239. člen ZIKS-1
(1)Pravosodni policist zoper obsojenca uporabi prisilna sredstva, če z drugimi pooblastili ne more preprečiti bega, napada, samopoškodbe ali povzročitve večje materialne škode.
(2)Pravosodni policist uporabi prisilna sredstva tudi zoper osebo, ki ni obsojenec, če:
1.oseba ovira njegovo delo in s tem ogroža varno izvedbo spremstva oziroma varovanja obsojenca zunaj zavoda, ogroža obsojenca, varnost zavoda ali oseb v njem;
2.je oseba zalotena pri kaznivem dejanju ali kršenju javnega reda in miru ter je uporaba prisilnega sredstva nujno potrebna za preprečitev ali odvrnitev nevarnosti ali odvzem prostosti osebi.
(3)Za uporabo prisilnega sredstva v primerih iz prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo določbe tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov, ki urejajo pogoje in način uporabe prisilnih sredstev zoper obsojenca.
(4)Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena pravosodni policist prisilnega sredstva ne uporabi zoper vidno bolno, ostarelo ali onemoglo osebo, vidno težkega invalida, vidno nosečo žensko ali žensko, za katero ve, da je noseča, razen če ne more drugače obvladati njenega upiranja ali napada ali če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi, premoženje ali če je zaradi drugih okoliščin njeno življenje ali zdravje neposredno ogroženo.
(5)Pri opravljanju nalog sme pravosodni policist uporabiti naslednja prisilna sredstva:
1.sredstva za vklepanje in vezanje;
2.telesna sila;
3.plinski razpršilec;
4.palica;
5.službeni pes;
6.strelno orožje.
(6)Za uporabo prisilnih sredstev gre takrat, ko pravosodni policist pri opravljanju nalog uporabi katero od sredstev iz prejšnjega odstavka za neposredno delovanje na osebo.
- VSL Sodba II Cp 1501/2024Višje sodišče v Ljubljani · 2025
Glede na okoliščine primera, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (fizični obračun med tožnikom in sopripornikom, ki je obsegal silovita in impulzivna gibanja na ozkem hodniku, z večjim številom ljudi, neupoštevanje ukazov pravosodnih policistov k prenehanju fizičnega obračuna in močno aktivno upiranje intervenciji pravosodnih policistov), je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča uporaba prisilnih sredstev, to so strokovni prijem davljenja z rušenjem na tla, uporaba fizične sile, strokovni prijem z vzvodom na komolec in vklenitev, nujno potrebna za dosego ciljev, to so zagotovitev varnosti, reda in discipline znotraj ZPKZ in v tem okviru prekinitev fizičnega obračuna med pripornikoma in v nadaljevanju obvladanje in pasivizacija tožnika ter njegova vklenitev, ki jo je terjal njegov aktivni odpor.
- UPRS sodba in sklep I U 314/2016Upravno sodišče RS · 2016
Ne drži, da je bil tožniku pripor odrejen le zaradi ponovitvene nevarnosti, temveč tudi zaradi begosumnosti, kar pa je bila ena izmed ostalih okoliščin za sprejetje opisane varnostne ocene za tožnika in izdajo odredbe o spremstvu. To pa tudi pomeni, da toženka pri izdaji odredbe o spremstvu, ki je bila potem tudi realizirana pri vsaki privedbi oziroma prevozu od zavoda do sodišča, ni ravnala arbitrarno, temveč v skladu z določbami navedenega Pravilnika in torej sorazmerno ter ob upoštevanju pravno relevantnih okoliščin glede na citirani predpis. Tožnik v tožbi tudi ne opisuje subjektivnih občutkov zaradi opisanega ravnanja pravosodnih policistov med prevozi oziroma privedbami, temveč o občutkih, ki jih je doživljal sicer zaradi opisane privedbe, ob samem prihodu v sodno dvorano oziroma v sodni dvorani med trajanjem narokov za glavno obravnavo. V zvezi s prevozi na sodišče in uporabljenimi prisilnimi sredstvi tožnik izpostavlja še sodbo ESČP v zadevi Ramishvili in Kokhreidze proti Gruziji, in ponovi svoje navedbe, s katerimi želi izpodbiti okoliščine, ki so bile razlog za uporabo prisilnih sredstev v obravnavanem primeru, tj. da tožnik ni bil pravnomočno spoznan za krivega
Različice besedila: 4Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 16. 4. 2025Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL Sodba II Cp 1501/2024Višje sodišče v Ljubljani · 16. 4. 2025
Glede na okoliščine primera, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (fizični obračun med tožnikom in sopripornikom, ki je obsegal silovita in impulzivna gibanja na ozkem hodniku, z večjim številom ljudi, neupoštevanje ukazov pravosodnih policistov k prenehanju fizičnega obračuna in močno aktivno upiranje intervenciji pravosodnih policistov), je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča uporaba prisilnih sredstev, to so strokovni prijem davljenja z rušenjem na tla, uporaba fizične sile, strokovni prijem z vzvodom na komolec in vklenitev, nujno potrebna za dosego ciljev, to so zagotovitev varnosti, reda in discipline znotraj ZPKZ in v tem okviru prekinitev fizičnega obračuna med pripornikoma in v nadaljevanju obvladanje in pasivizacija tožnika ter njegova vklenitev, ki jo je terjal njegov aktivni odpor.
- UPRS sodba in sklep I U 314/2016Upravno sodišče RS · 12. 4. 2016besedilo 2013–2018
Ne drži, da je bil tožniku pripor odrejen le zaradi ponovitvene nevarnosti, temveč tudi zaradi begosumnosti, kar pa je bila ena izmed ostalih okoliščin za sprejetje opisane varnostne ocene za tožnika in izdajo odredbe o spremstvu. To pa tudi pomeni, da toženka pri izdaji odredbe o spremstvu, ki je bila potem tudi realizirana pri vsaki privedbi oziroma prevozu od zavoda do sodišča, ni ravnala arbitrarno, temveč v skladu z določbami navedenega Pravilnika in torej sorazmerno ter ob upoštevanju pravno relevantnih okoliščin glede na citirani predpis. Tožnik v tožbi tudi ne opisuje subjektivnih občutkov zaradi opisanega ravnanja pravosodnih policistov med prevozi oziroma privedbami, temveč o občutkih, ki jih je doživljal sicer zaradi opisane privedbe, ob samem prihodu v sodno dvorano oziroma v sodni dvorani med trajanjem narokov za glavno obravnavo. V zvezi s prevozi na sodišče in uporabljenimi prisilnimi sredstvi tožnik izpostavlja še sodbo ESČP v zadevi Ramishvili in Kokhreidze proti Gruziji, in ponovi svoje navedbe, s katerimi želi izpodbiti okoliščine, ki so bile razlog za uporabo prisilnih sredstev v obravnavanem primeru, tj. da tožnik ni bil pravnomočno spoznan za krivega