43. člen PZ

PZ je že v letu 2010 določil, da je pomorska pilotaža gospodarska javna služba in za izbiro načina izvajanja pooblastil Vlado. Vlada sicer vse do leta 2020 področja ni uredila, vendar je bilo razumno pričakovati, da bo ustrezen predpis prej ali slej sprejet. Tega se je navsezadnje zavedala tudi tožeča stranka, saj je (sicer brez ustrezne podlage v ZGJS) podala vlogo o zainteresiranosti. Ni sporno niti, da je bila tožeča stranka ves čas edini izvajalec pomorske pilotaže v A., pri čemer je dejavnost izvajala na podlagi pogodbe z A., dejavnost je torej izvajala kot monopolist. Po tretji alineji prvega odstavka 5. člena ZGJS Republika zagotavlja gospodarske javne službe v javnem podjetju, kadar gre za opravljanje ene ali več gospodarskih javnih služb večjega obsega ali kadar to narekuje narava monopolne dejavnosti, ki je določena kot gospodarska javna služba, gre pa za dejavnost, ki jo je mogoče opravljati kot profitno. Pri pomorski pilotaži v tovornem pristanišču A. gre nedvomno za po naravi stvari in glede na dejansko stanje monopolno dejavnost, ki jo je mogoče izvajati kot profitno. Ves čas je torej obstajala realna možnost, da Vlada kot način izvajanja GJS določi javno podjetje.

Upoštevaje vsebino drugega odstavka 66. člena ZPOmK-1, se ne sproži potreba po (subsidiarnem) sodnem varstvu, ki se po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zagotavlja (le) za primer, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo zoper posamične akte in dejanja, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Posamični oblastni akti ali dejanja, ki so lahko predmet preizkusa v upravnem sporu po drugem odstavku 66. člena ZPOmK-1, morajo pomeniti za določeno podjetje oviranje ali preprečevanje uresničevanja prostega nastopanja na trgu. Sklep Vlade o izbiri izvajalca javne službe, ki se zagotavlja v obliki javnega podjetja, nima učinka oblastnega omejevanja nastopanja podjetij na trgu, opredeljenega v drugem odstavku 64. člena ZPomK-1. Oblastni dejanji Vlade nista sklenitev in izvrševanje pogodbe. Vlada z navedenimi dejanji ni oblastno odločala o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Tožnica v tožbi ni naslovila zahtevkov zoper veljavnost Pogodbe, temveč zoper dejanje sklenitve in izvrševanja Pogodbe z očitkom njunega nedopustnega oblastnega omejujočega učinka na njeno prosto nastopanje na trgu. Za presojo o tem je stvarno pristojno upr

Z aktom oziroma dejanjem izbire izvajalca gopodarske javne službe pomorske pilotaže, ki se je manifestirala v sprejemu sklepa z dne 27. 3. 2020, (še) ni (bilo) poseženo v tožničin pravni položaj. Takšne posledice ima šele sklenitev pogodbe o izvajanju gospodarske javne službe pomorske pilotaže na podlagi Uredbe o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže, ki pomeni konkretizacijo določb 43., 44. in 47. člena PZ, po katerih se lahko storitev pomorske pilotaže v koprskem tovornem pristanišču opravlja kot izbirna gospodarska javna služba, ki jo zagotavlja Republika Slovenija. Glede na povedano torej izpodbijano dejanje izbire oziroma sklep z dne 27. 3. 2020 nimata učinkov, podobnih učinkom posamičnih aktov iz 64. člena ZPOmK-1 (npr. odvzem pravice, sprememba pravice, poseg v pravico na drug način, vpliv na pravni položaj itd.), zato se ne moreta šteti za oblastno dejanje iz navedene zakonske določbe.

Toženec v pritožbi navaja, da z opravljanjem pomorske pilotaže izvršuje prerogativo javne oblasti, kar izključuje spremembo delodajalca. Navedba ni utemeljena. Za prenos se v skladu z določbo 1/1/c člena Direktive res ne šteje upravna reorganizacija organov oblasti ali prenos upravnih funkcij med organi oblasti, vendar v tem sporu ne gre za tak primer, saj je pomorska pilotaža gospodarska dejavnost. Izvrševanje prerogative javne oblasti je npr. prenos pristojnosti oblastnega upravnega odločanja med organom lokalne oblasti in javnim zavodom z javnimi pooblastili upravnega odločanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se Direktiva uporablja tudi za javna podjetja, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na to, ali je ta pridobitna ali ne, torej se uporablja tudi za toženca. Utemeljen je pritožbeni očitek toženca, da so razlogi sodbe glede prvega tožnika za čas po 1. 1. 2021 sami s seboj v nasprotju (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje mu je namreč v nasprotju s sprejetim stališčem, da dvojno delovno razmerje ni mogoče, priznalo delovno razmerje in pripadajoče pravice pri tožencu od 1. 1. 2021 dalje, čeprav je hkrati obrazložilo,