143. člen ZIL-1

Ker je določba, da z dnem, ko začne veljati ZIL-1, preneha veljati ZIL, končna določba, potrebne prehodne ureditve pa ZIL-1 nima, Vrhovno sodišče zaključuje, da točka a prvega odstavka 143. člena ZIL-1 prekriva pravno praznino. Določbo točke a prvega odstavka 143. člena ZIL-1 je treba razumeti ustrezno zoženo, tako da ne velja v tolikšnem obsegu, kolikor „je treba postopek pred Uradom zaključiti po predpisih, po katerih se je postopek začel,“ se pravi na podlagi določb 90. in 91. člena ZIL.

Z začetkom veljavnosti ZIL-1 je prenehal veljati ZIL/92 (točka (a) 1. odstavka 143. člena ZIL-1). Drugi odstavek 136. člena ZIL-1 nadalje določa, da pravice industrijske lastnine, veljavne na dan njegove uveljavitve, veljajo naprej po določbah novega zakona, razen če je v njem določeno kaj drugega. Tretji odstavek 138. člena ZIL-1 pa določa, da se modeli oziroma vzorci, veljavni na dan uveljavitve ZIL-1, obravnavajo kot modeli po novem zakonu. Točka (b) 2. odstavka 35. člena ZIL-1 predvideva, da se (za presojo kriterija novosti) ne upošteva dvanajstmesečno obdobje pred vložitvijo prijave. Drugi odstavek 34. člena ZIL-1 določa, da ima videz izdelka individualno naravo, če se celotni vtis, ki ga naredi na seznanjenega uporabnika, razlikuje od celotnega vtisa, ki ga naredi kak drug videz izdelka, ki je bil javnosti dostopen pred tem.

Po določbi 144. člena ZIL-1 je ta zakon začel veljati šest mesecev po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (dne 7.6.2001), to je dne 7.12.2001. Po kogentni določbi a. alinee prvega odstavka njegovega 143. člena je takrat prenehal veljati ZIL. Ker ZIL-1 ni predvidel prehodnega obdobja, saj ne vsebuje prehodne določbe, da se postopek, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo, nadaljuje po predpisih, po katerih se je začel (to je po določbah ZIL), se je postopek pravilno nadaljeval po določbah ZIL-1. Ker se je postopek razveljavitve znamke zaradi njene neuporabe nadaljeval po določbah ZIL-1, se je v skladu z določbo prvega odstavka njegovega 120. člena pravilno dokončal pred sodiščem in ne pred Uradom Republike Slovenije za intelektualno lastnino (Uradom). Na podlagi navedene zakonske določbe je namreč sodišče pristojno za razveljavitev znamke in ne le za ugotovitev, da sporna znamka ni bila uporabljena. Ker pa se je konkretno dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevo za razveljavitev znamke tožene stranke, ki ustreza abstraktnemu dejanskemu stanju iz prvega odstavka 90. člena ZIL, uresničilo pred vložitvijo zahteve in tudi pred uvelj

Po določbi 144. člena ZIL-1 je ta zakon začel veljati šest mesecev po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (dne 7.6.2001), to je dne 7.12.2001. Po kogentni določbi a. alinee prvega odstavka njegovega 143. člena je takrat prenehal veljati ZIL. Ker ZIL-1 ni predvidel predhodnega obdobja, saj ne vsebuje prehodne določbe, da se postopek, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo, nadaljuje po predpisih, po katerih se je začel (to je po določbah ZIL), se je postopek pravilno nadaljeval po določbah ZIL-1. Ker se je konkretno dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevo za razveljavitev znamke tožene stranke, ki ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu iz prvega odstavka 90. člena ZIL, uresničilo pred vložitvijo zahteve in tudi pred uveljavitvijo ZIL-1, je sodišče pogoje za razveljavitev znamke zaradi njene neuporabe pravilno presojalo po določbah ZIL. Ker je tožena stranka ugovarjala zahtevi za razveljavitev znamke, je Urad zahtevo v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL odstopil pristojnemu sodišču, pred katerim se je postopek nadaljeval (in dokončal) kot s tožbo. Zahtevo tožeče stranke za razveljavitev znamke tožene stranke zara

Dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevek na razveljavitev sporne znamke, do uveljvitve ZIL-1 še ni začelo učinkovati. Znamka je bila po ZIL/92 namreč razveljavljena šele s konstitutivno odločbo Urada za varstvo intelektualne lastnine o prenehanju veljavnosti znamke (prim. 5. odst. 91. čl. v zvezi s 1. odst. 90. čl. ZIL/92). Ne gre tedaj za primer, ko bi ZIL-1 spreminjajoče posegel v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti. Poudariti velja, da teorija ustavnega prava razume s pojmom "dejanskega stanja, ki v celoti pripada preteklosti", dejansko stanje, ki se ni v preteklosti samo začelo, temveč je začelo tudi pravno učinkovati. V obravnavanem primeru bi šlo zato lahko kvečjemu za primer neprave, dejanske retroaktivnosti, ker novi zakon v določeni meri vpliva na zatečena, toda še ne zaključena pravna stanja in sicer, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, na pravno možnost uveljavljati razveljavitev znamke zaradi neuporabe. Po presoji pritožbenega sodišča zakonodajalec, ki ni predvidel prehodnega obdobja za primere, kakršen je obravnavani, ni prestopil okvira prostora lastne presoje o koliziji načela zaupanja v nadaljnji obstoj pravnih norm in načel