399. člen OZ

Te pogodbe (pactum de compensando) pa tožeča stranka ni ustrezno procesno izpodbijala s tožbenim zahtevkom na razveljavitev pogodbe, zato tožeča stranka tudi ni mogla uspeti z ugovorom neveljavnosti pogodbe zaradi prisiljenja (94. člen in prvi odstavek 95. člena OZ v zvezi s 45. členom OZ).

Ko višje sodišče odloča o pritožbah strank zoper odločitve prvostopenjskih sodišč, upošteva stanje, kakršno je bilo ob sprejemu izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča. Le izjemoma, ko je to posebej predvideno v zakonu, lahko upošteva stanje, ki je nastalo po izdaji izpodbijane odločitve. Zato se dejstva, ki nastopijo po izdaji izvršilnega naslova (izpodbijana sodba), upoštevajo na ugovor dolžnika v izvršilnem postopku. Škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZOR oziroma tretjim odstavkom 133. člena OZ dolžan povrniti njen povzročitelj, vendar le škodo, ki presega normalne (ZOR) oziroma običajne (OZ) meje. Škoda, ki presega normalne (običajne) meje, je protipravna. Za uspeh z zahtevkom mora tožeča stranka dokazati, da ji je v zvezi z opravljanjem (splošno koristne) dejavnosti tožene stranke nastala škoda, ki presega normalne meje. Ni torej bistveno, ali so tožene stranke presegale predpisane mejne vrednosti izpustov v okolje, pač pa kakšne so posledice njihove sicer dovoljene dejavnosti. Toženke so tožnikom za škodo odgovorne solidarno na podlagi tretj

Sodišče ugovoru ni ugodilo iz razloga, ki bi se nanašal na predmet izvršbe, temveč iz razloga, ki se nanaša na terjatev v izvršbi (opozicijski razlog po 8. točki 55. člena ZIZ), zato se nanaša na postopek kot celovit postopek. Pri dogovoru strank o načinu izpolnitve obveznosti ne gre za prenovitev obveznosti.

Zastaranje verzijskega zahtevka zakonca (ker je drugi zakonec plačal skupni kredit) ne začne teči, preden niso določeni deleži na skupnem premoženju. Ravnanje enega zakonca, ki banki naloži, naj drugemu zakoncu nakaže nazaj vrnjen kredit (prepreči izpolnitev) se v kasnejšem verzijskem razmerju med njima odraža analogno upniški zamudi.

Nosilni argument sodbe pritožbenega sodišča predstavlja ugotovitev, da ni podana delodajalčeva odškodninska odgovornost. Predlagatelj ni konkretno pojasnil, kakšno sporno pravno vprašanje naj bi v zvezi s tem nastalo, kot tudi ne, v čem naj bi bila podana neenotnost sodne prakse.

Zavarovalnica je za izplačilo odškodnine zavezana le, če je zavarovanec za škodo odgovoren, pri čemer je odgovornost zavarovalnice v vsakem primeru omejena z odgovornostjo zavarovanca; ta se presoja po merilih za odgovornost, ki jih določa odškodninsko pravo, t. j. po pravilih, ki urejajo razmerje med zavarovancem in oškodovancem. Oškodovanec npr. proti zavarovalnici nima zahtevka, če je odškodnino že prejel ali je bila škoda nadomeščena na podlagi kakšne druge reparacije. Ker se je tožeča stranka nasproti svojemu delodajalcu odpovedala vsem zahtevkom, delodajalčeva odškodninska odgovornost ne obstaja. Če ni delodajalčeve odškodninske odgovornosti, slednja ne obstaja niti proti zavarovalnici (toženi stranki), pri kateri je ta riziko zavarovan.

Oba dolžnika sta bila solidarno zavezana kar pomeni, da lahko upnik zahteva izpolnitev celotne obveznosti od enega ali drugega dolžnika. 399. čl. OZ določa, da poravnava, ki jo je sklenil eden od solidarno zavezanih dolžnikov z upnikom, nima učinka nasproti drugim dolžnikom.