54. člen ZIKS-1

Delo obsojencev (plačilo za delo) je urejeno v ZIKS-1 in na njegovi podlagi sprejetem Pravilniku o plačilu za delo obsojencev. Tožnik sodnega varstva ne uveljavlja na podlagi 85. člena ZIKS-1 (prvi odstavek 8. člena pravilnika) niti 83. člena ZIKS-1 (obsojenec, ki meni, da je podvržen mučenju ali drugim oblikam krutega, prepovedanega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja), ampak zahteva plačilo denarnega zneska od Republike Slovenije. Gre za spor iz premoženjskega razmerja fizične in pravne osebe, za katerega je podana stvarna pristojnost sodišča splošne pristojnosti – Okrožnega sodišča v Ljubljani

Med dela po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 je mogoče šteti tudi tista dela, ki jih je dolžan opraviti za delodajalca in upoštevati škodo, ki bi zaradi neizpolnitve obveznosti nastala delodajalcu.

Pritožnikovo osebno dojemanje stanja v zaporu nima podlage v objektivnih okoliščinah, ki so bile takšne, da so pritožniku omogočale dostojno prestajanje zaporne kazni. Vsak odvzem svobode pa neizogibno spremljajo tudi neugodni občutki. Delo v času prestajanja kazni je pravica, ne pa obveznost obsojenega. Podaljšani in nenadzorovani obiski, niso vezani zgolj na opravljanje dela, ampak na celotno obnašanje obsojenca v času prestajanja kazni. Pritožnik nekritično prezre, da je delo izgubil po lastni krivdi, kar pomeni, da si ni prizadeval v procesu tretmajev oziroma prevzgoje in da so mu zato dodatne ugodnosti ukinili.

Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ne pomeni, da zakonodajalec (kadar podlaga za urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave) ne bi smel različno urejati položajev posameznih pravnih subjektov, pač pa, da mora za razlikovanje obstajati razumen razlog. Od zakonodajalca se torej ne zahteva, da bi se vse osebe v vseh ozirih obravnavale na enak način, ampak ga omenjeno načelo zavezuje, da obravnava bistveno enake primere enako in bistveno neenake različno, ob upoštevanju njihove različnosti in lastnosti. Določba 54. člena ZIKS-1 ni v neskladju z Ustavo. Delavec v delovnem razmerju in obsojenec, ki dela med prestajanjem kazni zapora, nista v istem položaju, ki bi terjal enako ureditev. Prvi si mora za razliko od obsojenca sam zagotavljati osnovne eksistenčne pogoje, poleg tega pa je odnos delodajalca in delavca v delovnem razmerju ekonomski, pri delu obsojencev pa gre prvenstveno za rehabilitacijski vidik opravljanja dela.

Načelo enakosti pred zakonom pomeni, da se morajo enako obravnavati enaki primeri, pri čemer je nedopustno razlikovanje glede zagotavljanja človekovih pravic in svoboščin po narodnosti, rasi, spolu, jeziku, veri, političnemu ali drugemu prepričanju, gmotnemu stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenemu položaju ali drugi osebni okoliščini. To pa pomeni, da tudi med zaporniki ne sme biti diskriminacije glede na poprej navedene posebne okoliščine, dopustno pa je njihovo neenako obravnavanje glede na ostale delavce, ki delo opravljajo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in v zvezi s pravicami, ki izvirajo iz te pogodbe. To velja tako glede plačila za opravljeno delo, katerega višino za zapornike ureja 54. člena ZIKS-1, kot tudi za zagotovitev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Za zagotavljanje le-tega po spremembi ZPIZ, na katerega se v tem delu ZIKS-1 sklicuje, ni več pravne podlage.