671. člen OZ

V zvezi z zaslišanjem strank v dokazne namene gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama. Če se pravilno vabljena tožena stranka (oziroma njena zakonita zastopnika) naroka, na katerem bi morala biti zaslišana, brez opravičila ni udeležila, je dolžna sama nositi posledice svojih dejanj oziroma opustitev.

S pritožbenimi navedbami pritožnica smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tista, ki v zvezi z ugovorom ugasle pravice (izpolnitev obveznosti z izročitvijo odkupnine tožeči stranki) nosi materialno trditveno in dokazno breme. Porazdelitev materialnega trditvenega in dokaznega bremena je zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka stabilna in se ne spreminja, med tem ko procesno trditveno in dokazno breme glede na podane trditve in uspeh dokazovanja prehaja od ene stranke k drugi. Dvom v pristnost predložene dobavnice z dne 2. 2. 2018 je tožeča stranka podkrepila s številnimi konkretnimi navedbami. S tem je procesno trditveno in dokazno breme glede prejema odkupnine ponovno prevalila nazaj na toženo stranko, zaradi česar ni več zadoščala pavšalna trditev tožene stranke, da je denar izročila tožeči stranki oziroma z njene strani pooblaščeni osebi. V taki procesni situaciji bi tožena stranka svojemu trditvenemu bremenu zadostila le, če bi konkretno navedla, kdo od zaposlenih pri tožeči stranki naj bi dobavnico podpisal oziroma komu naj bi bila odkupnina dejansko izročena. Ker tožena stranka konkretnih trditev ni podala, svojemu trditvenemu bremenu v zvezi z ugovorom ugasle pra

Nobene opore ni v 110.a členu ZPCP-2, da bi moral prevoznik najprej terjati pošiljatelja ali prejemnika, ki ni hkrati naročnik prevoza, če naročnik ni plačal. Tožena stranka kot naročnica je zavezana k plačilu kot sopogodbenik tožeče stranke.

Soglasje k prenosu pogodbe je možno izraziti tudi konkludentno. Vendar pa v obravnavnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožena stranka izrazila soglasje za prenos pogodbe. Namreč, vsa naročila je oddala avstrijski družbi, s katero je tudi potekala vsa komunikacija. Tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na neupravičeno pridobitev tožene stranke. Zanjo ni izpolnjen pogoj odsotnosti pravne podlage. Tožena stranka je imela podlago za morebitno obogatitev v sklenjeni pogodbi z avstrijsko družbo.

Po presoji pritožbenega sodišča je s tem, ko je tožena stranka tožeči stranki sporočila, da uvoznega carinjenja ne bo opravila in ji hkrati ponudila izvedbo postopka tranzitnega carinjenja in dala novo ponudbo za prevoz, tožeča stranka pa je to sprejela (potrdila), prišlo do spremembe predmeta prvotne pogodbe. Ker se je torej tožeča stranka strinjala, da tožena stranka namesto uvoznega carinjenja izvede carinski tranzitni postopek, za odločitev o tožbenem zahtevku ni (več) pomembno, zakaj je tožena stranka odpovedala prvotno dogovorjeno storitev uvoznega carinjenja. Tak zaključek izhaja tudi iz navedbe tožeče stranke, da je bil po tem, ko tožena stranka uvoznega carinjenja ni želela opraviti, njen namen, da novi špediter prevzame zgolj carinjenje. Tožeča stranka torej po tem, ko ji je tožena stranka sporočila, da uvoznega carinjenja ne bo opravila, ni vztrajala pri (prvotni) izpolnitvi niti ni od pogodbe odstopila (prim. drugi odstavek 668. člena OZ). Pač pa je pristala na to, da tožena stranka opravi postopek tranzitnega carinjenja. Zato je tudi sama iskala novega špediterja. Spremenjeno pogodbo pa sta nato pravdni stranki začeli izvajati. Kot izhaja iz neprerekanih naved

Obstoj in veljavnost prevozne pogodbe nista odvisna od obstoja voznega lista in njegove pravilnosti, vendar ima tovorni list dokazni pomen, saj dokazuje obstoj prevozne pogodbe ter kaj je prevoznik od pošiljatelja prejel za prevoz.

Tožeča stranka se je v tožbi sklicevala zgolj na malomarno ravnanje tožene stranke, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je pravica do tožbe zastarala v enem letu, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pravilen, saj se je tožena stranka na zastaranje izrecno sklicevala.