1000. člen OZ

Tožnik ni ponudil nobenega oprijemljivega dokaza, iz katerega bi prepričljivo izhajalo, da je v skupni projekt plačal več, kot je bilo dogovorjeno, oz. da bi bile tožene stranke (katerakoli od njih) zaradi njegovih vplačil neupravičeno obogatena. Zmotno, brez podlage, je njegovo prepričanje, da to izhaja že iz tega, ker prva toženka kot nosilka projekta (societete) ni pripravila ustreznega obračuna. V pravdnem postopku so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Ni namen pravdnega postopka, da sodišče sâmo ugotovi, „kaj se je v resnici med strankami dogajalo„, torej da razišče materialno resnico. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, ki ga je stranka zatrjevala, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). To pomeni, da je treba v primeru, ko tožeči stranki ne uspe s stopnjo prepričanja dokazati zatrjevanih dejstev, na katerih je gradila svoj zahtevek, ta tožbeni zahtevek po dokaznem bremenu zavrniti. Stopnja prepričanja pa je dosežena, ko o dokazanih dejstvih ne dvomi noben v življenjskih zad

Toženec ni pravočasno podal morebitnega predloga za izločitev sodnice, kar bi lahko storil le do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje. Če družba preneha, so družbeniki dolžni opraviti likvidacijo, ostanek premoženja se razdeli med družbenike po enakih delih, kot veljajo za prispevke.

Zakon ne predpisuje nobene obličnosti za veljavnost družbene pogodbe, zato je ta lahko tudi ustna, takšni pa so seveda lahko tudi vsi dogovori med družbeniki.

Ugotovitve o skupnem projektu pravdnih strank za izgradnjo doma starejših občanov, katerega sestavni del sta bila tudi pridobitev kredita za nakup zemljišča in zagotavljanje sredstev za njegovo poplačilo, ustrezajo bistvenim značilnostim družbene pogodbe. Nakazila, ki sta jih prvi toženec in druga toženka izvedla med trajanjem družbene pogodbe na račun tretje toženke, ki je bila po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje nosilka projekta oziroma poslovodja, bi bilo zato mogoče šteti kot izpolnitev dela njune obveznosti v zvezi z najetim kreditom, kot je bilo dogovorjeno z družbeno pogodbo. Prav tako ni nobenih ovir, da bi se ta nakazila (skupaj z ostalimi ugotovljenimi plačili tožencev za poravnavo kredita) upoštevala kot izpolnjevanje obveznosti tožencev iz dogovora o likvidaciji, saj slednji predstavlja celovito in dokončno ureditev medsebojnih razmerij družbenikov glede dolga družbe do banke. Poraba teh sredstev s strani tretje toženke za druge namene pa bi bila v nasprotju z družbeno pogodbo, vendar to ne bi pomenilo, da bi bili toženci tožnici dolžni nadomestiti tako porabljeni znesek, saj iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bila tožnica v ča

Sodišče pri odločanju ni vezano na poimenovanje pogodbe s strani pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje bi moralo namesto pravil gospodarskih družb o tihi družbi uporabiti določbe o družbeni pogodbi (990. člen OZ). Če tožnik trdi, da sta bila s tožencem družbenika in je treba njuno pogodbeno razmerje presojati v okviru družbene pogodbe, so sredstva, ki jih je tožnik v vložil v skupni namen, sredstva, vložena v družbo in so premoženje družbe. Prenos premoženja torej ni bil brez podlage. Tudi ni ta kasneje odpadla, pač pa je družba prenehala. Zatrjevano škodno ravnanje (neizplačevanje dobička) ni enkratno in zaključeno ali pa trajajoče, trajno, temveč gre glede na navedbe tožnika za sicer kontinuirano, a večkratno (vsakokratno) škodno ravnanje. Neizplačevanje dobička tudi ni gotovo dejstvo, saj ni nujno, da ga poslovni subjekt v določenem časovnem obdobju sploh ustvari. Zastaranje je zato treba presojati za vsako terjatev (neizplačan dobiček iz dogovorjenega časovnega obdobja) posebej.

Pravna podlaga za tožbeni zahtevek iz naslova neupravičeno unovčene bančne garancije "brez ugovora" oziroma "na prvi poziv", ni 1083. člen ZOR, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje, temveč tretji odstavek 1087. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno glede na opisano trditveno podlago pravdnih strank ugotavljati, ali je bil podan temelj za unovčenje bančne garancije ter tudi, ali je bila bančna garancija unovčena v ustreznem znesku Začetek postopka prisilne poravnave nad posameznim družbenikom pa ni absolutni razlog za prenehanje družbe, saj se lahko družbeniki s prizadeto pravo osebo v nekaterih primerih sporazumejo o nadaljevanju družbe. V primeru zatrjevanja tožeče stranke, da bančna garancija ni bila unovčena upravičeno in v ustreznem znesku, je trditveno in dokazno breme o nastanku in višini te škode na toženi stranki.

S tem ko tožnik na sami dražbi ni licitiral skupaj s tožencem, kot je bilo dogovorjeno, je konkludentno odpovedal dogovor (ki je zato prenehal veljati).