421. člen ZPIZ-1

Tožnica je bila uživalka vdovske pokojnine od smrti moža do dneva odpada otroka dne 3. 12. 2023. Ta trenutek je ključen za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev ob določbi šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1. Tožnica tudi na ta dan ni izpolnjevala starostnega pogoja iz 53. člena ZPIZ-2. Skladno s 1. alinejo prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2 bi morala tožnica dopolniti starost 58 let ali skladno s tretjim odstavkom 53 let. Tožnica tega pogoja ni izpolnila, saj je dopolnila 52 let in 5 mesecev starosti. Uporaba milejših določb glede starosti po določbah ZPIZ-1 v zvezi s 392. členom ZPIZ-2 bi bila mogoča le, če bi tožnica zasledovano starost več kot 48 let dopolnila do 31. 12. 2012, kar bi ji omogočilo ugodnejšo obravnavo po 110. členu ZPIZ-1.

Ključna za presojo upravičenosti do vdovske pokojnine je torej starost tožnice na dan 31. 12. 2012. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica do uveljavitve ZPIZ-2 ni dopolnila starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po 110. členu ZPIZ-1 in tudi do tega dne ni dopolnila pogoja starosti, pri kateri bi lahko začela teči čakalna doba za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Tožnica, rojena ... 1970, do 31. 12. 2012, namreč ni dopolnila starosti 53 let ali 48 let, da bi lahko pravico znova uveljavila, ko bi dopolnila 53 let starosti (šesti odstavek 110. člena ZPIZ-1). Tožnica je pravico do vdovske pokojnine na podlagi tretje alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1, uživala tudi po 1. 1. 2013, ko je že veljal nov predpis, tj. ZPIZ-2. Ko je tožničin sin dopolnil 26 let in je prenehala dolžnost preživljanja, tožnica ni več izpolnjevala pogojev za uživanje pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1. Na podlagi prvega odstavka 392. člena ZPIZ-2 bi vdovsko pokojnino po ZPIZ-1 lahko prejela pri 53 letih, samo v primeru, če bi do 31. 12. 2012 (tj. do uveljavitve ZPIZ-2) dopolnila vsaj 48 let. Tega pogoja pa ni izpolnila. Enako stališče je pritožbeno sodišče z

Stara nova dejstva bi v okoliščinah konkretnega primera morala obstajati že v času smrti tožničinega moža oziroma v zvezi s popolno nezmožnostjo za pridobitno delo vsaj v enem letu po njegovi smrti. Ker kaj takega niti v predsodnem niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo niti ne more biti dokazano, je bil predlog za obnovo postopka pravilno zavrnjen.

Sprememba v dejanski podlagi se presoja upoštevajoč pravnorelevantna dejstva, to je tožničino starost do uveljavitve ZPIZ-2 in ne njeno starost ob vložitvi vloge. Sodišče je pravilno ugotovilo, da določba v šestem odstavku 110. člena ZPIZ-1 določa, da če vdovi pravica do vdovske pokojnine preneha pred dopolnjenim 53. letom starosti, toda po dopolnjenem 48. letu, jo lahko znova uveljavi ko dopolni 53 let starosti. Tega pogoja tožnica ni izpolnila. Tožnica zahtevanih zakonskih pogojev še vedno ne izpolnjuje, zaradi česar ni upravičena do priznanja vdovske pokojnine. Ker je ključen trenutek ugotavljanja starosti na dan 31. 12. 2012, se pravno relevantno dejansko stanje s potekom časa ne bo spremenilo.

Po določbi drugega stavka 4. točke 1. odst. 129. člena ZUP-a je organ zahtevo med drugim dolžan zavreči tudi tedaj, če je bila pred tem že pravnomočno zavrnjena, pa se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. Takšno dejansko procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. O tožničini zahtevi je bilo v prejšnjih predsodnih postopkih že večkrat pravnomočno odločeno. Nazadnje z odločbo leta 2016 ob uporabi ZPIZ-2, in že tedaj ugotovljeno, da ni pogojev za ponovno priznanje pravice do vdovske pokojnine, saj tožnica ob prenehanju uživanja pokojnine skupaj z otrokom v letu 2002 ni dopolnila minimalne starosti, da bi nastopila čakalno dobo za ponovno pridobitev pravice do vdovske pokojnine.

Tožnica ob smrti pokojnega zavarovanca ni dopolnila 53 let, da bi lahko pravico do vdovske pokojnine obdržala trajno, prav tako ni dopolnila 48 let, da bi lahko pridobila tako imenovano čakalno pravico in bi vdovsko pokojnino uveljavila, ko bi dopolnila zahtevanih 53 let. Tožnica je ob smrti pokojnega zavarovanca začela skupaj z otrokom prejemati družinsko pokojnino, ki jo je prejemala do odpada zadnjega družinskega člana, to je do 31. 8. 2009. Na ta dan pa je dopolnila starost 46 let in 7 mesecev, tako da ne izpolnjuje pogoje, določene v 110. členu ZPIZ-1.

Vdova, ki do zavarovančeve smrti ni dopolnila 53 let starosti, dopolnila pa je 48 let starosti, pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 53 let starosti. Po sedmem odstavku 110. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do vdovske pokojnine tudi vdova, ki ob zavarovančevi smrti nima lastnosti zavarovanca, če je do zavarovančeve smrti dopolnila starost 48 let; če do zavarovančeve smrti ni dopolnila starost 48 let, dopolnila pa starost 45 let pridobi to pravico, ko dopolni 48 let starosti. Glede na prehodno določbo 421. člena ZPIZ-1 pridobi v letu 2005 vdova, ki ob smrti moža ni imela lastnosti zavarovanca in ni dopolnila starosti 48 let, dopolnila pa je 43 let starosti, pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni starost 48 let.

Tožnica po prej veljavnem ZPIZ-1, ki je bil sicer ugodnejši, ni izpolnjevala pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, prav tako pa jih ne izpolnjuje tudi po sedaj veljavnem ZPIZ-2. Socialna stiska tožnice na rešitev zadeve ne vpliva.

Ni sporno, da so pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na strani umrlega izpolnjeni, niso pa izpolnjeni pogoji na strani tožnice. Tožnica namreč na dan moževe smrti ni dopolnila starosti, določene v 110. oziroma 421. členu ZPIZ-1. Pri tožnici pa prav tako niso izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-2, ki z zviševanjem starosti, pri kateri lahko vdova pridobi pravico do vdovske pokojnine, še zaostruje pogoje. Po petem odstavku 53. člena ZPIZ-2 je v letu 2016, ko je tožnica ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ta starost znašala 55 let oziroma vsaj 50 let za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 55 let. Glede na to, da je bila tožnica ob moževi smrti stara 30 let oziroma, ob prenehanju šolanja zadnjega otroka 44 let in 3 mesece, to pomeni, da pogoji glede dopolnitve starosti niso izpolnjeni in s tem tudi ne pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.

Zavarovanec, po katerem vdova uveljavlja pokojnino je umrl 24. 8. 2008 zaradi nesreče pri delu. Do dneva smrti je dopolnil 27 let starosti, njegova pokojninska doba s prišteto dobo znaša 22 let, 10 mesecev in 8 dni. S tem so izpolnjeni pogoji po 109. členu ZPIZ-1 za uveljavitev pravice do vdovske pokojnine. Tožnica izpolnjuje pogoje po 110. členu v zvezi s 421. členom ZPIZ-1.

Tožnica na dan moževe smrti 16. 12. 1994 ni dopolnila starosti, določene v 110. oziroma 421. členu ZPIZ-1. Gre za starost 53 let oziroma, najmanj starost 48 let, da lahko pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 53 let starosti. Ob prenehanju šolanja zadnjega otroka dne 31. 8. 2005 pa tožnica tudi ni dopolnila vsaj 48 let, da bi s tem nastopila t.i. čakalno dobo za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 53 let.

V času vložitve nove zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni več veljal ZPIZ-1, pač pa ZPIZ-2, ki je začel veljati 1. 1. 2013. Z novim zakonom se je spremenila podlaga, na katero se opira zahtevek. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve in posledično izpodbijani odločbi toženca o zavrženju tožničine zahteve nista pravilni in zakoniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo upravni odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje.

Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če v isti upravni stvari že teče postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna, tudi če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila. Dejansko stanje in pravna podlaga, na katero je tožnica opirala svoj zahtevek za priznanje pravice do vdovske pokojnine, se nista v ničemer spremenila. Zato je toženec na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tožničino zahtevo pravilno zavrgel.

Družinska pokojnina je v ZPIZ-1 opredeljena kot pokojninski prejemek, ki pripada družinskim članom umrlega, vdovska pokojnina pa kot pokojninski prejemek, ki pripada preživelemu zakonskemu partnerju, ob tem da se pogoji za priznanje družinske oz. vdovske pokojnine presojajo v času nastanka zavarovalnega primera. ZPIZ-1, za razliko od ZPIZ/92, za vdovo ne uporablja več pojma družinska pokojnina, temveč vdovska pokojnina. Gre torej le za terminološko preimenovanje vsebinsko istovrstne pokojninske dajatve. Z odločbo tožene stranke je že bilo odločeno o pogojih za priznanje pravice do družinske (sedaj vdovske) pokojnine. S to odločbo je tožena stranka pravnomočno odločila, da tožnici preneha pravica do družinske pokojnine z določenim dnem. Ker je bilo o uveljavljani pravici že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, je tožena stranka na podlagi 4. tč. 1. odst. 129. čl. ZUP zahtevo tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine pravilno zavrgla. Pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na strani tožnice na dan nastanka zavarovalnega primera se niso spremenili, prav tako se ni spremenila pravna podlaga za uveljavitev pravice.

Tožena stranka tožnici upravičeno ni priznala pravice do vdovske pokojnine, saj tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 110. člena ZPIZ-1, ker je na dan smrti zavarovanca uživalca starostne pokojnine dopolnila 44 let, zakon pa zahteva dopolnitev 45 let.

Tožnica na dan moževe smrti v letu 2000 še ni dopolnila starosti 45 let in 6 mesecev, da bi ji začela teči čakalna doba za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, ko bi dopolnila 50 let in 6 mesecev starosti. Zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.

Ko je tožnica pri tožencu vložila novo zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine, je že tekel postopek glede priznanja pravice do družinske pokojnine pred socialnim sodiščem. Ker je o isti upravni stvari že tekel postopek, je toženec tožničino zahtevo utemeljeno zavrgel.

Ker tožnica ni dopolnila 45 let starosti do 31. 12. 1999, ji pravice do družinske pokojnine po 4. odstavku 427. člena ZPIZ-1 ni mogoče priznati ob dopolnitvi 50 let starosti.

Tožnici, ki ni dopolnila 45 let starosti do 31. 12. 1999 (v času veljavnosti ZPIZ), pravice do družinske pokojnine po 4. odstavku 427. člena ZPIZ-1 pri dopolnitvi 50 let starosti ni mogoče priznati.

Ker je bila tožnica ob smrti moža zavarovanka pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri hrvaškem nosilcu zavarovanja (kot kmečka zavarovanka), ji je bilo priznanje pravice do vdovske pokojnine na podlagi 7. odstavka 110. člena ZPIZ-1 že pravnomočno zavrnjeno. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine je odločilno dejansko stanje, kot je obstajalo v času smrti tožničinega moža, ko je tožnica imela status zavarovanke, zato na to dejstvo kasnejša ugotovitev o zastaranju obveznosti plačila prispevka za nazaj, s čimer je tožnica izgubila lastnost zavarovanke na dan moževe smrti, ne vpliva. Ker se niti dejansko niti pravno stanje zadeve nista spremenili, je toženec novo zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine utemeljeno zavrgel.