22. člen ZIKS-1

V obrazložitvi upravnega akta morajo biti okoliščine, ključne za odločitev organa, konkretizirane tako, da lahko nasprotna stranka odločitev, ki je bila sprejeta, preveri oziroma se do navedb opredeli.

Tožnik je po prejemu poziva zaprosil za odlog nastopa kazni zapora in zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja zavrnjena, vložil pritožbo, kar v skladu z določbami 25. in 26. člena ZIKS-1 pomeni, da je bila s tem izvršitev kazni iz poziva zadržana, najprej do izdaje odločbe o prošnji in nato še do odločbe o pritožbi. O pritožbi je bilo odločeno že 22. 2. 2019 in torej še pred dnevom, ki je bil s pozivom določen za nastop kazni zapora. Vendar pa iz uradnega zaznamka z dne 7. 3. 2019 sledi, da je tožnik kot obsojenec odločbo o zavrnitvi vloge za odlog kazni zapora prejel šele 5. 3. 2019 in torej po dnevu nastopa kazni iz poziva.

Plačilo z izpodbijano odločbo naloženega zneska sicer lahko predstavlja za tožnika težko breme, da pa bi to pomenilo nastanek težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, mora biti ta škoda ne samo pavšalno zatrjevana, ampak tudi glede trditvene podlage konkretno argumentirana in dokazno verjetno izkazana. Tožnik je sicer zatrjeval, da mu grozi nastanek eksistencialne (oziroma eksistenčne, op. sodišča) krize zaradi izgube premoženja in nezmožnosti preživljanja sebe in svoje družine, vendar pa teh okoliščin ni z ničemer konkretiziral in pojasnil. Plačilo denarnega zneska, ki je zavezancu naloženo z izvršljivo upravno odločbo, samo po sebi ne pomeni nastanka škode, ampak izpolnitev obveznosti. Na čem temelji trditev, da bi plačilo te obveznosti pomenilo nastanek škode, ki je kasneje ne bi bilo mogoče oziroma le težko nadomestiti, pa tožnik ni navedel. Tožnik ni opisal dejanskih okoliščin, iz katerih bi to izhajalo, in ni izkazal niti svojega celovitega premoženjskega stanja (prihodkov, premičnega in nepremičnega premoženja, morebitnih prihrankov ipd.) niti, kdo so njegovi družinski člani, za katere je navajal, da jih brez začasne odredbe ne bo več mogel preži

Podlaga za odmero stroškov privedbe je ugotovitev, da je bila privedba izvršena in da so v zvezi z njo nastali stroški.

Glede na to, da je bil tožnik nesporno priveden na prestajanje kazni zapora, je po določbi drugega odstavka 22. člena ZIKS-1 dolžan plačati stroške privedbe, ki je temeljila na odločitvi pristojnega Okrožnega sodišča v Kopru, ki je v skladu z določbo drugega odstavka 20. člena ZIKS-1 odredilo privedbo tožnika na prestajanje kazni zapora, ker kazni sam ni nastopil, kar med strankama niti ni sporno.

Na podlagi določbe drugega odstavka 22. člena ZIKS-1 plača stroške privedbe na prestajanje kazni obsojenec. V zadevi je zato pomembna le ugotovitev, da je bila privedba izvršena in da so v zvezi z njo nastali stroški, kar za tožnika ni sporno. Zakonitost privedbe, čemer tožnik ugovarja, pa ni predmet tega postopka.