859. člen OZ

Carinsko deklaracijo izpolni špediter na podlagi listin, ki mu jih dostavi naročitelj. V zvezi z listinami sicer velja, da mora špediter naročitelja opozoriti na pomanjkljivosti, ki bi jih kot dober strokovnjak moral opaziti. To obveznost ima špediter v razmerju do svojega naročitelja. Preverjanje dokumentacije in skladnosti le-te z vsebino zabojnikov oziroma pridobitev (originalnih) izvoznih deklaracij pa sicer spada v pristojnost carinskih organov. Dokazovanje, da je poslovodja ravnal v skladu s pravili stroke, predstavlja izpodbijanje predpostavke protipravnosti (izražene v obliki kršitve obveznosti poslovodenja), ki jo mora najprej dokazati družba kot oškodovanec. Tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi v carinskih postopih (pogosteje) ravnala nepravilno, zato v zvezi s tem tudi tožencu, kot njenemu tedanjemu direktorju, nedopustnega ravnanja ni mogoče očitati. V konkretnem primeru v sferi tožeče stranke tudi ni nastala prepovedana oziroma nedopustna posledica (škoda). Tožeča stranka kot škodo od tožene stranke vtožuje skupni znesek premalo obračunanih carinskih dajatev. Gre za razliko med plačanimi carinskimi dajatvami ter naknadno obračunanimi dajatvami iz nas

Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve pravice do izjave, ker je pravilna ocena, da je tožena stranka omenjeni dokaz predlagala le pavšalno - „po potrebi“. V predmetni zadevi je pravno odločilno le to, da blago ni izpolnjevalo pogojev za uporabo nižje carinske dajatve. Strošek plačila carinske dajatve je potreben strošek, ki ga je špediter plačal za naročnika (toženo stranko). Ugovor tožene stranke, da je dodatni strošek carinskih dajatev povzročila tožeča stranka, ker ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ni utemeljen. Tožena stranka bi morala pravilno odmerjeno carinsko dajatev plačati že ob uvozu blaga.

V predmetni zadevi ne gre za spor v zvezi z zatiranjem nelojalne konkurence oziroma pravicami intelektualne lastnine iz drugega odstavka 103. člena ZS.

Sodišče se ne sme zadovoljiti zgolj s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožnik, pač pa je dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi, glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.