendar pa ostane pogodba v veljavi celo takrat, ko je bilo nično določilo zanjo pogoj ali odločilen nagib, če je namen ugotovitve ničnosti prav v tem, da bi se pogodba znebila tega določila in bi veljala brez njega.

Kadar nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, velja med pogodbenikoma ta druga pogodba, če je to v skladu z namenom, ki sta ga pogodbenika imela pred očmi ob sklenitvi pogodbe, in če se lahko šteje, da bi bila sklenila to pogodbo, ko bi bila vedela za ničnost svoje pogodbe.

(1)Nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti pozneje preneha.

(2)Če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena, se ničnosti ne more uveljavljati.

Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti.

Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba.

Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne.

Pogodba je izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi če je v tem zakoniku ali v drugem zakonu tako določeno.

(1)Pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi.

(2)Njegov sopogodbenik lahko zahteva, naj se v določenem roku, ki ne sme biti krajši kot 30 dni, izreče, ali ostaja pri pogodbi ali ne, ker bo sicer štel, da je pogodba razveljavljena.

(3)Če se pogodbenik iz prvega odstavka tega člena v danem roku ne izreče ali če izjavi, da ne ostaja pri pogodbi, se šteje, da je pogodba razveljavljena.

(1)Če je bilo na podlagi izpodbojne pogodbe, ki je bila razveljavljena, kaj izpolnjeno, je treba to vrniti; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa je treba dati ustrezno denarno nadomestilo.

(2)Denarno nadomestilo se daje po cenah ob vrnitvi oziroma ob izdaji sodne odločbe.

Pogodbenik, pri katerem je vzrok izpodbojnosti, je svojemu sopogodbeniku odgovoren za škodo, ki mu nastane zaradi razveljavitve pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok izpodbojnosti pogodbe.

Poslovno omejeno sposobna oseba odgovarja za škodo, nastalo z razveljavitvijo pogodbe, če je z zvijačo prepričala svojega sopogodbenika, da je poslovno sposobna.

(1)Pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile.

(2)Ta pravica preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.

(1)Pri dvostranski pogodbi odgovarja vsak pogodbenik za stvarne napake svoje izpolnitve.

(2)Pogodbenik odgovarja tudi za pravne napake izpolnitve in mora varovati drugo stranko pred pravicami in zahtevki tretjih oseb, s katerimi bi bila njena pravica izključena ali zožena.

(3)Za te dolžnikove obveznosti se smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o odgovornosti prodajalca za stvarne in pravne napake, če ni za posamezen primer predpisano kaj drugega.

(1)V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla.

(2)Če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka.

(1)Če je dogovorjeno, da bo najprej ena stranka izpolnila svojo obveznost, po sklenitvi pogodbe pa se premoženjske razmere druge stranke toliko poslabšajo, da je negotovo, ali bo ona mogla izpolniti svojo, ali je to negotovo iz drugih resnih razlogov, lahko stranka, ki se je zavezala, da bo prva izpolnila obveznost, odloži njeno izpolnitev, dokler druga stranka ne izpolni svoje obveznosti ali ne da zadostnega zavarovanja, da jo bo izpolnila.

(2)To velja tudi, če so bile premoženjske razmere druge stranke tako težke že pred sklenitvijo pogodbe, njen sopogodbenik pa za to ni vedel in ni bil dolžan vedeti.

(3)V teh primerih lahko zahteva stranka, ki se je zavezala, da bo prva izpolnila obveznost, v primernem roku zavarovanje, po neuspešnem preteku tega roka pa lahko odstopi od pogodbe.

Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine.

(1)Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu.

(2)Vendar lahko upnik ohrani pogodbo v veljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev.

(3)Če je upnik zahteval izpolnitev pogodbe, pa je ni v primernem roku dobil, lahko odstopi od pogodbe.

(4)Ta pravila veljajo tako v primeru, ko sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se bo pogodba štela za razvezano, če ne bo izpolnjena v določenem roku, kot tudi takrat, kadar je izpolnitev pogodbe v določenem roku po naravi posla njena bistvena sestavina.

(1)Če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev.

(2)Če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev.

(3)Če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe.

Upnik lahko odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil.

Če je pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe, lahko druga stranka odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode.

(1)Kadar v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, lahko druga stranka v primernem roku odstopi od pogodbe glede vseh bodočih obveznosti, če je iz danih okoliščin očitno, da tudi te ne bodo izpolnjene.

(2)Od pogodbe lahko odstopi ne le glede bodočih obveznosti, temveč tudi glede že izpolnjenih obveznosti, če njihova izpolnitev brez manjkajočih izpolnitev zanjo nima pomena.

(3)Dolžnik lahko ohrani pogodbo v veljavi, če da ustrezno zavarovanje.

Upnik, ki zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti odstopi od pogodbe, mora to nemudoma sporočiti dolžniku.

Od pogodbe ni mogoče odstopiti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti.

(1)Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode.

(2)Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala.

(3)Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb.

(4)Vsaka stranka dolguje drugi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti.

(5)Stranka, ki vrača denar, mora plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo.

(1)Če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe.

(2)Razveze pogodbe ni mogoče zahtevati, če bi bila morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila oziroma, če bi njihove posledice lahko odklonila.

(3)Stranka, ki zahteva razvezo pogodbe, se ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, ki so nastale po izteku roka, določenega za izpolnitev njene obveznosti.

(4)Pogodba se ne razveže, če druga stranka ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo.

(5)Če sodišče razveže pogodbo zaradi spremenjenih okoliščin, naloži na zahtevo druge stranke stranki, ki je razvezo zahtevala, da povrne drugi stranki pravičen del škode, ki ji je zaradi razveze pogodbe nastala.

Stranka, ki je zaradi spremenjenih okoliščin upravičena zahtevati razvezo pogodbe, mora o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko, brž ko zve, da so nastale takšne okoliščine. Če tega ni storila, odgovarja za škodo, ki jo je druga stranka imela zato, ker je o zahtevi ni pravočasno obvestila.

Pri odločanju o zahtevi za razvezo oziroma za spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin upošteva sodišče zlasti namen pogodbe, tveganja, ki so za pogodbene stranke v poslovnem prometu običajna pri izpolnjevanju pogodb iste vrste in uravnoteženost interesov obeh pogodbenih strank.

Stranki se lahko s pogodbo vnaprej odpovesta sklicevanju na določene spremenjene okoliščine, razen če to nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

(1)Če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke; če pa je ta že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno.

(2)Če je delna nemožnost izpolnitve posledica dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, lahko druga stranka odstopi od pogodbe, če delna izpolnitev ne ustreza njenim potrebam; sicer ostane pogodba v veljavi, druga stranka pa ima pravico zahtevati sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti.

(1)Če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja druga stranka, njena obveznost ugasne, sama pa obdrži svojo terjatev do druge stranke; zmanjša jo le za toliko, za kolikor je imela koristi od tega, ker je bila prosta lastne obveznosti.

(2)Poleg tega mora odstopiti drugi stranki vse pravice, ki bi jih imela nasproti tretjim v zvezi s predmetom svoje obveznosti, katere izpolnitev je postala nemogoča.

(3)Če pa je postala izpolnitev obveznosti stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja ta stranka, lahko druga stranka po svoji izbiri zahteva odškodnino zaradi neizpolnitve ali pa odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode.

(1)Če je bilo ob sklenitvi dvostranske pogodbe med obveznostmi pogodbenih strank očitno nesorazmerje, lahko oškodovana stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če za pravo vrednost tedaj ni vedela in ni bila dolžna vedeti.

(2)Pravica zahtevati razveljavitev pogodbe preneha po enem letu od sklenitve pogodbe.

(3)Vnaprejšnja odpoved tej pravici nima pravnega učinka.

(4)Pogodba ostane v veljavi, če druga stranka ponudi dopolnitev do prave vrednosti.

(5)Zaradi tega nesorazmerja se ne more zahtevati razveljavitev pogodbe na srečo, pogodbe, sklenjene na podlagi javne dražbe in tudi ne pogodbe, pri kateri je bila za stvar dana višja cena iz posebne naklonjenosti.

(1)Če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu, je takšna pogodba nična.

(2)Za oderuško pogodbo se smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o posledicah ničnosti in o delni ničnosti pogodb.

(3)Če oškodovani zahteva, da se njegova obveznost zmanjša na pravičen znesek, ugodi sodišče takemu zahtevku, če je to mogoče; v tem primeru ostane pogodba z ustrezno spremembo v veljavi.

(4)Oškodovani lahko vloži zahtevek za zmanjšanje obveznosti na pravičen znesek v petih letih od sklenitve pogodbe.

(1)Splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti.

(2)Splošni pogoji pogodbe morajo biti objavljeni na običajen način.

(3)Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani.

(4)Če se splošni pogoji in posebni dogovori ne ujemajo, veljajo ti slednji.

(1)Nična so določila splošnih pogojev, ki nasprotujejo samemu namenu sklenjene pogodbe ali dobrim poslovnim običajem, in to celo, če je splošne pogoje, ki jih vsebujejo, odobril pristojni organ.

(2)Sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov, ali tistih določil, na podlagi katerih izgubi pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga zanjo.

(1)Vsaka stranka v dvostranski pogodbi lahko prenese, pogodbo nekomu tretjemu, ki postane s tem imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe, če v to privoli druga stranka.

(2)S prenosom pogodbe preide pogodbeno razmerje med prenositeljem in drugo stranko na prevzemnika in drugo stranko takrat, ko druga stranka privoli v prenos; če je dala svojo privolitev vnaprej, pa takrat, ko je o prenosu obveščena.

(3)Privolitev v prenos pogodbe je veljavna samo, če je dana v obliki, ki jo predpisuje zakon za sklenitev prenesene pogodbe.

(4)Določbe o stranskih pravicah v zvezi s pogodbo o prevzemu dolga se smiselno uporabljajo tudi za prenos pogodbe.

(1)Prenositelj odgovarja prevzemniku za veljavnost prenesene pogodbe.

(2)Prenositelj mu ne jamči, da bo druga stranka izpolnila svoje obveznosti iz prenešene pogodbe, razen če se je za to posebej zavezal.

(3)Prenositelj ne jamči drugi stranki, da bo prevzemnik izpolnil obveznosti iz pogodbe, razen če se je za to posebej zavezal.

Druga stranka lahko uveljavlja proti prevzemniku vse ugovore iz prenešene pogodbe, in tudi tiste, ki jih ima iz drugih razmerij z njim; ne more pa uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti prenositelju.

(1)Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki.

(2)Pogodba ima učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank, razen če je v pogodbi določeno kaj drugega ali če izhaja kaj drugega iz narave same pogodbe.

(3)S pogodbo se lahko ustanovi pravica v korist nekoga tretjega.

(1)Kadar je s pogodbo ustanovljena pravica v korist nekoga tretjega, pridobi tretji lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku, če ni dogovorjeno ali če ne izhaja iz okoliščin posla kaj drugega.

(2)Pogodbenik ima pravico zahtevati od sopogodbenika, da tretjemu izpolni obveznost, ki se jo je zavezal izpolniti v njegovo korist.

(1)Pogodbenik, ki je po pogodbi upravičen zahtevati od sopogodbenika, da tretjemu izpolni obveznost, lahko pravico, ustanovljeno v korist tretjega prekliče ali spremeni, vse dokler tretji ne izjavi, da pravico sprejema.

(2)Če pa je dogovorjeno, da bo sopogodbenik tisto, za kar se je zavezal v korist tretjega, izpolnil šele po pogodbenikovi smrti, lahko ta vse dotlej, tudi s svojo oporoko, pravico v korist tretjega prekliče, če ne izhaja iz same pogodbe ali iz okoliščin kaj drugega.

Dolžnik lahko uveljavlja proti tretjemu vse ugovore, ki jih ima iz pogodbe v korist tretjega proti pogodbeniku.

Če tretji odkloni pravico, ki je bila ustanovljena v njegovo korist, ali če jo pogodbenik prekliče, pripada pravica pogodbeniku, razen če ni dogovorjeno ali če ne izhaja iz narave posla kaj drugega.

(1)Obljuba dana drugemu, da bo tretji nekaj storil ali opustil, ne veže tretjega, tisti, ki je to obljubil, pa odgovarja za morebitno škodo, ki drugemu nastane zato, ker se tretji noče zavezati, da bo to storil ali opustil.

(2)Kdor obljubi, ne odgovarja, če je obljubil drugemu le to, da se bo pri tretjem prizadeval, da bi se ta zavezal nekaj storiti ali opustiti, pa v tem primeru ni uspel kljub vsemu potrebnemu prizadevanju.

(1)Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

(2)Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo.

(3)Za škodo ne glede na krivdo se odgovarja tudi v drugih z zakonom določenih primerih.

Škoda je zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda).

(1)Vsakdo lahko zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi.

(2)Sodišče odredi na zahtevo zainteresirane osebe ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka škode ali vznemirjanja ali odstranitev vira nevarnosti na stroške njegovega posestnika, če ta sam tega ne stori.

(3)Če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje.

(4)Vendar se lahko tudi v tem primeru zahtevajo upravičeni ukrepi za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje.

(1)Vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice.

(2)Sodišče oziroma drug pristojni organ lahko odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote.

Krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti.

(1)Kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu.

(2)Kdor povzroči drugemu škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, je zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje.

(3)Če je nekdo prišel v takšno stanje po tuji krivdi, odgovarja za škodo tisti, ki ga je v tako stanje spravil.

(1)Mladoletnik do dopolnjenega sedmega leta ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči.

(2)Mladoletnik od dopolnjenega sedmega do dopolnjenega štirinajstega leta ne odgovarja za škodo, razen če se dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati.

(3)Mladoletnik z dopolnjenimi štirinajstimi leti odgovarja po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo.

(1)Kdor v silobranu povzroči škodo napadalcu, je ni dolžan povrniti, razen pri prekoračitvi silobrana.

(2)Če nekdo povzroči škodo v stiski, lahko oškodovanec zahteva odškodnino od tistega, ki je odgovoren za nastanek škodne nevarnosti, ali od tistih, od katerih je bila škoda odvrnjena, vendar od slednjih ne več, kot znaša korist, ki so jo imeli od tega.

(3)Komur nastane škoda pri tem, ko odvrača od drugega škodno nevarnost, ima pravico zahtevati od njega povrnitev tiste škode, kateri se je smotrno izpostavil.

(1)Kdor pri dovoljeni samopomoči povzroči škodo tistemu, ki je povzročil potrebo po samopomoči, je ni dolžan povrniti.

(2)Z dovoljeno samopomočjo je mišljena pravica vsakogar, da odvrne kršitev pravice, ko grozi neposredna nevarnost, če je takšna zaščita nujna in če način odvračanja kršitev ustreza okoliščinam, v katerih nastaja nevarnost.

(1)Kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil.

(2)Nična je izjava, s katero je oškodovanec privolil, da mu nekdo stori škodo z dejanjem, ki je po zakonu prepovedano.

(1)Za škodo, ki jo povzroči oseba, ki zaradi motnje v duševnem razvoju, težav v duševnem zdravju ali zaradi kakšnih drugih vzrokov ni zmožna razsojati, odgovarja tisti, ki jo je po zakonu ali po odločbi pristojnega organa ali po pogodbi dolžan nadzorovati.

(2)Odgovornosti pa je lahko prost, če dokaže, da je opravljal dolžno nadzorstvo ali da bi bila škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

(1)Starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov otrok do dopolnjenega sedmega leta, ne glede na svojo krivdo.

(2)Odgovornosti so prosti, če so podani razlogi za izključitev odgovornosti po pravilih o odgovornosti ne glede na krivdo.

(3)Starši ne odgovarjajo, če je škoda nastala medtem, ko je bil otrok zaupan drugemu, in če je ta zanjo odgovoren.

(4)Starši odgovarjajo za škodo, katero povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil sedem let, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde.

Če odgovarja poleg staršev za škodo tudi otrok, je njihova odgovornost solidarna.

(1)Za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarjajo skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

(2)Če odgovarja za škodo tudi mladoletnik, je odgovornost solidarna.

(1)Če nadzorstvo nad mladoletno osebo ni dolžnost staršev, temveč koga drugega, ima oškodovanec pravico zahtevati odškodnino od staršev, če je škoda nastala zaradi slabe vzgoje mladoletnika, slabih zgledov ali grdih navad, ki so mu jih dali starši, ali če se tudi sicer škoda lahko pripiše njihovi krivdi.

(2)Če je tisti, ki ima v tem primeru dolžnost nadzorstva, oškodovancu plačal odškodnino, ima pravico zahtevati od staršev, naj mu povrnejo plačani znesek.

(1)Če je škodo povzročila oseba, ki zanjo ni odgovorna, pa odškodnine ni mogoče dobiti od tistega, ki bi jo bil moral nadzorovati, lahko sodišče naloži oškodovalcu povrnitev vse škode ali njenega dela, kadar to terja pravičnost, zlasti glede na premoženjsko stanje oškodovalca in oškodovanca.

(2)Če je škodo povzročil za razsojanje zmožen mladoletnik, ki pa je ne more povrniti, sme sodišče, kadar to terja pravičnost, zlasti glede na premoženjsko stanje staršev in oškodovanca, naložiti staršem, da morajo v celoti ali deloma povrniti škodo, čeprav zanjo ne odgovarjajo.

(1)Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

(2)Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma.

(3)Kdor je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je povzročil delavec namenoma ali iz hude malomarnosti, ima pravico zahtevati od delavca povrnitev plačanega zneska.

(4)Ta pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina plačana.

(5)Določba prvega odstavka tega člena ne posega v pravila o odgovornosti za škodo, ki izvira od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti.

(1)Pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij.

(2)Če za posamezni primer zakon ne določa kaj drugega, ima pravna oseba pravico zahtevati povrnitev plačanega zneska od tistega, ki je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti.

(3)Ta pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina plačana.

Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.

Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.

Če je bila imetniku na protipraven način odvzeta nevarna stvar, tedaj za škodo, ki iz nje izvira, ne odgovarja on, temveč tisti, ki mu je nevarno stvar vzel, razen če ni imetnik za to odgovoren.

(1)Namesto imetnika stvari odgovarja, enako kot on, tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, ali tisti, ki je sicer dolžan stvar nadzorovati, ni pa pri njem na delu.

(2)Vendar odgovarja poleg njega tudi imetnik stvari, če je škoda posledica kakšne skrite napake ali skrite lastnosti stvari, na katero ga imetnik ni opozoril.

(3)V tem primeru ima odgovorna oseba, ki je oškodovancu plačala odškodnino, pravico zahtevati njen celoten znesek od imetnika.

(4)Imetnik, ki je nevarno stvar zaupal osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena z njo ravnati, je odgovoren za škodo, ki nastane od nje.

(1)Imetnik je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.

(2)Imetnik stvari je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

(3)Imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

(4)Če je k nastanku škode prispeval kdo tretji, odgovarja ta zanjo oškodovancu solidarno z imetnikom stvari.

(5)Oseba, s katero si je imetnik pomagal pri rabi stvari, se ne šteje za tretjega.

(1)Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti.

(2)Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

(3)Če ni kriv nobeden, odgovarjata imetnika po enakih delih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega.

(4)Če za škodo, ki jo utrpijo drugi v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna.

(1)Kdor da v promet kakšno stvar, ki jo je izdelal, ki pa pomeni zaradi kakšne napake, škodno nevarnost za osebe ali stvari, odgovarja za škodo, ki nastane zaradi take napake.

(2)Proizvajalec odgovarja tudi za nevarne lastnosti stvari, če ni ukrenil vsega, kar je potrebno, da škodo, ki jo je mogel pričakovati, prepreči z opozorilom, varno embalažo ali kakšnim drugim ustreznim ukrepom.

Za škodo, nastalo s smrtjo ali telesno poškodbo kot posledico terorističnih dejanj, ter ob javnih demonstracijah ali manifestacijah, odgovarja država oziroma tisti, ki bi jo po veljavnih predpisih moral preprečiti.

Organizator shoda večjega števila ljudi v zaprtem prostoru ali na prostem odgovarja za škodo, nastalo s smrtjo ali telesno poškodbo, ki nastane zaradi izrednih okoliščin, ki lahko nastanejo ob takih priložnostih, kot je gibanje množic, splošen nered in podobno.

(1)Za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, je odgovoren njen imetnik.

(2)Za škodo, ki jo povzroči domača žival, je odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.

Za škodo, ki nastane, če s stavbe pade nevarno postavljena ali vržena stvar, odgovarja imetnik stavbe, oziroma prostora, iz katerega je stvar padla.

Za škodo, ki nastane s tem, da se poruši ali odpade del gradbe, je odgovoren imetnik gradbe, razen če dokaže, da dogodek ni posledica pomanjkljive kakovosti gradbe in da je storil vse, da bi odvrnil nevarnost.

(1)Kdor brez nevarnosti zase ne pomaga nekomu, čigar življenje ali zdravje je očitno ogroženo, odgovarja za škodo, ki iz tega nastane, če bi jo glede na okoliščine primera moral predvideti.

(2)Če to terja pravičnost, lahko sodišče takšno osebo oprosti povrnitve škode.

Kdor je po zakonu dolžan skleniti kakšno pogodbo, mora povrniti škodo, če na zahtevo zainteresirane osebe take pogodbe nemudoma ne sklene.

Tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve.

(1)Odgovorna oseba je dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala.

(2)Če se z vzpostavitvijo prejšnjega stanja škoda ne odpravi popolnoma, je odgovorna oseba dolžna plačati za ostanek škode denarno odškodnino.

(3)Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča ali kadar je sodišče mnenja, da ni nujno, da bi to storila odgovorna oseba, odloči, da mora ta izplačati oškodovancu ustrezno denarno odškodnino.

(4)Sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliščine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja.

Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.

Če je bila stvar, ki je bila na nedovoljen način odvzeta imetniku, uničena zaradi višje sile, je odgovorna oseba dolžna dati zanjo denarno odškodnino.

(1)V primeru smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja ima odškodnina praviloma obliko denarne rente, dosmrtne ali za določen čas.

(2)Denarna renta, prisojena kot odškodnina, se plačuje mesečno vnaprej, če sodišče ne določi kaj drugega.

(3)Upnik ima pravico zahtevati potrebno zavarovanje za izplačevanje rente, razen če to glede na okoliščine primera ne bi bilo opravičljivo.

(4)Če dolžnik ne da zavarovanja, ki ga določi sodišče, ima upnik pravico zahtevati, naj mu namesto rente izplača enkratno vsoto; ta se odmeri glede na višino rente in verjetno trajanje upnikovega življenja, z odbitkom ustreznih obresti.

(5)Iz resnih razlogov lahko upnik tudi v drugih primerih zahteva, takoj ali pozneje, naj mu dolžnik namesto rente izplača enkratno vsoto.

(1)Oškodovanec ima pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička.

(2)Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega.

(3)Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči.

(4)Če je bila stvar uničena ali poškodovana namenoma, lahko sodišče odmeri odškodnino glede na vrednost, ki jo je imela stvar za oškodovanca.

Sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve.

(1)Ob upoštevanju premoženjskega stanja oškodovanca lahko sodišče naloži odgovorni osebi, da plača manjšo odškodnino, kot znaša škoda, če škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti, odgovorna oseba pa je šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje.

(2)Če je oškodovalec povzročil škodo, ko je kaj delal v oškodovančevo korist, lahko sodišče odmeri manjšo odškodnino; pri tem upošteva skrbnost, ki jo kaže oškodovalec v lastnih stvareh.

(1)Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

(2)Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.

(1)Kdor povzroči, da nekdo umre, mora povrniti običajne stroške za njegov pogreb.

(2)Povrniti mora tudi stroške za njegovo zdravljenje zaradi povzročenih poškodb in druge potrebne stroške v zvezi z zdravljenjem, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo.

(1)Oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral, in oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, ima pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore.

(2)Ta škoda se ji vrača s plačevanjem denarne rente; njen znesek se odmeri glede na vse okoliščine primera, ne more pa biti večji od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi bil ostal živ.

(1)Kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem.

(2)Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo.

Sodišče lahko na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe.

(1)Pravice do odškodnine v obliki denarne rente zaradi smrti bližnjega ali zaradi telesne poškodbe ali okvare zdravja ni mogoče prenesti na drugega.

(2)Zapadli zneski odškodnine se lahko prenesejo na drugega, če je bil odškodninski znesek določen s pisnim sporazumom med strankama ali s pravnomočno sodno odločbo.

(1)Kdor žali čast drugega ali kdor zatrjuje ali raznaša neresnične trditve o preteklosti, znanju ali sposobnosti drugega ali o čem drugem, čeprav ve ali bi moral vedeti, da so neresnične, in mu s tem povzroči premoženjsko škodo, jo mora povrniti.

(2)Vendar ne odgovarja za povzročeno škodo, kdor sporoči o drugem kaj neresničnega, ne da bi vedel, da je neresnično, če je sam ali tisti, kateremu je to sporočil, imel pri tem resen interes.

Če gre za kršitev osebnostne pravice, lahko sodišče odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino.

(1)Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni.

(2)Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

(1)Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine.

(2)V primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe lahko sodišče prisodi njenemu zakoncu, otrokom in staršem pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine.

(3)Takšno odškodnino je mogoče prisoditi tudi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim oziroma poškodovanim obstajala trajnejša življenjska skupnost.

(4)Odškodnino iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena lahko prisodi sodišče tudi zunajzakonskemu partnerju, če je obstajala med njim in umrlim oziroma poškodovancem trajnejša življenjska skupnost.

Pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin ima oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo.

Sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

Za okrnitev ugleda ali dobrega imena, prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo.

(1)Terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom.

(2)Pod enakimi pogoji je lahko ta terjatev predmet odstopa, pobota in izvršbe.

Določbe o deljeni odgovornosti in zmanjšanju odškodnine, ki veljajo za premoženjsko škodo, se smiselno uporabljajo tudi za nepremoženjsko škodo.

(1)Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno.

(2)Napeljevalec in pomagač ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njimi.

(3)Solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi.

(4)Kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno.

Naročitelj in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del.

(1)Solidarni dolžnik, ki plača več, kot pa znaša njegov delež v škodi, lahko zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj.

(2)Koliko znaša delež vsakega posameznega dolžnika, določi sodišče glede na težo njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja.

(3)Če ni mogoče ugotoviti deležev dolžnikov, pade na vsakega enak delež, razen če zahteva pravičnost v danem primeru drugačno odločitev.

Po zastaranju pravice zahtevati odškodnino lahko oškodovanec po pravilih, ki veljajo v primeru neupravičene pridobitve, od odgovorne osebe zahteva naj mu odstopi tisto, kar je dobila z dejanjem, s katerim je bila povzročena škoda.

(1)Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

(2)Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo.

(3)Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

Ni mogoče zahtevati nazaj tistega, kar je bilo dano ali storjeno, da bi bila izpolnjena kakšna naravna obveznost ali kakšna moralna dolžnost.

Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

Pridobitelj ima pravico povračila potrebnih in koristnih stroškov; če pa je bil nepošten, mu pripadajo koristni stroški samo do zneska, ki pomeni povečanje vrednosti ob vrnitvi.

Ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku.

Če je nekdo uporabil svojo ali tujo stvar v korist tretjega in ni pogojev za uporabo pravila o poslovodstvu brez naročila, je tretji dolžan vrniti stvar, če to ni mogoče, pa nadomestiti njeno vrednost.

Kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo.

Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.

Tujega posla se sme kdo nepoklicano lotiti samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist.

(1)Poslovodja brez naročila mora takoj, ko je mogoče, obvestiti o svojem ravnanju tistega, čigar posel opravlja, in nadaljevati začeti posel, kolikor mu je to razumno mogoče, dokler ta ne more prevzeti skrbi zanj.

(2)Po končanem poslu mora dati račun in prepustiti tistemu, čigar posel je opravljal, vse, kar si je z njim pridobil.

(3)Če ni z zakonom določeno kaj drugega, ima poslovodja brez naročila obveznosti prevzemnika naročila.

(1)Pri opravljanju tujega posla se mora poslovodja brez naročila ravnati po dejanskih ali verjetnih namenih in potrebah tistega, čigar posel opravlja.

(2)Dolžan je ravnati kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar.

(3)Glede na okoliščine, v katerih se je kdo nepoklicano lotil tujega posla, lahko sodišče zmanjša njegovo odgovornost ali ga popolnoma oprosti odgovornosti za malomarnost.

(4)Za odgovornost poslovno nesposobnega poslovodje brez naročila veljajo pravila o njegovi pogodbeni in nepogodbeni odgovornosti.

(1)Poslovodja brez naročila, ki je v vsem ravnal, kot je treba, in delal tisto, kar so terjale okoliščine, ima pravico zahtevati, da ga tisti, čigar posel je opravljal, oprosti vseh obveznosti, ki jih je zaradi tega posla prevzel nase, da prevzame vse obveznosti, ki jih je sklenil v njegovem imenu, ter mu povrne vse potrebne in koristne izdatke in pa nastalo škodo, celo če pričakovani uspeh ni bil dosežen.

(2)Če je odvrnil škodo od tistega, čigar posel je opravljal, ali mu je pridobil korist, ki v vsem ustreza njegovim namenom in potrebam, mu gre tudi primerno plačilo za trud.

Vsak poslovodja brez naročila ima pravico odnesti stvari, s katerimi je povečal tuje premoženje, za katere pa izdatkov ni dobil povrnjenih, če jih je mogoče ločiti, ne da bi se poškodovala stvar, kateri so bile dodane; tisti, v čigar posle se je vmešal, pa lahko obdrži te dodatke, če hoče in če mu povrne njihovo sedanjo vrednost, vendar največ do zneska dejanskih izdatkov.

(1)Kdor se vtakne v tuj posel kljub prepovedi tistega, čigar posla se je lotil, in je za prepoved vedel ali bi bil moral vedeti, nima pravic, ki jih ima poslovodja brez naročila.

(2)Odgovoren je za škodo, ki jo je povzročil z vmešavanjem v tuje posle, celo če je nastala brez njegove krivde.

(3)Če pa je prepoved opravljanja posla v nasprotju z zakonom ali moralo, posebno pa če je nekdo prepovedal, da bi drug izpolnil kakšno njegovo zakonsko obveznost, ki je ni mogoče odložiti, veljajo splošna pravila o poslovodstvu brez naročila.

(1)Kdor opravlja tuj posel z namenom, da obdrži zase dosežene koristi, čeprav ve, da je posel tuj, mora na zahtevo tistega, čigar posel je opravljal, dati račun kot poslovodja brez naročila in mu izročiti vse dosežene koristi.

(2)Tisti, čigar posel je nekdo opravljal, lahko zahteva tudi vrnitev stvari v prejšnje stanje in še povrnitev škode.

Če tisti, čigar posel je nekdo opravljal, pozneje odobri tisto, kar je bilo opravljeno, se poslovodja brez naročila šteje za prevzemnika naročila, ki je od začetka delal po njegovem naročilu.

(1)Z javnim razpisom dana obljuba nagrade tistemu, ki opravi določeno dejanje, doseže kakšen uspeh ali se znajde v določenem položaju, ali obljuba, dana pod kakšnim drugim pogojem, veže tistega, ki jo je dal, da jo mora izpolniti.

(2)Kdor obljubi nagrado ali vabi h kakšnemu nagradnemu tekmovanju, mora določiti rok za tekmovanje; če tega ne stori, ima vsak, ki se želi udeležiti tekmovanja, pravico zahtevati od sodišča, naj določi ustrezen rok.

(1)Obljuba se lahko prekliče tako, kot je bila dana, pa tudi z osebnim sporočilom; vendar ima tisti, ki je opravil dejanje, ni pa vedel in ni bil dolžan vedeti, da je obljuba nagrade preklicana, pravico zahtevati obljubljeno nagrado, tisti, ki je imel do preklica izdatke, potrebne za dejanje iz javnega razpisa, pa pravico do njihovega povračila, razen če tisti, ki je obljubil nagrado, dokaže, da so bili izdatki zaman.

(2)Obljube nagrade ni mogoče preklicati, če je bil v razpisu določen rok za dejanje oziroma za obvestilo o doseženem uspehu ali o uresničitvi določene zamisli.

(1)Pravico do nagrade ima tisti, ki prvi opravi dejanje, za katero je bila nagrada obljubljena.

(2)Če je več oseb hkrati opravilo dejanje, gre vsaki enak del nagrade, razen če pravičnost ne zahteva drugačne delitve.

(1)O podelitvi nagrade pri razpisu odloča organizator razpisa, ali pa ena ali več oseb, ki jih on določi.

(2)Če pa so v razpisnih pogojih ali v kakšnih splošnih predpisih, ki veljajo za določen razpis, postavljena pravila, po katerih naj bo podeljena nagrada, ima vsak udeleženec razpisa pravico zahtevati razveljavitev odločitve o podelitvi nagrade, če nagrada ni bila podeljena v skladu s temi pravili.

(3)Lastnino ali kakšno drugo pravico na delu, ki je bilo nagrajeno na razpisu, pridobi organizator razpisa samo, če je bilo tako določeno v objavi razpisa.

Obveznost tistega, ki je nagrado obljubil, preneha, če mu v roku, ki je določen v razpisu, nihče ne sporoči, da je opravil dejanje, dosegel uspeh ali sploh izpolnil v javnem razpisu postavljene pogoje; če ni določil nobenega roka, pa po enem letu od objave razpisa.

(1)Vrednostni papir je pisna listina, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo izpolnil na njej zapisano obveznost njenemu zakonitemu imetniku.

(2)Za vrednostni papir se šteje tudi zapis na mediju, če je to določeno s posebnim zakonom.

(1)Vrednostni papir mora imeti naslednje bistvene sestavine:

1.      označbo vrste vrednostnega papirja;

2.      firmo in sedež oziroma ime in prebivališče izdajatelja vrednostnega papirja;

3.      firmo ali ime osebe, na katero se glasi, oziroma ki odreja, na koga se vrednostni papir glasi, ali označbo, da se vrednostni papir glasi na prinosnika;

4.      natančno označeno obveznost izdajatelja, ki izhaja iz vrednostnega papirja;

5.      kraj in datum izdaje vrednostnega papirja, pri tistih, ki so izdani v seriji, pa tudi njegovo serijsko številko;

6.      podpis izdajatelja vrednostnega papirja oziroma faksimile podpisa izdajatelja vrednostnega papirja, izdanega v seriji.

(2)S posebnim zakonom so lahko za posamezne vrednostne papirje določene tudi druge bistvene sestavine.

(3)Listina, ki ne vsebuje katerekoli izmed bistvenih sestavin, ni vrednostni papir.

Vrednostni papir se lahko glasi na prinosnika, na ime ali po odredbi.

Obveznost iz vrednostnega papirja nastane v trenutku, ko izdajatelj izroči vrednostni papir upravičencu.

(1)Terjatev iz vrednostnega papirja je vezana na sam papir in gre njegovemu zakonitemu imetniku.

(2)Domneva se, da je prinosnik zakoniti imetnik vrednostnega papirja na prinosnika.

(3)Zakoniti imetnik vrednostnega papirja na ime ali po odredbi je tisti, na katerega se vrednostni papir glasi, oziroma tisti, na katerega je bil pravilno prenesen.

(4)Pošteni pridobitelj vrednostnega papirja na prinosnika postane njegov zakoniti imetnik in pridobi pravico do terjatve, ki je zapisana na njem, tudi če je vrednostni papir odšel iz rok izdajatelja oziroma prejšnjega imetnika brez njegove volje.

Izpolnitev terjatve iz vrednostnega papirja lahko zahteva proti predložitvi le njegov zakoniti imetnik ali tisti, ki ga ta pooblasti.

Pravica iz vrednostnega papirja na prinosnika se prenaša z njegovo izročitvijo.

(1)Pravica iz vrednostnega papirja na ime se prenaša s cesijo.

(2)Poseben zakon lahko določa, da se pravica iz vrednostnega papirja na ime lahko prenaša tudi z indosamentom.

(3)Pravica iz vrednostnega papirja na ime se prenaša z zapisom firme oziroma imena novega imetnika na samem papirju, s podpisom prenosnika in z vpisom prenosa v morebitni register vrednostnih papirjev, ki ga vodi izdajatelj.

Pravica iz vrednostnega papirja po odredbi se prenaša z indosamentom.

(1)Indosament je lahko popoln, blanko in na prinosnika.

(2)Popolni indosament vsebuje izjavo o prenosu, firmo ali ime osebe, na katero se pravica iz vrednostnega papirja prenaša (indosatar), in podpis prenosnika (indosant), lahko pa vsebuje tudi druge podatke (kraj in datum idr.).

(3)Blanko indosament vsebuje le podpis indosanta.

(4)Pri prenosu vrednostnega papirja z indosamentom na prinosnika, se namesto imena indosatarja zapiše beseda “prinosniku” ali druga oznaka, ki pomeni isto.

(5)Indosament na prinosnika velja kot blanko indosament.

(6)Ničen je delni indosament.

(1)Vrednostni papir se lahko prenese tudi kot prenos pooblastila oziroma kot prenos v zastavo.

(2)Pri prenosu pooblastila se zapiše klavzula “vrednost v pooblastilu”, pri prenosu v zastavo pa “vrednost v zastavo” ali kaj podobnega.

(1)S prenosom pravic iz vrednostnega papirja pridobi novi imetnik vse pravice, ki jih je imel prejšnji imetnik.

(2)Prenos pravic iz vrednostnega papirja na ime, bodisi s cesijo ali z indosamentom, nima učinka nasproti izdajatelju, dokler ta ni pisno obveščen o tem oziroma dokler ta prenos ni vpisan v morebitni register vrednostnih papirjev na ime, ki ga vodi izdajatelj.

(3)Cedent oziroma indosant ne odgovarja za neizpolnitev obveznosti izdajatelja, razen če zakon drugače določa ali če je nasprotno določilo zapisano na samem vrednostnem papirju.

Imetnik vrednostnega papirja, ki je bil nanj prenesen kot “prenos pooblastila” ali kot “prenos v zastavo”, lahko izvršuje vse pravice, ki iz njega izvirajo, vendar sme papir prenesti na drugega le kot prenos pooblastila.

(1)Zadnji indosatar dokazuje svojo pravico iz vrednostnega papirja z nepretrgano vrsto indosamentov.

(2)To pravilo se smiselno uporablja tudi za zadnjega cesionarja.

(1)Prenos vrednostnega papirja po odredbi z indosamentom se prepoveduje z izrazom “ne po odredbi” ali s podobno klavzulo, ki ima enak pomen.

(2)Pravica iz vrednostnega papirja, za katerega je prenos z indosamentom prepovedan, se sme prenesti samo s cesijo.

(3)Prenos z indosamentom lahko prepovesta izdajatelj in indosant.

(4)S posebnim zakonom ali izjavo izdajatelja, zapisano na samem vrednostnem papirju na ime, se lahko prepove kakršenkoli njegov prenos.

(1)Vrednostni papir na prinosnika ali po odredbi lahko izdajatelj na zahtevo in stroške imetnika spremeni v vrednostni papir na ime.

(2)Če spremembe ni izrecno prepovedal, lahko izdajatelj na zahtevo in stroške imetnika spremeni vrednostni papir na ime v vrednostni papir na prinosnika ali po odredbi.

(1)Vrednostni papir po odredbi sme indosant prenesti z indosamentom na prinosnika, če ni s posebnim zakonom drugače določeno.

(2)Vrednostni papir na ime sme cedent oziroma indosant prenesti le na določeno osebo.

(3)Vrednostni papir na prinosnika se lahko z indosamentom prenese tudi na določeno osebo.

(1)Vrednostni papirji, izdani v seriji, se na zahtevo in stroške imetnika lahko združijo v enega ali več vrednostnih papirjev.

(2)Vrednostni papir se na zahtevo in stroške imetnika lahko razdeli na več vrednostnih papirjev manjšega zneska, ki pa ne smejo biti nižji od najnižjega apoena papirja, izdanega v tej seriji.

(1)Obveznost iz vrednostnega papirja preneha, ko jo izdajatelj papirja izpolni zakonitemu imetniku.

(2)Terjatev iz vrednostnega papirja preneha tudi, če vrednostni papir pripade izdajatelju, razen če ni s posebnim zakonom drugače določeno.

(3)Pošteni izdajatelj vrednostnega papirja na prinosnika je z izpolnitvijo prinosniku prost obveznosti tudi takrat, ko ta ni njegov zakoniti imetnik.

(1)Če izdajatelj vrednostnega papirja na prinosnika ve ali bi moral vedeti, da prinosnik ni zakoniti imetnik papirja in da tudi nima njegovega pooblastila, mora odkloniti izpolnitev, sicer odgovarja za škodo.

(2)Izdajatelj vrednostnega papirja ne more veljavno izpolniti svoje obveznosti, če mu je pristojni organ to prepovedal ali če ve ali bi moral vedeti, da je uveden postopek za amortizacijo ali neveljavnost vrednostnega papirja.

Dolžnik, ki je imetniku vrednostnega papirja izplačal glavnico, mora izplačati kupone obresti oziroma drugih donosov z istega papirja, predložene v izplačilo po izplačilu glavnice, če te terjatve niso zastarane.

(1)Zoper zahtevek imetnika vrednostnega papirja na prinosnika ali po odredbi sme izdajatelj uveljavljati le tiste ugovore, ki zadevajo izdajo samega papirja, kot je ponaredba; nato ugovore, ki izhajajo iz vsebine samega papirja, kot so roki ali pogoji; končno ugovore, ki jih ima proti samemu imetniku papirja, kot so pobotanje, pomanjkljivost z zakonom predpisanega postopka za pridobitev vrednostnega papirja in pomanjkanje pooblastila.

(2)Izdajatelj lahko uveljavlja zoper zahtevek imetnika, kateremu je izročil vrednostni papir, napake pravnega posla, na podlagi katerega je bil prenos opravljen, vendar teh napak ne more uveljavljati zoper zahtevek kakšnega poznejšega imetnika.

(3)Če pa je imetnik vrednostnega papirja ob prejemu papirja od svojega prednika vedel ali bi bil moral vedeti, da mu ta izroča vrednostni papir, da bi se izognil ugovoru, ki ga ima izdajatelj proti njemu, lahko izdajatelj uveljavlja ta ugovor tudi proti imetniku papirja.

(4)S posebnim zakonom so lahko določene tudi druge vrste ugovorov pri posameznih vrstah vrednostnih papirjev.

Za železniške vozovnice, gledališke in druge vstopnice, bone in druge podobne listine, ki vsebujejo določeno obveznost za njihovega izdajatelja, na katerih pa ni označen upnik in tudi ne izhaja iz njih ali iz okoliščin, v katerih so bile izdane, da jih ni mogoče odstopiti drugemu, se smiselno uporabljajo ustrezne določbe o vrednostnih papirjih.

(1)Garderobni ali podobni znaki, ki so sestavljeni iz kosa papirja, kovine ali drugega materiala, na katerih je običajno vtisnjena številka ali navedeno število oddanih predmetov in ki običajno ne vsebujejo kaj določenega o obveznosti njihovega izdajatelja, so namenjeni le za to, da pokažejo, kdo je upnik v razmerju, pri katerega nastanku so bili izdani.

(2)Izdajatelj izkaznega znaka je prost obveznosti, če jo v dobri veri izpolni prinosniku; vendar za prinosnika ne velja domneva, da je on pravi upnik ali da je upravičen zahtevati izpolnitev, in mora v sporu to dokazati.

(3)Upnik lahko zahteva izpolnitev obveznosti, čeprav je izgubil izkazni znak.

(4)Glede drugega je treba v vsakem posameznem primeru upoštevati skupno voljo izdajatelja in prejemnika znaka, kot tudi tisto, kar je običajno.

Imetnik poškodovanega vrednostnega papirja, ki ni primeren za promet, njegovo pristnost in vsebino pa je mogoče natančno ugotoviti, je upravičen zahtevati nov vrednostni papir na enak znesek, vrniti pa mora poškodovani papir in povrniti stroške.

(1)Izgubljen vrednostni papir se lahko razglasi za neveljavnega (amortizira).

(2)Izdajatelj vrednostnega papirja mora dosedanjemu imetniku vrednostnega papirja na njegovo zahtevo in proti povrnitvi stroškov izročiti vse listine in mu dati vse informacije, ki jih imetnik potrebuje v amortizacijskem postopku.

Za zastaranje terjatev iz vrednostnega papirja veljajo pravila o zastaranju, če poseben zakon ne določa drugače.

(1)Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi.

(2)Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala.

(3)Za škodo zaradi zamude z izpolnitvijo je odgovoren tudi dolžnik, ki mu je upnik dal primeren dodatni rok za izpolnitev.

(4)Dolžnik je odgovoren tudi za delno ali popolno nemožnost izpolnitve, čeprav zanjo ni kriv, če je nastopila potem, ko je prišel v zamudo, za katero odgovarja.

(5)Vendar je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da bi bila stvar, ki je predmet obveznosti, naključno uničena, tudi če bi bil on svojo obveznost pravočasno izpolnil.

Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

(1)S pogodbo se lahko razširi odgovornost dolžnika tudi na primer, za katerega sicer ne odgovarja.

(2)Vendar se izpolnitev takšnega pogodbenega določila ne more zahtevati, če bi bilo to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

(1)Odgovornosti dolžnika za naklep ali hudo malomarnost ni mogoče s pogodbo vnaprej izključiti.

(2)Vendar lahko sodišče na zahtevo zainteresirane stranke razveljavi tudi pogodbeno določilo o izključitvi odgovornosti za lahko malomarnost, če takšen sporazum izhaja iz monopolnega položaja dolžnika ali sploh iz neenakopravnega razmerja med pogodbenikoma.

(3)Veljavno je pogodbeno določilo, ki določa najvišji znesek odškodnine, če tako določeni znesek ni v očitnem nesorazmerju s škodo ali če za posamezen primer zakon ne določa kaj drugega.

(4)V primeru omejitve višine odškodnine ima upnik pravico do popolne odškodnine, če je dolžnik povzročil nemožnost izpolnitve namenoma ali iz hude malomarnosti.

(1)Upnik ima pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana.

(2)V primeru prevare ali namerne neizpolnitve ter neizpolnitve iz hude malomarnosti ima upnik pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala.

(3)Če je pri kršitvi obveznosti nastala za upnika poleg škode tudi kakšna korist, jo je treba pri odmeri odškodnine primerno upoštevati.

(4)Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine.

(5)Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za neizpolnitev obveznosti, ki niso nastale iz pogodbe, če ni za posamezne izmed njih v tem zakoniku določeno kaj drugega.

Če za nastalo škodo ali njeno velikost ali za otežitev dolžnikovega položaja odgovarja tudi upnik ali kdo, za katerega je on odgovoren, se odškodnina sorazmerno zmanjša.

Pogodbena stranka, ki je dolžna obvestiti drugo stranko o dejstvih, ki vplivajo na njuno medsebojno razmerje, je odgovorna za škodo, ki nastane drugi stranki zato, ker ni bila pravočasno obveščena.

Če v določbah tega odseka ni drugače določeno, se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode.

(1)Upnik in dolžnik se lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen).

(2)Če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo.

(3)Pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti.

(1)Pogodbeni stranki lahko poljubno določita višino kazni, bodisi v skupnem znesku, v odstotku, za vsak dan zamude ali kako drugače.

(2)Kazen mora biti dogovorjena v obliki, ki je predpisana za pogodbo, iz katere je nastala obveznost, na katere izpolnitev se nanaša.

Sporazum o pogodbeni kazni ima pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša.

Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja.

(1)Če je kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti, lahko upnik zahteva bodisi izpolnitev obveznosti bodisi pogodbeno kazen.

(2)Pravico zahtevati izpolnitev obveznosti izgubi, če je zahteval plačilo pogodbene kazni.

(3)Če je kazen dogovorjena za primer neizpolnitve, dolžnik nima pravice plačati pogodbeno kazen in odstopiti od pogodbe, razen če je bil to namen pogodbenikov, ko sta se zanjo dogovorila.

(4)Kadar je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo, ima upnik pravico zahtevati tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen.

(5)Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.

Sodišče zmanjša na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka.

(1)Upnik ima pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda.

(2)Če je škoda, ki je upniku nastala, večja od pogodbene kazni, ima pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine.

Če je za neizpolnitev obveznosti ali za primer zamude z izpolnitvijo v zakonu določena višina odškodnine pod imenom penalov, pogodbene kazni, odškodnine ali pod kakšnim drugim imenom, pogodbeni stranki pa sta se poleg tega v pogodbi dogovorili za pogodbeno kazen, upnik nima pravice zahtevati obenem pogodbeno kazen in z zakonom določeno odškodnino, razen če je to po samem zakonu dovoljeno.

(1)Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov.

(2)Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve.

(3)S pravnim dejanjem je mišljena tudi opustitev, zaradi katere je dolžnik izgubil kakšno premoženjsko pravico ali s katero je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost.

(1)Odplačno razpolaganje se lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi bil moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano.

(2)Če je ta tretji dolžnikov zakonec ali je z njim v sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali v svaštvu v ravni vrsti oziroma v stranski vrsti do vštetega drugega kolena, se domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom.

(3)Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano.

(4)Odpoved dediščini se šteje za neodplačno razpolaganje.

(1)Izpodbojna tožba v primeru razpolaganja iz prvega odstavka prejšnjega člena se lahko vloži v enem letu, v drugih primerih pa v treh letih.

(2)Rok iz prejšnjega odstavka se šteje od dneva, ko je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, oziroma od dneva, ko bi bilo treba opraviti opuščeno dejanje.

Zaradi oškodovanja upnikov ni mogoče izpodbijati običajnih priložnostnih daril, nagradnih daril kot tudi ne daril, danih iz hvaležnosti, če so sorazmerna premoženjskim možnostim dolžnika.

(1)Izpodbija se lahko s tožbo ali z ugovorom.

(2)Izpodbojna tožba se vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, oziroma zoper njegove univerzalne pravne naslednike.

(3)Če je tretji s kakšnim odplačnim poslom odtujil korist, pridobljeno z izpodbijanim razpolaganjem, se sme tožba zoper pridobitelja vložiti le, če je ta vedel, da je bilo mogoče pridobitev njegovih prednikov izpodbijati; če pa je to korist odtujil z neodplačnim poslom, se sme vložiti tožba zoper pridobitelja tudi, čeprav tega ni vedel.

(4)Toženec se lahko izogne izpodbijanju, če izpolni dolžnikovo obveznost.

Če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev.

(1)Upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar, jo ima pravico pridržati, dokler mu ni plačana terjatev.

(2)Če je postal dolžnik plačilno nesposoben, ima upnik pridržno pravico, čeprav njegova terjatev še ni zapadla.

(1)Upnik nima pridržne pravice, če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki proti njegovi volji ni več v njegovi posesti, ali če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki je bila izročena upniku v hrambo ali na posodo.

(2)Upnik tudi ne more pridržati pooblastila, dobljenega od dolžnika, ne drugih dolžnikovih listin, izkaznic, dopisov in drugih podobnih stvari, kot tudi ne drugih stvari, ki jih ni mogoče dati na prodaj.

Upnik je dolžan vrniti stvar dolžniku, če mu ta ponudi ustrezno zavarovanje njegove terjatve.

Upnik, ki ima na podlagi pridržne pravice v rokah dolžnikovo stvar, se lahko poplača iz njene vrednosti na enak način kot zastavni upnik, vendar mora, preden se za to odloči, pravočasno sporočiti dolžniku svoj namen.

Kadar je obveznost v dajatvi po vrsti določenih stvari, dolžnik pa pride v zamudo, si lahko upnik, ko je prej o tem obvestil dolžnika, po svoji izbiri kupi stvari iste vrste in zahteva od dolžnika povrnitev kupnine in škode, ali pa vrednost dolgovanih stvari in povrnitev škode.

Kadar je obveznost v storitvi, dolžnik pa te obveznosti ni pravočasno izpolnil, lahko upnik, ko je prej o tem obvestil dolžnika, sam na dolžnikove stroške stori tisto, kar bi bil moral storiti dolžnik, od njega pa lahko zahteva odškodnino zaradi zamude kot tudi povrnitev druge morebitne škode, ki jo je imel zaradi takšnega načina izpolnitve.

(1)Kadar je obveznost v opustitvi, ima upnik pravico do povrnitve škode že zato, ker je dolžnik ravnal v nasprotju s svojo obveznostjo.

(2)Če je bilo kaj zgrajeno v nasprotju z obveznostjo, lahko upnik zahteva, da se to odstrani na dolžnikove stroške in da mu dolžnik povrne škodo, ki mu je nastala v zvezi z graditvijo in odstranitvijo.

(3)Če pa sodišče spozna, da je to očitno koristnejše, lahko odloči, upoštevajoč splošni interes in opravičen interes upnika, naj se ne ruši tisto, kar je bilo zgrajeno, temveč naj dobi upnik škodo povrnjeno v denarju.

(1)Če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti v roku, ki mu je bil določen s pravnomočno odločbo, lahko upnik zahteva od njega, naj jo izpolni v primernem dodatnem roku, in izjavi, da po izteku tega roka ne bo več sprejel izpolnitve, temveč bo zahteval odškodnino zaradi neizpolnitve.

(2)Po poteku dodatnega roka sme upnik zahtevati le odškodnino zaradi neizpolnitve.

(1)Če dolžnik ne izpolni pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, mu lahko sodišče na upnikovo zahtevo določi primeren dodatni rok in, da bi nanj vplivalo, ne glede na kakršnokoli škodo izreče, da bo moral, če v tem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti, plačati upniku od dneva, ko izteče omenjeni rok, določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali za kakšno drugo časovno enoto.

(2)Če dolžnik pozneje izpolni obveznost, lahko sodišče zmanjša tako določeno vsoto, upoštevajoč pri tem namen, zaradi katerega je odredilo njeno plačilo.

(1)Obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih.

(2)S prenehanjem glavne obveznosti ugasnejo poroštvo, zastava in druge stranske pravice.

(1)Obveznost lahko izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji.

(2)Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima kakšen pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, celo če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje.

(3)Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od tretjega, če se dolžnik s tem strinja, razen če mora po pogodbi ali po naravi same obveznosti to obveznost izpolniti osebno dolžnik.

(4)Upnik lahko sprejme izpolnitev od tretjega brez dolžnikove vednosti, celo v primeru, ko ga je dolžnik obvestil, da noče, da bi kdo drug izpolnil njegovo obveznost.

(5)Vendar pa upnik ne sme sprejeti izpolnitve od tretjega, če mu je dolžnik ponudil, da bo sam izpolnil svojo obveznost.

(1)Tudi poslovno nesposoben dolžnik lahko veljavno izpolni obveznost, če je obstoj obveznosti nedvomen in če je zapadel rok za njeno izpolnitev.

(2)Vendar je mogoče izpodbijati izpolnitev, če je takšna oseba plačala zastaran dolg ali dolg, ki izvira iz igre ali stave.

Stroške izpolnitve trpi dolžnik, če jih ni povzročil upnik.

(1)Če izpolni tujo obveznost, se lahko vsak izpolnitelj pred izpolnitvijo ali ob izpolnitvi dogovori z upnikom, da izpolnjena terjatev preide nanj z vsemi ali le nekaterimi stranskimi pravicami.

(2)Upnikove pravice lahko preidejo na izpolnitelja tudi po pogodbi med dolžnikom in izpolniteljem, sklenjeni pred izpolnitvijo.

(3)Subrogacija izpolnitelja v pravice upnika nastopi v teh primerih ob izpolnitvi.

Če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami.

(1)Pri delni izpolnitvi upnikove terjatve preidejo stranske pravice, s katerimi je zavarovana izpolnitev te terjatve, na izpolnitelja le toliko, kolikor niso potrebne za izpolnitev ostanka.

(2)Vendar se upnik in izpolnitelj lahko dogovorita, da bosta izkoristila garancije v sorazmerju s svojimi terjatvami, lahko pa se dogovorita tudi, da bo imel izpolnitelj pri poplačilu prednost.

(1)Upnik je dolžan izročiti izpolnitelju sredstva, s katerimi se terjatev dokazuje ali zavaruje.

(2)Izjemoma sme upnik izročiti izpolnitelju stvar, ki jo je sprejel v zastavo od dolžnika ali od koga drugega, vendar le, če zastavitelj v to privoli; sicer ostane stvar v posesti pri upniku, da jo hrani za izpolnitelja.

Izpolnitelj, na katerega je prešla terjatev, ne more zahtevati od dolžnika več, kot je plačal upniku.

(1)Upnik, ki je sprejel izpolnitev od tretjega, ni odgovoren za obstoj in izterljivost terjatve ob izpolnitvi.

(2)S tem ni izključena uporaba pravil o neupravičeni pridobitvi.

(1)Obveznost mora biti izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik.

(2)Izpolnitev je veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril ali če jo je izkoristil.

(1)Z izpolnitvijo poslovno nesposobnemu upniku je dolžnik prost le, če je bila izpolnitev koristna za upnika ali če je predmet izpolnitve še pri njem.

(2)Poslovno nesposoben upnik lahko potem, ko postane poslovno sposoben, odobri izpolnitev, ki jo je prejel takrat, ko je bil poslovno nesposoben.

(1)Izpolnitev je v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega.

(2)Ni veljavne izpolnitve, če tisto, kar je dolžnik izročil kot dolgovano stvar in jo je upnik kot takšno sprejel, to v resnici ni; zato ima upnik pravico vrniti tisto, kar mu je bilo izročeno, in zahtevati dolgovano stvar.

(1)Obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje.

(2)V tem primeru je dolžnik odgovoren, prav tako kot prodajalec, za stvarne in pravne napake stvari, ki jo je dal namesto onega, kar je dolgoval.

(3)Vendar lahko zahteva upnik od dolžnika, ne pa več od poroka, namesto zahtevka iz dolžnikove odgovornosti za stvarne in pravne napake stvari izpolnitev prvotne terjatve in odškodnino.

Če je dolžnik izročil upniku kakšno stvar ali kakšno drugo pravico, naj jo proda in se iz doseženega zneska poplača za svojo terjatev, ostanek pa mu izroči, preneha obveznost šele, ko se upnik poplača iz doseženega zneska.

(1)Upnik ni dolžan sprejeti delne izpolnitve, razen če narava obveznosti ne nalaga kaj drugega.

(2)Vendar je upnik dolžan sprejeti delno izpolnitev denarne obveznosti, razen če ima poseben interes, da jo odkloni.

(1)Če so stvari določene samo po vrsti, mora dolžnik dati stvari srednje kakovosti.

(2)Vendar mora dati stvari ustrezne kakovosti, če mu je bil znan njihov namen.

(1)Če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi.

(2)Če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev.

(3)Če je hkrati zapadlo več obveznosti, se najprej poravnajo tiste, ki so najmanj zavarovane, če so vse enako zavarovane, pa najprej tiste, ki so dolžniku v največje breme.

(4)Če so po vsem navedenem obveznosti enake, se poravnajo po vrstnem redu, kot so nastale, če so nastale hkrati, pa se tisto, kar je bilo dano na račun izpolnitve, porazdeli na vse obveznosti v sorazmerju z njihovimi zneski.

Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica.

Če rok ni določen, in tudi namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka, lahko upnik zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti, dolžnik pa po svoji strani od upnika, da izpolnitev takoj sprejme.

(1)Če je bil rok dogovorjen izključno v interesu dolžnika, je ta upravičen izpolniti obveznost tudi pred dogovorjenim rokom, vendar mora svoj namen sporočiti upniku in paziti, da to ni ob nepravem času.

(2)V drugih primerih, ko dolžnik ponudi predčasno izpolnitev, jo upnik lahko odkloni, lahko pa jo tudi sprejme in si pridrži pravico do odškodnine, če o tem nemudoma obvesti dolžnika.

Upnik ima pravico zahtevati predčasno izpolnitev, če mu dolžnik ni dal obljubljenega zavarovanja ali če na njegovo zahtevo ni dopolnil zavarovanja, zmanjšanega brez njegove krivde, kot tudi če je bil rok dogovorjen izključno v njegovem interesu.

Če je določitev časa izpolnitve prepuščena na voljo upniku ali dolžniku, upravičenec pa ne določi roka niti po opominu, lahko druga stranka zahteva od sodišča, naj določi primeren rok za izpolnitev.

(1)Če se plačuje s posredovanjem banke ali druge organizacije, pri kateri ima upnik račun, in če pogodbeni stranki nista drugače določili, se šteje, da je dolg poravnan, ko prispe banki oziroma organizaciji, pri kateri ima upnik račun, denarno nakazilo v dobro upnika ali nalog dolžnikove banke ali organizacije, naj odobri računu upnika znesek, ki je v njem naveden.

(2)Če je s pogodbo dogovorjeno plačevanje po pošti, se domneva, da sta se stranki sporazumeli, da je z vplačilom dolžnega zneska pri pošti dolžnik poravnal svojo obveznost do upnika; če pa takšen način plačevanja ni dogovorjen, je dolg poravnan, ko upnik prejme denarno nakazilo.

(1)Dolžnik je dolžan izpolniti obveznosti, upnik pa sprejeti izpolnitev v kraju, ki je določen s pravnim poslom ali z zakonom.

(2)Če kraj izpolnitve ni določen in ga tudi ni mogoče določiti niti po namenu posla, po naravi obveznosti ali po drugih okoliščinah, je treba obveznost izpolniti v kraju, v katerem je imel dolžnik ob nastanku obveznosti sedež oziroma prebivališče.

(3)Za prebivališče se šteje običajno prebivališče, če tega ni, pa bivališče.

(4)Če je dolžnik pravna oseba ali podjetnik, ki ima enote v raznih krajih, velja za kraj izpolnitve sedež enote, ki mora opraviti, kar je potrebno za izpolnitev obveznosti, če je bila upniku pri sklenitvi pogodbe ta okoliščina znana ali bi bila morala biti znana.

(1)Denarne obveznosti se izpolnjujejo v kraju, v katerem ima upnik sedež oziroma prebivališče.

(2)Če se plačilo opravlja z nalogom, se denarne obveznosti izpolnjujejo v sedežu organizacije, pri kateri so upnikova denarna sredstva.

(3)Če je upnik spremenil kraj, v katerem je imel sedež oziroma prebivališče takrat, ko je obveznost nastala, in so se zaradi tega povečali stroški izpolnitve, gre to povečanje v njegovo breme.

(1)Kdor popolnoma ali delno izpolni obveznost, ima pravico zahtevati, naj mu upnik o tem na svoje stroške da pobotnico (priznanico).

(2)Dolžnik, ki je denarno obveznost plačal po banki ali pošti, sme zahtevati od upnika pobotnico le, če ima za to utemeljen razlog.

(3)Če je dana pobotnica, da je popolnoma plačana glavnica, se domneva, da so plačane tudi obresti ter morebitni sodni in drugi stroški.

(4)Prav tako se v primeru, če ima dolžnik občasnih dajatev, kot so zakupnine, in drugih terjatev, ki se občasno obračunavajo, kot so terjatve, ki nastajajo s porabo električnega toka ali vode ali z uporabo telefona, pobotnico, da je plačal pozneje zapadlo terjatev, domneva, da je plačal tudi tiste, ki so zapadle prej.

Če upnik noče dati pobotnice, lahko položi dolžnik pri sodišču predmet svoje obveznosti.

(1)Ko dolžnik popolnoma izpolni svojo obveznost, lahko poleg pobotnice zahteva od upnika, naj mu vrne zadolžnico.

(2)Če upnik ne more vrniti zadolžnice, ima dolžnik pravico zahtevati, naj mu izda javno overjeno listino, da je obveznost prenehala.

(3)Če je bila dolžniku vrnjena zadolžnica, se domneva, da je obveznost popolnoma izpolnjena.

(4)Dolžnik, ki je izpolnil obveznost le delno, ima pravico zahtevati, naj se ta izpolnitev zapiše na zadolžnici.

(1)Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.

(2)Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.

(1)Upnik pride v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči.

(2)Upnik pride v zamudo tudi, kadar je pripravljen sprejeti izpolnitev dolžnikove sočasne obveznosti, ne nudi pa izpolnitve svoje zapadle obveznosti.

(3)Upnik ne pride v zamudo, če dokaže, da ob času, ko mu je bila ponujena izpolnitev, ali ob času, ki je bil določen za izpolnitev, dolžnik ni mogel izpolniti svoje obveznosti.

(1)Če pride upnik v zamudo, preneha dolžnikova zamuda in preide nanj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari.

(2)Od dneva upnikove zamude nehajo teči obresti.

(3)Upnik v zamudi je dolžan povrniti dolžniku škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, kot tudi stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari.

(1)Če je upnik v zamudi ali je neznan, ali če se ne ve zanesljivo, kdo ali kje je, ali če je upnik poslovno nesposoben, nima pa zastopnika, sme dolžnik položiti zanj dolgovano stvar pri sodišču.

(2)To pravico imajo tudi drugi, ki imajo pravni interes, da se obveznost izpolni.

(3)O položitvi mora dolžnik obvestiti upnika, če ve zanj in za njegovo prebivališče.

(1)Stvar se položi pri stvarno pristojnem sodišču v kraju izpolnitve, razen če ekonomičnost ali narava posla zahteva položitev v kraju, kjer je stvar.

(2)Vsako drugo stvarno pristojno sodišče mora sprejeti stvar v hrambo, dolžnik pa mora dati upniku odškodnino, če je temu s položitvijo pri drugem sodišču nastala škoda.

(1)Kadar je predmet obveznosti kakšna stvar, ki je ni mogoče hraniti pri sodišču, lahko dolžnik zahteva od sodišča, naj določi osebo, kateri bo na stroške in na račun upnika izročil stvar v hrambo.

(2)Pri obveznosti iz gospodarske pogodbe ima izročitev take stvari javnemu skladišču v hrambo na račun upnika učinek položitve pri sodišču.

(3)O izročitvi v hrambo mora dolžnik obvestiti upnika.

(1)Dolžnik lahko vzame položeno stvar nazaj.

(2)O tem, da je vzel stvar nazaj, mora dolžnik obvestiti upnika.

(3)Dolžnikova pravica, da vzame položeno stvar nazaj, preneha, če dolžnik izjavi sodišču, da se tej pravici odpoveduje, če upnik izjavi, da sprejema položeno stvar, kot tudi če se s pravnomočno odločbo ugotovi, da položitev izpolnjuje pogoje pravilne izpolnitve.

(1)S položitvijo dolgovane stvari je dolžnik prost obveznosti takrat, ko stvar položi.

(2)Če je bil dolžnik v zamudi, njegova zamuda preneha.

(3)Od takrat, ko je stvar položena, preide nevarnost njenega naključnega uničenja ali poškodovanja na upnika.

(4)Od dneva položitve nehajo teči obresti.

(5)Če vzame dolžnik položeno stvar nazaj, se šteje, kot da položitve sploh ni bilo, in ostanejo njegovi sodolžniki ter poroki v zavezi.

Stroške veljavne in nepreklicane položitve plača upnik, v delu, ki presega stroške izpolnitve, ki jih mora plačati dolžnik.

(1)Če stvar ni primerna za hrambo ali če so za njeno hrambo ali za njeno vzdrževanje potrebni stroški, ki so nesorazmerni z njeno vrednostjo, jo dolžnik lahko proda na javni dražbi v kraju, določenem za izpolnitev, ali v kakšnem drugem kraju, če je to v upnikovem interesu, in doseženi znesek po odbitku prodajnih stroškov položi pri sodišču tega kraja.

(2)Če ima stvar dnevno ceno ali če ima v primerjavi s stroški javne dražbe majhno vrednost, jo dolžnik lahko proda pod roko.

(3)Če je stvar takšna, da se utegne hitro uničiti ali pokvariti, jo mora dolžnik prodati nemudoma na najprimernejši način.

(4)V vsakem primeru mora dolžnik, kadarkoli je to mogoče, obvestiti upnika o nameravani prodaji, po prodaji pa o doseženi ceni in njeni položitvi pri sodišču.

Sodišče izroči položeno stvar upniku pod pogoji, ki jih je postavil dolžnik.

(1)Če stroški hrambe niso v primernem roku plačani, odredi sodišče na zahtevo shranjevalca prodajo stvari in določi način prodaje.

(2)Od zneska, dobljenega s prodajo, se odbijejo stroški prodaje in stroški hrambe, ostanek pa položi pri sodišču za upnika.

Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli.

(1)Pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti.

(2)Po izjavi o pobotu se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj.

(1)Dolžnik ne more pobotati tistega, kar dolguje upniku, s tistim, kar upnik dolguje njegovemu poroku.

(2)Vendar pa porok lahko pobota dolžnikove obveznosti nasproti upniku z dolžnikovo terjatvijo do upnika.

(3)Kdor je dal svojo stvar v zastavo za tujo obveznost, lahko zahteva od upnika, naj mu zastavljeno stvar vrne, če so izpolnjeni pogoji za prenehanje te obveznosti s pobotom, kot tudi če upnik po svoji krivdi opusti pobot.

(1)Dolg se lahko pobota z zastarano terjatvijo, vendar le, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana.

(2)Če so pogoji za pobot nastali potem, ko je ena izmed terjatev že zastarala, ne nastane pobot, če dolžnik zastarane terjatve uveljavlja ugovor zastaranja.

(1)Dolžnik odstopljene terjatve lahko uveljavlja v pobot s prevzemnikom tiste svoje terjatve, ki bi jih lahko do obvestila o odstopu pobotal z odstopnikom.

(2)Z njim lahko pobota tudi svoje terjatve do odstopnika, ki jih je pridobil pred obvestilom o odstopu, pa rok za njihovo izpolnitev še ni zapadel takrat, ko je bil obveščen o odstopu, vendar le, če zapade ta rok pred rokom za izpolnitev odstopljene terjatve ali hkrati z njim.

(3)Dolžnik, ki je brez pridržka izjavil prevzemniku, da privoli v odstop, ne more več uveljavljati v pobot z njim nobene svoje terjatve do odstopnika.

(4)Če je odstopljena terjatev vpisana v javne knjige, sme dolžnik uveljavljati v pobot svojo terjatev s prevzemnikom le, če je njegova terjatev vpisana pri odstopljeni terjatvi ali če je bil prevzemnik ob odstopu obveščen o njenem obstoju.

Ne more prenehati s pobotom:

1.      terjatev, ki je ni mogoče zarubiti;

2.      terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo ali na posodo ali jih je dolžnik brezpravno vzel ali brezpravno pridržal;

3.      terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode;

4.      odškodninska terjatev za škodo, storjeno z okvaro zdravja ali s povzročitvijo smrti;

5.      terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja.

Dolžnik ne more uveljavljati v pobot terjatve, če je njegova terjatev zapadla šele potem, ko je nekdo tretji z rubežem segel na upnikovo terjatev proti njemu.

Kadar je med dvema osebama več obveznosti, ki lahko prenehajo s pobotom, veljajo za pobot pravila, ki veljajo za vračunavanje izpolnitve.

(1)Obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja.

(2)Za veljavnost tega sporazuma ni potrebno, da bi bil sklenjen v obliki, v kakršni je bil sklenjen posel, iz katerega je obveznost nastala.

Vrnitev zastave in odpoved drugim sredstvom, s katerimi je bila zavarovana izpolnitev obveznosti, ne pomeni, da se je upnik odpovedal pravici zahtevati njeno izpolnitev.

(1)Odpust dolga poroku ne oprosti glavnega dolžnika, z odpustom dolga glavnemu dolžniku pa je porok prost.

(2)Če je več porokov, pa upnik enega med njimi oprosti obveznosti, ostanejo drugi v zavezi, vendar se njihova obveznost zmanjša za del, ki pada na oproščenega poroka.

S splošnim odpustom dolgov ugasnejo vse upnikove terjatve nasproti dolžniku, razen tistih, za katere upnik ni vedel takrat, ko je dolgove odpustil.

(1)Obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago.

(2)Sporazum upnika in dolžnika, s katerim se spreminja ali dodaja določilo o roku, o kraju ali o načinu izpolnitve, dalje poznejši sporazum o obrestih, pogodbeni kazni, zavarovanju izpolnitve ali o kakšnem drugem stranskem določilu, kot tudi sporazum o izdaji nove listine o dolgu, se ne štejejo za prenovitev.

(3)Izdaja menice ali čeka zaradi kakšne prejšnje obveznosti se ne šteje za prenovitev, razen če je tako dogovorjeno.

Prenovitev se ne domneva; če torej stranki nista izrazili namena, naj dotedanja obveznost ugasne, ko sta ustvarjali novo, potem prejšnja obveznost ne preneha, temveč obstaja še naprej poleg nove.

(1)S pogodbo o prenovitvi prejšnja obveznost preneha, nova pa nastane.

(2)S prejšnjo obveznostjo prenehata tako zastava kot poroštvo, razen če ni bilo s porokom ali z zastaviteljem drugače dogovorjeno.

(3)To velja tudi za druge stranske pravice, ki so bile v zvezi s prejšnjo obveznostjo.

(1)Prenovitev je brez učinka, če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila.

(2)Če je bila prejšnja obveznost le izpodbojna, je prenovitev veljavna, če je dolžnik vedel za izpodbojni razlog.

Če je pogodba o prenovitvi neveljavna, se šteje, da prenovitve sploh ni bilo in da prejšnja obveznost sploh ni prenehala.

(1)Obveznost preneha z združitvijo, če v njej ista oseba postane upnik in dolžnik.

(2)Če porok postane upnik, obveznost glavnega dolžnika ne preneha.

(3)Obveznost, vpisana v javno knjigo, preneha z združitvijo šele takrat, ko je vpisan izbris.

(1)Obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja.

(2)Dolžnik mora dokazati okoliščine, ki izključujejo njegovo odgovornost.

(1)Če so predmet obveznosti stvari, določene po vrsti, ne preneha obveznost niti takrat, ko so vse takšne stvari, kar jih ima dolžnik, uničene zaradi okoliščin, za katere on ne odgovarja.

(2)Vendar pa preneha obveznost v primeru, ko so predmet obveznosti po vrsti določene stvari, ki jih je treba vzeti iz neke množice takih stvari, če je uničena cela ta množica.

Dolžnik določene stvari, ki je prost svoje obveznosti zaradi nemožnosti izpolnitve, mora odstopiti upniku pravico, ki bi jo imel nasproti tretjemu zaradi nastale nemožnosti.

Trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja preneha, ko preteče rok, razen če pogodba ali zakon določa, da je po tem roku dolžniško razmerje podaljšano za nedoločen čas, če ni pravočasno odpovedano.

(1)Če trajanje dolžniškega razmerja ni določeno, ga vsaka stranka lahko prekine z odpovedjo.

(2)Odpoved mora biti vročena drugi stranki.

(3)Odpoved se sme dati ob vsakem, vendar ne ob neprimernem času.

(4)Odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določeni odpovedni rok, če takšen rok ni določen s pogodbo, pa po preteku z zakonom določenega, običajnega oziroma primernega roka.

(5)Stranki se lahko dogovorita, da bo njuno dolžniško razmerje prenehalo s samo vročitvijo odpovedi, če za določen primer zakon ne odreja kaj drugega.

(6)Upnik ima pravico zahtevati od dolžnika tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala s pretekom roka ali z odpovedjo.

S smrtjo dolžnika ali upnika preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika.

(1)Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti.

(2)Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti.

(3)Sodišče se ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje.

(1)Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega.

(2)Če je obveznost v tem, da se kaj ne stori, kaj opusti ali kaj trpi, začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je dolžnik ravnal proti taki obveznosti.

Zastaranje nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa.

V zastaranje se všteje tudi čas, ki je pretekel v prid dolžnikovim prednikom.

(1)S pravnim poslom ni mogoče določiti daljšega ali krajšega zastaranja, kot je čas, ki ga določa zakon.

(2)S pravnim poslom ni mogoče določiti, da zastaranje nekaj časa ne bo teklo.

Dolžnik se ne more odpovedati zastaranju prej, kakor preteče zanj določen čas.

(1)Pisna pripoznava zastarane obveznosti se šteje za odpoved zastaranju.

(2)Enak učinek ima tudi zastava ali kakšno drugo zavarovanje, dano za zastarano terjatev.

Če je dolžnik izpolnil zastarano obveznost, nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarana.

(1)Ko preteče čas zastaranja, se upnik, čigar terjatev je zavarovana z zastavo ali s hipoteko, lahko poplača le iz obremenjene stvari, če jo ima v rokah ali če je njegova pravica vpisana v javni knjigi.

(2)Zastarane terjatve za obresti in druge občasne dajatve pa se ne morejo poplačati niti iz obremenjene stvari.

Ko zastara glavna terjatev oziroma, ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi prenehala z izpolnitvijo, zastarajo tudi stranske terjatve, kot so terjatve za obresti, plodove, stroške, pogodbene kazni.

Pravila o zastaranju se ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena.

Terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok.

(1)Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja.

(2)Isto velja za anuitete, s katerimi se v enakih, vnaprej določenih občasnih zneskih odplačujejo glavnica in obresti, vendar ne velja za obročna odplačila in druge delne izpolnitve.

(3)Ne glede na prvi odstavek tega člena zastarajo obresti od terjatev, katerih zastaralni rok je krajši od treh let, v enakem roku kot glavna terjatev.

(1)Pravica sama, iz katere izvirajo občasne terjatve, zastara v petih letih, odkar je zapadla najstarejša neizpolnjena terjatev, po kateri dolžnik ni izvršil nobene dajatve več.

(2)Če zastara pravica, iz katere izvirajo občasne terjatve, ne izgubi upnik le pravice zahtevati bodoče občasne dajatve, temveč tudi pravico terjati občasne dajatve, ki so zapadle pred tem zastaranjem.

(3)Pravica do preživljanja, ki gre komu po zakonu, ne more zastarati.

(1)Terjatve iz gospodarskih pogodb kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih.

(2)Zastaranje teče posebej za vsako dobavo blaga, opravljeno delo ali storitev.

Terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih letih.

Terjatev zakupnine, najsi je določeno, da se plačuje občasno ali v enkratnem skupnem znesku, zastara v treh letih.

(1)Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.

(2)V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala.

(3)Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti.

(4)Odškodninska terjatev za škodo, povzročeno z dejanjem spolne zlorabe mladoletne osebe, zastara v petnajstih letih po polnoletnosti oškodovanca.

(1)Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona.

(2)Pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka.

(3)To velja tudi za zadržanje zastaranja.

Če je bila škoda povzročena z dejanjem, na katerega je vplivalo neposredno ali posredno ponujanje, dajanje, sprejemanje ali zahtevanje podkupnine ali katerekoli druge koristi ali obljuba le-teh, ali z opustitvijo ravnanja, ki bi preprečilo dejanje korupcije, ali z drugim dejanjem, ki po zakonu ali mednarodni pogodbi pomeni korupcijo, zastara terjatev v petih letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petnajstih letih, odkar je bilo dejanje storjeno.

(1)V enem letu zastarajo:

1.      terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva;

2.      terjatve radijske in televizijske postaje za sprejem programov;

3.      terjatve pošte, telegrafa in telefona za uporabo telefonov in poštnih predalov, kot tudi druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih;

4.      terjatve za naročnino na občasne publikacije, šteto od takrat, ko je iztekel čas, za katerega je bila publikacija naročena;

5.      terjatev za storitve zagotavljanja dostopa do medmrežja, za storitve zagotavljanja uporabe elektronske pošte in elektronskih poštnih predalov, za storitve vzdrževanja spletnih strani in za storitve, povezane z dostopom do kabelskih in satelitskih radijskih in televizijskih programov, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih;

6.      terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.

(2)Zastaranje začne teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo.

(3)Zastaranje teče, čeprav se dobave ali storitve nadaljujejo.

(1)Vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok.

(2)Vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev.

(1)Terjatve zavarovalca oziroma tretje osebe iz pogodbe o življenjskem zavarovanju zastarajo v petih letih, terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb pa v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala.

(2)Če zainteresirana oseba dokaže, da do dneva, ki je določen v prejšnjem odstavku, ni vedela, da je zavarovalni primer nastopil, začne zastaranje teči od dneva, ko je za to zvedela; v vsakem primeru pa je terjatev zastarana pri življenjskem zavarovanju v desetih, pri drugih zavarovanjih pa v petih letih od dneva, določenega v prejšnjem odstavku.

(3)Terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb zastarajo v treh letih.

(4)Če zahteva pri zavarovanju pred odgovornostjo tretjega oškodovanec odškodnino od zavarovanca ali jo od njega dobi, začne teči zastaranje zavarovančevega zahtevka proti zavarovalnici od dneva, ko je oškodovanec sodno zahteval odškodnino od zavarovanca oziroma ko mu je zavarovanec škodo povrnil.

(5)Neposredni zahtevek tretjega oškodovanca proti zavarovalnici zastara v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovancu, ki je odgovoren za škodo.

(6)Zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku.

Zastaranje ne teče:

1.      med zakoncema;

2.      med starši in otroki, dokler traja roditeljska pravica;

3.      med varovancem in njegovim skrbnikom in tudi med skrbstvenim organom, dokler traja skrbništvo in dokler niso dani računi;

4.      med osebama, ki živita v zunajzakonski skupnosti.

Zastaranje ne teče:

1.      med mobilizacijo, neposredno vojno nevarnostjo, izrednim ali vojnim stanjem ter za terjatve oseb v vojaški službi;

2.      za terjatve, ki jih imajo v tujem gospodinjstvu zaposlene osebe proti delodajalcu ali njegovim družinskim članom, ki živijo skupaj z njim, vse dokler traja to delovno razmerje.

Zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti.

(1)Če zastaranje ni moglo začeti teči zaradi kakšnega zakonitega vzroka, začne teči takrat, ko ta vzrok preneha.

(2)Če je zastaranje začelo teči, preden je nastal vzrok, ki ga je zadržal, se nadaljuje, ko ta vzrok preneha; čas, ki je pretekel pred zadržanjem, pa se všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon.

(1)Zastaranje teče tudi proti mladoletnikom in drugim poslovno nesposobnim osebam, ne glede na to, ali imajo zakonitega zastopnika ali ne.

(2)Vendar pa zastaranje terjatve mladoletnika, ki nima zastopnika, in druge poslovno nesposobne osebe brez zastopnika ne more nastopiti, preden ne pretečeta dve leti, odkar je taka oseba postala poslovno popolnoma sposobna ali odkar je dobila zastopnika.

(3)Če je za zastaranje kakšne terjatve določeni čas krajši kot dve leti, upnik pa je mladoletnik, ki nima zastopnika, ali kakšna druga poslovno nesposobna oseba brez zastopnika, začne zastaranje te terjatve teči takrat, ko postane upnik poslovno sposoben ali ko dobi zastopnika.

Zastaranje proti osebi, ki služi vojaški rok ali je na vojaških vajah ali opravlja nadomestno civilno službo ali se usposablja za opravljanje nalog v rezervni sestavi policije ne more nastopiti, dokler ne pretečejo trije meseci od odslužitve vojaškega roka ali od prenehanja vojaških vaj, opravljanja civilne službe ali usposabljanja v rezervni sestavi policije.

(1)Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg.

(2)Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje.

Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev.

(1)Šteje se, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja.

(2)Prav tako se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena ali če je izposlovani ali opravljeni ukrep za izvršbo ali zavarovanje razveljavljen.

(1)Če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa vloži upnik novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena, se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo.

(2)Isto velja v primeru imenovanja prednika in uveljavljanja pobota terjatev v pravdi, pa tudi, če sodišče ali drug organ napoti upnika, naj svojo prijavljeno terjatev uveljavlja v pravdnem postopku.

Za pretrganje zastaranja ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika, naj izpolni obveznost.

(1)Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon.

(2)Zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začne teči znova od pripoznave.

(3)Če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev ali z uveljavljanjem pobota terjatev v sporu oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan.

(4)Če je bilo zastaranje pretrgano s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku, začne znova teči od dneva, ko je končan ta postopek.

(5)To velja tudi, če je bilo zastaranje pretrgano s predlogom za prisilno izvršbo ali zavarovanje.

(6)Zastaranje, ki začne po pretrganju znova teči, se dovrši, ko preteče toliko časa, kolikor ga določa zakon za zastaranje, ki je bilo pretrgano.

Če je bilo zastaranje pretrgano z dolžnikovo pripoznavo dolga, upnik in dolžnik pa sta se sporazumela, da bosta spremenila podlago ali predmet obveznosti, zastara nova terjatev v času, ki je določen za njeno zastaranje.

Če je predmet obveznosti vsota denarja, mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost, če se upnik in dolžnik v skladu z zakonom ne dogovorita drugače.

(1)Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da se višina dolžnikove denarne obveznosti določi glede na spremembe cen za blago in storitve, izraženih z indeksom cen, ki ga ugotavlja pooblaščena organizacija (indeksna klavzula), ali glede na gibanje tečaja tuje valute (valutna klavzula), ali glede na spremembe drugih cen, če ni takšen dogovor v nasprotju z zakonom.

(2)Kadar se pogodbeni stranki dogovorita za valorizacijo denarnih obveznosti, se valorizacija opravi za obdobje od nastanka obveznosti do njene izpolnitve, če se stranki ne dogovorita drugače.

(1)Dolžnik lahko predčasno izpolni denarno obveznost.

(2)Nično je pogodbeno določilo, s katerim se dolžnik odpoveduje tej pravici.

(3)Če dolžnik predčasno izpolni denarno obveznost, ima pravico odbiti od dolga obresti za čas od dneva plačila do zapadlosti le, če je k temu upravičen po pogodbi ali če je to v skladu z običaji.

Poleg glavnice dolguje dolžnik tudi obresti, če tako določa zakon ali če se upnik in dolžnik tako dogovorita.

(1)Od zapadlih, pa ne plačanih obresti, ne tečejo zamudne obresti, če zakon ne določa drugače.

(2)Nično je pogodbeno določilo, da od zapadlih neplačanih obresti tečejo obresti.

(3)Vendar je lahko v pogodbi vnaprej dogovorjeno, da bo obrestna mera višja, če dolžnik ne bo pravočasno plačal zapadlih obresti.

(črtan)

(1)Če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50% višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.

(2)Domneva iz prejšnjega odstavka ne velja za gospodarsko pogodbo.

(1)Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti.

(2)Obrestna mera zamudnih obresti znaša 8% letno, če poseben zakon ne določa drugače.

Upnik in dolžnik se lahko dogovorita, da je obrestna mera zamudnih obresti nižja ali višja od obrestne mere zamudnih obresti, določene z zakonom.

(1)Upnik ima pravico do zamudnih obresti ne glede na to, ali mu je zaradi dolžnikove zamude nastala kakšna škoda.

(2)Vendar ima upnik v primeru, če je škoda, ki mu je nastala zaradi dolžnikove zamude, večja od zneska, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti, pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine.

Od neplačanih obresti je mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

(1)Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da mora dolžnik za obdobje od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti poleg glavnice plačati tudi pogodbene obresti.

(2)Če so dogovorjene pogodbene obresti, nista pa določeni obrestna mera in zapadlost, je obrestna mera 6% letno, obresti pa zapadejo hkrati z zapadlostjo glavnice.

Pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.

Določbe tega zakonika o pogodbenih obrestih veljajo smiselno tudi za druge obveznosti, pri katerih so predmet stvari, določene po vrsti.

Če ima kakšna obveznost dva ali več predmetov, vendar mora dolžnik dati le enega, da bi bil prost obveznosti, potem ima, če ni dogovorjeno kaj drugega, pravico izbire dolžnik in obveznost preneha, ko izroči predmet, ki ga je izbral.

(1)Izbira je opravljena in se ne more več spremeniti, ko stranka, ki ima to pravico, obvesti drugo stranko o tem, kaj je izbrala.

(2)Od izbire dalje se šteje, da je bila obveznost od začetka enostavna in da je bila njen predmet že od začetka izbrana stvar.

(1)Dolžnik ima pravico izbire vse dotlej, dokler ni v prisilni izvršbi ena izmed dolgovanih stvari popolnoma ali delno izročena upniku po njegovi izbiri.

(2)Če ima pravico izbire upnik in se ta ne izreče o njej v roku, ki je določen za izpolnitev, lahko dolžnik zahteva od njega, naj izbere, in mu za to določi primeren rok; po izteku tega roka preide pravica izbire na dolžnika.

Če naj bi izbiro opravil nekdo tretji, ki pa tega ne stori, lahko vsaka stranka zahteva, naj to stori sodišče.

Če postane kakšen predmet obveznosti nemogoč zaradi kakšnega dogodka, za katerega ni odgovorna nobena stranka, se obveznost omeji na preostali predmet.

(1)Če postane kakšen predmet obveznosti nemogoč zaradi dogodka, za katerega odgovarja dolžnik, in ima on pravico izbire, se obveznost omeji na preostali predmet; če ima pravico izbire upnik, pa lahko po svoji izbiri zahteva preostali predmet ali odškodnino.

(2)Če postane kakšen predmet obveznosti nemogoč zaradi dogodka, za katerega je odgovoren upnik, preneha dolžnikova obveznost, vendar lahko v primeru, če ima dolžnik pravico izbire, zahteva odškodnino in izpolni svojo obveznost s preostalim predmetom; če pa ima pravico izbire upnik, lahko da odškodnino in zahteva preostali predmet.

Dolžnik, čigar obveznost ima en predmet, ki pa mu je dopuščeno, da se oprosti svoje obveznosti s tem, da izroči kakšen drug določen predmet, lahko izkoristi to možnost vse dotlej, dokler ne dobi upnik v prisilni izvršbi popolnoma ali delno predmet obveznosti.

(1)Upnik sme pri fakultativni obveznosti zahtevati od dolžnika le predmet obveznosti, ne pa tudi drugi predmet, s katerim lahko dolžnik, če hoče, prav tako izpolni svojo obveznost.

(2)Če postane predmet obveznosti nemogoč zaradi dogodka, za katerega dolžnik odgovarja, sme upnik zahtevati le odškodnino, vendar se dolžnik lahko oprosti obveznosti s tem, da izroči predmet, ki ga je upravičen izročiti namesto dolgovanega predmeta.

(1)Če pogodba ali zakon določa, da lahko upnik namesto dolgovanega predmeta zahteva od dolžnika kakšen drug določen predmet, mu je dolžnik, če upnik to zahteva, dolžan izročiti ta predmet.

(2)Sicer veljajo za takšne fakultativne terjatve glede na namen pogodbenikov in okoliščine posla ustrezna pravila o fakultativnih in o alternativnih obveznostih.

(1)Obveznost je deljiva, če se lahko tisto, kar se dolguje, razdeli in izpolni v delih, ki imajo iste lastnosti kot celi predmet, in če s to delitvijo ne izgubi ničesar od svoje vrednosti; sicer je obveznost nedeljiva.

(2)Če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti.

(3)Če je pri kakšni deljivi obveznosti več upnikov in ni določeno kaj drugega, se terjatev deli med njimi na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve.

Če je več dolžnikov pri kakšni deljivi, z gospodarsko pogodbo nastali obveznosti, odgovarjajo ti upniku solidarno, razen če so pogodbeniki izrecno odklonili solidarno odgovornost.

(1)Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti.

(2)Izmed več solidarnih dolžnikov lahko vsak dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki.

(1)Vsak solidarni dolžnik se lahko sklicuje na pobot svojega sodolžnika.

(2)Solidarni dolžnik lahko pobota terjatev svojega sodolžnika do upnika z upnikovo terjatvijo, vendar samo za toliko, kolikor znaša del dolga tega sodolžnika v solidarni obveznosti.

(1)Z odpustom dolga po sporazumu s kakšnim solidarnim dolžnikom so prosti obveznosti tudi drugi dolžniki.

(2)Če pa je imel odpust namen oprostiti obveznosti le dolžnika, kateremu je bil dolg odpuščen, se solidarna obveznost zmanjša za del, ki glede na medsebojna razmerja med dolžniki pada nanj, drugi dolžniki pa solidarno odgovarjajo za ostanek obveznosti.

(1)S prenovitvijo, ki jo je upnik sklenil s kakšnim solidarnim dolžnikom, so prosti tudi drugi dolžniki.

(2)Če pa sta upnik in dolžnik omejila prenovitev na del obveznosti, ki pada na dolžnika, potem obveznost drugih ne preneha, temveč se le zmanjša za ta del.

Poravnava, ki jo je sklenil eden izmed solidarnih dolžnikov z upnikom, nima učinka nasproti drugim dolžnikom, vendar jo imajo ti pravico sprejeti, če ni omejena na dolžnika, s katerim je bila sklenjena.

Če se v eni osebi združita lastnost upnika in lastnost dolžnika iste solidarne obveznosti, se obveznost drugih dolžnikov zmanjša za del, ki pada nanj.

Če pride upnik v zamudo nasproti enemu solidarnemu dolžniku, je v zamudi tudi nasproti drugim solidarnim dolžnikom.

(1)Zamuda enega solidarnega dolžnika nima učinka nasproti drugim dolžnikom.

(2)Isto velja tudi za dolg, ki bi ga pripoznal eden izmed solidarnih dolžnikov.

(1)Če zastaranje ne teče ali je pretrgano nasproti enemu dolžniku, teče naprej za druge solidarne dolžnike in se lahko konča; vendar ima dolžnik, nasproti kateremu obveznost ni zastarala in ki jo je moral izpolniti, pravico zahtevati od drugih dolžnikov, nasproti katerim je obveznost zastarala, da mu povrnejo vsak svoj del obveznosti.

(2)Odpoved dopolnjenemu zastaranju nima učinka nasproti drugim dolžnikom.

(1)Dolžnik, ki je izpolnil obveznost, ima pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj.

(2)Pri tem nima vpliva okoliščina, da je upnik kateremu izmed sodolžnikov dolg odpustil ali zmanjšal.

(3)Del, ki pada na sodolžnika, od katerega ni mogoče dobiti povračila, se porazdeli sorazmerno na vse ostale sodolžnike.

(1)Če ni dogovorjeno ali ne izhaja sicer iz pravnih razmerij med udeleženci v poslu kaj drugega, pade na vsakega dolžnika enak del.

(2)Vendar je v primeru, če je bila solidarna obveznost sklenjena v izključnem interesu nekega solidarnega dolžnika, ta dolžan povrniti celoten znesek obveznosti sodolžniku, ki je poplačal upnika.

Kadar je na upniški strani več oseb, so solidarne le, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena.

(1)Vsak solidarni upnik ima pravico zahtevati od dolžnika izpolnitev cele obveznosti; vendar obveznost preneha tudi nasproti drugim upnikom, ko je eden izmed njih poplačan.

(2)Dolžnik lahko izpolni obveznost upniku, ki ga sam izbere, vse dokler neki upnik ne zahteva izpolnitve.

(1)Dolžnik lahko pobota svojo obveznost s terjatvijo nasproti upniku, ki zahteva od njega izpolnitev.

(2)S terjatvijo, ki jo ima nasproti kakšnemu drugemu upniku, lahko dolžnik pobota svojo obveznost le do višine tistega dela solidarne terjatve, ki pripada temu upniku.

Z odpustom dolga in s prenovitvijo med dolžnikom in enim upnikom se zmanjša solidarna obveznost za toliko, za kolikor znaša upnikov delež pri terjatvi.

Poravnava, ki jo sklene eden izmed solidarnih upnikov z dolžnikom, nima učinka nasproti drugim upnikom; vendar jo imajo ti pravico sprejeti, razen če se nanaša le na delež upnika, s katerim je bila sklenjena.

Če se v osebi enega solidarnega upnika združi tudi lastnost dolžnika, sme vsak izmed drugih solidarnih upnikov zahtevati od njega le svoj del terjatve.

(1)Če pride dolžnik v zamudo nasproti enemu solidarnemu upniku, je v zamudi tudi nasproti drugim upnikom.

(2)Zamuda enega solidarnega upnika ima učinek tudi nasproti drugim upnikom.

Pripoznava dolga enemu upniku je v prid vsem upnikom.

(1)Če en upnik pretrga zastaranje ali če zastaranje nasproti njemu ne teče, to ni v prid drugim upnikom in teče nasproti njim še naprej.

(2)Odpoved zastaranju nasproti enemu upniku je v prid tudi drugim upnikom.

(1)Vsak solidarni upnik ima pravico zahtevati od upnika, ki je prejel izpolnitev od dolžnika, naj mu izroči delež, ki mu gre.

(2)Če iz razmerja med upniki ne izhaja kaj drugega, gre vsakemu solidarnemu upniku enak delež.

(1)Za nedeljive obveznosti, pri katerih je več dolžnikov, se smiselno uporabljajo predpisi o solidarnih obveznostih.

(2)Kadar je pri nedeljivi obveznosti več upnikov, med katerimi ni niti s pogodbo dogovorjena niti z zakonom določena solidarnost, sme posamezen upnik le tedaj zahtevati, naj jo dolžnik izpolni njemu, če so ga drugi upniki pooblastili, da sprejme izpolnitev; sicer pa lahko vsak upnik zahteva od dolžnika, da izpolni obveznost vsem skupaj ali da jo položi pri sodišču.

(1)Upnik lahko s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega.

(2)Če sta se dolžnik in upnik dogovorila, da upnik ne bo smel prenesti terjatve na drugega, prenos nima pravnega učinka.

(3)Če je bila ob prenosu predložena listina, ki izkazuje obstoj terjatve, iz katere pa ne izhaja prepoved prenosa, prenos učinkuje, če prevzemnik za prepoved prenosa ni vedel in ni bil dolžan vedeti.

(4)Če sta se dolžnik in upnik iz gospodarske pogodbe dogovorila, da upnik ne bo smel prenesti denarne terjatve na drugega, prenos kljub temu učinkuje. V tem primeru je dolžnik prost svoje obveznosti tudi, če jo izpolni odstopniku terjatve.

(1)S terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot so pravica do prednostnega poplačila, hipoteka, zastava, pravica iz pogodbe s porokom, pravica do obresti, do pogodbene kazni ipd.

(2)Vendar sme odstopnik izročiti zastavljeno stvar prevzemniku le, če zastavitelj v to privoli; sicer ostane stvar pri odstopniku, da jo hrani za prevzemnika.

(3)Domneva se, da so zapadle, pa ne plačane obresti odstopljene z glavno terjatvijo.

(1)Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu.

(2)Izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu je veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku.

Če je upnik odstopil isto terjatev raznim osebam, pripada terjatev tistemu prevzemniku, o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika ali ki se je pri dolžniku prvi oglasil.

(1)Prevzemnik ima nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik.

(2)Dolžnik lahko uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop.

(1)Odstopnik mora izročiti prevzemniku zadolžnico, če jo ima, ter druge dokaze o odstopljeni terjatvi in stranskih pravicah.

(2)Če je odstopnik prenesel na prevzemnika le del terjatve, mu mora izročiti overjen prepis zadolžnice, s katero se dokazuje obstoj odstopljene terjatve.

(3)Odstopnik mora izdati prevzemniku na njegovo zahtevo overjeno potrdilo o odstopu.

Kadar je terjatev odstopljena z odplačno pogodbo, odgovarja odstopnik za obstoj terjatve takrat, ko jo je odstopil.

(1)Odstopnik odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve, če je bilo to dogovorjeno, vendar le do višine tistega, kar je prejel od prevzemnika, ter za izterljivost obresti in stroškov v zvezi z odstopom in stroškov v postopku zoper dolžnika.

(2)Za večjo odgovornost poštenega odstopnika se ni mogoče dogovoriti.

(1)Če dolžnik odstopi upniku svojo terjatev ali njen del namesto izpolnitve svoje obveznosti, ugasne takrat, ko je sklenjena pogodba o odstopu, njegova obveznost do zneska odstopljene terjatve.

(2)Če pa dolžnik odstopi svojemu upniku svojo terjatev samo v izterjavo, ugasne ali se zmanjša njegova obveznost šele tedaj, ko upnik izterja odstopljeno terjatev.

(3)V prvem in drugem primeru mora prevzemnik izročiti odstopniku vse, kar je izterjal več, kot znaša njegova terjatev do njega.

(4)Pri odstopu v izterjavo lahko dolžnik odstopljene terjatve izpolni svojo obveznost tudi odstopniku, celo če je bil obveščen o odstopu.

Če je bila terjatev odstopljena v zavarovanje prevzemnikove terjatve proti odstopniku, je prevzemnik dolžan kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar skrbeti za izterjavo odstopljene terjatve in po izterjatvi, potem ko obdrži zase, kolikor je potrebno za poplačilo njegove lastne terjatve proti odstopniku, temu izročiti presežek.

(1)Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik.

(2)O sklenitvi pogodbe lahko obvesti upnika vsak od njiju, upnik pa lahko vsakemu od njiju sporoči svojo privolitev v prevzem dolga.

(3)Domneva se, da je upnik dal svojo privolitev, če je brez omejitve sprejel kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu.

(4)Pogodbenika, kakor tudi vsak od njiju posebej, lahko zahtevata od upnika, naj se v določenem roku izreče, ali privoli v prevzem dolga; če se ta ne izreče v določenem roku, se šteje, da je privolitev odklonil.

(5)Pogodba o prevzemu dolga ima učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve, dokler upnik vanjo ne privoli, kakor tudi, če privolitev odkloni.

(1)Če je bilo ob odtujitvi kakšne nepremičnine, na kateri je hipoteka, med pridobiteljem in odtujiteljem dogovorjeno, da bo pridobitelj prevzel dolg nasproti hipotekarnemu upniku, se v primeru, če hipotekarni upnik na pisno zahtevo odtujitelja v treh mesecih ne odkloni svoje privolitve v pogodbo o prevzemu dolga, šteje, da je vanjo privolil.

(2)V pisni zahtevi je treba upnika opozoriti na to posledico, ker se sicer šteje, kakor da zahteve ni bilo.

(1)S prevzemom dolga stopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika, ta pa je s tem prost obveznosti.

(2)Vendar v primeru, če je bil prevzemnik ob upnikovi privolitvi v pogodbo o prevzemu dolga prezadolžen, upnik pa tega ni vedel in ni bil dolžan vedeti, prejšnji dolžnik s tem ni prost obveznosti, pogodba o prevzemu dolga pa ima učinek pogodbe o pristopu k dolgu.

(3)Med prevzemnikom in upnikom obstaja ista obveznost, ki je dotlej obstajala med prejšnjim dolžnikom in upnikom.

(1)Stranske pravice, ki so dotlej obstajale poleg terjatve, ostanejo še naprej; vendar pa poroštva in zastave, ki so jih dale tretje osebe, prenehajo, če poroki in zastavitelji ne privolijo v to, da bodo odgovarjali tudi za novega dolžnika.

(2)Če ni bilo dogovorjeno kaj drugega, prevzemnik ne odgovarja za neizterjane obresti, ki so zapadle do prevzema.

(1)Prevzemnik lahko uveljavlja proti upniku vse ugovore, ki izvirajo iz pravnega razmerja med prejšnjim dolžnikom in upnikom, iz katerega izvira prevzeti dolg, ter ugovore, ki jih ima sam proti upniku.

(2)Prevzemnik ne more uveljavljati proti upniku ugovorov, ki izvirajo iz pravnega razmerja med njim in prejšnjim dolžnikom, ki je bilo podlaga za prevzem dolga.

S pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, stopi tretji v zavezo poleg dolžnika.

(1)Tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv.

(2)Nima pravnega učinka nasproti upnikom pogodbeno določilo, ki bi izključevalo ali omejevalo odgovornost iz prejšnjega odstavka.

(1)Izpolnitev se prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku.

(2)Prevzemnik odgovarja dolžniku, če ne izpolni pravočasno obveznosti upniku in ta zahteva izpolnitev od dolžnika.

(3)Vendar on ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu, zato nima upnik nasproti njemu nobene pravice. DRUGA KNJIGA: POSEBNI DEL

(1)S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino.

(2)Prodajalec kakšne pravice se zavezuje, da bo kupcu priskrbel prodano pravico; če izvrševanje te pravice zahteva posest stvari, pa tudi, da mu bo stvar izročil.

(1)Do izročitve stvari kupcu trpi nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari prodajalec, z izročitvijo stvari pa preide nevarnost na kupca.

(2)Nevarnost ne preide na kupca, če je ta zaradi kakšne napake, ki jo ima izročena stvar, odstopil od pogodbe ali zahteval zamenjavo stvari.

(1)Če stvar zaradi kupčeve zamude ni bila izročena, preide nevarnost na kupca takrat, ko pride v zamudo.

(2)Kadar so predmet pogodbe stvari, določene po vrsti, preide nevarnost na kupca v zamudi, če je prodajalec izločil stvari, ki so bile očitno namenjene za izročitev, in o tem poslal kupcu obvestilo.

(3)Kadar pa so po vrsti določene stvari takšne narave, da prodajalec ne more izločiti njihovega dela, zadošča, če je prodajalec storil vse, kar je bilo potrebno, da bi jih kupec lahko prevzel, in mu o tem odposlal obvestilo.

(1)Stvar, za katero gre pri pogodbi, mora biti v prometu in je nična pogodba o prodaji stvari, ki je izven prometa.

(2)Prodaja se lahko nanaša tudi na bodočo stvar.

(1)Prodajna pogodba je nična, če je bila stvar, za katero gre pri pogodbi, ob njeni sklenitvi že uničena.

(2)Če je bila stvar ob sklenitvi pogodbe le delno uničena, lahko kupec odstopi od pogodbe ali pa ostane pri njej ob sorazmernem znižanju kupnine.

(3)Vendar ostane pogodba v veljavi in ima kupec le pravico do znižanja kupnine, če delno uničenje stvari ne moti, da pogodba doseže svoj namen, ali če je za določeno stvar tak običaj v pravnem prometu.

Prodaja tuje stvari veže pogodbenika; vendar lahko kupec, ki ni vedel in ni bil dolžan vedeti, da je stvar tuja, odstopi od pogodbe, če zaradi tega ne more doseči njenega namena, in zahteva odškodnino.

(1)Sporna pravica je lahko predmet prodajne pogodbe.

(2)Vendar je nična pogodba, s katero bi odvetnik ali kakšen drug prevzemnik naročila kupil sporno pravico, katere uveljavitev mu je bila zaupana.

(1)Če kupnina v pogodbi ni določena in tudi ni v njej dovolj podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti, se šteje, da pogodba ni nastala.

(2)Če v gospodarski prodajni pogodbi kupnina ni določena in tudi ni v njej dovolj podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti, mora kupec plačati kupnino, ki jo je prodajalec običajno zaračunaval ob sklenitvi pogodbe; če te ni, pa primerno kupnino.

(3)Za primerno kupnino se šteje dnevna cena ob sklenitvi pogodbe; če te ni mogoče ugotoviti, pa cena, ki jo ugotovi sodišče glede na okoliščine primera.

Če je dogovorjena večja kupnina od cene, ki jo je za posamezno vrsto stvari predpisal pristojni organ, dolguje kupec le predpisano ceno; če pa je dogovorjeno kupnino že plačal, ima pravico zahtevati vrnitev razlike.

(1)Če je dogovorjena dnevna cena, dolguje kupec kupnino, ugotovljeno z uradno evidenco na trgu prodajalčevega kraja takrat, ko bi morala biti izpolnitev opravljena.

(2)Če takšne evidence ni, se dnevna cena določi na podlagi elementov, ki se na trgu običajno uporabljajo za določitev cene.

Če nekdo tretji, kateremu je bila zaupana določitev kupnine, noče ali ne more določiti kupnine, pogodbenika pa se pozneje ne sporazumeta o njej, vendar pogodbe ne razvežeta, se šteje, da je dogovorjena primerna kupnina.

Za pogodbeno določilo, s katerim se določitev kupnine pušča na voljo enemu pogodbeniku, se šteje, kot da sploh ni bilo dogovorjeno.

(1)Prodajalec je dolžan izročiti stvar kupcu v času in na kraju, ki sta določena v pogodbi.

(2)Prodajalec izpolni obveznost izročitve kupcu praviloma tedaj, ko mu izroči stvar ali listino, s katero je stvar mogoče prevzeti.

(1)Če ni dogovorjeno ali če ne izvira iz narave posla kaj drugega, je prodajalec dolžan izročiti stvar kupcu v brezhibnem stanju, skupaj z njenimi pritiklinami.

(2)Plodovi in druge koristi od stvari pripadajo kupcu od dneva, ko bi mu jih bil moral prodajalec izročiti.

Če je dogovorjeno, da bo stvar izročena v določenem času, ni pa določeno, katera stranka bo imela pravico določiti v mejah tega časa dan izročitve, ima to pravico prodajalec, razen če iz okoliščin primera izhaja, da je bila določitev dneva izročitve prepuščena kupcu.

Če dan izročitve stvari kupcu ni določen, mora prodajalec izročiti stvar v primernem roku po sklenitvi pogodbe, glede na naravo stvari in na druge okoliščine.

(1)Če kraj izročitve ni določen v pogodbi, je treba stvar izročiti v kraju, v katerem je imel prodajalec ob sklenitvi pogodbe sedež oziroma prebivališče.

(2)Če pa je bilo pogodbenikoma ob sklenitvi pogodbe znano, kje je stvar oziroma kje naj bo izdelana, je treba stvar izročiti v tem kraju.

Če je treba stvar po pogodbi prepeljati, v pogodbi pa ni določen kraj izpolnitve, je izročitev opravljena z izročitvijo stvari prevozniku ali tistemu, ki organizira odpravo.

Če je prodajalec dolžan poslati stvar kupcu, mora na običajen način in pod običajnimi pogoji skleniti pogodbe, ki so potrebne za prevoz do določenega kraja.

Stroške z izročitvijo ter stroške pred njo trpi prodajalec, stroške, da se odnese oziroma odpelje stvar, ter vse druge stroške po izročitvi pa kupec, če ni dogovorjeno kaj drugega.

Če ni dogovorjeno ali običajno kaj drugega, prodajalec ni dolžan izročiti stvari, če mu kupec hkrati ne plača kupnine ali če ni pripravljen tega hkrati storiti; vendar kupec ni dolžan plačati kupnine, preden nima možnosti, da stvar pregleda.

(1)Kadar se stvar izroča z izročitvijo prevozniku, lahko prodajalec odloži odpošiljatev stvari do plačila kupnine, ali pa stvar pošlje tako, da si pridrži pravico razpolagati z njo med prevozom.

(2)Če si je pridržal pravico razpolagati s stvarjo med prevozom, lahko prodajalec zahteva, naj stvar ne bo izročena kupcu v namembnem kraju, dokler ne plača kupnine; kupec pa ni dolžan plačati kupnine, preden nima možnosti, da stvar pregleda.

(3)Če pa je v pogodbi predvideno plačilo proti izročitvi ustrezne listine, kupec nima pravice zavrniti plačila kupnine zaradi tega, ker ni imel možnosti, da bi bil stvar pregledal.

(1)Če se po odpošiljatvi stvari kupcu pokaže, da so njegove premoženjske razmere take, da je utemeljen dvom, ali bo sploh mogel plačati kupnino, lahko prodajalec prepreči izročitev stvari kupcu celo tedaj, ko ima ta že v rokah listino, s katero je upravičen zahtevati izročitev stvari.

(2)Prodajalec pa ne more preprečiti izročitve, če jo zahteva nekdo tretji s pravilno listino, ki mu daje pravico zahtevati izročitev stvari, razen če listina vsebuje pridržke glede učinka njenega prenosa ali če prodajalec dokaže, da je imetnik listine, ko jo je pridobil, vedoma ravnal v njegovo škodo.

(1)Prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne.

(2)Prodajalec odgovarja tudi za tiste stvarne napake, ki se pokažejo potem, ko je nevarnost prešla na kupca, če so posledica vzroka, ki je obstajal že pred tem.

(3)Neznatna stvarna napaka se ne upošteva.

Napaka je stvarna:

1.      če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet;

2.      če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana ali bi mu bila morala biti znana;

3.      če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane;

4.      če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila.

(1)Prodajalec ne odgovarja za napake iz 1. in 3. točke prejšnjega člena, če so bile ob sklenitvi pogodbe kupcu znane ali mu niso mogle ostati neznane.

(2)Šteje se, da kupcu niso mogle ostati neznane tiste napake, ki bi jih skrben človek s poprečnim znanjem in izkušenostjo človeka enakega poklica in stroke kot kupec lahko opazil pri običajnem pregledu stvari.

(3)Vendar odgovarja prodajalec tudi za napake, ki bi jih bil kupec z lahkoto opazil, če je izjavil, da stvar nima nobenih napak ali da ima določene lastnosti ali odlike.

(1)Kupec je dolžan prejeto stvar na običajen način pregledati ali jo dati v pregled, brž ko je to po normalnem teku stvari mogoče, in o očitnih napakah obvestiti prodajalca v osmih dneh, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma, sicer izgubi pravico, ki mu gre iz tega naslova.

(2)Če je bil pregled opravljen v navzočnosti obeh strank, mora kupec takoj sporočiti prodajalcu svoje pripombe zaradi očitnih napak, sicer izgubi pravico, ki mu gre iz tega naslova.

(3)Če je kupec odpravil stvar naprej, ne da bi jo preložil, prodajalcu pa je bila ob sklenitvi pogodbe znana ali bi mu morala biti znana možnost takšne nadaljnje odprave, je pregled mogoče odložiti, dokler stvar ne prispe v novi namembni kraj; kupec mora v tem primeru prodajalca obvestiti o napakah, brž ko je po normalnem teku stvari lahko zvedel zanje od svojih odjemalcev.

(1)Če se potem, ko je kupec prevzel stvar, pokaže, da ima stvar kakšno napako, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti (skrita napaka), mora kupec obvestiti o njej prodajalca v osmih dneh, šteto od dneva, ko je napako opazil, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma; sicer izgubi to pravico.

(2)Prodajalec ne odgovarja za napake, ki se pokažejo potem, ko mine šest mesecev, odkar je bila stvar izročena, razen če je bil v pogodbi določen daljši rok.

Če je bilo treba zaradi kakšne napake stvar popraviti, izročiti drugo stvar, zamenjati dele ipd. začno roki iz prejšnjih dveh členov teči od izročitve popravljene stvari, izročitve druge stvari, zamenjave delov ipd.

(1)Kupec mora v obvestilu o napaki stvari natančneje opisati napako in povabiti prodajalca, da stvar pregleda.

(2)Če je obvestilo o napaki, ki ga je kupec pravočasno poslal prodajalcu s priporočenim pismom, telegramom ali na kakšen drug zanesljiv način, prispelo z zamudo ali če ga prodajalec sploh ni dobil, se vendarle šteje, da je kupec izpolnil svojo obveznost in prodajalca obvestil.

Kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal, ali obveznost, da bi bil v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, in niti tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana.

(1)Pogodbenika lahko omejita ali popolnoma izključita prodajalčevo odgovornost za stvarne napake stvari.

(2)Pogodbeno določilo o omejitvi ali izključitvi odgovornosti za napake stvari je nično, če je bila napaka prodajalcu znana, pa o njej ni obvestil kupca, kot tudi tedaj, ko mu je prodajalec to določilo vsilil, ker je izkoristil svoj prevladujoč položaj.

(3)Kupec, ki se je odpovedal pravici odstopiti od pogodbe zaradi napake stvari, obdrži zaradi teh napak druge pravice.

Pri prodaji na prisilni javni dražbi je odgovornost za napake izključena.

(1)Kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, lahko:

1.      zahteva od prodajalca, da napako odpravi ali da mu izroči drugo stvar brez napake (izpolnitev pogodbe);

2.      zahteva znižanje kupnine;

3.      odstopi od pogodbe.

(2)V vsakem izmed teh primerov ima kupec pravico zahtevati povrnitev škode.

(3)Poleg tega in neodvisno od tega odgovarja prodajalec kupcu tudi za škodo, ki je temu zaradi napake stvari nastala na drugih njegovih dobrinah, in sicer po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

Če kupec ne dobi zahtevane izpolnitve pogodbe v primernem roku, obdrži pravico odstopiti od pogodbe ali znižati kupnino.

(1)Kupec lahko odstopi od pogodbe le, če je poprej pustil prodajalcu primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe.

(2)Kupec sme odstopiti od pogodbe tudi, ne da bi pustil dodatni rok, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da ne bo izpolnil pogodbe, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je prodajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel izpolniti.

Če prodajalec v dodatnem roku ne izpolni pogodbe, je ta razvezana po samem zakonu, vendar jo kupec lahko obdrži v veljavi, če nemudoma izjavi prodajalcu, da pogodba ostaja v veljavi.

(1)Če ima napake le del izročene stvari ali če je bil izročen le del stvari oziroma manjša količina, kot je bila dogovorjena, sme kupec odstopiti od pogodbe po prejšnjih členih le glede tistega dela, ki ima napake, ali le glede tistega dela ali količine, ki manjka.

(2)Kupec sme odstopiti od cele pogodbe le, če dogovorjena količina ali dogovorjena stvar sestavlja celoto ali če ima kupec sicer opravičen interes, da sprejme dogovorjeno stvar ali količino le v celoti.

(1)Če je prodajalec po vrsti določenih stvari dal kupcu po gospodarski pogodbi večjo količino, kot je bila dogovorjena, kupec pa ne izjavi v primernem roku, da presežek odklanja, se šteje, da je sprejel tudi ta presežek in ga mora plačati po enaki ceni.

(2)Če kupec noče sprejeti presežka, mu mora prodajalec povrniti škodo.

(1)Če je z eno pogodbo in za eno kupnino prodanih več stvari ali skupina stvari, napake pa imajo samo nekatere od njih, sme kupec odstopiti od pogodbe le glede teh stvari, ne pa tudi glede drugih.

(2)Če pa sestavljajo stvari celoto, tako, da bi bilo škodljivo, če bi se ločile, sme kupec odstopiti od cele pogodbe; če pa od nje vendarle odstopi le glede stvari z napako, sme prodajalec s svoje strani odstopiti od pogodbe tudi glede drugih stvari.

(1)Kupec izgubi pravico odstopiti od pogodbe zaradi napake stvari, če stvari ne more vrniti ali je ne more vrniti v stanju, v kakršnem jo je prejel.

(2)Kupec pa vendarle lahko odstopi od pogodbe zaradi kakšne napake, če je bila stvar popolnoma ali delno uničena ali pa poškodovana zaradi napake, ki opravičuje odstop od pogodbe, ali zaradi kakšnega dogodka, ki ne izvira niti od njega niti od koga drugega, za katerega bi on odgovarjal.

(3)To velja tudi, če je bila stvar popolnoma ali delno uničena ali poškodovana zaradi obveznosti kupca, da pregleda stvar, ali če je kupec, še preden je bila napaka odkrita, porabil ali zamenjal del stvari med njeno običajno rabo, kot tudi, če je poškodba ali zamenjava nepomembna.

Kupec, ki je zato, ker ni mogel vrniti stvari ali je ni mogel vrniti v stanju, v kakršnem jo je prejel, izgubil pravico odstopiti od pogodbe, obdrži druge pravice, ki mu jih daje zakon zaradi takšne napake.

(1)Če je pogodba razvezana zaradi napak stvari, so učinki enaki, kot če je dvostranska pogodba razvezana zaradi neizpolnitve.

(2)Kupec dolguje prodajalcu povračilo za korist od stvari tudi tedaj, ko nima možnosti, da bi vrnil celo stvar ali njen del, pogodba pa je bila vendarle razvezana.

Kupnina se zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe.

Kupec, ki je dosegel znižanje kupnine zaradi kakšne napake, sme odstopiti od pogodbe ali zahtevati ponovno znižanje kupnine, če se pozneje odkrije še kakšna druga napaka.

(1)Pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko mu je odposlal obvestilo, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti.

(2)Kupec, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, pa lahko po preteku tega roka, če še ni plačal kupnine, kot ugovor zoper prodajalčev zahtevek, naj mu plača kupnino, uveljavlja svoj zahtevek, naj mu zniža kupnino ali povrne škodo.

(1)Če je prodajalec kakšnega stroja, motorja, kakšnega aparata ali drugih podobnih stvari, ki sodijo v tako imenovano tehnično blago, izročil kupcu garancijski list, s katerim proizvajalec jamči za brezhibno delovanje stvari v določenem času, šteto od njene izročitve kupcu, stvar pa ne deluje brezhibno, lahko kupec zahteva tako od prodajalca kot tudi od proizvajalca, da jo v primernem roku popravi ali, če tega ne stori, da mu namesto nje izroči stvar, ki brezhibno deluje.

(2)Ta pravila ne posegajo v pravila o odgovornosti prodajalca za napake stvari.

(1)Če stvar ne deluje pravilno, lahko kupec v garancijskem roku zahteva od prodajalca oziroma od proizvajalca, da jo popravi ali zamenja, ne glede na to, kdaj se je pokazala napaka v delovanju.

(2)Pravico ima tudi do povračila škode, ki mu je nastala zaradi tega, ker stvari ni mogel uporabljati, in sicer od trenutka, ko je zahteval popravilo ali zamenjavo, do njune izvršitve.

(1)Pri manjšem popravilu se garancijski rok podaljša za toliko, kolikor časa kupec ni mogel uporabljati stvari.

(2)Če pa je bila stvar zaradi nepravilnega delovanja zamenjana ali bistveno popravljena, začne garancijski rok teči znova od zamenjave oziroma od vrnitve popravljene stvari.

(3)Če je bil zamenjan ali bistveno popravljen le kakšen del stvari, začne garancijski rok znova teči samo za ta del.

Če prodajalec v primernem roku ne popravi ali ne zamenja stvari, lahko kupec odstopi od pogodbe ali zniža kupnino in zahteva odškodnino.

(1)Prodajalec oziroma proizvajalec je dolžan na svoje stroške spraviti stvar do kraja, v katerem naj bo popravljena oziroma zamenjana, ter jo popravljeno oziroma zamenjano vrniti kupcu.

(2)Ta čas trpi prodajalec oziroma proizvajalec nevarnost uničenja ali poškodovanja stvari.

Če je pri izdelavi posameznih delov stvari ali pri posameznih dejanjih sodelovalo več samostojnih proizvajalcev, preneha njihova iz teh delov ali iz teh dejanj izvirajoča odgovornost nasproti končnemu proizvajalcu za nepravilno delovanje stvari tedaj, ko preneha odgovornost končnega proizvajalca nasproti kupcu stvari.

Pravice kupca nasproti proizvajalcu iz garancijskega lista ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko je zahteval od njega popravilo ali zamenjavo stvari.

(1)Prodajalec odgovarja, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico, pa o njej kupec ni bil obveščen in tudi ni privolil, da bi vzel stvar, ki je z njo obremenjena.

(2)Prodajalec kakšne druge pravice odgovarja, da ta obstaja in da ni pravnih ovir za njeno uveljavitev.

Če se pokaže, da si tretji lasti kakšno pravico na stvari, mora kupec o tem obvestiti prodajalca, razen če mu je to že znano, in zahtevati od njega, da stvar v primernem roku oprosti take pravice ali zahteve; če pa so predmet pogodbe stvari, določene po vrsti, mu mora izročiti drugo stvar brez pravne napake.

(1)Če prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi in kdo kupcu stvar vzame, je pogodba razdrta po samem zakonu; če pa je kupčeva pravica zmanjšana ali omejena, sme kupec po svoji izbiri odstopiti od pogodbe ali zahtevati sorazmerno znižanje kupnine.

(2)Če prodajalec ne ugodi kupčevi zahtevi, naj v primernem roku oprosti stvar pravice ali zahteve tretjega, sme kupec odstopiti od pogodbe, če zaradi tega ni mogoče doseči njenega namena.

(3)V vsakem primeru ima kupec pravico do povračila škode, ki mu je nastala.

(4)Če pa je kupec ob sklenitvi pogodbe vedel za možnost, da mu bo stvar vzeta ali da bo njegova pravica zmanjšana ali omejena, nima pravice do odškodnine, če se ta možnost uresniči, pač pa ima pravico zahtevati vrnitev oziroma znižanje kupnine.

Kupec, ki se je, ne da bi obvestil prodajalca, spustil s tretjim v spor in spor izgubil, se vendarle lahko sklicuje na prodajalčevo odgovornost za pravne napake, razen če prodajalec dokaže, da je imel na voljo sredstva, s katerimi bi bil dosegel zavrnitev zahtevka tretjega.

(1)Kupec ima pravico sklicevati se na prodajalčevo odgovornost za pravne napake tudi tedaj, ko je brez prodajalčevega obvestila in brez spora pripoznal očitno utemeljeno pravico tretjega.

(2)Če je kupec izplačal tretjemu določeno vsoto denarja, da bi se ta odpovedal svoji očitni pravici, je prodajalec lahko prost svoje odgovornosti, če povrne kupcu izplačano vsoto in prizadejano škodo.

(1)Odgovornost prodajalca za pravne napake se lahko s pogodbo omeji ali povsem izključi.

(2)Če pa je bila prodajalcu ob sklenitvi pogodbe znana ali mu ni mogla ostati neznana kakšna napaka v njegovi pravici, je pogodbeno določilo o omejitvi ali o izključitvi odgovornosti za pravne napake nično.

Prodajalec odgovarja tudi za posebne omejitve javnopravne narave, ki kupcu niso bile znane, če je on vedel zanje ali če je vedel, da jih je mogoče pričakovati, pa jih kupcu ni sporočil.

(1)Kupčeva pravica iz pravnih napak ugasne po enem letu od dneva, ko je zvedel za pravico tretjega.

(2)Če pa je tretji začel spor, preden je ta rok iztekel, kupec pa zahteval od prodajalca, naj kot intervenient stopi vanj, ugasne kupčeva pravica šele po šestih mesecih po pravnomočno končanem sporu.

(1)Kupec mora plačati kupnino ob času in v kraju, ki sta določena v pogodbi.

(2)Če ni dogovorjeno ali običajno drugače, je treba kupnino plačati ob izročitvi v kraju, kjer se izroča stvar.

(3)Če kupnine ni treba plačati ob izročitvi, jo je treba plačati v prodajalčevem prebivališču oziroma sedežu.

Če daje na kredit prodana stvar plodove ali kakšne druge koristi, dolguje kupec obresti od tedaj, ko mu je bila izročena, ne glede na to, ali je kupnina zapadla v plačilo ali ne.

(1)Pri zaporednih dobavah mora kupec plačati kupnino za vsako dobavo takrat, ko jo prevzame, razen če je dogovorjeno ali če izhaja iz okoliščin posla kaj drugega.

(2)Če je dal kupec prodajalcu v pogodbi z zaporednimi dobavami predujem, se prve dobave zaračunajo iz predujma, razen če ni bilo dogovorjeno kaj drugega.

(1)Prevzem stvari sestoji iz dejanj, ki so potrebna, da bi bila izročitev možna, in iz tega, da kupec stvari odnese.

(2)Če kupec brez utemeljenega razloga noče prevzeti stvari, katere izročitev mu je bila na dogovorjen ali običajen način pravočasno ponujena, sme prodajalec odstopiti od pogodbe, če utemeljeno dvomi, da mu bo kupec plačal kupnino.

(1)Če je nevarnost zaradi kupčeve zamude prešla nanj, preden mu je bila stvar izročena, mora prodajalec stvar hraniti kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar in v ta namen ustrezno ukrepati.

(2)To velja tudi za kupca, če mu je bila stvar izročena, pa jo želi vrniti prodajalcu, bodisi zato, ker je odstopil od pogodbe, bodisi zato, ker je namesto nje zahteval drugo stvar.

(3)Tako v prvem kot v drugem primeru ima pogodbenik, ki mora ukreniti potrebno za ohranitev stvari, pravico do povračila za ohranitev potrebnih stroškov.

Če kupec noče sprejeti stvari, ki mu je bila poslana v namembni kraj in tam dana na razpolago, jo mora prevzeti za prodajalca, če ta v namembnem kraju ni navzoč in tudi nima tam koga drugega, ki bi jo zanj prevzel, toda pod pogojem, da mu je to mogoče brez plačila kupnine in brez večjih nevšečnosti ali pretiranih stroškov.

Pogodbena stranka, ki je po prejšnjih določbah dolžna ukreniti potrebno za ohranitev stvari, jo lahko pod pogoji in s posledicami, navedenimi v določbah tega zakonika o položitvi pri sodišču in o prodaji dolgovane stvari, položi pri sodišču, izroči v hrambo komu drugemu ali pa proda na račun druge stranke.

Če je bila prodajna pogodba razdrta zaradi tega, ker je en pogodbenik prekršil pogodbo, ima druga stranka pravico do povračila škode, ki jo zaradi tega trpi, po splošnih pravilih o povrnitvi škode, nastale s kršitvijo pogodbe.

(1)Če je bila pogodba razdrta zaradi tega, ker je en pogodbenik prekršil pogodbo, stvar pa ima dnevno ceno, lahko druga stranka zahteva razliko med kupnino, ki je bila določena v pogodbi, in dnevno ceno na dan, ko je bila pogodba razdrta, na trgu kraja, v katerem je bil opravljen posel.

(2)Če na trgu kraja, v katerem je bil opravljen posel, ni dnevne cene, se za izračun povračila vzame dnevna cena na trgu, ki ga v danem primeru lahko nadomesti, tej ceni pa je treba prišteti razliko v prevoznih stroških.

(1)Če je predmet prodaje neka količina po vrsti določenih stvari, pa ena stranka ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, jih sme druga stranka prodati oziroma kupiti zaradi kritja ter zahtevati razliko med kupnino, ki je bila določena v pogodbi, in kupnino pri kritni prodaji oziroma kritnem kupu.

(2)Prodaja oziroma kup zaradi kritja morata biti opravljena v primernem roku in na primeren način.

(3)O nameravani prodaji oziroma nameravanem kupu mora upnik obvestiti dolžnika.

Poleg pravice do povračila škode po pravilih iz prejšnjih členov ima pogodbi zvesta stranka tudi pravico do povračila morebitne večje škode.

S pogodbenim določilom o predkupni pravici se lastnik stvari (prodajalec) zavezuje, da bo predkupnega upravičenca obvestil o nameravani prodaji stvari določeni osebi ter o pogojih te prodaje ter mu ponudil, naj jo on kupi pod enakimi pogoji.

(1)Predkupni upravičenec mora v 30 dneh po prejemu lastnikovega obvestila o nameravani prodaji na zanesljiv način obvestiti prodajalca o svoji odločitvi, da bo izkoristil svojo predkupno pravico.

(2)Hkrati z izjavo, da kupuje stvar, mora plačati kupnino, določeno v lastnikovem obvestilu o nameravani prodaji, ali jo položiti pri sodišču.

(3)Če je lastnik v pogojih za prodajo navedel določen rok za plačilo kupnine, lahko predkupni upravičenec izkoristi ta rok le, če da zadostno zavarovanje.

Predkupne pravice ni mogoče odtujiti in podedovati, če zakon ne določa drugače.

(1)Pri prisilni javni dražbi se predkupni upravičenec ne more sklicevati na svojo predkupno pravico.

(2)Vendar lahko predkupni upravičenec, čigar predkupna pravica je vpisana v javni knjigi, zahteva razveljavitev dražbe, če ni bil nanjo posebej povabljen.

(1)Predkupna pravica preneha s potekom časa, ki je določen s pogodbo.

(2)Če čas trajanja ni določen, predkupna pravica preneha s potekom petih let od sklenitve pogodbe.

(1)Če je prodajalec prodal stvar in prenesel lastnino na tretjega, ne da bi o tem obvestil predkupnega upravičenca, in če je bila tretjemu znana ali mu ni mogla ostati neznana predkupna pravica upravičenca, lahko ta v šestih mesecih, šteto od dne, ko je zvedel za prodajno pogodbo, zahteva, da se pogodba razveljavi in stvar pod enakimi pogoji proda njemu.

(2)Če je prodajalec napačno obvestil predkupnega upravičenca o pogojih za prodajo tretjemu in je bilo tretjemu to znano ali mu ni moglo ostati neznano, začne teči ta šestmesečni rok od dne, ko je predkupni upravičenec izvedel za prave pogodbene pogoje.

(3)Upravičenje preneha v vsakem primeru po petih letih od prenosa lastnine stvari na tretjega.

(1)Določene osebe imajo lahko predkupno pravico po zakonu.

(2)Trajanje zakonite predkupne pravice ni omejeno.

(3)Pravila o pogodbeni predkupni pravici se smiselno uporabljajo tudi za zakonito predkupno pravico, če za posamezen primer zakon ne določa drugače.

(1)Če je dogovorjeno, da vzame kupec stvar pod pogojem, da jo preizkusi in ugotovi, ali ustreza njegovim željam, mora v roku, ki je določen v pogodbi, oziroma v običajnem roku, sicer pa v primernem roku, ki mu ga določi prodajalec, obvestiti prodajalca, ali ostaja pri pogodbi ali ne; sicer se šteje, da je od nje odstopil.

(2)Če pa je bila stvar izročena kupcu na poskušnjo do določenega roka, pa je ta ne vrne nemudoma po izteku roka ali ne izjavi prodajalcu, da odstopa od pogodbe, se šteje, da je ostal pri njej.

Če je bila poskušnja dogovorjena zato, da bi bilo ugotovljeno, ali ima stvar določeno lastnost oziroma ali je primerna za določeno rabo, tedaj obstanek pogodbe ni odvisen od kupčevega preudarka, temveč od tega, ali ima stvar zares te lastnosti oziroma ali je primerna za določeno rabo.

Nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, ki je bila kupcu izročena na poskušnjo, trpi prodajalec do kupčeve izjave, da ostaja pri pogodbi, oziroma do izteka roka, ko mu je bil kupec dolžan stvar vrniti.

Določbe o kupu na poskušnjo se smiselno uporabljajo za kup po pregledu in za kup s pridržkom poskusa.

(1)Pri prodaji po vzorcu ali modelu odgovarja prodajalec, če stvar, ki jo je izročil kupcu, ne ustreza vzorcu ali modelu, kadar gre za gospodarsko pogodbo, po predpisih o odgovornosti prodajalca za stvarne napake stvari, v drugih primerih pa po predpisih o odgovornosti za neizpolnitev obveznosti.

(2)Vendar prodajalec ne odgovarja za neustreznost, če je vzorec oziroma model pokazal kupcu le zato, da bi ga obvestil in da bi ta približno ugotovil lastnost stvari, ne da bi bil pri tem obljubil ustreznost.

(1)Če je v pogodbi kupcu pridržana pravica, da pozneje določi obliko, mero ali kakšne druge podrobnosti stvari, kupec pa tega ne stori do dogovorjenega dne ali do preteka primernega roka, šteto od prodajalčeve zahteve, naj to stori, lahko prodajalec odstopi od pogodbe ali pa opravi to specifikacijo glede na tisto, kar mu je znano o kupčevih potrebah.

(2)Če opravi specifikacijo sam prodajalec, mora obvestiti kupca o njenih podrobnostih ter mu določiti primeren rok, da sam določi drugačno.

(3)Če kupec ne izrabi te možnosti, je obvezna specifikacija, ki jo je napravil prodajalec.

(1)Prodajalec določene premične stvari si lahko s posebnim pogodbenim določilom pridrži lastninsko pravico tudi potem, ko stvar izroči kupcu, vse dotlej, dokler kupec ne plača vse kupnine.

(2)Pridržek pravice učinkuje nasproti kupčevim upnikom le, če je bil podpis kupca na pogodbi, ki vsebuje določilo o pridržku lastninske pravice notarsko overjen pred kupčevim stečajem ali pred rubežem stvari.

(3)Na stvareh, o katerih se vodijo posebne javne knjige, si je mogoče pridržati lastninsko pravico le, če tako določajo predpisi o ureditvi in vodenju teh knjig.

Nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari trpi kupec od takrat, ko mu je stvar izročena.

S pogodbo o prodaji na obroke se prodajalec zavezuje, da bo kupcu izročil določeno premično stvar, še preden mu bo kupnina popolnoma izplačana, kupec pa se zavezuje, da jo bo odplačal v obrokih v določenih časovnih presledkih.

Pogodba o prodaji na obroke mora biti sestavljena v pisni obliki.

V pogodbeni listini morajo biti poleg stvari in njene cene pri prodaji za gotovino, navedeni: skupen znesek vseh obročnih odplačil, vštevši tudi tisto, kar je bilo plačano ob sklenitvi pogodbe, znesek posameznih obrokov, njihovo število ter njihovi roki.

(1)Prodajalec lahko odstopi od pogodbe, če pride kupec v zamudo z začetnim obrokom.

(2)Po plačilu začetnega obroka lahko prodajalec odstopi od pogodbe, če pride kupec v zamudo z najmanj dvema zaporednima obrokoma, ki pomenita najmanj osmino kupnine.

(3)Izjemoma lahko prodajalec odstopi od pogodbe, če pride kupec v zamudo le z enim obrokom, kadar za plačilo kupnine niso predvideni več kot štirje obroki.

(4)V primerih iz drugega in tretjega odstavka tega člena lahko prodajalec, namesto da bi odstopil od pogodbe, zahteva od kupca, da plača ves ostanek kupnine, vendar mu mora pred tem pustiti dodaten petnajstdnevni rok.

(1)Če se pogodba razveže, mora prodajalec vrniti kupcu prejete obroke z obrestmi od dneva, ko jih je prejel, in mu povrniti nujne stroške, ki jih je imel za stvar.

(2)Kupec mora vrniti prodajalcu stvar v stanju, v kakršnem je bila tedaj, ko mu je bila izročena, in mu dati povračilo za njeno uporabo vse do razveze pogodbe.

(1)Če je plačilo dogovorjeno s pomočjo dokumentarnega akreditiva, je kupec dolžan v primernem roku in na svoje stroške poskrbeti, da prvovrstna banka odpre dokumentarni akreditiv, ki mora biti v skladu s prodajno pogodbo. Dokumentarni akreditiv mora biti veljaven še toliko časa po izpolnitvi prodajalčeve obveznosti, da lahko ta zbere in predloži dokumente banki.

(2)Če banka ne odpre dokumentarnega akreditiva v skladu s prejšnjim odstavkom ali ne plača akreditivnega zneska, čeprav je prodajalec pravočasno predložil ustrezne dokumente, se v razmerju med kupcem in prodajalcem uporabljajo določbe o dolžnikovi zamudi.

(3)Prodajalec, ki ne uporabi dokumentarnega akreditiva, ki ga je banka odprla v skladu s prodajno pogodbo, ne izgubi pravice zahtevati kupnino, je pa dolžan povrniti kupcu škodo.

(4)Stranki lahko določita, da je odprtje dokumentarnega akreditiva pogoj za veljavnost prodajne pogodbe.

(5)Če pride do podaljšanja dokumentarnega akreditiva s sporazumom med strankama, nosita stroške vsaka do polovice; če pride do podaljšanja iz razlogov na strani ene od strank, nosi stroške podaljšanja le-ta.

(6)Določbe tega člena ne posegajo v pravila o dokumentarnem akreditivu kot bančnem poslu in obratno.

(1)Z menjalno pogodbo se vsak pogodbenik zavezuje nasproti svojemu sopogodbeniku, da mu bo izročil zamenjano stvar, tako da bo ta pridobil lastninsko pravico.

(2)Predmet menjave so lahko tudi druge prenosljive pravice.

Iz menjalne pogodbe nastanejo za vsakega pogodbenika obveznosti in pravice, ki nastanejo iz prodajne pogodbe za prodajalca.

(1)S pogodbo o prodajnem naročilu se prevzemnik naročila zavezuje, da bo določeno stvar, ki mu jo je izročil naročitelj, prodal za določeno kupnino v določenem roku, ali pa mu jo v tem roku vrnil.

(2)Prodajnega naročila ni mogoče preklicati.

Stvar, ki je bila izročena prevzemniku naročila, ostane naročiteljeva in on trpi nevarnost, če bi bila po naključju uničena ali poškodovana, vendar ne more razpolagati z njo, dokler mu ni vrnjena.

(1)Če prevzemnik naročila ne proda stvari in ne izroči naročitelju določene kupnine do določenega roka, pa je v tem roku tudi ne vrne, se šteje, da jo je kupil.

(2)Vendar njegovi upniki stvari ne morejo zarubiti, dokler naročitelju ne izplača kupnine.

(1)Z darilno pogodbo se ena oseba (darovalec) zaveže na drugo osebo (obdarjenca) neodplačno prenesti lastninsko ali drugo pravico ali na drugačen način v breme svojega premoženja obogatiti obdarjenca, obdarjenec pa izjavi, da se s tem strinja.

(2)Za darilno pogodbo se šteje tudi odpoved pravici, če se s tem zavezanec strinja.

(3)Odpoved pravici, glede katere ni zavezanca in ki se ne odstopi drugemu, se ne šteje za darilno pogodbo.

Za darilno pogodbo se šteje tudi pogodba, ki jo je sklenil darovalec iz hvaležnosti ali kakšne druge moralne obveznosti, če obdarjenec ni imel pravice s tožbo zahtevati darila.

Če je po isti ali drugi pogodbi tudi obdarjenec dolžan obogatiti darovalca, gre za darilno pogodbo le glede presegajoče vrednosti.

Če darovalčeva obveznost obsega občasne izpolnitve, ugasne z darovalčevo smrtjo.

(1)Kdor vedoma podari tujo stvar in obdarjencu to okoliščino zamolči, odgovarja za škodo.

(2)Če ima podarjena stvar napake ali nevarne lastnosti, zaradi katerih nastane škoda obdarjencu, darovalec odgovarja za škodo, če je za napako oziroma za nevarno lastnost vedel ali bi bil moral vedeti in ni opozoril obdarjenca.

(1)Če darovalec podarjeno stvar ali pravico ni takoj prenesel na obdarjenca tako, da ta lahko z njo prosto razpolaga, mora biti darilna pogodba sklenjena v pisni obliki.

(2)Če darilna pogodba ni sklenjena v obliki iz prejšnjega odstavka, obdarjenec ne more s tožbo zahtevati njene izpolnitve.

(1)Darovalec lahko prekliče darilno pogodbo, če pride po sklenitvi pogodbe v položaj, da je ogroženo njegovo preživljanje.

(2)Preklic iz prejšnjega odstavka ni mogoč, če bi z njim prišel obdarjenec v položaj, da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje.

(3)Obdarjenec lahko darilo obdrži, če darovalcu zagotovi preživljanje.

(1)Darovalec lahko prekliče darilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal.

(2)Pogodbo lahko zaradi obnašanja proti darovalcu prekliče tudi darovalčev dedič.

(3)Preklic je zaradi obdarjenčevega obnašanja mogoč tudi proti obdarjenčevemu dediču.

(4)Preklic ni mogoč, če je darovalec obnašanje obdarjencu odpustil.

Darovalec lahko prekliče darilno pogodbo, če po sklenitvi dobi otroka, prej pa ni imel otrok.

(1)Z izjavo o preklicu zahteva darovalec vrnitev darovane stvari ali pravice oziroma plačilo vrednosti, za katero je obdarjenec na podlagi darilne pogodbe obogaten.

(2)Če darilna pogodba še ni izpolnjena, ima preklic za posledico prenehanje darovalčeve obveznosti.

Darilna pogodba se lahko prekliče v enem letu od dneva, ko je darovalec zvedel za razlog za preklic.

Odpoved preklicu je nična.

Darilna pogodba, ki se mora izpolniti po darovalčevi smrti, je veljavna le, če je sklenjena v obliki notarskega zapisa in če je listina o sklenjeni pogodbi izročena obdarjencu.

Z izročilno pogodbo se izročitelj zaveže, da bo izročil in razdelil svoje premoženje svojim potomcem, posvojencem ter njihovim potomcem.

(1)Pogodba je veljavna le tedaj, če se z njo strinjajo vsi izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani, da po njem dedujejo (potomci).

(2)Pogodba mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa.

(3)Če kakšen potomec ni dal privolitve, jo lahko da pozneje v enaki obliki.

(4)Izročitev in razdelitev ostaneta veljavni, če potomec, ki se ni strinjal, umre pred izročiteljem, ne da bi bil zapustil svoje potomce, če se odpove dediščini, če je razdedinjen ali če je dedno nevreden.

(1)Z izročitvijo in razdelitvijo more biti zajeto samo sedanje izročiteljevo premoženje, in sicer vse ali samo del.

(2)Neveljavno je določilo o načinu razdelitve premoženja, ki bo v izročiteljevi zapuščini.

(1)Ko prednik, ki je za življenja izročil in razdelil svoje premoženje, umre, je njegova zapuščina samo tisto premoženje, ki ni bilo zajeto z izročitvijo in razdelitvijo, in tisto premoženje, ki ga je pridobil pozneje.

(2)Premoženje, ki so ga njegovi potomci prej pridobili z izročitvijo in razdelitvijo, ne spada v njegovo zapuščino in se ne upošteva pri ugotavljanju njene vrednosti.

(1)Če se kakšen potomec ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo, se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim potomcem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem.

(2)Enako se ravna, če se izročitelju po izročitvi in razdelitvi, s katero so se strinjali vsi potomci, rodi otrok ali se pojavi potomec, ki je bil razglašen za mrtvega.

(1)Ob izročitvi in razdelitvi lahko pridrži izročitelj zase ali za svojega zakonca ali pa zase in za svojega zakonca ali za koga drugega pravico užitka vsega izročenega premoženja ali dela premoženja, ali si izgovori dosmrtno rento v naravi ali v denarju, dosmrtno preživljanje ali kakšno drugo nadomestilo.

(2)Če sta užitek ali dosmrtna renta dogovorjena za izročitelja in njegovega zakonca skupaj, gre v primeru smrti enega od njiju užitek oziroma renta v celoti drugemu do njegove smrti, če ni kaj drugega dogovorjeno ali če iz okoliščin primera ne izhaja kaj drugega.

(1)Izročitelj lahko pri izročitvi in razdelitvi upošteva tudi svojega zakonca; tedaj je potrebno, da se tudi ta s tem strinja.

(2)Če zakonec ni upoštevan, ostane njegova pravica do nujnega deleža neokrnjena.

(3)V takem primeru ostane izročitev in razdelitev veljavna, pač pa se pri ugotavljanju vrednosti zapuščine, po kateri se določa nujni delež preživelega zakonca, tisti deli zapustnikovega premoženja, ki jih je izročil svojim potomcem, štejejo za darila.

(1)Potomci, med katere je izročitelj razdelil svoje premoženje, niso odgovorni za njegove dolgove, če ni bilo ob izročitvi in razdelitvi določeno kaj drugega.

(2)Izročiteljevi upniki lahko izpodbijajo izročitev in razdelitev ob pogojih, ki veljajo za izpodbijanje neodplačnih razpolaganj.

Obveznost jamčenja, ki nastane po delitvi med sodediči, nastane tudi med potomci po izročitvi in razdelitvi premoženja, katero jim je izročil in razdelil njihov prednik oziroma posvojitelj.

(1)Izročitelj lahko prekliče pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi potomec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi ta prejeto obdržal.

(2)Enako pravico ima izročitelj, če potomec ne daje njemu ali komu drugemu preživnine, ki je bila dogovorjena s pogodbo o izročitvi in razdelitvi in če ne poravna izročiteljevih dolgov, katerih poravnava mu je bila v tej pogodbi naložena.

(3)V drugih primerih neizpolnitve bremen, prevzetih s pogodbo o izročitvi in razdelitvi, odloči sodišče, upoštevajoč pomembnost bremen za izročitelja in druge okoliščine primera, ali ima izročitelj pravico zahtevati vrnitev danega premoženja ali pa ima samo pravico zahtevati prisilno izpolnitev bremen.

(1)Potomec, ki je moral vrniti izročitelju to, kar je prejel ob izročitvi in razdelitvi, lahko zahteva svoj nujni delež po izročiteljevi smrti, če ni razdedinjen, ali nevreden, da bi dedoval po izročitelju, ali če se ni odpovedal dediščini.

(2)Pri izračunavanju njegovega nujnega deleža se štejejo tisti deli premoženja, ki jih je zapustnik za življenja izročil in razdelil med druge svoje potomce, za darila.

(1)S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti.

(2)Ta pogodba lahko obsega tudi druge premičnine preživljanca, ki pa morajo biti v pogodbi navedene.

(3)Za pogodbe o dosmrtnem preživljanju se štejejo tudi pogodbe, s katerimi se proti obljubi dediščine dogovori skupnost življenja ali skupnost premoženja, ali da bo en pogodbenik skrbel za drugega in ga varoval, mu obdeloval posestvo in po njegovi smrti oskrbel pogreb, ali kaj drugega v istem namenu.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa.

Preživljanec se lahko v korist preživljalca odpove razpolaganju s premoženjem, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Preživljalec po preživljančevi smrti ni odgovoren za njegove dolgove, pač pa se lahko določi v pogodbi, da bo on odgovoren za njegove obstoječe dolgove določenim upnikom.

(1)Pogodbeni stranki lahko sporazumno razvežeta pogodbo o dosmrtnem preživljanju tudi potem, ko sta jo že začeli izpolnjevati.

(2)Če živita po pogodbi o dosmrtnem preživljanju pogodbenika skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno, lahko vsaka stranka zahteva od sodišča, da se pogodba razveže.

(3)Vsaka stranka lahko zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.

(1)Če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena, uredi sodišče na zahtevo ene ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine.

(2)Sodišče lahko spremeni preživljančevo pravico v dosmrtno denarno rento, če to ustreza eni in drugi stranki.

(1)Če umre preživljalec, preidejo njegove obveznosti na njegovega zakonca in na tiste potomce, posvojence ali njihove potomce, ki so poklicani k dedovanju, če ti v to privolijo.

(2)Če ti ne privolijo v nadaljevanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju, se pogodba razveže in nimajo pravice zahtevati odškodnine za prejšnje preživljanje.

(3)Če zakonec, potomci, posvojenci ali potomci posvojenca ne morejo prevzeti pogodbenih obveznosti, imajo pravico zahtevati odškodnino od preživljanca.

(4)Sodišče določi to odškodnino po prostem preudarku, upoštevajoč pri tem premoženjske razmere preživljanca in tistih, ki so bili upravičeni do nadaljevanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

(1)S pogodbo o preužitku se ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnik) prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve.

(2)Skupaj z nepremičninami so predmet pogodbe tudi premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, če stranki ne določita drugače.

Prevzemnikove obveznosti se lahko dogovorijo v obliki občasnih denarnih dajatev, nudenju življenjskih potrebščin, oskrbovanju, zagotovitvi stanovanjskega prostora, prepustitvi uživanja določenega zemljišča in podobno.

Če prevzemnik prevzete nepremičnine odsvoji, je za izpolnitev obveznosti iz pogodbe o preužitku odgovoren tudi novi pridobitelj, če je preužitek vpisan v zemljiško knjigo (stvarno breme).

Pogodba mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa.

(1)Če pogodbenika živita skupaj in se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje nevzdržno, lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže.

(2)Vsaka stranka lahko zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.

(1)S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti.

(2)Na prejetih stvareh pridobi posojilojemalec lastninsko pravico.

(1)Posojilojemalec se lahko zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti.

(2)V gospodarskih pogodbah dolguje posojilojemalec obresti, tudi če niso bile dogovorjene.

(1)Posojilodajalec mora izročiti določene stvari ob dogovorjenem času, če rok za izročitev ni določen, pa tedaj, ko posojilojemalec to zahteva.

(2)Posojilojemalčeva pravica, da zahteva izročitev določene stvari, zastara v treh mesecih, odkar je prišel posojilodajalec v zamudo, vsekakor pa v enem letu od sklenitve pogodbe.

(1)Če se izkaže, da so premoženjske razmere posojilojemalca take, da je negotovo, ali bo mogel vrniti posojilo ali ne, lahko posojilodajalec odkloni izročitev obljubljenih stvari, če tega ob sklenitvi pogodbe ni vedel, kot tudi če so se posojilojemalčeve premoženjske razmere poslabšale po sklenitvi pogodbe.

(2)Vendar pa mora izpolniti svojo obveznost, če mu da posojilojemalec ali kdo drug zanj zadostno zavarovanje.

(1)Posojilodajalec mora povrniti posojilojemalcu morebitno škodo, ki mu je bila povzročena zaradi stvarnih napak posojenih stvari.

(2)Vendar mora v primeru, ko gre za neodplačno posojilo, povrniti škodo le tedaj, če so mu bile napake stvari znane ali mu niso mogle ostati neznane, pa o njih ni obvestil posojilojemalca.

(1)Posojilojemalec mora v dogovorjenem roku vrniti enako količino stvari iste vrste kakovosti.

(2)Če pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne.

(1)Če na posodo ni bil dan denar, dogovorjeno pa je bilo, da bo posojilojemalec posojilo vrnil v denarju, je posojilojemalec vseeno upravičen po lastni izbiri vrniti izposojene stvari ali denarni znesek, ki ustreza njihovi vrednosti v času in v kraju, ki sta v pogodbi določena za vrnitev.

(2)To velja tudi v primeru, ko ni mogoče vrniti enake količine stvari iste vrste in iste kakovosti.

Posojilojemalec lahko odstopi od pogodbe, preden mu posojilodajalec izroči obljubljene stvari; če pa ima posojilodajalec zaradi tega kakšno škodo, jo mora povrniti.

Posojilojemalec lahko vrne posojilo tudi pred rokom, ki je določen za vrnitev, vendar mora posojilodajalca vnaprej obvestiti o svoji nameri in mu povrniti škodo.

Če je v pogodbi določen namen, za katerega sme posojilojemalec porabiti izposojeni denar, ta pa ga uporabi v kakšen drug namen, lahko posojilodajalec odstopi od pogodbe.

S posodbeno pogodbo se posodnik zavezuje, da bo izposojevalcu izročil stvar v neodplačno rabo, izposojevalec pa se zavezuje, da bo stvar vrnil.

(1)Izposojevalec lahko stvar uporablja samo za namen, ki je določen s pogodbo.

(2)Če namen rabe s pogodbo ni določen, lahko uporablja stvar kot dober gospodar v skladu z njeno naravo in namenom.

(3)Če izposojevalec nedovoljeno uporablja stvar, je odgovoren za morebitno naključno uničenje ali poškodovanje.

(1)Izposojevalec nosi stroške rednega vzdrževanja stvari.

(2)Povrnitev izrednih stroškov vzdrževanja lahko zahteva izposojevalec po pravilih poslovodstva brez naročila. Ob prenehanju posodbe lahko izposojevalec odstrani napravo, s katero je stvar oskrbel in jo je mogoče ločiti.

Izposojevalec ne sme prepustiti rabe stvari tretji osebi brez dovoljenja posodnika.

(1)Izposojevalec mora stvar vrniti ob dogovorjenem času.

(2)Če čas trajanja ni določen, pogodba preneha, čim je izposojevalec stvar uporabil za pogodbeno določen namen ali s pretekom časa, v katerem je mogel to uporabo izvršiti.

(3)Če čas trajanja in namen uporabe nista določena, lahko posodnik zahteva stvar, kadarkoli hoče.

Posodnik lahko odpove pogodbo brez odpovednega roka in zahteva takojšnjo vrnitev stvari:

1.      če izposojevalec umre;

2.      če izposojevalec uporablja stvar v nasprotju s pogodbo ali če neupravičeno prepusti rabo tretji osebi;

3.      če stvar zaradi nepredvidljivih okoliščin nujno potrebuje.

Izposojevalec ne odgovarja za poslabšanje ali spremembo stvari, ki je običajna posledica rabe v skladu s pogodbo.

Če ima stvar, ki je bila dana na posodo, napake ali nevarne lastnosti, zaradi katerih nastane škoda izposojevalcu, posodnik odgovarja za škodo, če je za napako oziroma za nevarno lastnost vedel ali bi bil moral vedeti in ni opozoril izposojevalca.

(1)Z zakupno (najemno) pogodbo se zakupodajalec (najemodajalec) zavezuje, da bo zakupniku (najemniku) izročil določeno stvar v rabo, ta pa se zavezuje, da mu bo za to plačeval določeno zakupnino (najemnino).

(2)Raba obsega tudi uživanje stvari (pobiranje plodov), če ni drugače dogovorjeno ali drugačnega običaja.

Zakupodajalec mora izročiti zakupniku zakupljeno stvar skupaj z njenimi pritiklinami.

(1)Zakupodajalec mora med zakupom stvar vzdrževati in jo zato po potrebi popravljati.

(2)Zakupniku mora povrniti stroške z vzdrževanjem stvari, ki jih je ta plačal namesto njega.

(3)Stroški za drobna popravila, ki jih je povzročila običajna raba stvari, ter stroški same rabe gredo v breme zakupnika.

(4)Zakupnik mora o potrebnih popravilih obvestiti zakupodajalca.

(1)Če potrebna popravila v zakup vzete stvari v precejšnji meri in daljši čas ovirajo njeno rabo, lahko zakupnik odstopi od pogodbe.

(2)Pravico ima do znižanja zakupnine, v sorazmerju s tem, koliko je bila zaradi takih popravil raba stvari omejena.

(1)Med trajanjem zakupa zakupodajalec brez privolitve zakupnika ne sme delati sprememb na stvari, ki jo je dal v zakup, če bi to oviralo njeno rabo.

(2)Če se s spremembami na stvari v določeni meri zmanjša zakupnikova raba, se v ustreznem sorazmerju zmanjša tudi zakupnina.

(1)Zakupodajalec odgovarja zakupniku za vse napake v zakup dane stvari, ki ovirajo njeno dogovorjeno ali običajno rabo, ne glede na to, ali je zanje vedel ali ne, ter za manjkajoče lastnosti ali odlike, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene.

(2)Neznatne napake se ne upoštevajo.

(1)Zakupodajalec ne odgovarja za napake v zakup dane stvari, ki so bile ob sklenitvi pogodbe zakupniku znane ali mu niso mogle ostati neznane.

(2)Vendar odgovarja zakupodajalec tudi za napako v zakup dane stvari, ki je ostala zakupniku neznana iz hude malomarnosti, če je zanjo vedel, pa jo je zakupniku namenoma zamolčal.

Zakupodajalec odgovarja za vse napake v zakup dane stvari, če je trdil, da stvar nima nikakršnih napak.

(1)Odgovornost za stvarne napake v zakup dane stvari je lahko s pogodbo izključena ali omejena.

(2)Pogodbeno določilo, s katerim naj bi bila ta odgovornost izključena ali omejena, je nično, če je zakupodajalec vedel za napake, pa jih je zakupniku namenoma zamolčal, ali če je napaka taka, da onemogoča rabo v zakup vzete stvari, kot tudi, če je zakupodajalec izkoristil svoj prevladujoč položaj in mu to določilo vsilil.

(1)Zakupnik je dolžan brez nepotrebnega odlašanja obvestiti zakupodajalca o vsaki napaki v zakup vzete stvari, ki se pokaže med zakupom, razen če zakupodajalec zanjo že ve.

(2)Prav tako je dolžan obvestiti zakupodajalca o vsaki nepričakovani nevarnosti, ki med zakupom ogroža v zakup vzeto stvar, da lahko ustrezno ukrepa.

(3)Zakupnik, ki zakupodajalca ne obvesti o napaki ali o nastali nevarnosti, za katero ta ni vedel, izgubi pravico do povračila škode, ki mu nastane zaradi napake ali nevarnosti, povrniti pa mora škodo, ki zaradi tega nastane zakupodajalcu.

(1)Če ima v zakup vzeta stvar ob izročitvi kakšno napako, ki je ni mogoče odpraviti, lahko zakupnik po lastni izbiri odstopi od pogodbe ali zahteva znižanje zakupnine.

(2)Če ima stvar kakšno napako, ki jo je mogoče odpraviti brez večjih nevšečnosti za zakupnika, izročitev stvari v določenem roku pa ni bila bistvena sestavina pogodbe, lahko zakupnik zahteva, da mu zakupodajalec napako v primernem roku odpravi ali zniža zakupnino.

(3)Če zakupodajalec napake ne odpravi v primernem dodatnem roku, ki mu ga je določil zakupnik, lahko ta od pogodbe odstopi ali zahteva nižjo zakupnino.

(4)Zakupnik ima v vsakem primeru pravico do povračila škode.

(1)Določbe prejšnjega člena se uporabljajo tudi v primeru, če se pokaže med zakupom na zakupljeni stvari kakšna napaka.

(2)Uporabljajo se tudi tedaj, če zakupljena stvar nima neke lastnosti, ki bi jo morala imeti po pogodbi ali ki je običajna, ali če to lastnost izgubi med trajanjem zakupa.

(1)Kadar si kdo tretji lasti na zakupljeni stvari ali na nekem njenem delu kakšno pravico in se s svojo zahtevo obrne na zakupnika, kot tudi če samovoljno vzame stvar zakupniku, mora ta o tem obvestiti zakupodajalca, razen če on to že ve; sicer odgovarja za škodo.

(2)Če se ugotovi, da ima tretji kakšno pravico, ki popolnoma izključuje zakupnikovo pravico do rabe stvari, je zakupna pogodba razdrta po samem zakonu, zakupodajalec pa mora zakupniku povrniti škodo.

(3)Če se s pravico tretjega zgolj omejuje zakupnikova pravica, lahko ta po lastni izbiri odstopi od pogodbe ali zahteva znižanje zakupnine, v vsakem primeru pa lahko zahteva tudi povrnitev škode.

(1)Zakupnik je dolžan uporabljati stvar kot dober gospodarstvenik oziroma dober gospodar.

(2)Uporabljati jo sme le tako, kot to določa pogodba ali kakršen je namen stvari.

(3)Odgovoren je za škodo, ki nastane zato, ker je v zakup vzeto stvar uporabljal v nasprotju s pogodbo ali z njenim namenom, ne glede na to, ali jo je uporabljal sam ali nekdo, ki je delal po njegovem naročilu, podzakupnik ali kdo drug, ki mu je on omogočil rabo stvari.

Če zakupnik tudi po zakupodajalčevem opominu uporablja stvar v nasprotju s pogodbo ali z njenim namenom ali če zanemarja njeno vzdrževanje in je nevarno, da bo nastala za zakupodajalca precejšnja škoda, lahko ta pogodbo odpove brez odpovednega roka.

(1)Zakupnik je dolžan plačevati zakupnino v rokih, ki jih določa pogodba ali zakon, sicer pa v rokih, ki so običajni v kraju, kjer mu je bila stvar izročena.

(2)Če ni drugačnega dogovora ali drugačnega običaja v kraju izročitve in je stvar dana v zakup za eno ali več let, se plačuje zakupnina polletno; če je dana v zakup za krajši čas, pa po izteku tega časa.

(1)Zakupodajalec lahko odpove zakupno pogodbo, če zakupnik ne plača zakupnine niti v 15 dneh, odkar je zakupodajalec to zahteval.

(2)Vendar ostane pogodba v veljavi, če plača zakupnik dolžno zakupnino, preden mu je sporočena odpoved.

(1)Zakupnik je dolžan varovati v zakup vzeto stvar in jo po prenehanju zakupa vrniti nepoškodovano.

(2)Stvar vrne v kraju, v katerem mu je bila izročena.

(3)Zakupnik ne odgovarja za obrabljenost stvari zaradi običajne rabe in tudi ne za poškodbe, nastale zaradi tega, ker je stvar doslužila.

(4)Če je med zakupom izvršil na stvari kakšne spremembe, jo je dolžan vrniti v stanju, v kakršnem je bila, ko jo je dobil v zakup.

(5)Vzeti sme dodatke, ki jih je dodal stvari, če se dajo ločiti, ne da bi se stvar poškodovala, vendar jih zakupodajalec lahko obdrži, če mu nadomesti njihovo vrednost ob vrnitvi.

(1)Če ni drugače dogovorjeno, lahko da zakupnik zakupljeno stvar v zakup drugemu (podzakup) ali mu jo kako drugače izroči v rabo, vendar le, če s tem ne prizadene škode zakupodajalcu.

(2)Zakupnik jamči zakupodajalcu, da bo podzakupnik stvar uporabljal po zakupni pogodbi.

Kadar je za podzakup stvari potrebno dovoljenje zakupodajalca, ga sme ta odkloniti samo iz utemeljenih razlogov.

Zakupodajalec lahko odpove zakupno pogodbo, če da zakupnik v zakup vzeto stvar v podzakup brez njegovega dovoljenja, ko je to po zakonu ali po pogodbi potrebno.

Da bi se zakupodajalec poplačal za svoje terjatve, nastale iz zakupa, lahko zahteva neposredno od podzakupnika plačilo zneska, ki ga ta dolguje zakupniku iz podzakupa.

Podzakup preneha v vsakem primeru, ko preneha zakup.

(1)Pri odtujitvi stvari, ki je bila pred tem izročena komu drugemu v zakup, stopi pridobitelj stvari na mesto zakupodajalca; potlej obstajajo pravice in obveznosti iz zakupa med njim in zakupnikom.

(2)Pridobitelj ne more zahtevati, naj mu zakupnik izroči stvar pred pretekom časa, za katerega je bil zakup dogovorjen; če trajanje zakupa ni določeno ne s pogodbo ne z zakonom, pa ne pred iztekom odpovednega roka.

(3)Za obveznosti, ki jih ima pridobitelj iz zakupa, odgovarja prenosnik kot solidarni porok.

(1)Pridobitelj v zakup dane stvari ima pravico do zakupnine od prvega naslednjega roka po pridobitvi stvari, če ni bilo kako drugače dogovorjeno; če je prenosnik prejel to zakupnino vnaprej, mu jo mora izročiti.

(2)Od trenutka, ko je zakupnik obveščen o odtujitvi v zakup dane stvari, sme plačati zakupnino samo pridobitelju.

(1)Če je bila stvar, glede katere je bila sklenjena zakupna pogodba, izročena pridobitelju, ne pa zakupniku, stopi pridobitelj stvari na mesto zakupodajalca in prevzame njegove obveznosti do zakupnika, če je ob sklenitvi pogodbe o odtujitvi vedel za zakupno pogodbo.

(2)Pridobitelj, ki ob sklenitvi pogodbe o odtujitvi ni vedel za zakupno pogodbo, ni dolžan izročiti stvari zakupniku, zakupnik pa lahko zahteva od zakupodajalca le povrnitev škode.

(3)Za obveznosti, ki jih ima pridobitelj nasproti zakupniku iz zakupa, odgovarja prenosnik kot solidarni porok.

Če so zaradi odtujitve v zakup dane stvari pravice in obveznosti zakupodajalca prešle na pridobitelja, lahko zakupnik v vsakem primeru odpove pogodbo, spoštovati pa mora zakonite odpovedne roke.

(1)Zakupna pogodba, ki je bila sklenjena za določen čas, preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena.

(2)To velja tudi v primerih, ko pogodbenika nista izrazila volje in je trajanje zakupa določeno z zakonom.

(1)Če zakupnik po preteku časa, za katerega je bila sklenjena zakupna pogodba, še naprej uporablja stvar, zakupodajalec pa temu ne nasprotuje, se šteje, da je sklenjena nova zakupna pogodba za nedoločen čas, z enakimi pogoji kot prejšnja.

(2)Zavarovanja, ki so jih dale tretje osebe za prvi zakup, prenehajo s pretekom časa, za katerega je bil zakup sklenjen.

(1)Zakupna pogodba, katere trajanje ni določeno in ga iz okoliščin ali krajevnih običajev tudi ni mogoče določiti, preneha z odpovedjo, ki jo vsaka stranka lahko da drugi, spoštujoč določeni odpovedni rok.

(2)Če odpovedni rok ni določen s pogodbo ali z zakonom ali po krajevnih običajih, potem je ta rok osem dni; odpoved pa se ne sme dati ob neprimernem času.

(3)Če so v zakup vzete stvari nevarne za zdravje, lahko zakupnik odpove pogodbo brez odpovednega roka, celo če je ob sklenitvi pogodbe to vedel.

(4)Zakupnik se ne more odpovedati pravici iz tretjega odstavka tega člena.

(1)Zakup preneha, če je v zakup vzeta stvar uničena zaradi višje sile.

(2)Če je v zakup vzeta stvar delno uničena ali samo poškodovana, lahko zakupnik odstopi od pogodbe, ali pa še naprej ostane pri zakupu in zahteva ustrezno znižanje zakupnine.

Če zakupnik ali zakupodajalec umre in ni drugače dogovorjeno, se zakup nadaljuje z njegovimi dediči.

S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal.

(1)Pogodba, s katero se ena stranka zavezuje izdelati določeno premično stvar iz svojega materiala, se šteje v dvomu za prodajno pogodbo.

(2)Vendar pa pogodba ostane podjemna pogodba, če se je naročnik zavezal dati bistven del materiala, ki je potreben za izdelavo stvari.

(3)Vsekakor se pogodba šteje za podjemno pogodbo, če sta imela pogodbenika v mislih zlasti podjemnikovo delo.

(1)Če je dogovorjeno, da bo podjemnik izdelal stvar iz svojega materiala, ni pa določena kakovost, je podjemnik dolžan dati material srednje kakovosti.

(2)Naročniku odgovarja za kakovost uporabljenega materiala enako kot prodajalec.

Naročnik ima pravico nadzorovati posel in dajati navodila, če to ustreza naravi posla, podjemnik pa mu mora to omogočiti.

(1)Vabilo k licitaciji za izvršitev določenih del po določenih pogojih in ob določenih jamstvih, naslovljeno na določeno ali nedoločeno število oseb, zavezuje vabilca, da sklene pogodbo o teh delih s tistim, ki ponudi najnižjo ceno, razen če je to obveznost v vabilu k licitaciji izključil.

(2)Če je izključena obveznost sklenitve pogodbe, se šteje vabilo k licitaciji za vabilo zainteresiranim, naj oni napravijo ponudbe za pogodbo po objavljenih pogojih.

Vabilo k licitaciji za umetniško ali tehnično rešitev nameravanih del, naslovljeno na določeno ali nedoločeno število oseb, zavezuje vabilca, da po pogojih, ki jih vsebuje vabilo, sklene pogodbo z udeležencem licitacije, katerega rešitev sprejme komisija vnaprej objavljene sestave, razen če je to obveznost v vabilu k licitaciji izključil.

(1)Podjemnik je dolžan opozoriti naročnika na napake materiala, ki mu ga je naročnik izročil, kar jih je opazil ali moral opaziti, ker sicer odgovarja za škodo.

(2)Če je naročnik zahteval, naj stvar izdela iz materiala z napakami, na katere ga je podjemnik opozoril, mora podjemnik ravnati po njegovi zahtevi, razen če je očitno, da material ni primeren za naročeno delo, ali če bi izdelava iz zahtevanega materiala lahko škodila podjemnikovemu ugledu; v tem primeru lahko podjemnik odstopi od pogodbe.

(3)Podjemnik je dolžan opozoriti naročnika na pomanjkljivost v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel ali bi bil moral vedeti in bi bile lahko pomembne za naročeno delo ali za njegovo pravočasno izvršitev, ker sicer odgovarja za škodo.

(1)Podjemnik je dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla.

(2)Izvršiti ga mora v določenem času, če čas ni določen, pa v času, ki je razumno potreben za take posle.

(3)Ne odgovarja za zamudo, nastalo zato, ker mu naročnik ni pravočasno izročil materiala, ali zato, ker je zahteval spremembe, ali zato, ker mu ni izplačal dolžnega predujma, in sploh za zamudo, nastalo zaradi naročnikovega ravnanja.

(1)Če se med izvrševanjem dela izkaže, da se podjemnik ne drži pogodbenih pogojev in sploh da ne dela, kot bi moral, in da bo imelo izvršeno delo napake, ga lahko naročnik na to opozori in mu določi primeren rok, da svoje delo prilagodi svojim obveznostim.

(2)Če do izteka tega roka podjemnik ne izpolni naročnikove zahteve, lahko ta odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode.

(1)Če je rok bistvena sestavina pogodbe, podjemnik pa je z začetkom ali dovršitvijo posla v taki zamudi, da je očitno, da ga ne bo pravočasno končal, lahko naročnik odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode.

(2)To pravico ima naročnik tudi tedaj, ko rok ni bistvena sestavina pogodbe, če zaradi take zamude očitno nima več interesa za izpolnitev pogodbe.

(1)Če iz pogodbe ali narave posla ne izhaja kaj drugega, podjemnik ni dolžan osebno opraviti posla.

(2)Tudi če posla ne opravi osebno, je podjemnik zanj še naprej odgovoren naročniku.

Podjemnik odgovarja za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevzetem poslu, kot da bi ga bil sam opravil.

Sodelavci se za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane.

(1)Podjemnik je dolžan izročiti naročniku izdelano ali popravljeno stvar.

(2)Te obveznosti je prost, če je bila stvar, ki jo je izdelal ali popravil, uničena iz vzroka, za katerega ne odgovarja.

(1)Naročnik je dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika.

(2)Če naročnik na podjemnikovo zahtevo, naj pregleda in prevzame izvršeno delo, brez utemeljenega razloga tega ne stori, se šteje, da je delo prevzeto.

(3)Po pregledu in prevzemu opravljenega dela podjemnik ni več odgovoren za napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri običajnem pregledu, razen če je zanje vedel, pa jih naročniku ni pokazal.

(1)Če se pozneje pokaže kakšna napaka, ki je pri običajnem pregledu ni bilo mogoče odkriti, se naročnik vseeno lahko sklicuje nanjo, s pogojem, da o njej obvesti podjemnika čim prej, najpozneje pa v enem mesecu, ko je bila odkrita.

(2)Po dveh letih od prevzema opravljenega posla se naročnik ne more več sklicevati na napake.

(1)Naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice.

(2)Če je naročnik o napakah pravočasno obvestil podjemnika, pa lahko tudi po izteku tega roka z ugovorom zoper njegov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode.

Podjemnik se ne more sklicevati na kakšno določbo prejšnjih členov, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku, ali če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil.

(1)Naročnik, ki je pravilno obvestil podjemnika, da ima izvršeno delo neko napako, lahko zahteva od njega, da mu napako odpravi, in mu za to določi primeren rok.

(2)Pravico ima tudi do povračila škode, ki mu je zaradi tega nastala.

(3)Če bi odprava napake zahtevala pretirane stroške, jo podjemnik dela lahko odkloni, vendar ima v tem primeru naročnik po svoji izbiri pravico znižati plačilo ali odstopiti od pogodbe, in pa pravico do povračila škode.

Če ima opravljeni posel tako napako, da je delo neuporabno, ali če je opravljen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, lahko naročnik odstopi od pogodbe in zahteva povračilo škode, ne da bi prej zahteval odpravo napake.

(1)Če ima izvršeni posel napako, ki ni taka, da bi bilo delo neuporabno, oziroma če posel ni izvršen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, je naročnik dolžan dovoliti podjemniku, da napako odpravi.

(2)Naročnik lahko določi podjemniku primeren rok za odpravo napake.

(3)Če podjemnik ne odpravi napake do izteka tega roka, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe.

(4)Naročnik ne more odstopiti od pogodbe, če gre za neznatno napako.

(5)V vsakem primeru ima tudi pravico do povračila škode.

Plačilo se zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako.

Naročnik je dolžan prevzeti delo, ki je bilo izvršeno po določilih pogodbe in pravilih posla.

(1)Plačilo se določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim pravnim aktom.

(2)Če plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.

(3)Naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, razen če ni drugače dogovorjeno.

(4)To velja tudi, če sta dogovorjeni izvršitev in izročitev dela po delih.

(1)Če je bilo plačilo dogovorjeno na podlagi izračuna z izrecnim jamstvom podjemnika za njegovo pravilnost, ta ne sme zahtevati večjega plačila, celo če je v posel vložil več dela in če je izvršitev terjala večje stroške, kot je pričakoval.

(2)S tem ni izključena uporaba pravil o razvezi in spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin.

(3)Če je bilo plačilo dogovorjeno na podlagi izračuna brez izrecnega podjemnikovega jamstva za njegovo pravilnost in se med delom izkaže, da je prekoračitev neogibna, mora podjemnik o tem nemudoma obvestiti naročnika, sicer izgubi kakršnokoli terjatev zaradi večjih stroškov.

(1)Če je dal material za izdelavo stvari podjemnik, pa je bila stvar iz kakršnegakoli vzroka poškodovana ali uničena pred izročitvijo naročniku, gre to na prevzemnikovo nevarnost in nima pravice do povračila za dani material in ne do plačila za svoje delo.

(2)Če je naročnik pregledal izvršeno delo in ga potrdil, se šteje, da mu je bila stvar izročena, da pa je ostala v hrambi pri podjemniku.

(3)Če je naročnik v zamudi, ker ni prevzel ponujene stvari, preide nevarnost za naključno uničenje ali poškodbo stvari nanj.

(1)Če je dal material za izdelavo naročnik, prevzema sam nevarnost za naključno uničenje ali poškodbo stvari.

(2)Tedaj ima podjemnik pravico do plačila le v primeru, če je bila stvar uničena ali poškodovana potem, ko je prišel naročnik v zamudo, ali če se naročnik ni odzval njegovemu pravilnemu vabilu, naj stvar pregleda.

Če je dogovorjeno, da bo naročnik pregledal in prevzel posamezne dele, kot bodo izdelani, ima podjemnik pravico do plačila za izdelavo delov, ki jih je naročnik pregledal in potrdil, celo če so bili morda potem pri njem brez njegove krivde uničeni.

Zato da si zavaruje plačilo za svoje delo in povračilo za porabljeni material ter druge terjatve iz podjemne pogodbe, ima podjemnik zastavno pravico na stvareh, ki jih je izdelal ali popravil, kot tudi na drugih predmetih, ki mu jih je izročil naročnik v zvezi z njegovim delom, vse dokler jih ima v posesti in dokler jih prostovoljno ne neha imeti.

Vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, lahko naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče; vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti.

(1)Gradbena pogodba je podjemna pogodba, s katero se izvajalec zavezuje, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem roku zgradil določeno gradbo na določenem zemljišču ali da bo na takem zemljišču oziroma na že obstoječem objektu izvedel kakšna druga gradbena dela, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal določeno ceno.

(2)Gradbena pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki.

Z “gradbo” so mišljene v tem poglavju stavbe, jezovi, mostovi, predori, vodovodi, kanalizacije, ceste, železniške proge, vodnjaki in drugi gradbeni objekti, katerih izdelava terja večja in zahtevnejša dela.

Izvajalec je dolžan omogočiti naročniku stalen nadzor nad deli in kontrolo nad količino in kakovostjo uporabljenega materiala.

(1)Za vsak odmik od gradbenega načrta oziroma od pogodbenih del mora imeti izvajalec pisno soglasje naročnika.

(2)Za dela, ki jih je opravil brez takega soglasja, ne more zahtevati povečanja dogovorjene cene.

(1)Izvajalec lahko izvede nepredvidena dela tudi brez poprejšnjega soglasja naročnika, če si ga zaradi njihove nujnosti ni mogel preskrbeti.

(2)Nepredvidena dela so tista, ki jih je bilo treba nujno opraviti, da bi bila zagotovljena stabilnost objekta ali da ne bi nastala škoda, povzročila pa jih je nepričakovana težja narava zemljišča, nepričakovana voda ali kakšen drug izreden in nepričakovan dogodek.

(3)Izvajalec mora o teh pojavih in storjenih ukrepih nemudoma obvestiti naročnika.

(4)Izvajalec ima pravico do pravičnega plačila za nepredvidena dela, ki jih je bilo treba opraviti.

(5)Naročnik lahko odstopi od pogodbe, če bi morala biti zaradi teh del dogovorjena cena precej višja; o tem pa mora nemudoma obvestiti izvajalca.

(6)V primeru odstopa od pogodbe, mora naročnik plačati izvajalcu ustrezen del cene za že opravljena dela, pa tudi pravično povračilo za nujne stroške.

Cena del je lahko določena od merske enote dogovorjenih del (cena na enoto) ali v skupnem znesku za celotni objekt (skupaj dogovorjena cena).

(1)Če ni glede spremembe cene v pogodbi določeno kaj drugega, lahko izvajalec, ki je v pogodbenem roku izpolnil svojo obveznost, zahteva zvišanje cene za dela, če so se v času od sklenitve pogodbe do njene izpolnitve zvišale cene za elemente, na podlagi katerih je bila določena, tako da bi morala biti ta cena višja več kot za dva odstotka.

(2)Če izvajalec zaradi vzrokov, za katere odgovarja, ni izvedel del v pogodbenem roku, lahko zahteva zvišanje cene za dela, če so se v času od sklenitve pogodbe do dneva, ko bi morala biti dela po pogodbi končana, zvišale cene za elemente, na podlagi katerih je bila določena, tako da bi morala biti po novih cenah za te elemente višja več kot za pet odstotkov.

(3)V primerih iz prejšnjih dveh odstavkov lahko izvajalec zahteva le razliko v ceni del, ki presega dva oziroma pet odstotkov.

(4)Izvajalec se ne more sklicevati na zvišanje cen za elemente, na podlagi katerih je bila določena cena za dela, če so se cene zvišale potem, ko je prišel v zamudo.

(1)Če je bilo dogovorjeno, da se cena za dela ne bo spremenila, ko bi se po sklenitvi pogodbe zvišale cene za elemente, na podlagi katerih je bila določena, lahko izvajalec kljub takemu pogodbenemu določilu zahteva spremembo, če so se cene za elemente toliko zvišale, da bi morala biti cena za dela več kot za deset odstotkov višja.

(2)Vendar lahko v tem primeru izvajalec zahteva samo razliko v ceni, ki presega deset odstotkov, razen če so se cene za elemente zvišale potem, ko je prišel v zamudo.

(1)Če bi se v primerih iz prejšnjih členov dogovorjena cena precej zvišala, lahko naročnik odstopi od pogodbe.

(2)V primeru odstopa od pogodbe mora naročnik plačati izvajalcu ustrezen del dogovorjene cene za do tedaj opravljena dela, pa tudi pravično povračilo za nujne stroške.

(1)Če so se v času od sklenitve pogodbe do izpolnitve izvajalčeve obveznosti cene za elemente, na podlagi katerih je bila določena cena za dela, znižale več kot za dva odstotka, dela pa so bila opravljena v dogovorjenem roku, ima naročnik pravico zahtevati ustrezno znižanje dogovorjene cene za dela nad ta odstotek.

(2)Če je bilo dogovorjeno, da se cena za dela ne bo spremenila, dela pa so bila opravljena v dogovorjenem roku, ima naročnik pravico do znižanja dogovorjene cene v primeru, ko so se cene za elemente, na podlagi katerih je bila določena, toliko znižale, da bi bila cena več kot za deset odstotkov nižja, in to za razliko nad deset odstotkov.

(3)Če je izvajalec del v zamudi, ima naročnik pravico do sorazmernega znižanja cene za dela za vsako znižanje cene za elemente, na podlagi katerih je bila ta cena določena.

(1)Če vsebuje gradbena pogodba določilo “ključ v roke” ali kakšno drugo podobno določilo, se izvajalec samostojno zavezuje, da bo izvedel skupaj vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega celotnega objekta.

(2)V tem primeru vsebuje dogovorjena cena tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del, izključuje pa vpliv manjkajočih del nanjo.

(3)Če je pri pogodbi “ključ v roke” udeleženih kot pogodbena stranka več izvajalcev, je njihova odgovornost nasproti naročniku solidarna.

Če ni v tem poglavju drugače določeno, se uporabljajo glede odgovornosti za napake gradbe ustrezne določbe iz poglavja tega zakonika o podjemni pogodbi.

Pravice naročnika nasproti izvajalcu zaradi napake gradbe preidejo tudi na vse poznejše pridobitelje gradbe ali njenega dela, vendar tako, da poznejšim pridobiteljem ne teče nov rok za obvestilo in tožbo, temveč se jim rok prednikov všteva.

(1)Izvajalec odgovarja za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del.

(2)Izvajalec odgovarja tudi za morebitne pomanjkljivosti zemljišča, na katerem je zgrajena gradba, ki se pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del, razen če je specializirana organizacija dala strokovno mnenje, da je zemljišče primerno za gradnjo, in se med gradnjo niso pojavile okoliščine, ki bi bile vzbujale dvom o utemeljenosti strokovnega mnenja.

(3)To velja tudi za projektanta, če izvira napaka gradbe iz kakšne napake v načrtu.

(4)Po določbah prejšnjih odstavkov ta dva nista odgovorna le naročniku, pač pa tudi vsakemu drugemu pridobitelju gradbe.

(5)Te njune odgovornosti ni mogoče s pogodbo niti izključiti niti omejiti.

(1)Naročnik ali drug pridobitelj je dolžan obvestiti o napakah izvajalca in projektanta v šestih mesecih od dneva, ko je napako ugotovil, sicer izgubi pravico sklicevati se nanjo.

(2)Pravica naročnika ali drugega pridobitelja nasproti izvajalcu oziroma projektantu iz njune odgovornosti za napake preneha v enem letu od dneva, o je o napaki obvestil projektanta oziroma izvajalca.

(3)Izvajalec oziroma projektant se ne more sklicevati na določbe prejšnjih odstavkov, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana oziroma mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku oziroma drugemu pridobitelju, ali če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika oziroma drugega pridobitelja, da pravic ni pravočasno uveljavil.

(1)Izvajalec ni prost odgovornosti, če je nastala napaka zato, ker je pri izvajanju posameznih del ravnal po zahtevah naročnika.

(2)Vendar je v primeru, če je pred izvršitvijo posameznega dela po zahtevi naročnika tega opozoril na nevarnost nastanka napak, njegova odgovornost zmanjšana, v okoliščinah danega primera pa lahko tudi izključena.

(1)Če sta v razmerju do naročnika za napako odgovorna izvajalec in projektant, je njuna odgovornost solidarna.

(2)Projektant, ki je izdelal načrt gradbe in mu je bil zaupan nadzor nad izvršitvijo del, odgovarja tudi za napake v izvršenih delih, ki so nastale zaradi vzrokov za katere odgovarja izvajalec, če bi jih bilo lahko opaziti ob običajnem in primernem nadziranju del, vendar ima pravico zahtevati od izvajalca ustrezno povračilo.

(3)Izvajalec, ki je povrnil škodo, nastalo zaradi napake v izvršenih delih, ima pravico zahtevati od projektanta povračilo v tolikšni meri, kolikor izvirajo napake v izvršenih delih iz napak v načrtu.

(4)Če je za napako odgovoren nekdo, ki mu je izvajalec zaupal del posla, ga mora izvajalec, če namerava zahtevati od njega povračilo, obvestiti o napaki v dveh mesecih od dneva, ko je naročnik obvestil njega.

(1)S prevozno pogodbo se prevoznik zavezuje, da bo prepeljal na določen kraj kakšno osebo ali kakšno stvar, potnik oziroma pošiljatelj pa, da mu bo za to dal določeno plačilo.

(2)Za prevoznika se šteje po tem zakoniku tako tisti, ki se ukvarja s prevozom kot s svojo redno dejavnostjo, kot tudi vsak drug, ki se s pogodbo zaveže, da bo za plačilo opravil prevoz.

(1)Prevoznik, ki opravlja prevoz na določeni liniji (linijski prevoz), je dolžan redno in pravilno vzdrževati objavljeno linijo.

(2)Za prevoz je dolžan sprejeti vsako osebo in vsako stvar, ki izpolnjujeta pogoje, določene v objavljenih splošnih pogojih.

(3)Če prevoznikova redna prevozna sredstva ne zadostujejo za vse zahtevane prevoze, imajo prednost osebe ali stvari, za katere je to določeno v posebnih predpisih, nadaljnja prednost pa se določa po vrstnem redu zahtev; pri tem je med sočasnimi zahtevami za prednost odločilna večja dolžina prevoza.

(1)Pošiljatelj oziroma potnik lahko odstopi od pogodbe, preden se pogodba začne izpolnjevati, mora pa povrniti škodo, ki zaradi tega nastane prevozniku.

(2)Če je prevoznik z začetkom prevoza toliko v zamudi, da dogovorjeni prevoz za drugo stranko nima več pomena, ali če prevoznik noče ali ne more opraviti dogovorjenega prevoza, lahko druga stranka odstopi od pogodbe in zahteva vrnitev tistega, kar je za prevoz plačala.

(1)Če je višina plačila za prevoz določena s tarifo ali s kakšnim drugim objavljenim obveznim pravnim aktom, si s pogodbo ni mogoče izgovoriti višjega plačila.

(2)Če višina plačila za prevoz ni določena s tarifo ali s kakšnim drugim objavljenim obveznim pravnim aktom in tudi ne s pogodbo, ima prevoznik pravico do običajnega plačila za to vrsto prevoza.

(3)Glede drugega se smiselno uporabljajo določbe o plačilu iz poglavja tega zakonika o podjemni pogodbi.

Določbe tega poglavja se uporabljajo za vse vrste prevoza, če ni z zakonom za posamezne vrste prevoza drugače določeno.

Prevoznik je dolžan stvar, ki jo je prevzel za prevoz, izročiti na določenem kraju pošiljatelju ali določeni osebi (prejemniku).

(1)Pošiljatelj mora obvestiti prevoznika o vrsti pošiljke in o njeni vsebini in količini in mu sporočiti, kam je treba pošiljko prepeljati, ime in naslov prejemnika pošiljke, svoje ime in svoj naslov ter vse drugo, kar je potrebno, da bi lahko prevoznik brez odlašanja in ovir izpolnil svoje obveznosti.

(2)Če so v pošiljki dragocenosti, vrednostni papirji ali druge drage stvari, mora pošiljatelj ob njihovi predaji za prevoz o tem obvestiti prevoznika in mu sporočiti njihovo vrednost.

(3)Če gre za prevoz nevarne stvari ali stvari, za katero so potrebni posebni prevozni pogoji, mora pošiljatelj o tem pravočasno obvestiti prevoznika, da lahko ta ustrezno ukrepa.

(4)Če pošiljatelj ne da prevozniku podatkov iz prvega in tretjega odstavka tega člena ali mu da napačne podatke, je odgovoren za škodo, ki nastane zaradi tega.

(1)Pogodbenika se lahko sporazumeta, da se o pošiljki, ki je predana za prevoz, sestavi tovorni list.

(2)Tovorni list mora vsebovati: ime in naslov pošiljatelja in prevoznika, vrsto, vsebino in količino pošiljke, pa tudi vrednost dragocenosti in drugih dragih stvari, namembni kraj, znesek plačila za prevoz oziroma zaznamek, da je bil prevoz plačan vnaprej, določilo o vsoti, s katero je pošiljka obremenjena, ter kraj in dan izdaje tovornega lista.

(3)V tovornem listu so lahko zapisana tudi druga določila prevozne pogodbe.

(4)Tovorni list morata podpisati oba pogodbenika.

(5)Tovorni list lahko vsebuje določbo “po odredbi” ali se glasi na prinosnika.

Obstoj in veljavnost prevozne pogodbe sta neodvisna od obstoja tovornega lista in njegove pravilnosti.

Če tovorni list ni bil izdan, lahko pošiljatelj zahteva od prevoznika, da mu izda potrdilo o prevzemu pošiljke za prevoz s podatki, ki jih mora vsebovati tovorni list.

(1)Pošiljatelj je dolžan stvari zapakirati na predpisani ali običajni način, da ne bi nastala kakšna škoda ali da ne bi bila ogrožena varnost ljudi ali dobrin.

(2)Prevoznik je dolžan pošiljatelja opozoriti na pomanjkljivosti pakiranja, ki jih je mogoče opaziti, ker sicer odgovarja za poškodbo pošiljke, ki bi nastala zaradi tega.

(3)Vendar prevoznik ne odgovarja za poškodbo pošiljke, če je pošiljatelj kljub temu, da je bil opozorjen na pomanjkljivo pakiranje, zahteval, naj prevoznik prevzame pošiljko za prevoz s temi pomanjkljivostmi.

(4)Prevoznik je dolžan zavrniti pošiljko, če so pomanjkljivosti v njenem pakiranju take, da lahko spravijo v nevarnost ljudi ali dobrine ali povzročijo kakšno škodo.

(5)Za škodo, ki nastane zaradi pomanjkljivosti v pakiranju tretjim osebam medtem, ko je stvar pri prevozniku, je odgovoren prevoznik, ta pa ima pravico zahtevati odškodnino od pošiljatelja.

(1)Pošiljatelj je dolžan plačati prevozniku prevoz in stroške v zvezi s prevozom.

(2)Če pa v tovornem listu ni navedeno, da plača pošiljatelj prevoz in druge stroške v zvezi s prevozom, se domneva, da je pošiljatelj napotil prevoznika, naj jih zaračuna prejemniku.

(1)Pošiljatelj lahko razpolaga s pošiljko in spreminja naročila iz pogodbe in lahko naroči prevozniku, naj ustavi nadaljnji prevoz pošiljke, naj mu pošiljko vrne, naj jo izroči drugemu prejemniku ali pošlje v kakšen drug kraj.

(2)Pošiljateljeva pravica spreminjati naročila preneha, ko prispe pošiljka v namembni kraj, ko prevoznik izroči prejemniku tovorni list ali ko prevoznik zahteva od prejemnika, naj pošiljko prevzame, ali ko prejemnik sam zahteva njeno izročitev.

(3)Če je bil izdan tovorni list po odredbi oziroma na prinosnika, ima pravice pošiljatelja iz prejšnjega odstavka izključno imetnik tovornega lista.

(4)Upravičenec, ki izkoristi pravico in da prevozniku nova naročila, mu mora povrniti stroške in škodo, ki jo je zaradi tega imel, in na njegovo zahtevo dati jamstvo, da mu bodo stroški in škoda povrnjeni.

(1)Prevoznik mora opraviti prevoz po dogovorjeni poti.

(2)Če ni bilo dogovorjeno, po kateri poti je treba opraviti prevoz, ga mora prevoznik opraviti po tisti poti, ki najbolj ustreza interesom pošiljatelja.

(1)Prevoznik mora obveščati pošiljatelja o vseh okoliščinah, ki lahko vplivajo na prevoz, in ravnati po njegovih navodilih.

(2)Prevoznik ni dolžan ravnati po pošiljateljevih navodilih, če bi njihova izpolnitev lahko spravila v nevarnost ljudi ali dobrine.

(3)Če je primer tak, da ni mogoče čakati na pošiljateljeva navodila, mora prevoznik ravnati tako, kakor bi v enakem položaju ravnal dober gospodarstvenik oziroma dober gospodar, o tem pa obvestiti pošiljatelja in zahtevati njegova nadaljnja navodila.

(4)Prevoznik ima pravico do povračila stroškov, ki jih je imel zaradi ovir, nastalih brez njegove krivde.

(1)Če je bil iz kakšnega vzroka, za katerega je odgovoren prevoznik, prevoz prekinjen, ima prevoznik pravico do sorazmernega dela plačila za opravljeni prevoz, vendar mora povrniti morebitno škodo, ki je nastala zaradi prekinitve prevoza za drugo stranko.

(2)Če je bil prevoz prekinjen iz kakšnega vzroka, za katerega ni odgovorna nobena izmed zainteresiranih oseb, ima prevoznik pravico do razlike med dogovorjenim plačilom za prevoz in prevoznimi stroški od kraja, kjer je bil prevoz prekinjen, do namembnega kraja.

(3)Prevoznik nima pravice niti do dela plačila, če je bila med prevozom pošiljka uničena zaradi višje sile.

(1)Če prejemnika ni mogoče obvestiti o prispetju pošiljke ali če je noče sprejeti, in sploh če pošiljke ni mogoče izročiti, ali če prejemnik prevozniku ne izplača dolžnega plačila in drugih vsot, ki bremenijo pošiljko, mora prevoznik obvestiti o tem pošiljatelja, zahtevati njegova navodila in na njegov račun ukreniti vse potrebno za hrambo stvari.

(2)Če upravičenec v primernem roku nič ne ukrene s pošiljko, jo ima prevoznik pravico prodati po pravilih o prodaji dolgovane stvari v primeru upnikove zamude in se iz dosežene kupnine poplačati za svoje terjatve; ostanek pa mora položiti pri sodišču za upravičenca.

Če je prevoznik izročil pošiljko prejemniku, ni pa mu zaračunal vsote, s katero je bila obremenjena, mora izplačati to vsoto pošiljatelju, vendar ima pravico zahtevati povračilo od prejemnika.

(1)Prevoznik mora nemudoma obvestiti prejemnika, da je pošiljka prispela, mu jo dati na razpolago, kot je dogovorjeno, in mu predložiti tovorni list, če je bil izdan.

(2)V primeru ko je bil tovorni list izdan po odredbi ali na prinosnika, je prevoznik dolžan ravnati po prejšnjem odstavku le, če je v tovornem listu navedena oseba iz namembnega kraja, ki jo je treba obvestiti, da je pošiljka prispela.

Prevoznik lahko odkloni izročitev pošiljke, če mu ni hkrati izročen dvojnik tovornega lista, na katerem je prejemnik potrdil, da mu je bila pošiljka izročena.

(1)Prejemnik more izvrševati nasproti prevozniku pravice iz prevozne pogodbe in zahtevati od njega, da mu izroči tovorni list in pošiljko, šele ko pošiljka prispe v namembni kraj.

(2)Preden prispe pošiljka v namembni kraj, jo je prevoznik na prejemnikovo zahtevo dolžan temu izročiti le tedaj, če ga je za to pooblastil pošiljatelj.

(3)Prejemnik more izvrševati pravice iz prevozne pogodbe in zahtevati od prevoznika izročitev pošiljke le, če izpolni v prevozni pogodbi določene pogoje.

(1)Upravičenec ima pravico zahtevati, da se z zapisnikom ugotovi istovetnost pošiljke in, če je bila pošiljka poškodovana, v čem je poškodba.

(2)Če se ugotovi, da pošiljka ni tista, ki je bila izročena prevozniku, ali da je poškodba večja, kot je trdil prevoznik, trpi stroške ugotovitve prevoznik.

(1)Če v prevozni pogodbi ali v tovornem listu ni določeno kaj drugega, se prejemnik s prevzemom pošiljke in morebitnega tovornega lista zavezuje, da bo prevozniku plačal prevoz in vsote, ki obremenjujejo pošiljko.

(2)Če prejemnik misli, da ni dolžan plačati prevozniku toliko, kolikor zahteva, sme izvrševati pravice iz pogodbe le, če položi sporni znesek pri sodišču.

(1)Prevoznik odgovarja za morebitno izgubo ali poškodbo pošiljke v času od njenega prevzema do izročitve, razen če je posledica dejanja upravičenca, lastnosti pošiljke ali zunanjih vzrokov, ki jih ni bilo mogoče pričakovati in se jim tudi ne izogniti ali jih odvrniti.

(2)Določila prevozne pogodbe, splošnih prevoznih pogojev, tarif ali kakšnega drugega pravnega akta, s katerimi se ta odgovornost zmanjšuje, so nična.

(3)Vendar je veljavno določilo, s katerim je vnaprej določen najvišji znesek odškodnine, s pogojem, da ni v očitnem nesorazmerju s škodo.

(4)Ta omejitev odškodnine ne velja, če je prevoznik povzročil škodo namenoma ali iz hude malomarnosti.

(5)Če ni drugače dogovorjeno, se odmerja odškodnina po tržni ceni pošiljke v času in kraju predaje za prevoz.

(1)Če se izgubi ali poškoduje pošiljka, v kateri so bile dragocenosti, vrednostni papirji ali druge drage stvari, je prevoznik dolžan povrniti tako nastalo škodo le, če je bil ob predaji stvari za prevoz obveščen o njihovi naravi in vrednosti ali če je povzročil škodo namenoma ali iz hude malomarnosti.

(2)Če so bile z naštetimi stvarmi v pošiljki tudi druge, odgovarja prevoznik za njihovo izgubo ali poškodbo po splošnih pravilih o njegovi odgovornosti.

Če se pošiljka popolnoma izgubi, je prevoznik poleg škode dolžan povrniti pošiljatelju tudi, kar mu je ta plačal za prevoz.

(1)Če prevzame prejemnik pošiljko brez ugovora in plača prevozniku njegove terjatve, preneha prevoznikova odgovornost, razen če je bila poškodba ugotovljena z zapisnikom pred prevzemom pošiljke.

(2)Prevoznik ostane odgovoren za poškodbe pošiljke, ki jih ni bilo mogoče opaziti pri izročitvi, če ga je prejemnik o njih obvestil takoj, ko jih je odkril, vendar najpozneje v osmih dneh po izročitvi.

(3)Prevoznik se ne more sklicevati na določbe prejšnjih dveh odstavkov, če je povzročil poškodbo namenoma ali iz hude malomarnosti.

Prevoznik odgovarja za škodo, nastalo zaradi zamude, razen če je vzrok za zamudo kakšno dejstvo, ki izključuje njegovo odgovornost za izgubo ali poškodbo stvari.

Prevoznik je odgovoren za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevozu.

(1)Prevoznik, ki zaupa kakšnemu drugemu prevozniku, da popolnoma ali delno opravi prevoz pošiljke, ki jo je prevzel za prevoz, je še naprej odgovoren za njen prevoz od prevzema do izročitve, ima pa pravico do povračila od prevoznika, kateremu je zaupal pošiljko.

(2)Vendar postane drugi prevoznik, če prevzame od prvega s pošiljko tudi vozni list, sam pogodbena stranka v prevozni pogodbi s pravicami in dolžnostmi solidarnega dolžnika in solidarnega upnika, njuna deleža pa sta sorazmerna z njegovo udeležbo pri prevozu.

(3)To velja tudi, kadar se za prevoz neke pošiljke z isto pogodbo zaveže več prevoznikov, ki bodo zaporedoma udeleženi pri prevozu.

(4)Vsak izmed več prevoznikov ima pravico zahtevati ugotovitev stanja pošiljke takrat, ko mu je izročena, da opravi svoj del prevoza.

(5)Solidarni prevozniki trpijo škodo v sorazmerju z njihovimi deleži pri prevozu, razen tistega, ki dokaže, da škoda ni nastala medtem, ko je on prevažal pošiljko.

(6)Ugovori proti poznejšemu prevozniku učinkujejo tudi proti vsem prejšnjim.

Kadar je udeleženih pri prevozu iste pošiljke zaporedoma več prevoznikov, ki jih je določil pošiljatelj, odgovarja vsak izmed njih le za svoj del prevoza.

(1)Da si zavaruje plačilo za prevoz in povračilo potrebnih stroškov, ki jih je imel s prevozom, ima prevoznik zastavno pravico na stvareh, ki so mu bile predane za prevoz in v zvezi s prevozom, dokler jih ima v posesti ali dokler ima v rokah listino, ki mu omogoča da z njimi razpolaga.

(2)Če je bilo udeleženih pri prevozu zaporedoma več prevoznikov, so tudi njihove terjatve v zvezi z opravljenim prevozom zavarovane s to zastavo, zadnji prevoznik pa je dolžan zaračunati vse terjatve po tovornem listu, če tovorni list ne vsebuje kaj drugega.

(3)Terjatve prejšnjega prevoznika ter njegova zastavna pravica preidejo po samem zakonu na poznejšega prevoznika, ki mu je plačal te terjatve.

(4)To velja tudi, če prevoznik plača špediterjeve terjatve.

(1)Kadar so na isti stvari poleg zastavne pravice prevoznika hkrati tudi zastavne pravice komisionarja, špediterja in skladiščnika, imajo prednost terjatve kateregakoli izmed teh upnikov, nastale z odpravo ali prevozom, in sicer v obratnem vrstnem redu, kot so nastale.

(2)Druge terjatve komisionarja in skladiščnika ter terjatve špediterja in prevoznika, nastale zaradi predujmov, se poplačajo šele za terjatvami, ki so naštete v prejšnjem odstavku, in sicer po vrstnem redu, kot so nastale.

Prevoznik je dolžan opraviti prevoz oseb varno, s tistim prevoznim sredstvom, ki je določeno v prevozni pogodbi, in s tistimi udobnostmi in higienskimi pogoji, ki se glede na vrsto prevoznega sredstva in dolžino poti štejejo za nujne.

Prevoznik je dolžan dati potniku tisto mesto in v tistem prevoznem sredstvu, kakor je bilo dogovorjeno.

(1)Prevoznik je dolžan potnika pravočasno prepeljati do določenega kraja.

(2)Odgovoren je za škodo, ki nastane potniku zaradi zamude, razen če je zamuda nastala iz vzroka, ki ga ni mogel odvrniti niti s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

(1)Prevoznik je odgovoren za varnost potnikov od začetka do konca prevoza, tako v primeru plačanega kot tudi v primeru brezplačnega prevoza, in mora povrniti škodo, nastalo zaradi okvare zdravja, poškodbe ali smrti potnika, razen če je nastala zaradi potnikovega dejanja ali iz zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.

(2)Določila pogodbe, pa tudi splošnih prevoznih pogojev, tarife ali kakšnega drugega pravnega akta, s katerimi bi se ta odgovornost zmanjševala, so nična.

(1)Prtljago, ki jo je potnik predal prevozniku, mora ta prepeljati hkrati s potnikom in mu jo po končanem prevozu izročiti.

(2)Za izgubo in poškodbo prtljage, ki jo je potnik predal prevozniku, je ta odgovoren po določbah za prevoz stvari.

(3)Za poškodbo stvari, ki jih ima potnik pri sebi, je prevoznik odgovoren po splošnih pravilih o odgovornosti.

Z licenčno pogodbo se dajalec licence zavezuje, da bo pridobitelju licence v celoti ali delno odstopil pravico izkoriščanja patentiranega izuma, tehničnega znanja in izkušenj, znamke, vzorca ali modela, ta pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo.

Licenčna pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki.

Licence za izkoriščanje patentiranega izuma, vzorca ali modela ni mogoče skleniti za daljši čas, kot traja zakonito varstvo teh pravic.

(1)Z licenčno pogodbo pridobi pridobitelj licence izključno pravico izkoriščanja predmeta licence le, če je to izrecno dogovorjeno (izključna licenca).

(2)Druge možnosti za izkoriščanje predmeta licence obdrži dajalec licence.

(3)Če v licenčni pogodbi ni navedeno, za kakšno licenco gre, se šteje, da je dana neizključna licenca.

(1)Dajalec licence je dolžan izročiti pridobitelju v določenem roku predmet licence.

(2)Dajalec licence je dolžan izročiti pridobitelju licence tudi tehnično dokumentacijo, ki je potrebna za praktično uporabo predmeta licence.

Dajalec licence je dolžan dajati pridobitelju licence vsa navodila in obvestila, ki so mu potrebna za uspešno izkoriščanje predmeta licence.

Dajalec licence odgovarja pridobitelju licence za tehnično izvedljivost in tehnično uporabnost predmeta licence.

(1)Dajalec licence odgovarja za to, da pravica izkoriščanja, ki je predmet pogodbe, pripada njemu, da na njej ni bremen in da ni omejena v korist koga tretjega.

(2)Če je predmet pogodbe izključna licenca, jamči dajalec licence, da pravice izkoriščanja ni odstopil drugemu, ne popolnoma ne delno.

(3)Dajalec licence je dolžan varovati in braniti pravico, ki jo je odstopil pridobitelju, pred vsemi zahtevami tretjih.

Če je dogovorjena izključna licenca, ne sme dajalec licence v nobeni obliki sam izkoriščati predmeta licence in ne posameznih njegovih delov, in v mejah prostorske veljavnosti licence tudi ne prepustiti tega komu drugemu.

Pridobitelj licence mora izkoriščati predmet licence na dogovorjeni način, v dogovorjenem obsegu in v dogovorjenih mejah.

Če ni v zakonu ali v pogodbi drugače določeno, pridobitelj licence ni upravičen izkoriščati poznejših izpopolnitev predmeta licence.

Če so predmet licence nepatentiran izum ali tajno tehnično znanje in izkušnje, jih mora pridobitelj licence varovati kot zaupne.

(1)Če je bila z licenco za proizvodnjo odstopljena tudi licenca za uporabo znamke, sme pridobitelj licence dajati v promet blago s to znamko samo, če je blago enake kakovosti, kot je blago, ki ga proizvaja dajalec licence.

(2)Drugačno pogodbeno določilo je nično.

Pridobitelj licence je dolžan zaznamovati blago z označbo o proizvodnji po licenci.

Pridobitelj licence mora plačati dajalcu licence dogovorjeno plačilo tedaj in tako, kot je to določeno v pogodbi.

Če je plačilo odvisno od obsega izkoriščanja predmeta licence, mora pridobitelj licence dajalcu licence poročati o tem, koliko jo izkorišča, in plačilo obračunati vsako leto, razen če ni v pogodbi za to določen krajši rok.

Če je dogovorjeno plačilo postalo očitno nesorazmerno v primerjavi s prihodkom, ki ga ima pridobitelj licence od izkoriščanja predmeta licence, lahko zainteresirana stranka zahteva njegovo spremembo.

(1)Pridobitelj izključne licence lahko odstopi pravico izkoriščanja predmeta licence drugemu (podlicenca).

(2)V pogodbi je lahko dogovorjeno, da pridobitelj licence ne sme dati drugemu podlicence ali da mu je ne sme dati brez dovoljenja dajalca.

Kadar je za podlicenco potrebno dovoljenje dajalca licence, sme ta odreči pridobitelju izključne licence dovoljenje samo iz resnih razlogov.

Dajalec licence lahko odpove licenčno pogodbo brez odpovednega roka, če je bila podlicenca dana brez njegovega dovoljenja, ko je bilo po zakonu ali po pogodbi to potrebno.

(1)S podlicenčno pogodbo se ne vzpostavlja nobeno posebno pravno razmerje med pridobiteljem podlicence in dajalcem licence, in to niti tedaj, ko je dajalec licence dal za sklenitev podlicence potrebno dovoljenje.

(2)Da bi si poplačal svoje, iz licence nastale terjatve, lahko dajalec licence neposredno od pridobitelja podlicence zahteva plačilo zneskov, ki jih ta dolguje dajalcu podlicence iz podlicence.

Licenčna pogodba, ki je bila sklenjena za določen čas, preneha s samim pretekom časa, za katerega je bila sklenjena, in je torej ni treba odpovedati.

(1)Če pridobitelj licence po preteku časa, za katerega je bila licenčna pogodba sklenjena, še naprej izkorišča predmet licence, dajalec pa temu ne nasprotuje, se šteje, da je sklenjena nova licenčna pogodba za nedoločen čas, ob enakih pogojih kot prejšnja.

(2)Zavarovanja, ki so jih dale tretje osebe za prvo licenco, prenehajo s pretekom časa, za katerega so bila sklenjena.

(1)Licenčna pogodba, katere trajanje ni določeno, preneha z odpovedjo, ki jo lahko vsaka stranka da drugi, pri čemer pa mora spoštovati določeni odpovedni rok.

(2)Če v pogodbi ni določen odpovedni rok, je ta rok šest mesecev, vendar pa dajalec licence ne more odpovedati pogodbe v prvem letu njene veljavnosti.

(1)Če umre dajalec licence in ni drugače dogovorjeno, se licenčna pogodba nadaljuje z njegovimi dediči.

(2)Če umre pridobitelj licence, se licenčna pogodba nadaljuje z njegovimi dediči, ki podedujejo njegovo podjetje.

(3)Če pride pridobitelj licence v stečaj ali likvidacijo, lahko dajalec licence odstopi od pogodbe.

(1)S shranjevalno pogodbo se shranjevalec zavezuje, da sprejme stvar od položnika, da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval.

(2)Predmet shranjevalne pogodbe so lahko samo premične stvari.

(1)Veljavno shranjevalno pogodbo lahko sklene v svojem imenu tudi nekdo, ki ni upravičen razpolagati s stvarjo oziroma ni lastnik stvari, in mora shranjevalec stvar vrniti njemu, razen če zve, da je bila ukradena.

(2)Če kdo tretji s tožbo zahteva od shranjevalca stvar in trdi, da je upravičen razpolagati z njo oziroma da je njen lastnik, mora shranjevalec sporočiti sodišču, od koga je stvar sprejel, hkrati pa obvestiti položnika o vloženi tožbi.

(1)Shranjevalec je dolžan hraniti stvar kot svojo lastno, če gre za odplačno hrambo, pa kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar.

(2)Če sta v pogodbi določena kraj in način hrambe stvari, ju sme shranjevalec spremeniti samo, če to zahtevajo spremenjene okoliščine; sicer odgovarja tudi za naključno uničenje ali naključno poškodbo stvari.

(3)Shranjevalec mora o vsaki spremembi, ki jo opazi na stvareh, ter o nevarnosti, da bi utegnile biti stvari kakorkoli poškodovane, obvestiti položnika.

Shranjevalec ne sme brez položnikove privolitve ali brez sile izročiti zaupane mu stvari v hrambo drugemu; sicer odgovarja tudi za njeno naključno uničenje ali poškodbo.

(1)Shranjevalec nima pravice uporabljati stvar, ki mu je bila zaupana v hrambo.

(2)Če shranjevalec nedovoljeno uporablja stvar, dolguje položniku ustrezno odškodnino in je pri tem odgovoren za morebitno naključno uničenje ali poškodbo stvari.

(3)Če je bila dana v hrambo kakšna nepotrošna stvar in jo je bilo shranjevalcu dovoljeno uporabljati, se za razmerja med pogodbenikoma uporabljajo pravila posodbene pogodbe in se pogodba samo glede časa in kraja vrnitve stvari presoja po pravilih shranjevalne pogodbe, razen če nista pogodbenika v tem pogledu določila kraj drugega.

Če uporablja shranjevalec brez položnikove privolitve in brez sile stvar v nasprotju s pogodbo, če spremeni kraj ali način njene hrambe ali če izroči stvar v hrambo drugemu, ne odgovarja za naključno uničenje ali poškodbo stvari, do katerih bi bilo prišlo, tudi če bi bil ravnal v skladu s pogodbo.

(1)Shranjevalec je dolžan vrniti stvar, brž ko jo položnik zahteva, in sicer z vsemi plodovi in drugimi koristmi od nje.

(2)Če je določen za vrnitev stvari rok, lahko položnik zahteva vrnitev stvari tudi pred iztekom roka, razen če ni bil rok dogovorjen izključno v njegovem interesu.

(3)Stvar je treba vrniti v kraju, kjer je bila izročena shranjevalcu, če ni v pogodbi določen kak drug kraj; v tem primeru pa ima shranjevalec pravico do povračila stroškov s prenosom stvari.

Shranjevalec ima pravico zahtevati od položnika, da mu povrne opravičene stroške, ki jih je imel, da je stvar ohranil, ter škodo, ki jo je imel zaradi hrambe.

Shranjevalec nima pravice do plačila za svoj trud, razen če je bilo plačilo dogovorjeno, če se shranjevalec ukvarja s sprejemanjem stvari v hrambo ali če je bilo plačilo mogoče pričakovati glede na okoliščine posla.

(1)Shranjevalec, ki se je zavezal, da bo stvar brezplačno hranil določen čas, jo lahko vrne položniku pred iztekom dogovorjenega roka, če grozi sami stvari nevarnost uničenja ali poškodbe ali če bi mu zaradi njene nadaljnje hrambe lahko nastala škoda.

(2)Če rok ni bil dogovorjen, lahko shranjevalec iz prejšnjega odstavka ob vsakem času odstopi od pogodbe, vendar pa mora položniku določiti primeren rok za prevzem stvari.

Če so bile dane v hrambo nadomestne stvari s pravico, da jih shranjevalec lahko porabi, in obveznostjo, da mora vrniti enako količino stvari iste vrste, se za njegova razmerja s položnikom uporabljajo pravila posojilne pogodbe, le glede časa in kraja vrnitve stvari, veljajo pravila shranjevalne pogodbe, razen če pogodbenika nista določila v tem pogledu kaj drugega.

Tisti, ki mu je bila stvar zaupana v kakšni stiski, na primer ob požaru, potresu, poplavi, jo mora hraniti z večjo skrbnostjo.

(1)Gostinci se štejejo glede stvari, ki so jih gosti prinesli s seboj, za shranjevalce in odgovarjajo, če stvari izginejo ali se poškodujejo, za škodo v višini vrednosti stvari, vendar ne več kot 50.000 tolarjev.

(2)Gostinci, ki gostom nudijo nastanitev, se štejejo glede stvari, ki so jih gosti prinesli s seboj, za shranjevalce in odgovarjajo, če stvari izginejo ali se poškodujejo, za škodo v višini vrednosti stvari, vendar ne več kot 150.000 tolarjev.

(3)Ta odgovornost je izključena, če so bile stvari uničene ali poškodovane zaradi okoliščin, ki se jim ni bilo mogoče izogniti ali jih odvrniti, ali zaradi kakšnega vzroka v sami stvari, ali če so izginile ali bile poškodovane po krivdi samega gosta ali pa po krivdi tistih, ki jih je gost pripeljal s seboj ali so ga prišli obiskat.

(4)Gostinec dolguje popolno odškodnino, če mu je gost stvar izročil v hrambo, kot tudi če je škoda nastala po njegovi krivdi ali po krivdi osebe, za katero odgovarja.

(1)Gostinec je dolžan sprejeti v hrambo stvari, ki jih gosti prinesejo s seboj in želijo dati v hrambo, razen če zanje nima primernih prostorov ali če njihova hramba iz kakšnega drugega vzroka presega njegove možnosti.

(2)Če gostinec neutemeljeno noče sprejeti stvari v hrambo, dolguje gostu popolno odškodnino za škodo, ki mu zaradi tega nastane.

Gost je dolžan priglasiti, da je stvar izginila ali da je poškodovana, brž ko za to zve, sicer ima pravico do odškodnine samo, če dokaže, da je škoda nastala po krivdi gostinca ali osebe, za katero on odgovarja.

Nobenega pravnega učinka nimajo v gostinčevih prostorih izobešene izjave, s katerimi se v nasprotju z določbami tega zakonika izključuje, omejuje ali pogojuje njegova odgovornost za stvari, ki so jih gosti prinesli s seboj.

Gostinci, ki sprejemajo goste na prenočišče, imajo pravico pridržati stvari, ki so jih gosti prinesli s seboj, do popolnega plačila za njihovo prenočitev in druge storitve.

Določbe o gostinski hrambi se smiselno uporabljajo tudi za bolnišnice, garaže, železniške spalnike, organizirana taborjenja ipd.

(1)S skladiščno pogodbo se skladiščnik zavezuje, da sprejme in shrani določeno blago in ukrene, kar bo potrebno ali dogovorjeno za njegovo ohranitev v določenem stanju, ter da ga na zahtevo položnika ali drugega upravičenca izroči, položnik pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo.

(2)Položnik mora ob predaji blaga dati vsa potrebna obvestila o njem in navesti njegovo vrednost.

(1)Skladiščnik odgovarja za škodo na blagu, razen če dokaže, da je škoda nastala zaradi okoliščin, ki se jim ni bilo mogoče izogniti ali jih odvrniti, ali da je nastala po krivdi položnika, zaradi hib ali naravnih lastnosti blaga ali zaradi slabe embalaže.

(2)Skladiščnik je dolžan položnika opozoriti na hibe ali naravne lastnosti blaga oziroma na slabo embalažo, zaradi katerih utegne priti do škode na blagu, brž ko to opazi ali bi moral opaziti.

(3)Če začnejo nastajati na blagu nepreprečljive spremembe, zaradi katerih grozi nevarnost, da se bo blago pokvarilo ali uničilo, mora skladiščnik v primeru, ko tega na njegovo zahtevo ne bi mogel pravočasno storiti položnik, blago nemudoma na najprimernejši način prodati.

(4)Skladiščnik je dolžan storiti, kar je potrebno, da obvaruje položnikove pravice nasproti prevozniku, ki mu je izročil blago za položnika v poškodovanem ali pomanjkljivem stanju.

(1)Skladiščnik je le tedaj dolžan zavarovati blago, ki ga je prejel v hrambo, če je tako dogovorjeno.

(2)Če v pogodbi ni določeno, katere nevarnosti mora zajeti zavarovanje, je skladiščnik dolžan zavarovati blago pred običajnimi nevarnostmi.

Odškodnina, ki jo mora skladiščnik plačati zaradi uničenja, zmanjšanja ali poškodbe blaga v času od njegovega prevzema do izročitve, ne more presegati dejanske vrednosti blaga, razen če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti.

(1)Skladiščnik ne sme pomešati sprejetih nadomestnih stvari s stvarmi iste vrste in iste kakovosti, razen če je položnik v to privolil ali če je očitno, da gre za stvari, ki se lahko mešajo brez nevarnosti, da bo za položnika nastala škoda.

(2)Če so stvari pomešane, sme skladiščnik na zahtevo upravičenca brez sodelovanja drugih upravičencev izročiti iz mešanice nadomestnih stvari tisti del, ki mu pripada.

Skladiščnik je dolžan dovoliti upravičencu, da pregleda blago in vzame njegove vzorce.

(1)Skladiščnik ima poleg pravice do plačila za hrambo tudi pravico do povračila stroškov, ki so bili potrebni za ohranitev blaga.

(2)Za svoje terjatve iz skladiščne pogodbe in za druge terjatve, nastale v zvezi s hrambo blaga, ima na njem zastavno pravico.

(1)Položnik lahko dvigne blago tudi pred dogovorjenim rokom.

(2)Če položnik ne dvigne blaga po izteku dogovorjenega roka ali, če v pogodbi ni bil določen rok za hrambo, po izteku enega leta, sme skladiščnik na njegov račun prodati blago na javni dražbi; vendar pa mu mora poprej sporočiti tak svoj namen in mu pustiti dodaten rok najmanj osmih dni, da dvigne blago.

(1)Prevzemnik blaga mora blago pregledati v trenutku, ko ga prevzame.

(2)Če opazi pri prevzemu blaga kakšne napake, mora prevzemnik na to takoj opozoriti skladiščnika; sicer se šteje, da je bilo blago v redu prevzeto.

(3)O napakah, ki jih ni bilo mogoče ugotoviti ob prevzemu, mora prevzemnik na zanesljiv način obvestiti skladiščnika v sedmih dneh od dneva, ko je blago prevzel; sicer se šteje, da je bilo blago v redu prevzeto.

Za skladiščne pogodbe se smiselno uporabljajo pravila o hrambi, če ni to s pravili o uskladiščenju drugače urejeno.

Skladiščnik, ki opravlja dejavnost skladiščenja kot registrirano dejavnost, je položniku na njegovo zahtevo dolžan izdati skladiščnico za blago, sprejeto v skladišče.

(1)Skladiščnica je sestavljena iz pobotnice (priznanice) in zastavnice.

(2)V pobotnici in zastavnici morajo biti naslednji podatki: firma oziroma ime položnika, njegov sedež oziroma prebivališče, firma in sedež skladiščnika, datum in številka skladiščnice, kraj, kjer je skladišče, vrsta, stanje in količina blaga, navedba o tem, do katerega zneska je blago zavarovano, ter drugi podatki, ki so potrebni za razločevanje blaga in za določitev njegove vrednosti.

(3)Pobotnica in zastavnica se morata sklicevati druga na drugo.

(1)Položnik lahko zahteva, da skladiščnik razdeli blago na določene dele in mu za vsak del izda posebno skladiščnico.

(2)Če je že dobil skladiščnico za vso količino blaga, lahko zahteva, da skladiščnik razdeli blago na določene dele in mu namesto skladiščnice, ki jo je že dobil, izda posebne skladiščnice za vsak posamezen del.

(3)Položnik lahko zahteva, da mu skladiščnik izda skladiščnico samo za del nadomestnega blaga, ki ga je shranil pri njem.

(1)Imetnik skladiščnice ima pravico zahtevati izročitev blaga, ki je navedeno v njej.

(2)Z blagom, ki je navedeno v skladiščnici, lahko razpolaga tako, da prenese skladiščnico.

(1)Pobotnica in zastavnica se lahko prenašata z indosamentom, skupaj ali vsaka zase.

(2)Ob vsakem prenosu je treba nanju zapisati datum.

(3)Na zahtevo prejemnika pobotnice ali zastavnice se prenos nanj prepiše v register skladišča, kamor se vpiše tudi njegov sedež oziroma prebivališče.

(1)Prenos pobotnice brez zastavnice daje prejemniku pravico zahtevati izročitev blaga samo, če imetniku zastavnice izplača ali če položi zanj pri skladiščniku znesek, ki bi mu moral biti izplačan na dan zapadlosti terjatve.

(2)Če se da z doseženo kupnino plačati znesek, do katerega ima pravico imetnik zastavnice, lahko imetnik pobotnice brez zastavnice zahteva, da se blago proda, presežek pa izroči njemu.

(3)Če gre za nadomestne stvari, lahko imetnik pobotnice brez zastavnice zahteva, da mu skladiščnik izroči del blaga pod pogojem, da položi skladiščniku za imetnika zastavnice ustrezen znesek v denarju.

(1)Prenos zastavnice brez pobotnice daje prejemniku zastavno pravico na blagu.

(2)Ob prvem prenosu morajo biti na zastavnici zapisani firma oziroma ime ter sedež oziroma prebivališče upnika, znesek njegove terjatve, vštevši tudi obresti in dan zapadlosti.

(3)Prvi prejemnik zastavnice mora nemudoma sporočiti skladiščniku, da je bila zastavnica prenešena nanj, skladišče pa mora ta prenos prepisati v svoj register in na sami zastavnici zaznamovati prepis.

(4)Če ni bilo storjeno, kar določa prejšnji odstavek, se zastavnica ne more naprej prenašati z indosamentom.