213. člen OZ

Tožeča stranka je predlog za izdajo sklepa o izvršbi vložila na podlagi ene menice, nato je tožbo razširila na še eno podlago in sicer tako, da je plačilo zneska v enaki višini zahtevala od obeh toženk na podlagi dveh menic (eno, ki jo je izdala prvo toženka in eno, ki jo je izdala drugo toženka). V pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2015 je tožbo podredno utemeljevala še na pogodbeni podlagi, vendar tožbenega predloga v tej smeri ni spremenila, saj je še vedno zahtevala plačilo zneska 46.128,95 EUR s pripadki od obeh toženk oziroma predlagala celo, da naj ostane sklep o izvršbi v veljavi v razveljavljenem delu, v katerem je bila dovoljena izvršba. Glede na navedeno ne drži, da je tožeča stranka od drugo toženke zahtevala zgolj plačilo zneska 23.064,48 EUR (polovico vtoževanega zneska), temveč je vseskozi od obeh toženk zahtevala plačilo celotnega vtoževanega zneska. Ker je ena bistvenih značilnosti meničnih obveznosti, da so abstraktne, dejstvo, da je prvo toženec dal menico za zavarovanje dolga drugo toženke do tožeče stranke, ne pomeni, da je podana tudi njegova odgovornost za obveznosti iz temeljnega razmerja. Iz menično pravnega vidika namreč ne gre za poroštvo, temveč

Ni se mogoče strinjati s pritožnico, da se porok lahko upravičeno zanese na splošno znano dejstvo in obveznost bank po Zakonu o bančništvu, da banke ne odobravajo oziroma ne podaljšujejo kreditov komitentom, za katere ocenijo, da teh kreditov sami ne bodo mogli povrniti. Pritožnica namreč pri tem pozablja, da je bila tudi sama dolžna pri prevzemanju poroštvene obveznosti in odobravanju podaljševanja roka vračila kredita ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja.

Glede na splošni pojem in vsebino vrednostnega papirja in glede na definicijo nematerializiranih vrednostnih papirjev je izvršba na nematerializirane vrednostne papirje zaradi poplačila denarne terjatve posebna oblika izvršbe za uveljavitev oziroma prenos denarne terjatve. Za to sredstvo izvršbe je za odločitev o predlogu za izvršbo krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno prebivališče.

V izvršilnem postopku, v katerem je predlagan rubež nematerialnih vrednostnih papirjev, je pristojno sodišče po 100. členu ZIZ.

V izvršilnem postopku, v katerem je predlagan rubež nematerializiranih vrednostnih papirjev, je pristojno sodišče po členu 100 ZIZ.

Za poplačilo denarne terjatve je upnik predlagal več sredstev izvršbe, torej več sodnih dejanj, s katerimi je mogoče doseči namen izvršbe. Ker je krajevna pristojnost sodišča odvisna od predmeta izvršbe in od predlaganih izvršilnih sredstev, je v 35. členu ZIZ določeno, da je za odločitev o predlogu krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe. V konkretnem primeru je krajevno pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za rubež nematerializiranih vrednostnih papirjev. Izvršba na nematerializirane vrednostne papirje spada med sredstva izvršbe, ki so navedena v 30. členu ZIZ, toda ta zakon je posebej ne ureja. Splošni pojem vrednostnih papirjev je določen v 212. členu in v naslednjih členih, do 234. člena OZ, pojem, način izdaje in prenosa nematerializiranih vrednostnih papirjev pa ureja ZNVP Ur.l. RS, št. 23/99), ki v 3. členu opredeli centralni register vrednostnih papirjev, v členih od 60. do 64. pa ureja pridobitev in prenos pravic na podlagi sodne odločbe. Toda ZNVP ne vsebuje nobene določbe o krajevni pristojnosti sodišča in ker je ne vsebuje niti ZIZ, je treba uporabiti splošno določbo o krajevni pristoj