97. člen ZPIZ-1

Tožnik je bil izbrisan iz evidence brezposelnih oseb zaradi poteka osebnega delovnega dovoljenja. Za novo delovno dovoljenje oziroma podaljšanje delovnega dovoljenja pa po izteku tega ni zaprosil, čeprav mu je toženec še pred izbrisom iz evidence brezposelnih oseb zaradi poteka delovnega dovoljenja priznal nadomestilo za invalidnost z odločbo z dne 22. 1. 2013, od dneva priznane pravice do nadomestila za invalidnost pa do izdaje odločbe z dne 16. 5. 2013, s katero je toženec tožniku ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, ker ni več izpolnjeval pogojev za izplačevanje te dajatve, pa je imel tožnik tudi dovolj časa, da bi si ob zagotovljenem nadomestilu za invalidnost lahko uredil svoj status in preprečil ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost. Na podlagi navedenega se pokaže, da so razlogi, zaradi katerih je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, na strani tožnika in da mu je toženec na podlagi 162. člena ZPIZ-1 utemeljeno z izpodbijanima odločbama, ki sta pravilni in zakoniti, z dnem 29. 1. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost.

Za odločitev v sporni zadevi je bistveno dejstvo, da ne gre za nastanek invalidnosti, kajti tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti že od spornega dne dalje. Z odločbo je bila tožniku tudi že priznana pravica do nadomestila za invalidnost, le izplačevanje tega nadomestila je bilo kasneje ustavljeno. Ni pa izgubil same pravice, ki mu je bila s pravnomočno odločbo že priznana. V tem primeru pa ni več odločilen rok 30 dni po izdaji dokončne odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja. Kasnejša prijava na Zavodu RS za zaposlovanje lahko vpliva le na čas, od kdaj dalje se tožniku izplačuje nadomestilo za invalidnost.

ZPIZ-1 v 97. členu določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnik se je hotel prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje, vendar se ni mogel, ker je bil izbrisan. S tem je pokazal potrebno skrbnost, ki se od njega pričakuje, vendar svoje obveznosti ni mogel izpolniti zaradi objektivne ovire in prepovedi prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje. Pri Zavodu RS za zaposlovanje se je prijavil takoj, ko se je iztekla 6 mesečna prepoved. To pa je razlog, zaradi katerega tožniku, čeprav se je prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje po preteku 30 dni po dokončnosti odločbe toženca, ni mogoče odreči pravice do nadomestila za invalidnost.

Določba 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško se ne nanaša izključno na pravico do invalidske pokojnine, saj to ne izhaja niti iz naslova poglavja, niti iz besedila člena. Prvi odstavek navedenega člena namreč predvideva seštevanje zavarovalnih dob pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatev. Tudi naslov 3. poglavja Sporazuma je med drugim invalidnost, kar je širši pojem od invalidske pokojnine. Jezikovna razlaga določbe 22. člena Sporazuma torej omogoča seštevanje zavarovalnih dob tudi v primeru drugih pravic na podlagi invalidnosti in se ne nanaša izključno na pravico do invalidske pokojnine. Drugačna razlaga tudi ni mogoča saj ZPIZ-1 za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost kot pogoj določa minimalno zavarovalno dobo, predpisano za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

Ker je tožnik pravico do delne invalidske pokojnine že pridobil, kasnejše prenehanje delovnega razmerja ne more povzročiti izgube pravice do delne pokojnine na podlagi določbe 97. člena ZPIZ-1. Ta določba je namenjena ureditvi položaja brezposelnih zavarovancev, ki prvič pridobivajo pravico do invalidske pokojnine. Če so pravico že pridobili, ta določba zanje ni več uporabljiva.

Glede na navedeno v konkretnem primeru ne pride v poštev razlogovanje, po katerem bi tožnica v skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 pravico do delne invalidske pokojnine pridobila že z dnem nastanka invalidnosti. Takšna razlaga bi bila v nasprotju s povsem jasno določbo 97. člena ZPIZ-1 o tem, da brezposelni delovni invalid, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pravico do delne invalidske pokojnine pridobi, če se v roku tridesetih dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Zaradi navedenega torej ni bistveno, da je tožnica ob nastanku invalidnosti bila v evidenci zavoda za zaposlovanje, saj je bistvena ugotovitev, da v tem času ni bila obvezno zavarovana.

Ker tožnik pravice do delne invalidske pokojnine ni pridobil, še manj izplačila delne invalidske pokojnine, bi bilo nesprejemljivo, da mu do takrat ne bi pripadalo nadomestilo v polnem obsegu. Pri tem ni pomembna (sicer nekoliko nejasna) formulacija odločb imenovanega zdravnika v spornem obdobju.

Za izplačevanje nadomestila za invalidnost morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer pogoj , določen v 94. členu ZPIZ-1 (ugotovljena invalidnost II. ali II. kategorije z določenimi pogoji) in pogoj iz 97. člena ZPIZ-1, to je da se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela, s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom, ki se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ni prijavil pri zavodu za zaposlovanje. Tožnik zato ne izpolnjuje pogoja iz 97. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.

Delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom na podlagi 93. člena ZPIZ-1 pripada formalna pravica do delne invalidske pokojnine, kar pa ne pomeni, da ima tudi pravico do delne invalidske pokojnine v smislu izplačevanja in odmere, če za to ne izpolnjuje pogojev, določenih v zakonu. Po 97. členu ZPIZ-1 zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oz. obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oz. po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Dejstvo, da je bila tožnica vodena v evidenci brezposelnih oseb na dan nastanka invalidnosti, ne pomeni, da je odpadla obveznost prijave pri zavodu za zaposlovanje, saj je tožnico Zavod RS za zaposlovanje prenehal voditi v evidenci brezposelnih oseb. Tožnica, ki je bila na dan nastanka invalidnosti brezposelna in ni bila obvezno pokojninsko in invalidsko zava

Tožnica je bila po ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine ter po prenehanju delovnega razmerja oz. zavarovanja, kot zavarovanka iz 22. člena ZPIZ-1 uživalka denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Po prenehanju uživanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti je vložila zahtevo za priznanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oz. razporeditev na drugo ustrezno delo, z vlogama z dne 12. 2. 2013 in z dne 20. 3. 2013, v katerih je urgirala rešitev te zahteve, pa je izrecno uveljavljala delno invalidsko pokojnino, ki ji pripada po odločbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno tožnici od 11. 12. 2012 priznalo pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine, to je po prenehanju izplačevanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, na podlagi pravnomočne odločbe z dne 6. 7. 2011.

Pri tožniku ni prišlo do izgube delazmožnosti, temveč do zmanjšanja delovne zmožnosti za njegov poklic za manj kot 50 %. Pri tožniku so podane zdravstvene težave, ki pa niso izražene v taki meri, da bi ga popolnoma onesposobile za delo. Kljub temu, da je bil tožnik na Hrvaškem razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, to ne pomeni, da je I. kategorija invalidnosti podana tudi upoštevaje ZPIZ-1, po katerem se ugotavlja invalidnost v primeru, če je zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine, vložena pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pri tožniku ni podana niti I. niti II. kategorija invalidnosti, zato njegov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. oz. II. kategorijo invalidnosti ter posledično priznanje invalidske pokojnine ni utemeljen. Po 67. členu ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženske). Pri tožniku pogoji za pridobitev invalidske pokojnine (oz. njenega sorazmernega dela), kot izhajajo iz 67. čl. ZPIZ-1, niso podani. To

Tožnica (invalidka III. kategorije) ob nastanku invalidnosti ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine potrebno upoštevati 97. člen ZPIZ-1, ki določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Tega pogoja tožnica ni izpolnila, zato njen tožbeni zahtevek na priznanje pravice do delne invalidske pokojnine ni utemeljen.

Tožniku je delovno razmerje zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo že dne 13. 3. 2012, odpoved pa mu je bila vročena šele dne 13. 4. 2012. 30-dnevni rok za prijavo na zavodu za zaposlovanje za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine teče šele od takrat, ko je bil tožnik obveščen o prenehanju delovnega razmerja, to je z vročitvijo odpovedi, zato je bila prijava pri zavodu (20. 4. 2012) pravočasna.

Tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na delovnem mestu z omejitvami. Ker ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, bi se za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine moral prijaviti pri zavodu za zaposlovanje v roku 30 dni od dokončnosti odločbe o invalidnosti. Ker tega ni storil, saj kot tujec nima osebnega delovnega dovoljenja, nima pravice do invalidske pokojnine.

Tožnik, ki ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to je livar, zmožen pa je opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljal delo stoje in sede, brez poklekanja in počepanja in dela na lestvi ter brez ročnega premeščanja bremen nad 10 kg, v štiriurnem delovnem času, se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se mu priznata pravica do dela v krajšem delovnem času štiri ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami ter pravica do delne invalidske pokojnine.

Med tožnikom in njegovim delodajalcem je delovno razmerje obstajalo od 20. 5. 2009 dalje in je bil tožnik na podlagi delovnega razmerja od tega dne dalje tudi prijavljen v obvezno zavarovanje. Tožnik dela dejansko ni začel opravljati, temveč je čakal, da ga delodajalec na delo pozove, le-ta pa ga na delo ni pozval, temveč ga je brez njegove vednosti dne 16. 6. 2009 odjavil iz zavarovanja z dnem 31. 5. 2009. Tridesetdnevni rok za prijavo pri zavodu za zaposlovanje, ki je pogoj za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, je začel teči šele takrat, ko se je tožnik seznanil z odjavo iz zavarovanja, ki je bila vložena šele z dnem 16. 6. 2009. Prijava na zavodu za zaposlovanje dne 1. 7. 2009 je bila zato pravočasna.

Ker se tožnik v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve, ni prijavil pri zavodu za zaposlovanje, nima pravice do nadomestila za invalidnost.

Pogoj za pridobitev pravic za brezposelne invalide je prijava pri zavodu za zaposlovanje ter izpolnjevanje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Tožnik invalid III. kategorije se kot tujec brez veljavnega delovnega dovoljenja ne more prijaviti pri zavodu kot brezposelna oseba, zato nima pravice do nadomestila za invalidnost.

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo invalidnost III. kategorije s pravico do dela na drugih delih v okviru svojega poklica orodjar z določenimi omejitvami ter pravico do nadomestila za invalidnost. Glede te pravice je pravilno odločilo, da bo o višini in izplačilu odločil toženec, saj o tem še ni bilo odločeno. Hkrati s tem bo toženec odločil tudi, ali gredo tožniku poleg glavnice zakonske zamudne obresti oziroma odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti.