26.a člen ZNSVS

Ob nakupu stanovanja tožnikova družina še ni imela položaja mlade družine iz tretjega odstavka 26.a člena Zakona o nacionalni stanovanjski varčevalni shemi in subvencijah mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja. To pa pomeni, da je izpodbijana odločitev, po kateri tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev subvencije, pravilna in zakonita.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski upravni organ pogoje iz tretjega odstavka 26.g člena ZNSVS vezal na tožnika, drugostopenjski organ pa jih je vezal na tožnikovo partnerko. Oba organa sta torej presojala izpolnjevanje navedenih pogojev na način, da bi jih (zaključek študija in sklenitev najemne pogodbe v določenem časovnem obdobju) moral izpolnjevati isti roditelj. Po presoji sodišča pa takšno stališče ni pravilno. Izpolnjevanje pogojev, ki jih določa ZNSVS v 26.g členu, je treba presojati z vidika družine kot celote.

Zakonodajalec pogoja pridobljenega pravnomočnega gradbenega dovoljenja ni vezal na pojem „stanovanja“ in zato z argumentom, s katerim je upravni organ zavrnil vlogo tožnika, tega ne bi smel storiti, ampak bi moral upravni organ pri izdaji odločbe uporabiti 10. člen SZ-1. Tega določila pa upravna organa na prvi in drugi stopnji nista uporabila. Kajti z vidika 10. člena SZ-1, ki ureja pojem primernega stanovanja, izhaja, da bi tožnik moral - poleg tega, kar je v postopku izkazoval, to je, da je reševal prvo stanovanjsko vprašanje s tem, ko v predmetnem objektu z določeno razporeditvijo prostorov in površine živi z družino, plačuje davke, da imajo na navedenem naslovu člani družine dovoljenje za stalno prebivanje, da geodetska uprava predmetno nepremičnino vodi v evidenci kot stanovanjsko hišo, da je po Zakonu o evidentiranju nepremičnin kot dejanska raba določena stanovanjska raba – izkazati tudi, da ima uporabno dovoljenje in da objekt ustreza površinskim normativom po pravilniku iz 87. člena SZ-1.

Glede na določbe ZNSVS, javnega poziva za dodelitev subvencij in vsebine predpisanega obrazca vloge toženka pri ugotavljanju površinskega normativa velikosti primernega stanovanja ne bi smela izhajati iz določb Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, saj je to vprašanje stanovanjski sklad samostojno uredil v skladu z ZNSVS v javnem razpisu. Ker so kriteriji po ZNSVS vezani na stanovanje, to pa je po določbi 4. člena SZ-1 skupina prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom, v konkretnem primeru pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja, ki je v lasti tožnika, ni mogoče izhajati samo iz solastniškega deleža na stanovanjski hiši, saj ta predstavlja le idealni delež na vseh delih nepremičnine.