825. člen OZ

Obračun provizije na način, da se od zneska subvencije (ki so ga prejele stranke) odšteje "obračunani" znesek subvencije, ni v skladu z dogovorom pravdnih strank. Tožeča stranka ni pojasnila načina izračuna zneskov, ki izhajajo iz drugega stolpca z oznako "obračunan znesek subvencije". Iz tabele na prilogi A 8 pa (poleg stolpcev s količinami) izhajajo še stolpci z oznakami "dogovorjen RVC" po posameznih proizvodih ter "dogovorjen skupni zaslužek", vendar pa tožeča stranka tudi izračuna teh postavk ni pojasnila. Tožeča stranka ustreznih navedb ni podala, matematičnega preizkusa pa sama predložena tabela ne omogoča, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je v tožbi zgolj na splošno navedla, da se tožena stranka dogovora o prodaji ni držala (glede višine prodajnih cen ter deleža prodanih mask Y), zato bi bila konkretna pojasnila glede načina obračuna bistvena. Pritožnica v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da v sodbi ni povzelo vsebine dogovora o višini dogovorjene provizije. Tudi s to pritožbeno navedbo ne more uspeti, saj ugotovitev glede višine dogovorjene provizije po posameznih proizvodih ne zadošča za presojo višine vtoževane terjatve. Za u

Predmet Pogodbe je bilo opravljanje dejavnosti in storitev zavarovalniškega zastopanja in sicer je tožena stranka tožečo pooblastila, da v njenem imenu in za njen račun opravlja posle zavarovalniškega zastopanja (809. člen OZ). V Pogodbi so bile urejene obveznosti tožeče stranke, med njimi tudi zaveza, da ne bo opravljala drugih poslov, ki bi oteževali delo po Pogodbi, da ne bo delovala v svojem imenu in za svoj račun, da ne bo opravljala dela za konkurenčne družbe in podobno. Tožeča stranka je morala tudi ravnati v skladu z navodili pristojnih delavcev tožene stranke, v interesu tožene stranke. Glede na navedeno, so neutemeljeni očitki, da naj se tožeča stranka ne bi zavezala „ves čas skrbeti za sklepanje pogodb“. Prav tako je izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 807. člena OZ, saj je tožnica registrirana kot samostojna podjetnica za opravljanje dejavnosti zavarovalniškega zastopanja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je Pogodba po svoji vsebini agencijska pogodba iz 807. člena OZ.

Nobenega dvoma ni bilo, da je tožnik pridobil pravico do plačila provizije (v višini 10% od prejete kupnine) takrat, ko je tretja oseba opravila svojo plačilno obveznost iz posla, pri katerem je kot trgovski zastopnik sodeloval tožnik (tretji odstavek 825. člena OZ).

V konkretni zadevi je potrebno upoštevati, da sta obe pravdni stranki iz držav članic Evropske unije in da se pristojnost slovenskega sodišča presoja po določbah Uredbe sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22.12.2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba Bruselj I), veljavne v času, ko se je začel sodni postopek skladno s 66.členom Uredbe EU št. 1215/2012 z dne 12.12.2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki se uporablja od 10.1.2015. Že iz same določbe 23. člena Uredbe Bruselj I. izhaja, da morajo za veljavnost dogovora o sodni pristojnosti biti izpolnjene posebne predpostavke, ki jih mora upoštevati sodišče, ko odloča o utemeljenosti ugovora izključne pristojnosti. Zastopnik ima vselej pravico do provizije, takoj ko je posel med naročnikom in tretjim sklenjen ali celo, ko bi lahko bil sklenjen, pa ga naročitelj ni sklenil, poleg tega pa je to določilo kogentno in se pravica do provizije ne more odrekati. Pri tem pa ni odločilno, če je med strankama zastopniška pogodba prenehala iz razloga na strani zastopnika, ampak je odločilno, če je do

Omejevanje plačila provizije zastopniku z dodatnimi pogoji ni dopustno, saj 5. odst. 825. čl. OZ določa, da pravice zastopnika do provizije s pogodbo ni mogoče spremeniti v škodo zastopnika. Takšno spremembo v škodo zastopnika bi v obravnavanem primeru pomenil tudi pogoj, določen v pogodbi, da je upravičen do plačila provizije le, če je predhodno sam opominjal naročnika k plačilu, ne pa tudi, če ga je plačilu opominjala tožena stranka.